ZUP člen 67, 147. ZDDD člen 13. Pravilnik o napovedi davka na darilo (2016) člen 2.
davek na dediščine in darila - napoved za odmero davka - obvezne sestavine vloge - zavrženje vloge - kršitev pravil postopka
Dokazilo o lastništvu nepremičnine darovalke, ki ga je davčni organ zahteval od tožnika, po navedenem ne predstavlja obvezne sestavine napovedi za odmero davka na darilo, brez katere te ne bi bilo mogoče vsebinsko obravnavati. To pomeni, da organ iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, tožnikove vloge ni bil upravičen zavreči, kot se pravilno opozarja v tožbi.
Davčni organ je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdal po uradni dolžnosti, postopek davčne izvršbe ustavil, vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa razveljavil. Pravna posledica oz. učinek izpodbijanega sklepa je torej v tem, da tožnice na podlagi izvršilnega naslova, to je prej navedenega sklepa o davčni izvršbi, ni več mogoče terjati za poplačilo zapadlih davčnih obveznosti. Izpodbijani akt tako tožnici ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti, saj se je prisilna izpolnitev obveznosti že izvršila. Cilj davčne izvršbe, to je poplačilo davčnega dolga je bil izpolnjen, zato so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe. Ustavljeni postopek pa se tudi ne more več nadaljevati. Z izpodbijanim sklepom davčni organ tudi ni odločil o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
davčni odtegljaj - vračilo davka - obdavčljiv dogodek - ničnost pravnega posla - podlaga za odmero davka - dohodnina - zastaranje pravice do vrnitve davka
Tožnica je ob izplačilu obresti pravilno odvedla davčni odtegljaj in na tak način poravnala davčno obveznost, ki ji jo nalaga ZDoh-2. Naknadno pa je bila podlaga za obdavčitev (pravni posel, tj. nakup bančnih obveznic, iz katerega izhaja zaveza tožnice izplačati obresti) ugotovljena za nično, na podlagi pravnomočne sodbe pa sta stranki pogodbenega razmerja (torej banka kot izplačevalka obresti in kupca obveznic, upravičenca do obresti) vrnili, kar sta na podlagi pogodbe prejeli. To pomeni, da dohodek, katerega značilnost je, da povečuje premoženje oziroma ekonomsko moč davčnega zavezanca, sploh ni nastal oziroma so bili vzpostavljeni povratni učinki v smislu, da se premoženjsko stanje davčnih zavezancev ni spremenilo. Z davčnega vidika je (pravnomočna) sodba pomembna zato, ker je z ugotovitvijo ničnosti odpadla pravna podlaga za obdavčenje, in to z učinkom za nazaj (ex tunc).
Če se torej zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da izplačila dohodka (v obravnavanem primeru obresti) ni bilo, tudi ni podlage za odmero oziroma plačilo davka. V takem primeru je ob upoštevanju temeljnih načel obdavčenja zavezancu za davek treba omogočiti, da zahteva vračilo davka, saj je v bistvu plačal nekaj, česar po materialnem zakonu o obdavčenju ni dolžan.
Zgolj v primeru, da je s popravnim sklepom poseženo v pravni položaj, ima stranka možnost izpodbijanja takšnega sklepa kot sklepa o končanju postopka odločanja o popravi odločbe v upravnem sporu, saj gre le v takšnem primeru za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1; če popravki ne vplivajo na pravni položaj, torej na pravice in obveznosti stranke, pa sklep o popravi pomote ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Pravni pouk v izpodbijanem sklepu, ki tožnika izrecno napotuje na možnost upravnega spora, sam po sebi za to presojo ni merodajen.
Če tožniku storitve po računih sploh niso bile opravljene, to pomeni neizpolnjenost prvega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Zato bi ob ustrezno obrazloženi ugotovitvi, da navedeni pogoj ni izpolnjen, v zadevi tožniku dodatni DDV moral biti odmerjen iz tega razloga, pri tem pa nadalje niti ne bi bilo pomembno (ne)izpolnjevanje ostalih pogojev (med katere sodi tudi ustreznost računa). Dejstvo, da naj storitve ne bi bile opravljene, sploh ni bilo predmet ugotavlja na prvi stopnji. Izpodbijane odločbe v tem smislu, ni mogoče preizkusiti. Razlogovanje v njej je namreč v nasprotju samo s seboj, saj se tožniku pravico do odbitka izrecno odreka zaradi neizpolnjevanja 2. (in 3.) pogoja za odbitek, pri čemer pa davčni organ navaja po vsebini okoliščine, ki bi narekovale nepriznanje pravice do odbitka zaradi neizpolnjevanja 1. pogoja.
davek od dohodka iz kapitala - davčni inšpekcijski nadzor - prodaja poslovnega deleža - pridobitev lastnih poslovnih deležev - prikrito izplačilo dobička - izogibanje davčnim obveznostim - izogibanje plačilu davka - zloraba davčnih predpisov - davčna optimizacija - povezane osebe
Zgolj dejstvo, da sta bila na podlagi navedenega posla družbenika zavezana plačati manj davka kot v primeru, če bi jima družba izplačala dobiček, po stališčih sodne prakse ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi, kot enega od pogojev za utemeljitev zlorabe. Tudi dejstvo, da gre za posel, sklenjen med povezanimi osebami, samo po sebi ne povzroča davčne nedopustnosti takega pravnega posla, saj že iz njegove pravne narave izhaja, da gre za prodajo poslovnih deležev s strani družbenika (oziroma več družbenikov) njegovi lastni družbi.
davki - davek na darila in dediščine - dedovanje denacionaliziranega premoženja - predmet obdavčenja - prejem premoženja - dvojno obdavčenje - uporaba Konvencije o odpravi dvojnega obdavčenja
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo X Ips 218/2014 z dne 15. 7. 2015 že presojalo sporno določbo Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko Republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje (drugi in tretji odstavek 2. člena) in glede razlage besedila, ki se v angleščini glasi: ''The existing taxes to which the Convention shall apply are in particular'' zavzelo stališče, da gre za taksativno navajanje posameznih vrst davkov, za katere se uporablja Konvencija in ne za primeroma (eksemplifikativno) navajanje posameznih vrst davkov.
status rezidenta - ugotavljanje rezidentskega statusa - dovoljenost upravnega spora - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - izčrpanost pravnih sredstev - zavrženje tožbe
Ker je bila pritožba, ki jo je vložil tožnik zoper izpodbijano odločbo, z omenjenim sklepom organa prve stopnje iz procesnih razlogov (kot prepozna) zavržena, z odločitvijo organa druge stopnje pa ta (procesna) odločitev potrjena, drugostopenjski davčni organ pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe vsebinsko ni presojal in zato pritožba ni bila vsebinsko izčrpana. V takšnem primeru pa v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko s tožbo izpodbijala prvostopenjska davčna odločba, tj odločba o rezidentskem statusu tožnika. Tožeča stranka bi morala najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, in ki ga je torej mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu).
ZDavP-2 člen 89. ZDoh-2 člen 18. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 52.
davčni inšpekcijski nadzor - odmera dohodnine - akontacija dohodnine - tožbena novota - obnova postopka po uradni dolžnosti - zdravstveno stanje - procesna sposobnost
Upravnemu spisu priložen anonimiziran zapisnik ne omogoča presoje ugotovitve davčnega organa o neizkazani poslovni rabi gotovinskih dvigov, ki ji tožnik ugovarja tako v vloženih pritožbah zoper upravne akte, kot tudi v tožbi, niti te presoje ni mogoče izvesti zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa.
V postopku davčne izvršbe zavezanec za davek ne more vplivati na vrstni red poplačila davka. Navedeno pravilo tako pomeni, da znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova odmere dohodnine - dohodki iz tujine - drug dohodek - sodelovanje v postopku
Tožniku je bil pred izdajo izpodbijane odmerne odločbe vročen sklep o začetku obnove postopka z navedbo podlag za obnovo in s priloženim zapisnikom DIN, ki je predstavljal podlago za uvedbo postopka obnove, ter da izrecno povabljen, da se udeležuje postopka. Tožnik je nato sicer izjavil, da želi sodelovati v postopku, vendar tega ni uresničil, saj do izdaje izpodbijane odločbe ni več ne izjavil ne predložil ničesar. Kar vse pomeni, da je tožnik možnost sodelovanja v obnovljenem postopku in možnost izjave v postopku pred izdajo odločbe imel in da zato ne more očitati davčnemu organu, da mu tega ni omogočil in da je s tem prekršil pravila postopka.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - vlaganje v javno telekomunikacijsko omrežje - nenapovedani dohodki - vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča
Kljub temu, da je sodišče v prejšnjem postopku izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, to ne pomeni, da davčni organ ni bil vezan na razloge iz obrazložitve te sodbe v zvezi s položenim zneskom gotovine. Davčni organ je v ponovljenem postopku vezan ne le na pravno mnenje sodišča, ampak tudi na s sodbo ugotovljena dejstva oziroma dejansko stanje.
Pri izplačilih občine A. je davčni organ pravilno odločil, da ne gre za sredstva, do katerih bi bila tožnica upravičena na podlagi povračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje. V postopku je bilo ugotovljeno, da so upravičenci praviloma dobili eno nakazilo v višini 2.038,25 EUR za en telefonski priključek, razen nekaj oseb, ki so bile povezane z občino A. Med njimi je tudi tožnica, ki je prejela več nakazil zgoraj navedenega zneska, nekatera med njimi na TRR svojih družinskih članov. Pri tem so bili v nekaterih primerih kot prejemniki navedene druge fizične osebe, s čimer je občina po mnenju davčnega organa želela prikriti dejanskega prejemnika sredstev. Tožnica višji znesek utemeljuje s plačilom lastnega vložka dela in materiala, čemur pa sodišče ne sledi. Ne tožnica ne priča namreč nista pojasnili višjih izplačil ravno in zgolj osebam, ki so sodelovale pri odločanju o izplačilih navedenih sredstev. Nasprotno iz izpodbijane odločbe izhaja, da so ostali upravičenci prejeli le eno nakazilo, ne glede na to, ali so uveljavljali še kakšna dodatna dela oziroma stroške v zvezi z vlaganji.
ZDavP-2 člen 101. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 29, 29/3.
dobiček iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - davčni dolg - odpis davčnega dolga - dohodki - dohodkovni kriterij - dokazno breme
Plačilo davkov je splošna obveznost vseh davčnih zavezancev. Odpis, delni odpis in odlog plačila davka pa je izjema, za katero morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji. Namen te določbe je zaščita davčnih zavezancev, ki ne razpolagajo s sredstvi in bi lahko bilo zaradi plačila davčnega dolga ogroženo njihovo preživetje. Glede na vir tožnikovega dolga (dohodnina od dobička iz kapitala od prodaje nepremičnin) in glede na višino kupnine za predmetni nepremičnini, s katero je tožnik razpolagal po izvedeni prodaji predmetnih nepremičnin in iz katere bi moral poplačati predmetni davčni dolg, ne gre za osebo, katere preživljanje bi lahko bilo ogroženo.
davek od dohodka iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - povezane osebe - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - davčna ugodnost - zloraba predpisov - davčna optimizacija - subjektivni element - objektivni element
Glede na predhodno navedeno je za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja bistveno, da je bil pravni posel ali več pravnih poslov sklenjen z izključnim ali bistvenim namenom, da se prepreči doseganje cilja davčnega predpisa (umeten konstrukt brez ekonomskih razlogov), kar mora temeljiti na objektivnih in subjektivnih okoliščinah, ugotovljenih v konkretni zadevi, česar pa sodišče v konkretnem primeru ne more preizkusiti.
ZDDPO-2 člen 74, 74/1, 74/1-7. ZDoh-2 člen 90, 90/1, 90/4.
davek od dohodkov pravnih oseb - izbrisana družba - izbris brez likvidacije - davčni inšpekcijski nadzor - odgovornost za obveznosti izbrisane družbe - posojilo - odpust dolga - prikrito izplačilo dobička - povezane osebe - dividendam podobni dohodki
Družba A. se je z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila.Odpust dolga se po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2 šteje za prikrito izplačilo dobička. Prikrito izplačilo dobička, določeno v ZDDPO-2, pa se, kadar je izplačano fizičnim osebam, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 obravnava kot dividende, ki po 2. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 predstavljajo dohodek iz kapitala, od katerega je v skladu s 5. točko 18. člena in drugim odstavkom 1. člena ZDoh-2 treba plačati dohodnino. To pa ima za posledico, da je bil tožniku dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj, in kar se sedaj utemeljeno nalaga tožniku kot (po ZGD-1) odgovornemu za obveznosti družbe, z izpodbijano odločbo.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčna osnova - normirani odhodki - starševski dopust - skrajšani delovni čas - samostojni podjetnik
Po presoji sodišča je napačno stališče davčnih organov, da je zakonski pogoj izpolnjen le, če je zavezanec bodisi sam iz naslova opravljanja dejavnosti zavarovan kot samozaposlena oseba za polni delovni čas bodisi je druga oseba na podlagi pravnega razmerja z zavezancem (oseba, ki opravlja dejavnost) obvezno zavarovana kot oseba v delovnem razmerju za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev, ker se na tej podlagi domneva, da gre za obseg opravljanja samostojne dejavnosti, za katero se šteje, da gre za opravljanje dejavnost kot izključne. V določbah ZDoh-1 za takšno razlago ni podlage.
Šele po odločitvi o morebiti vloženi pritožbi bo odmerna odločba postala dokončna, kar pomeni, da bo zoper njo stranka lahko sprožila upravni spor, če z odločitvijo ne bo zadovoljna. Upravni spor je namreč mogoče sprožiti šele potem, ko stranka izčrpa redna pravna sredstva, ki so ji na voljo v upravnem postopku.
Na tej podlagi je tožena stranka pravilno zaključila, da prevozniki gorivo kupujejo po lastni presoji in kot lastniki svobodno odločajo o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa, pri tem pa opravljajo svojo dejavnost, le poravnali so obveznost z uporabo omenjene kartice. Tožeča stranka torej z gorivom ni razpolagala kot njegov lastnik, temveč je s kartico prevozniku le omogočila plačilo nakupa goriva oziroma plačila cestnine. To pa pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do vračila DDV, ker pogoji iz 74. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni.
Ker je bil dokaz z zaslišanjem prič, za katere tožnik navaja, da so bile prisotne pri spornih transakcijah, katerih obstoj je ključno materialnopravno dejstvo v zadevi, in je večina od teh oseb v pisnih izjavah to dejstvo tudi potrdila, iz razloga, ker davčni organ pri izvedbi dokaza ni omogočil tožniku sodelovati in tudi ni pridobil soglasja za takšno izvedbo dokaza in tudi po pridobitvi pisnih izjav teh oseb ni zaslišal na ustni obravnavi ob prisotnosti tožnika, te kršitve pa ni odpravil niti v postopku izdaje dopolnilnega zapisnika ali v pritožbenem postopku, je prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčna osnova - normirani odhodki - starševski dopust - skrajšani delovni čas - napačna uporaba materialnega prava
Z vidika namena sistema normiranih odhodkov so zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.