Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni.
V Sloveniji priznani davek je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve iz mednarodne konvencnije, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.
Glede na v ZDoh-2 uveljavljeno načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije ter upoštevaje metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčenja je treba tudi čezmejnim delovnim migrantom v tujini dejansko plačani dokončni davek v celoti (in ne le fiktivno v priznanem deležu od celote vseh dohodkov) odšteti od dohodnine, odmerjene na letni ravni - tako kot se slovenskim rezidentom, ki so dohodek prejeli v Sloveniji, med letom plačana akontacija dohodnina po prvem odstavku 272. člena ZDavP-2 odšteje od odmerjenega zneska dohodnine za posamezno davčno leto.
Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni. V Sloveniji priznani davek pa je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.
.Pojmovno je treba razumeti, da je izhodišče drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 v pooblastilu hierarhičnega nadzora zaradi (očitno) prekršenega materialnega zakona. Kršitev materialnega predpisa pa pomeni napačno razlago oz. uporabo materialnega predpisa, med katere neustavni posegi v procesne pravice, kot rečeno, ne sodijo.
Tožnik bi bil za polno varovanje svojih pravic mogel vložiti redno pravno sredstvo, ki je učinkovito v polnem pomenu pomenu besede, saj omogoča najširši obseg uveljavljanja in poprave zatrjevanih kršitev. Neprerekano ostaja, da tega ni storil, posledic te svoje opustitve pa po presoji sodišča ne more prevaliti na domnevno premajhen nabor razlogov za uveljavitev izrednega pravnega sredstva po 88. členu ZDavP-2.
Angleško in slovensko besedilo Konvencije se razhajata. Angleško besedilo prvega a) odstavka 19. člena Konvencije, za razliko od slovenske verzije, ne vsebuje pogoja, da bi morala biti nadomestila izplačana pri opravljanju državnih funkcij oziroma nalog državnega značaja. V 30. členu Konvencija določa, da je bila sestavljena v več istovetnih izvodih, v slovenskem, nemškem in angleškem jeziku. Vsa tri besedila so verodostojna. V primeru razhajanj pa je merodajno angleško besedilo.
Na podlagi navedene določbe je v obravnavanem primeru treba uporabiti angleško besedilo prvega a) odstavka 19. člena Konvencije, ki pogoja "pri opravljanju državne službe" ne vsebuje. Iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja, da določba prvega a) odstavka 19. člena Konvencije zajema vse prejemke v javnih službah.
Čas trajanja osebnega stečaja po določbi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 v povezavi z določbo 131. člena ZFPPIPP se ne všteva v tek desetletnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.
Odločba ZPIZ ni podlaga za vključitev tožnika v obvezno zdravstveno zavarovanje, niti v zavarovanje na podlagi 17. oziroma 18. člena ZZVZZ. Še manj to velja za dopis/pojasnilo ZZZS. Toženka ima načeloma sicer prav, da zavarovalno razmerje med zavarovancem in nosilcem obveznega socialnega zavarovanja nastane že na podlagi zakona, kljub temu pa morajo zavezanci sami vložiti prijavo v obvezno socialno zavarovanje pri ZZZS, ki opravlja prijavno-odjavno službo za vsa obvezna socialna zavarovanja. Če zavezanec za prijavo prijave v obvezna socialna zavarovanja ne vloži ali če je zavarovanec prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami zakonov, ki urejajo posamezno obvezno socialno zavarovanje, lahko nosilec obveznega zavarovanja začne postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca in o lastnosti zavarovanca odloči z odločbo.
Zavezanec za plačilo nadomestila je lahko le tisti uporabnik, ki nezazidano stavbno zemljišče lahko uporablja v skladu z njegovim namenom. To pa nedvomno niso zakupniki nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih na podlagi sklenjenih zakupnih pogodb lahko uporabljajo le za kmetijske namene. Nelogično in v nasprotju z načelom sorazmernosti bi bilo, če bi bili zakupniki kot neposredni uporabniki zemljišč dolžni plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča zaradi namena, za katerega zemljišča niti ne smejo uporabljati.