Zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 je za vsako od obveznosti začel teči s potekom roka, ki je bil za plačilo vsake posamezne obveznosti določen z odmernimi odločbami, pretrgan pa je bil še pred potekom petletnega zastaralnega roka, in sicer z izdajo sklepov o davčni izvršbi na tožnikove premičnine. Izdaja sklepa o davčni izvršbi namreč predstavlja uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je izvršitev obveznosti, ki ima po drugem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2 za posledico pretrganje zastaranja in s tem vnovičen začetek teka zastaralnega roka.
Davčni dolg, zavarovan s hipoteko, v poplačilo katerega je bil še pred njegovim zastaranjem vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, po zakonu ne more prenehati s potekom absolutnega zastaralnega roka (po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2) oziroma z odpisom zaradi zastaranja pravice do izterjave (po četrtem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 107. člena ZDavP-2). Takšen dolg preneha le s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku (drugi odstavek 126.a člena ZDavP-2), izjemoma, ko davka v postopku izvršbe na nepremičnino ni mogoče poplačati, pa tudi z odpisom z dnem pravnomočnosti sklepa o poplačilu oziroma pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe na nepremičnine, ki jo izda sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 107. člena ZDavP-2), za kar pa ne gre v obravnavani zadevi.
Obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločanje v upravnem postopku. Enako velja v davčnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz.
Pri spornih dohodkih je šlo za sui generis dohodke, ki jih po njihovih značilnostih ni mogoče opredeliti kot nobeno drugo vrsto dohodka in ki so povečali prejemnikovo ekonomsko moč, A. A. pa jih je prejel na podlagi s svojim nekdanjim delodajalcem sklenjenega sporazuma.
V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, ki določa, da je zavezanec rezident Slovenije, če v kateremkoli času v davčnem letu izpolnjuje pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Poleg določbe 6. člena ZDoh-2 pa je, upoštevaje, da tožnik zatrjuje in dokazuje, da je tudi rezident Avstrije, po presoji sodišča treba pri ugotavljanju rezidentskega statusa tožnika po ZDoh-2 upoštevati tudi specialno ureditev ugotavljanja rezidentskega statusa, navedeno v drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki prav tako predstavlja nacionalno materialno-pravno določbo.
Zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, so v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.
UNJSPF ni sklad, ki bi gradil na medgeneracijski solidarnosti, temveč gre za financiranje rente iz naslova premoženja sklada. Sklad namreč investira premoženje, pokojnine pa financira iz oplajanja njegovega premoženja in jih izplačuje v obliki rentnega izplačila. Vplačevanje prispevkov s strani delodajalca in zavarovanca v sklad UNJSPF tudi ni obvezno. Dejstvo, da začasni delavci OZN nimajo pravice do izplačil iz tega sklada, prav tako tudi ne delavci, ki so zaposleni za kratko obdobje, pa še dodatno potrjuje pravilnost tožnikovega stališča, da ne gre za obvezno zavarovanje. Ker pokojnina OZN ne vključuje socialnega zavarovanja (zdravstvene storitve, nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo), ampak pokriva le starost, smrt in invalidnost, vsak udeleženec pa lahko ob odhodu iz OZN dvigne vsa privarčevana lastna sredstva in z njimi prosto razpolaga, saj namen sklada UNJSPF ni nuditi osnovne socialne varnosti, po presoji sodišča tožnikovega dohodka ni mogoče šteti za pokojnino, temveč za pokojninsko rento.
Začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti velja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne oziroma ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas. V obravnavanem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, tj. do 7. 9. 2023. Ker so bile zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, sta izpodbijana sklepa prenehala veljati, s tem pa so tudi prenehali njuni pravni učinki na pravni položaj tožeče stranke, saj neveljavna sklepa ne posegata več v njene pravice oziroma pravne koristi.
Določba 100. člena ZDoh-2 je glede vprašanja, v katerih primerih je mogoče priznati odlog ugotavljanja davčne obveznosti, tudi jasna in določna in sicer gre za primere odsvojitve na podlagi darilne pogodbe ali neodplačen izročilne pogodbe zavezančevemu zakoncu ali otroku. Gre za taksativno določeno pravico, ki jo tudi po presoji sodišča ni mogoče širiti na drug krog upravičencev. Glede na povedano sodišče tudi ne sledi stališču tožbe, da je dopustno razlagati določbo 100. člena ZDoh-2 na način, da se lahko uveljavi odlog tudi v primeru, ko gre za dvojno podaritev kapitala, ki se izvede v enem koraku, in sicer direktno z zavezanca otrokovemu zakoncu (tožnikovem zetu).
Postopek izterjave v tujini izrečene upravne sankcije se po ZČmIS začne na podlagi prošnje, ki jo tuji organ države prosilke pošlje ministrstvu, pristojnemu za delo, ki po seznanitvi kršitelja pri pristojnem davčnem organu (FURS) predlaga začetek izvršbe.
Sklep o davčni izvršbi tožnik nasprotuje tudi zato, ker meni, da izvršba ni dovoljena, ker mu odločba, ki se izvršuje, ni bila vročena. Podatek o tem kdaj, če sploh, oz. na kakšen način, je bila navedena odločba tožniku vročena, iz prošnje avstrijskih organov za izterjavo naložene globe ne izhaja. Datum in način vročitve odločbe, ki se izvršuje, je dolžan organ države prosilke jasno in nedvoumno navesti v prošnji za izterjavo. Ker tega avstrijski organ ni storil, je prošnja nepopolna, kar pomeni, da pogoji za izvršbo niso izpolnjeni in da pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pravila, predpisana za obravnavo prošenj za izvršitev v tujini izdanih odločb, niso bila pravilno uporabljena.
Pri navedbi osebe dolžnika kot s.p. v sklepu o izvršbi ni šlo za tehnično napako, temveč za izrecno izraženo voljo tako predlagateljice kot organa, da v sklepu o izvršbi kot dolžnika navede tožnika kot s.p., kar je v nadaljevanju postopka kot napako v izjavi volje potem s sklepom o popravi toženka nepravilno popravila.
Razlogovanje tožnika v zvezi z obračunom prispevkov za socialno varnost in davčnega odtegljaja za leto 2018 iz naslova neupravičeno izplačanih povračil stroškov in detašmaja, ker da davčni organ zanemarja dejstvo, da so delavci, kljub temu, da niso bili zavarovani na podlagi 002, delali v tujini, kar po stališču tožbe pomeni, da so delavcem v tem primeru, kolikor jim ni priznan detašma, pripadale dnevnice ter povračila stroškov prevoza na službeni poti, ni utemeljeno. Ti delavci niso bili na službeni poti, ampak so opravljali delo po pogodbah o zaposlitvi. Službena pot pa je le tista pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi, zato tudi povračila stroškov službenih poti tožnikovim zaposlenim v tem primeru ne pripadajo.