Toženka ne opredeli, iz katerih dokumentov oz. drugih dokazov izpelje sklep, da v konkretnem primeru ne gre za službene poti. Obenem pa tudi ne drži, da tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo da je bil na službeno pot napoten iz Slovenije. Iz dokumentov, priloženih tožbi, izhaja, da je tožnik v Švico oz. Nemčijo pripotoval s Ptuja. Zato sodišče pritrjuje tožniku, da toženka ni ugotavljala, kje je tožnik dejansko prebival.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek, dosežen pri specializirani agenciji Organizacije združenih narodov (OZN) - dohodek iz zaposlitve - pokojnina - pokojninska renta - prostovoljno pokojninsko zavarovanje
V predmetni zadevi tožnikov dohodek temelji na tožnikovem nekdanjem zaposlitvenem statusu pri OZN, ki narekuje vzpostavitev zavarovanja, kjer se sklad UNJSPF plemeniti skozi investiranje (naložbeni sklad), kar priznava tudi toženka, zavarovanje pa se hkrati financira tudi s plačevanjem prispevkov delodajalca in delavca. Navedeno po mnenju sodišča predstavlja ustreznico kolektivnemu prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju. Tudi tožnikova navedba, da plačevanje v sklad UNJSPF za zaposlene pri OZN ni obvezno, ampak je skladno z vsakokratnim dogovorom zaposlenega pri OZN, pri čemer določeni zaposleni pri OZN do tega niti niso niti upravičeni, po presoji sodišča kaže na to, da ne gre za dohodek iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Toženka tudi ne zanika, da se lahko dohodek iz sklada UNJSPF izplača kot mesečno izplačilo, upravičenci pa imajo možnost, da izberejo tudi drugačen način izplačila in da lahko takoj prejmejo polno pokojnino ali pa 1/3 pokojnine takoj, ostalo pa kot rento. Navedeno po presoji sodišča kaže na to, da obravnavani dohodek tožnika po vsebini ni del obveznega pokojninskega zavarovanja, temveč je lahko opredeljen le kot dohodek iz prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-7. ZUP člen 238, 238/3.
davek od drugih dohodkov - prenos lastništva na vozilu - neodplačen pravni posel - drug dohodek - davčni odtegljaj - pravna narava pogodbe - prekluzija
Tožnik zaradi nevložitve pripomb na zapisnik oziroma zaradi svoje neaktivnosti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni prekludiran, da ugovarja odločitvi davčnega organa nasploh, kar velja tako za pritožbeni postopek kot za postopek upravnega spora. Prekludiran je, in to že v pritožbenem postopku, na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, kot pravilno navaja toženka, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva in dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati pravni in dejanski presoji dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
Tožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava in dokazno oceno davčnega organa glede pravne kvalifikacije pogodbe o najemu, ko navaja, da je šlo v predmetni zadevi za poslovni najem (operativnem leasingu) vozila, katerega namen po njegovem izteku ni v odkupu vozila, ki je predmet uporabe, temveč je v sami uporabi vozila, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, in nasprotuje dokazni oceni davčnega organa, da je šlo za finančni najem. Kakšna je pravna narava konkretne pogodbe pa je vprašanje uporabe materialnega prava in ne zgolj dejanskega stanja. Glede tega pa se toženka ni izrekla.
davčni inšpekcijski nadzor - davčni obračun - obračun davčnega odtegljaja - plačnik davka - stranski udeleženec - priznanje lastnosti stranke v postopku - pravna korist - pravica do izjave
Tožnika utemeljeno opozarjata, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnikov glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnikov kot zavezancev za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnika, ne bosta imela možnosti, da se udeležujeta postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja.
davčna izvršba - izvršilni naslov - naknadna sprememba izvršilnega naslova - stroški postopka
Davčni organ bi moral ob upoštevanju drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 stroške davčne izvršbe, kamor v konkretnem primeru spadajo stroški izdaje sklepa o izvršbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 30 dni od dneva, ko je davčni organ ugotovil, da izvršba ni bila upravičena do plačila, povrniti tožniku, v kolikor so bili ti stroški že poravnani. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.
V zvezi s predlagano odpravo odločbe bi bilo tudi po presoji sodišča potrebno izvesti ugotovitveni postopek glede presoje zatrjevanih dejstev, ki jih tožnik v vlogi za odpravo po nadzorstveni pravici navaja, torej bi bilo to možno ugotoviti le s preverjanjem dejanskega stanja v zadevi. V zadevi ne gre za očitno kršitev materialnega zakona. Z nadzorstveno pravico namreč ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi se šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljalo tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava, kot to želi tožnik.
davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - davek od drugih dohodkov - prikrito izplačilo dobička
Glede davčno priznanih odhodkov je relevantna določba 29. člena ZDDPO-2. Prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2 določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so v skladu z drugim odstavkom istega člena tisti odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: 1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; 2. imajo značaj privatnosti; 3. niso skladni z običajno poslovno prakso. V skladu s sodno prakso je treba 29. člen ZDDPO-2 pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Za dokazovanje (obstoja) odhodka ima davčni zavezanec, ki zanj nima ustrezne verodostojne knjigovodske listine, možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi dokaznimi sredstvi.
Vrhovno sodišče je jasno razmejilo druge dohodke (11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2) od prikritega izplačila dobička (7. točka 74. člena ZDDPO-2). Pojasnilo je, da med prikrito izplačilo dobička poleg izplačil, ki temeljijo na dvostransko obveznostnem razmerju med družbo in družbenikom, spadajo tudi plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene, kot tudi zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev brez plačila. Gre za primere, ko de facto obstoji samo enostranska obveznost družbe oziroma je lahko bila z navideznim pravnim poslom dogovorjena nasprotna obveznost družbenika. Po določbi 7. točke 74. člena ZDDPO-2 je prikrito izplačilo dobička vsakršno nadomestilo, ki ga družba zagotovi družbeniku, ki ne temelji na formalni odločitvi organa o upravljanju o delitvi dobička.
davek od dohodka iz kmetijstva - član kmečkega gospodinjstva - kmečko gospodinjstvo
Za to, da posameznik sodi v kmečko gospodinjstvo po določbi drugega odstavka 69. člena ZDoh-2, je odločilno stalno bivanje na skupnem naslovu. Tudi jezikovno pojem „gospodinjstvo“ kaže na skupnost ljudi, ki prebivajo skupaj, pri čemer ni nujno, da te posameznike vežejo sorodstvene vezi. Za odločitev torej niso relevantna dejstva, kot so bivanje v stanovanjski enoti na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov tekočega vzdrževanja stanovanjske enote.
dohodnina - drug dohodek - dohodek iz kapitala - prikrito izplačilo dobička
4. točka prvega odstavka 90. člena ZDoh-2 določa, da se kot prikrito izplačilo dobička štejejo izplačila, kot so določena v ZDDPO-2, konkretno so določena v 7. točki 74. člena. Kot je razsodilo Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 3/3023 z dne 13. 9. 2023, pa že iz besedila določbe 7. točke 74. člena ZDDPO-2 izhaja, da zajema tudi enostranske obveznosti. Prav enostranske obveznosti (oziroma izplačila brez obveznosti vračila oziroma druge proti dajatve) družbe A. A. do tožnika pa so bile ugotovljene v obravnavani zadevi. Glede uporabe materialne razlage 7. točke 74. člena ZDDPO-2 (v povezavi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2), kot jo je podalo VSRS v navedenem sklepu, pa sodišče ugotavlja, da jo je potrebno uporabiti tudi za nepravnomočno zaključene zadeve, kot je obravnavana, in ne šele za obdavčljive dogodke po tej odločitvi VSRS (četudi gre v delu za razširitev dosedanje razlage tega prava s strani VSRS), kot to meni tožena stranka. Gre namreč za vprašanje pravilne razlage materialnega prava, na katerem temelji izpodbijana odločba.
ZDavP-2 člen 140, 140/2. ZDDV člen 46. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 79, 79/2, 79/3. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1.
davčni postopek - davčni inšpekcijski postopek - prekluzija dokazov
Po presoji sodišča je potrebno drugi odstavek 140. člena ZDavP-2 (dokazna prekluzija), ki opredeljuje pojem zamude pri predložitvi novih dokazov, restriktivno razlagati. Zapisnik DIN je namreč procesni akt, izdan v davčnem postopku v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami DIN. Davčni zavezanec je v dokazni zamudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov po izdanem zapisniku DIN le v primeru posebnih okoliščin in sicer, če podani razlogi kažejo na zlorabo pravice, ki bi lahko privedla do izgube davčnih prihodkov. Davčni organ ne presoja podrobne vsebinske (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni pa so so tisti razlogi, pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank). Če davčni zavezanec ni bil seznanjen s celotnim dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil davčni organ, pred izdajo zapisnika, to samo po sebi predstavlja opravičljiv razlog za navajanje dejstev in predložitev dokazov v pripombah na zapisnik. Le v primeru, da je bil davčni zavezanec še pred izdajo zapisnika seznanjen z ugotovljenim dejanskim stanjem davčnega organa in mu je bila v postopku v celoti zagotovljena pravica do izjave (načelo zaslišanja stranke), nastopi dolžnost davčnega zavezanca po navajanju dodatnih opravičljivih razlogov za zamudo pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka - rok za obnovo postopka - začetek teka roka - sklep o obnovi postopka - obrazložitev sklepa
Po izrecni določbi petega odstavka 89. člena ZDavP-2 teče šestmesečni rok za začetek obnove postopka po uradni dolžnosti, kot je to v konkretnem primeru, od dneva sestave zapisnika v tem (DIN) postopku. Izrecno je namreč določeno, da se v primeru, ko gre za ugotavljanje dejstev in dokazov v DIN, šteje, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Gre, kot rečeno, za določbo, ki je izrecne narave in ki pomeni izjemo oziroma odstop od splošnega pravila iz prvega odstavka istega člena.
Pri sklepu o obnovi postopka po uradni dolžnosti je predvideno le, da se z njim odloči o obnovi postopka. Sodišče meni, da je iz izpodbijanega sklepa razviden razlog za obnovo postopka, ter dejstva in okoliščine, iz katerih se sklepa, da je podan zakoniti razlog za obnovo postopka.
RTV prispevek - plačilo RTV prispevka - potrdilo o izvršljivosti - razveljavitev potrdila o izvršljivosti - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - dvom v pravilnost vročitve - obvestilo o prispelem pismu - fikcija vročitve - kontradiktoren postopek
Glede na dejstvo, da je tožnik že v upravnem postopku izkazal dvom o vročitvi odločbe RTV oziroma, da ni prejel obvestila o pošiljki, tožena stranka ni izvedla ugotovitvenega postopka in s tem ni zagotovila kontadiktornosti postopka.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 1, 1/2, 1/2-2.
davek na dodano vrednost (DDV) - znižana davčna stopnja
Pri presoji, ali gre za enotno ali dve samostojni storitvi, je toženka pravilno izhajala iz sodne prakse SEU, po kateri je treba, kadar transakcija obsega skupek elementov in dejanj, upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, ali gre za dve ali več samostojnih storitev ali pa gre za enotno storitev. Pri tem je treba vsako storitev praviloma šteti za ločeno in neodvisno storitev, kot izhaja iz člena 1(2) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Vendar se kot izjema od tega splošnega pravila transakcija, ki z gospodarskega vidika obsega eno samo storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ni bi izkrivilo delovanja sistema DDV. Zato gre za enotno storitev, kadar je več elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za svojo stranko, tako tesno povezanih, da objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko storitev, katere razdelitev bi bila umetna. Od načela samostojnosti vsake storitve je po sodni praksi SEU treba odstopiti tudi v primeru, kadar je storitev zgolj nesamostojna pomožna storitev glavne storitve. Storitev je treba šteti za pomožno, če za stranke ni cilj, temveč sredstvo, da lahko uporabljajo glavno storitev izvajalca storitev pod (naj)boljšimi pogoji. Prvo merilo, ki ga mora pri presoji upoštevati sodišče, je glede na navedeno neobstoj samostojnega namena storitve z vidika povprečnega potrošnika. Drugo merilo, ki je v resnici indic prvega, pa se nanaša na upoštevanje vrednosti vsake od storitev, ki sestavljajo transakcijo, pri čemer je ena minimalna ali celo zanemarljiva v primerjavi z drugo.
ZDavP-2 člen 2, 2/3, 143, 143/1, 143/2, 145, 145/1, 145/2, 145/2-1, 151. ZUP člen 87, 92, 92/2.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - izvršljivost sklepa - izvršilni naslov - vročitev odločbe - obrazložitev odločbe - vročanje osebi s prebivališčem v tujini - fikcija vročitve - dejanski naslov bivanja - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo (prvi odstavek), in sicer davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek istega člena). Kot določa prvi odstavek 145. člena ZDavP-2, se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Izvršljivost odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, je pogoj za začetek davčne izvršbe. Tožnik ugovarja, da ta pogoj ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil izpolnjen, ker mu tedaj odmerna odločba še ni bila zakonito vročena. Ob tem ugovarja tudi, da se do tožnikovih v tej zvezi podanih konkretnih navedb drugostopenjski organ ni obrazloženo opredelil. Ta očitek je upravičen, saj tudi sodišče ugotavlja, da (niti) drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi ni navedel določb predpisov, konkretno vseh tistih določb ZUP, ki so (v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) glede na okoliščine, ki jih (že v pritožbi) izpostavlja tožnik, pomembne za ugotavljanje nastopa izvršljivosti odmerne odločbe in s tem povezano ugotavljanje, kdaj je bila odmerna odločba tožniku (pravilno) vročena.
V izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožeča stranka od opravljenih storitev vodenja knjigovodstva ni obračunala DDV skladno s 33. členom ZDDV-1, hkrati pa na izdanih računih ni izkazala vseh podatkov (stopnja DDV in znesek DDV) po določbi 82. člena ZDDV-1. Na podlagi ocene prilivov na transakcijski račun tožeče stranke je zato davčni organ obračunal DDV po davčni stopnji 22 % za opravljene storitve ob upoštevanju odbitka DDV po predloženih računih za obdobje od aprila 2015 dalje.
ZDoh-2 člen 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - odmera dohodnine - stroški prevoza - stroški prevoza na delo - davčna osnova - zaposlitev pri tujem delodajalcu
Vrhovno sodišče je na revizijsko vprašanje odgovorilo, da je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 takšen davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma „običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da imamo v Sloveniji sistem, ko se stroški pri odmeri dohodnine upoštevajo, njihovo upoštevanje se sicer lahko omeji, vendar je to pridržano zakonodajalcu. V okvir 45. člena ZDoh-2, ki posebej ureja upoštevanje stroškov prevoza na delo in z dela za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, kamor nesporno sodijo stroški, ki nastanejo pri prevozu na delo in z dela od prebivališča v tujini, pa sodijo tudi stroški prevoza od mesta opravljanja dela v tujini do zavezančevega prebivališča v Sloveniji.
odpis dolga - pogoji za odpis - lastništvo nepremičnine - globa za prekršek - prispevki
Odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter davka na dodano vrednost po zakonu ni dovoljen.
Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-26/20-9 z dne 29. 9. 2022 odločilo tudi, da do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva - davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - sklep o davčni izvršbi - postopek davčne izvršbe - izvršilni naslov
Glede očitka tožnika, da je ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče pojasnjuje, da davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Obveznost plačila torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani predlagatelja izvršbe, pri čemer pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.