Določba 6. člena ZZUSUDJZ se ne nanaša na zastaralne roke (ne relativne ne absolutne), saj ureja le tek procesnih rokov, tj. rokov za opravljanje procesnih dejanj strank, rokov za izpolnitev materialnih obveznosti strank in tek procesnih rokov, ki veljajo za upravne in druge državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, vključno z instrukcijskimi roki, ki so zakonsko določeni za izdajo upravnih aktov. Prav tako ni bil zadržan tek zastaranja na podlagi določbe prvega odstavka 10. člena ZIUJP.
Davčna izvršba je bila na podlagi ZIUZEOP zadržana v obdobju od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020, navedeni čas pa se na podlagi šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 ne všteva v zastaralni rok.
Izkaz višine stroškov ne predstavlja nemogoče zahteve, saj bi tožnik, ki očitno meni, da blagajniški prejemki obstajajo, le-te lahko pridobil na isti način kot organ in s tem izkazal višino stroškov in investicij, ki naj bi jih plačal sam. Tožnik tega ni storil, prav tako pa ni pojasnil zakaj tega ne more storiti (denimo, da je poskušal pridobiti izpiske, pa mu jih družba ni posredovala ipd.). Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist ene od strank.
Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46. člena ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.
Napačno je stališče toženke, da je za prenos lastninske pravice na vozilu v skladu z ZMV-1 potrebna tudi sprememba lastništva v javnopravnih evidencah. Glede na navedeno bi morala toženka ob (pri)tožnikovi trditvi, da ni (več) lastnik spornega vozila, ugotoviti, ali je do prenosa lastninske pravice v skladu s pravili stvarnega prava res prišlo in dajatev naložiti v plačilo pravemu lastniku.
ZBPP jasno loči položaj države, Republike Slovenije, od položaja organa, pristojnega za BPP. Po izrecnih določbah ZBPP terjatev iz naslova stroškov postopka do predpisane višine preide od upravičenca na državo, Republiko Slovenijo. OŽKP pa tudi po formalnem kriteriju ni bil stranka postopka pred prvostopenjskim davčnim organom, saj to ne izhaja niti iz uvoda izpodbijanega sklepa, posledično tudi ni prišlo do obravnave pritožbe OŽKP. OŽKP posledično tudi nima aktivne legitimacije v tem upravnem sporu, saj je najprej treba doseči položaj stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku.
Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46 ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.
Davčni organ je napačno razlagal določilo 101. člena ZDoh-2, da je za čas pridobitve kapitala treba upoštevati dan smrti preživljank. Po določbah 101. člena ZDoh-2 datum pridobitve kapitala ni nujno enak datumu pridobitve lastninske pravice po civilnopravnih predpisih. Kot čas pridobitve kapitala se šteje datum sklenitve pogodbe, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice. V konkretnem primeru je datum sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju dne 21. 1. 2015, sklenjene na podlagi notarskega zapisa, opr. št. SV 35/2015, kar pomeni tudi znižanje davčne stopnje v skladu s 132. členom ZDoh-2.