Direktiva Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi člen 10, 10/1, 12, 12-1. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1189/2011 z dne 18. novembra 2011 o določitvi podrobnih pravil v zvezi z nekaterimi določbami Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi člen 23, 23-4. ZDavP-2 člen 97, 97/1, 97/3, 145, 215, 231, 234, 234/1. URS člen 15, 15/2, 22, 67, 67/1.
davčna izvršba - enoten izvršilni naslov - vračilo sredstev - mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah - odprava sklepa o izvršbi
Sklep o izvršbi je bil zoper tožnika izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova, ki je bil priložen zaprosilu za izterjavo. Tožnikova materialnopravna obveznost za plačilo izterjevanih davščin izhaja iz izvršilnega naslova in ne iz sklepa o izvršbi, zato odprava sklepa o izvršbi ne posega v obstoj te tožnikove obveznosti. V skladu s tretjim odstavkom 97. člena ZDavP-2 v obdobju od odprave odločbe, ki je izvršilni naslov, do izdaje nove odločbe davčni organ ni dolžan vrniti že plačanega oziroma izterjanega davka. Davek mora vrniti šele, ko izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je davčna obveznost manjša ali je ni, davek pa je bil na podlagi predhodne odločbe, ki je bila odpravljena, že plačan. Tožnik v času pred odločitvijo v ponovnem postopku ne more uspešno uveljavljati vrnitve na podlagi odpravljenega sklepa o izvršbi izterjanih zneskov. Tega ne narekuje niti okoliščina, da sklep o izvršbi v obravnavanem primeru ni bil izdan na podlagi davčnega obračuna ali odmerne odločbe domačega davčnega organa, ampak je bil izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova iz določb Direktive in Izvedbene uredbe. Določbe ZDavP-2 se uporabljajo tudi v takšnem primeru.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - upravni spor - obrazložitev
Iz obrazložitve obeh upravnih organov ni razvidno kot kaj je bila obravnavana stavba, torej ali je bila stavba obravnavana kot leseno odprto gospodarsko poslopje ali kako drugače. Tudi višine dodeljenih točk za posamezno stavbo ni mogoče preizkusiti, saj upravna organa ne obrazložita na kakšni podlagi sta stavbam dodelila določeno višino točk, ki skupaj s kvadraturo, ob upoštevanju vrednosti točke, določa višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, posledično se tudi pravilnosti višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne da preizkusiti.
Neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije bolezni Covid-19 ne spadajo pod davčni dolg in se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, zato se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 v konkretni zadevi ne uporabljajo in zato ni mogoče doseči odloga plačila vračila zadevne obveznosti.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3. ZDavP-2 člen 63, 63/1.
dohodnina - samoprijava - napoved za odmero dohodnine - rok za vložitev napovedi
Vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prejšnjega odstavka in je takšna vloga prepozna. Navedena zakonska določba 63. člena ZDavP-2 opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, končni rok pa je vezan na različne procesne trenutke, v obravnavanem primeru gre za vročeno odmerno odločbo. S tem, ko je informativni izračun dohodnine pridobil učinek vročene davčne odločbe oziroma odmerne odločbe, samoprijave ni več mogoče vložiti.
davek na promet nepremičnin - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - zmotna uporaba materialnega prava - uporaba prava EU
Spremenjeno matrialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
ZDDV-1 člen 39, 39/2. ZDavP-2 člen 139, 140, 140/2. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek davčne osnove za obračun DDV - finančni leasing - finančni leasing nepremičnin - obrazložitev odločbe - odstop od pogodbe - spremenjena pravna podlaga - dobropis - pravica do izjave - zmanjšanje davčne osnove
V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.
V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj ("ex tunc"), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano drugače, iz obrazložitev odločb davčnih organov ne izhaja kakšna konkretno je bila ustaljena splošna praksa davčnih organov obravnavanja tovrstnih zadev v letu 2014 in v čem konkretno se obravnavani primer razlikuje.
Do tožnikovega ugovora glede napačne razlage prava se davčni organ ni konkretno opredelil opredelil. Davčna organa sta se v zvezi z davčno obravnavo odškodnine iz naslova neuspešnosti poplačila zaradi preklica lizing pogodbe in v zvezi z uporabnino zgolj sklicevala na sodno prakso SEU v zadevi C-242/18 in se do tožnikovih ugovorov nista konkretno opredelila ter odškodnine oz. uporabnine z vidika DDV tudi nista v zadostni meri konkretno presojala, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepojasnjena in z dokazi nepodkrepljena ostaja tudi navedba pritožbenega organa, da tožnik lizingojemalca še naprej terja za preostanek neplačanih obrokov, za katere pa se lahko predvideva, da bo prejel plačilo za dobavo blaga.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji za odpis - prosti preudarek
Davčni organ je pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.
V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadev ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.
inšpekcijski ukrep - nenapovedani dohodki - davek od nenapovedanih dohodkov - pravica do zaslišanja - skrajšani ugotovitveni postopek
Davčni organ bi moral na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP.
Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.
ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126, 126/2, 126/4, 126/5, 126/6.
izvršba - davčna izvršba - predlog za izvršbo - odločba zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje terjatve
Zaključek prvostopenjskega organa, da so izterjevane terjatve tožnice zastarale, je zmoten. Zastaranje tovrstnih terjatev iz odločb ZPIZ se namreč presoja ob upoštevanju določb ZDavP-2 (glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020). Prav tako sodišče ne sprejema zaključka iz izpodbijanega sklepa, da tožnica ni ustrezno dopolnila svojega predloga za izvršbo.
ZDDV-1 člen 10. ZDPN-2 člen 4, 4/1. ZUS-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/1-7, 36/2. ZDavP-2 člen 88, 88/2.
odprava odmerne odločbe po nadzorstveni pravici - nadzorstvena pravica - očitna kršitev materialnega prava - oprostitev plačila DDV - davek na promet nepremičnin - prekinitev postopka - zavrženje tožbe - davek na dodano vrednost (DDV)
Sodišče je po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da tožnica ni vložila pritožbe zoper odmerno odločbo z dne 19. 9. 2019, zoper katero je pritožba mogoča oziroma dovoljena. Zahteva po formalnem izčrpanju rednih pravnih sredstev je pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena ZUS-1), ki ga tožnica ni izpolnila. Zato je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker kršitev ni neposredno razvidna iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v odmerni odločbi.
Glede na navedeno je toženka zmotno razlagala 88. člen ZDavP-2, v posledici česar je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka namreč ni ugotavljala, ali transakcija izpolnjuje pogoje iz 10. člena ZDDV-1, torej ali je bila poleg lastninske pravice na nepremičnini predmet prenosa tudi tožničina dejavnost, ali je kupec zavezanec za DDV, ali po sklenitvi pogodbe uporablja nepremičnino za svojo dejavnost itd.
davek od dobička iz kapitala - dohodnina - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - zastaranje
Zastaranje, ki ga ugovarja tožnica ni podano, saj je bil tek zastaranja pravice do odmere davka prvič pretrgan 12. 4. 2018, nato še 30. 9. 2019, ko je davčni organ tožnico ponovno pozval, naj davčno napoved dopolni in ne, kot navaja tožnica, šele z izdajo zapisnika 13. 5. 2020.
odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici - pravilna uporaba materialnega prava - uporaba prava EU
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
Zaradi pobotanja sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu (tožnikove terjatve iz naslova presežkov DDV v višini 22.647,10 EUR so bile po izdaji izpodbijanega sklepa pobotane z odmerjeno obveznostjo po izvršljivi odločbi z dne 29. 8. 2022) več ne obstaja, saj je že realizirano, zato si tožnik v tem postopku na način, kot predlaga v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj s sredstvom začasnega zavarovanja (presežki DDV) zaradi pobota ne bi mogel razpolagati.
prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - zastaranje
Davčni organ je pravilno začel predmetno davčno izvršbo, saj so bile za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke: podani so bili izvršljivi izvršilni naslovi in ugotovljeno neplačilo terjanih obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa.
ZDavP-2 člen 89, 89/1. ZUP člen 260, 260-1, 261, 261/2.
dohodnina - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik je imel možnost okoliščine, relevantne za odmero davka, navesti in predložiti vsa potrebna dokazila, tudi po vročitvi odmerne odločbe, v pritožbenem postopku, v katerem bi lahko zatrjeval in dokazoval, da je davčni organ dejansko stanje, relevano za odmero dohodnine, ugotovil napačno. Ker pa tožnik pritožbe zoper prvostopno odločbo ni vložil in za to opustitev tudi ni navedel nobenega razloga, je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.
davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - odbitek vstopnega DDV - zloraba sistema DDV - pogoji za priznanje odbitka DDV - davčna goljufija - vedenje o davčni goljufiji - sodna praksa Sodišča EU - opustitev dolžne skrbnosti - subjektivni element - pravni standard - pravni standard skrben gospodarstvenik
Navedeno ne drži, saj, kot pojasnjeno zgoraj, za presojo, ali je zavezanec moral vedeti, da je s pridobitvijo, ki je podlaga za utemeljitev pravice do odbitka, sodeloval pri transakciji, ki je povezana z goljufijo, ni nujno, da je goljufijo storil neposredni zavezančev dobavitelj, zadostno je, da jo je storil drug gospodarski subjekt, ki je sodeloval višje (ali nižje) v dobavni ali storitveni verigi. Prav tako se drugemu kupcu blaga lahko zavrne pravica do odbitka vstopnega DDV, če je vedel ali bi moral vedeti za obstoj goljufije na področju DDV, ki jo je pri prvi prodaji storil prvotni prodajalec, čeprav je tudi prvi pridobitelj vedel za to goljufijo. To pa je ravno situacija, kakršna je obravnavana v tem upravnem sporu, v katerem se tožniku očita, da je imel v davčnem vrtiljaku vlogo profiterja, subjekti višje v davčni verigi pa so bili neplačujoči, kot opisano zgoraj.
Znaki, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da obstajajo nepravilnosti ali goljufija, zaradi česar je treba izkazati večjo skrbnost, da se zavezanec prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ne vodi do njegove udeležbe pri goljufiji, niso predpisani, temveč se presojajo od primera do primera. Predstavlja pa zgoraj, v predhodni točki opisana situacija po presoji sodišča takorekoč vzorčni primer takšne situacije, ki bi jo odgovorne osebe pri tožniku kot dobri in skrbni gospodarstveniki morale prepoznati.
davčna izvršba - izvršilni naslov - sklep o davčni izvršbi - odpust dolga - odpust davčnega dolga - slabo finančno stanje dolžnika
Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.
davek na promet nepremičnin - odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici - sprememba pravnega stališča - uporaba prava EU
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker kršitev ni neposredno razvidna iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v odmerni odločbi.
ZUS-1 člen 37, 37/1. ZDavP-2 člen 130, 130/4. ZDavPR člen 5, 5/2.
davčni inšpekcijski nadzor - izdaja računa - ugotovitvena odločba - upravna zadeva - izrek odločbe - pomanjkljiv izrek odločbe
Pravna teorija se je že opredelila, da zgolj ugotovitev o kršitvah, ob odsotnosti izrecne zakonske podlage o nasprotnem, ni predmet odločitve z upravno odločbo, temveč je le del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega se mora šele sprejeti konkretno in posamično odločitev; če organ oceni, da je to potrebno glede na razkorak med predpisanim in dejanskim, mora nemudoma izdati "pravo" odmerno ali ureditveno odločbo, ne pa izdajati le odločb o dejstvih, saj se sicer postopka ne zaključuje, obenem pa se vodijo nepotrebni "vmesni" sodni spori.
Po presoji sodišča iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve drugega odstavka 5. člena ZDavPR), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.