odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera pravične denarne odškodnine - uspeh v pravdi
Tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela topo poškodbo desne roke, imela je poškodovan mezinec desnice, očitno pa je dobila tudi udarec v 5. dlančnico desnice. Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.850,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja skoraj 1,5 povprečne mesečne neto plače, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnice.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 2. odstavka 154. člena ZPP in uspeh pravdnih strank v postopku nepravilno določilo, ker ni upoštevalo, da je bil v predmetni zadevi sporen tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka, zaradi česar bi moralo uspeh določiti ločeno glede na uspeh po temelju in po višini ter upoštevati tako izračunani skupni (povprečni) uspeh. Uspeh v pravdi se praviloma sicer res določa le glede na vrednotenje uspeha „po višini“. Sodna praksa, ki je glede tega vprašanja zelo neenotna, pa izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva predvsem v odškodninskih sporih, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke sporen tako po temelju kot po višini in ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Po presoji pritožbenega sodišča gre za takšen primer tudi v tej konkretni pravdi, v kateri je bil sporen tudi temelj tožbenega zahtevka, saj se je večina dokaznega postopka izvajala prav zaradi ugotavljanja temelja zahtevka, zaradi katerega je ta postopek od povprečnega dokaznega postopka v drugih zadevah bistveno odstopal tako po trajanju (številu opravljenih narokov) kot tudi po stroškovni plati, povzročil pa je tudi znatne stroške v primerjavi s tistimi, ki so nastali v nadaljevanju postopka v zvezi s samo višino tožbenega zahtevka.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - ugotovitveni del zahtevka - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - prepoved bodočih motilnih dejanj - posestnik - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - ugotovitveni del izreka v posestnem sporu
Teorija in sodna praksa sta enotni, da ugotovitveni zahtevek v tožbi zaradi motenja posesti ni potreben in ne ustreza bistvu sodnega varstva v posesornih sporih. V tožbi zaradi motenja posesti zadošča oziroma je potreben samo dajatveni zahtevek. Dajatveni del zahtevka pa predstavlja tako vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (restitucijski zahtevek), kot tudi prepoved bodočih motilnih dejanj (prepovedni zahtevek). Tožnik lahko uveljavlja restitucijski in prepovedni zahtevek hkrati ali samo enega od njiju.
Med pravdnima strankama je nesporno, da je toženec kot prodajalec z družbo A. d.o.o. kot kupcem dne 21. 10. 2020 sklenil pogodbo o prodaji predmetne nepremičnine, da je v času odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ta gospodarska družba vknjižena kot lastnica obravnavane nepremičnine, da je torej toženec med pravdo nepremičnino, ki je njen predmet, odtujil tretji osebi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 34. člena SPZ, ki določa, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem, povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu, ki ni več lastnik obravnavane nepremičnine, ni mogoče odrediti vrnitve v prejšnje stanje, saj mu ni mogoče odrediti posegov v tujo stvar in omogočanje nadaljnje uporabe nepremičnine, ki v času odločanja ni več v njegovi lasti, posledično je zato pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi vseh tožbenih zahtevkov (razen ugotovitvenega, ki ga je, kot je bilo predhodno obrazloženo, sodišče prve stopnje zavrglo), tudi prepovednega, ki je vsebinsko povezan z restitucijskim zahtevkom in namen katerega je omogočanje nemotene nadaljnje uporabe obravnavane nepremičnine.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje - nedovoljena pritožba
Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne pozna pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje. Določbe 398. člena ZKP o pritožbi na vrhovno sodišče veljajo samo za sodbo sodišča druge stopnje, in sicer v taksativno naštetih primerih, medtem ko možnost pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ni predvidena niti v določbah 402. člena ZKP niti v kakšnih drugih določbah ZKP. Glede na navedeno in ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje obsojenkino pritožbo utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.
zahteva za izločitev izvedenca - pravočasnost zahteve - cena - plačilo dobavljene toplotne energije
Toženka bi izločitev morala in mogla zahtevati že ob samem ogledu oziroma, ker na ogledu, ki ga je opravil izvedenec v prisotnosti strank, pooblaščencev in spornih prič, ki sta podajali pojasnila ter omogočili simulacijo delovanja sistema, sodišče prve stopnje ni prisostvovalo, najkasneje nemudoma po ogledu, ne pa šele ob podajanju pripomb na že izdelano pisno ekspertizo. Določba drugega odstavka 247. člena ZPP je jasna, in sicer določa subjektivni rok za podajo zahteve za izločitev izvedenca, ki je takoj, ko je stranka izvedela za razlog izločitve, in najpozneje do začetka podajanja mnenja (objektivni rok). Predmetno določbo je treba razlagati skladno z 11. členom ZPP (z načelom procesne ekonomičnosti), ki od vseh udeležencev postopka terja prizadevanje k opravi postopka brez zavlačevanj in s čim manjšimi stroški. Ravnanje stranke, ki že predhodno ve za razlog za izločitev izvedenca, a ga ne uveljavlja, ampak počaka na prejem (zanjo neugodne) pisne ekspertize in nato ob njeni siceršnji kritiki zahteva še izločitev izvedenca, kaže tudi na nezadovoljstvo z delom izvedenca, kar ni utemeljen izločitveni razlog. Vsekakor gre za prepozno uveljavljanje zahteve za izločitev, saj mora stranka vse do začetka dokazovanja z izvedencem takšno zahtevo podati takoj, ko je izvedela za razlog izločitve.
Skladno s prvim odstavkom 247. člena ZPP je celo izrecno omenjena situacija, da je kot izvedenec lahko angažirana tudi priča, ki je bila že zaslišana. Gre za priči, ki sta predstavnika dobaviteljev spornih merilnika in krmilnika (op. tožnica v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je priči pripeljala, ker njen zakoniti zastopnik ni kompetenten za podajanje tehničnih informacij o merilniku in krmilniku), pri čemer je nekakšno pritožbeno zavzemanje, da naj bi bil posledično, ker gre za priči predlagani s strani tožnice, ki sta izpovedali tožnici v korist, in ker gre za poslovne partnerje tožnice (dobavitelje), že podan nekakšen dvom v nepristranost izvedenca, neutemeljeno. Dvom ne izhaja iz tega, da očitno tožnica (op. izvedenec je namreč kontaktiral obe pravdni stranki in izdal omenjeno vabilo, prisotnost spornih prič pa je zagotovila tožnica) toženke ni obvestila, da bo navedeni osebi pripeljala na ogled. In ne iz tega, da se angažirani izvedenec izrecno sklicuje na njuno pomoč, pojasnila in izjave na ogledu ter da sodišče prve stopnje predmetno povzema v sodbo. Po ZPP ni nobenih ovir, da ne bi sam izvedenec angažiral morebitnih pomočnikov, ki bi mu pomagali pri izvedbi ogleda, in tudi ne, da takšnih pomočnikov, ki ji pomagajo sodelovati pri ogledu, ne bi angažirala sama pravdna stranka. Da je izvedenec pomočnik sodišča in da mora biti strokoven ter nepristranski ni sporno, vendar iz spisa ne izhaja, da naj bi bil omenjeni izvedenec kakorkoli nestrokoven in pristranski.
V tej pravdi se vtožuje plačilo porabljene toplotne energije pod pogoji, s katerimi je bila toženka seznanjena, in toženka ne more biti prosta svoje obveznosti že iz razloga, ker je tožnica koncesionar in strokovnjak na svojem področju, toženka pa „dejansko“ potrošnik, popoln nestrokovnjak in laik.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - oporočno dedovanje - spor glede veljavnosti oporoke - oporoka - kasnejša oporoka - prejšnja in poznejša oporoka - manj verjetna pravica dediča - vračunanje daril v dedni delež zakonitega dediča - vračunanje daril oporočnim dedičem - zakonito dedovanje - vračunanje daril dedičev - podlaga za dedovanje
Po določbi prvega odstavka 101. člena ZD določila prejšnje oporoke ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določila oporoke iz leta 2005 v nasprotju z določili kasnejše oporoke iz leta 2010. Zapustnica je namreč v kasnejši (novi) oporoki razpolagala z vsem premoženjem enako, v korist vseh treh dedičev, brez podrobnejše razdelitve premoženja med njih. Razpolagala je tudi z delom nepremičnine, ki ga je v prejšnji oporoki naklonila pritožniku.
Institut vračunanja daril pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Institut vračunanja daril (kolacija) je uvrščen v poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona (drugo poglavje), določba prvega odstavka 46. člena ZD pa izrecno določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako je stališče teorije.
ZD pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in zakonu je dopustno le v določenih primerih, npr. takrat, ko zapustnik z oporoko ne razpolaga s celotnim svojim premoženjem, ampak le z njegovim delom. V tej zadevi pa ne gre za tak primer. Zapustnica je z oporoko iz leta 2010 razpolagala s celotnim svojim premoženjem, dediči (tudi pritožnik) pa so se priglasili k dedovanju na podlagi oporoke in sprejeli dedni delež, ki jim gre na podlagi oporoke. To pomeni, da pritožnik ne more hkrati dedovati po oporoki in zahtevati še nujni delež na podlagi zakonitega dedovanja.
Tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena glede trditve o pravočasni pritožbi zoper odločbo z dne 3. 1. 2020. Sodišče je v 7. točki obrazložitve sodbe sistematično pojasnilo, da podpisana povratnica v upravnem spisu potrjuje, da je bila odločba tožene stranke z dne 3. 1. 2020 tožniku vročena 6. 1. 2020, česar tožnik v sodnem postopku ni prerekal. Kot nepravilno se je izkazalo tudi tožnikovo zatrjevanje, da je zoper odločbo z dne 3. 1. 2020 še v okviru pritožbenega roka, toženi stranki poslal pritožbo po elektronski pošti. Iz predloženega dokumenta s strani tožnika je razvidno, da je tožnik poslal pritožbo na elektronski naslov tretje osebe. Sprejemna štampiljka tožene stranke na tožnikovi pritožbi pa dokazuje, da je tožena stranka pritožbo prejela le po pošti navadno dne 10. 2. 2020. Tega dne je bila, zaradi izteka 15 dnevnega pritožbenega roka, pritožba prepozna. Sodišče je v 7. točki obrazložitve še izpostavilo, da je bil tožnik v pravnem pouku z dne 3. 1. 2020 pravilno poučen tako o načinu, kot o roku za vložitev pritožbe.
pravica do sodnega varstva - izločitev sodnika - dvom v nepristanskost - odklonitveni razlog za izločitev
Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Obstoj teh okoliščin in utemeljenost dvoma se po ustaljeni sodni praksi presojata z uporabo objektivnega in subjektivnega preizkusa. S subjektivnim testom se ugotavlja, ali ima sodnik vnaprejšnjo dejansko prepričanje o zadevi, v kateri odloča, oziroma ali je iz njegovega vnaprejšnjega prepričanja, nagnjenja, predsodka ali interesa mogoče sklepati na pomanjkanje dolžne intelektualne neoporečnosti (subjektivna pristranskost), medtem ko se z objektivnim testom ugotavlja, ali obstojijo okoliščine, ki vplivajo na videz samega sojenja oziroma ali bi sodnikovo obnašanje ali ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke (objektivna pristranskost) ter ali so zagotovljena zadostna jamstva, ki izključujejo dvom glede sodnikove nepristranskosti. Zato je potrebno za presojo utemeljenosti odklonitvenega izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ oceniti, ali zatrjevane okoliščine pri razumnem človeku lahko vzbudijo upravičen dvom o nepristranskosti sodnika. Da je torej izpolnjen pogoj za izločitev sodnika mora biti izkazana okoliščina, ki objektivno vzbudi resen sum v nepristranost po kriterijih razumnega človeka.
odlog ali obročno plačilo sodne takse - pravna oseba - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe
V skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 pravna oseba ne more biti oproščena plačila sodne takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR. Dolžnik – glede na veljavno zakonodajo – ugodnejše odločitve ne more doseči.
sklep o poplačilu - vrstni red zastavnih pravic - priglasitev terjatve v izvršilnem postopku - vsebina prijave terjatve - materialno procesno vodstvo v izvršilnem postopku
Četudi je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov, vpisanih v zemljiško knjigo, ugotovilo, da je pritožnik pridobil hipoteko s prvim vrstnim redom, s katero je bila zavarovana njegova posojilna terjatev do dolžnikov na podlagi sporazuma o vknjižbi hipoteke z dne 15. 2. 1999, glede na to, da pritožnik kot zastavni upnik niti v vlogi z dne 19. 5. 2021 niti pozneje na razdelitvenem naroku (ki se ga, čeprav je bil nanj pravilno vabljen, ni udeležil) ni priglasil terjatve, ki je bila zavarovana s to hipoteko, in tudi ni niti navedel niti s predložitvijo kakršnihkoli listin (npr. sporazuma o vknjižbi hipoteke za zavarovanje kredita z dne 15. 2. 1999, kreditne pogodbe, s katero je bil odobren zavarovani kredit) izkazal, da je s to hipoteko dejansko zavarovana terjatev, o kateri je bilo pozneje odločeno s sklepom I 00/01232 (tudi iz podatkov zemljiške knjige pa ni razvidno, da bi se sporazum o vknjižbi hipoteke nanašal na priglašeno terjatev iz naslova kredita z oznako 20.020.467), izvršilno sodišče ni imelo podlage, da bi priglašeno terjatev pritožnika poplačalo v vrstnem redu hipoteke, vknjižene na podlagi sporazuma z dne 15. 2. 1999, in torej pred poplačilom terjatve D., d. d., ki je imela hipoteko za zavarovanje svoje terjatve vknjiženo z učinkom od 10. 8. 2005.
Ključno v predmetni zadevi je dejstvo, da je ZUJF v 10. členu črtal prvi odstavek 60. člena ZZVZZ. Črtani člen je določal, da tožena stranka določi merila in pogoje, pod katerimi se lahko določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstvena zavarovanja prispevek zmanjša ali odpiše. ZUJF je hkrati v 203. členu določil tudi prenehanje veljavnosti Pravilnika tožene stranke o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Pravilnik se skladno z določili ZUJF lahko uporabi le za nadaljevanje in dokončanje postopkov, ki so se na njegovi podlagi ali na podlagi prvega odstavka 60. člena zakona začeli pred uveljavitvijo tega zakona, kar pomeni le za postopke odpisa, ki so se začeli pred 31. 5. 2021.
Sodišče se je v 6. točki obrazložitve sodbe obrazloženo opredelilo tudi do zatrjevane neustavnosti veljavne zakonske ureditve ter pri tem izpostavilo, da obravnavana sprememba ZZVZZ temelji na zagotavljanju solidarnosti, vzpostavitvi enakopravnejših pogojev vseh zavezancev za plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.
vročanje - vročanje v hišni predalčnik - obvestilo o prispeli pošiljki - vročilnica kot javna listina - plačilni nalog - plačilo sodne takse - pavšalne navedbe - umik pritožbe
Vročilnica je javna listina, zato velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej napisano. Ker toženec v pritožbi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale dvom v pravilnost vročitve, zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da plačilnega naloga ni prejel, ne more uspeti.
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - izvršba na denarno terjatev - sredstvo izvršbe
Iz izvršilnega naslova izhaja, da ima upnik zoper dolžnika v primeru kršitve varovanja poslovnih skrivnosti in kršitve konkurence pravico zahtevati odškodnino. Upnik torej ima zoper dolžnika denarno terjatev. Ker ima upnik zoper dolžnika denarno terjatev, je v predlogu za izvršbo zmotno predlagal izvršilni postopek za uveljavitev nedenarne terjatve po 226. členu ZIZ tako, da sodišče s sklepom izreče denarno kazen za primer, če dolžnik ne bo izpolnil obveznosti. Izvršba se v konkretnem primeru torej ne opravi po določbah 226. člena ZIZ.
kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - retransmisija glasbenih del v radijskih programih - tarifa SAZAS - neupravičena obogatitev - običajen avtorski honorar - višina honorarja - zamuda - zakonske zamudne obresti - rok za zastaranje
Dejstvo, da tožena stranka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne pomeni, da je riziko nepravočasnega plačila prešel na tožečo stranko. Domet zakonske domneve iz drugega odstavka 158. člena ZASP ni takšen kot prikazuje pritožnica. V primeru neobstoja tarife kolektivne organizacije pogoji za nastop domneve o prenosu pravic za uporabo varovanih del na uporabnika niso podani. V ravnanju tožeče stranke (zaradi vložitve tožbe v letu 2018, za obveznost, nastalo v letu 2014) ni elementov procesne zlorabe, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o njenem koristoljubju zaradi vtoževanja zakonskih zamudnih obresti (za obdobje pred vložitvijo tožbe).
ZPP člen 105, 105/1, 105/4, 108. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15.
nagrada in stroški sodnega izvedenca - nagrada za pisno izdelano mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - nagrada za študij spisa - strokovna literatura v tujem jeziku - tehnična dokumentacija - povečanje nagrade - materialni stroški izvedenca - stroškovnik - (ne)popolna vloga - poprava ali dopolnitev vloge
Prvostopenjsko sodišče ni ravnalo pravilno, s tem ko je v izpodbijanem sklepu navedlo, da izvedenec v stroškovniku tuje literature ni konkretiziral, nastanka materialnih stroškov pa ni izkazal, kljub temu da izvedenca pred tem ni pozvalo k dodatni obrazložitvi postavk v stroškovniku. V skladu s prvim odstavkom 105. člena ZPP je tudi stroškovnik vloga, ki mora vsebovati dejstva, na katera se opira in dokaze (četrti odstavek 105. člena ZPP). Če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da vlogo v določenem roku popravi ali dopolni (108. člen ZPP).
Zgolj prebiranje pripravljalnih vlog in pripadajočih prilog, s katerimi stranke zahtevajo dodatna pojasnila in odgovore, ne more predstavljati opravila, ki bi bilo še posebej ovrednoteno. Namen nagrade za študij spisa je namreč, da se izvedenec seznani s stanjem zadeve, v danem primeru pa za to ne gre.
nadaljnji izvršilni stroški - izvršba na premičnine - stroški izvršitelja
Ker je upnik rubež preklical, krivda za neizveden rubež ni bila na dolžniku, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so bili stroški v zvezi z neizvedenim rubežem za predmetno izvršbo potrebni.
škodni dogodek - premoženjska škoda - izreden vremenski pojav - naravni vir - višja sila - naravna nesreča - opozorilo - dolžno ravnanje - protipravno ravnanje - opustitev dolžne skrbnosti - vzrok za nastanek škodne posledice - stopnja skrbnosti
Zavarovanec je lahko pričakoval, da veter odnese sporne panele. Škodo bi lahko preprečil tako, da bi jih obtežil ali privezal. Ker ni tako ravnal, je bilo njegovo ravnanje neskrbno. Opustil je dolžnostno ravnanje, ker ni zagotovil ustreznega shranjevanja panelov
obvezna razlaga odvetniške tarife - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti
Obvezna razlaga 15. člena OT tako ne more po hierarhiji pravnih aktov poseči v določbo 17. člena ZOdv, ki je po hierarhiji višji pravni akt, kakor je to OT. Kot že obrazloženo zgoraj so sodišča vezana na ustavo in zakon in zato je sodišče prve stopnje pravilno, kot osnovo za odmero nagrade uporabilo zakonsko določbo petega odstavka 17. člena ZOdv.
soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe - pravočasnost izpolnitve kot bistvena sestavina pogodbe - razveza pogodbe na podlagi zakona - pravica do vrnitve danega - denarno nadomestilo - dokazna ocena - zmotna uporaba materialnega prava
Ker narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, torej izdelava digitalnega kromalina kot izvirnika fizičnega kromalina, očitno in na prvi pogled nasprotuje vrnitvi, je pritožbeno sodišče pritrdilo tožeči stranki, da ji mora tožena stranka plačati vsaj 4.100,00 EUR, in sicer kot ustrezno denarno nadomestilo. Ker tožena stranka višini terjatve v tem delu pred sodiščem prve stopnje ni izrecno nasprotovala, je pritožbeno sodišče glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v izpodbijanem delu pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo na seji spremenilo tako, da je na podlagi določbe drugega odstavka 111. člena OZ tožbenemu zahtevku za 4.100,00 EUR ugodilo.