CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00056590
OZ člen 190, 197. SZ-1 člen 23, 23/4, 30, 30/2, 71. ZPP člen 451, 453, 458.
spor majhne vrednosti - omejeno navajanje dejstev in predlaganje dokazov - omejeni pritožbeni razlogi - plačilo stroškov upravljanja - obratovalni stroški in stroški upravljanja - stanovanjska soseska - terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš - upravljanje soseske - skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - upravljanje s skupnim delom več večstanovanjskih stavb - odsotnost pogodbene podlage - obogatitveni zahtevek - neupravičena obogatitev - zmotna uporaba materialnega prava - predpostavke verzijskega zahtevka - odsotnost odločilnih razlogov - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica plačila ne more zahtevati niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (190. in 197. člen OZ), ker naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja tožnici priznati kakršnokoli plačilo. Čeprav je tožnica ravnala samovoljno, je treba preprečiti neupravičeno obogatitev tožencev. Ni res, da bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (190. člen OZ). Še posebej pa verzijski zahtevek ureja 197. člen OZ (izdatek za drugega), ki določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. Tožnica je navajala, da sta bila toženca na njen račun neupravičeno obogatena, ker sta imela zagotovljene določene storitve (npr. ogrevanje), ne da bi za to plačala potrebne stroške obratovanja in vzdrževanja. Ker je sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, po katerem je že a priori zavrnilo uporabo navedenega instituta, dejanskega stanja v tej smeri sploh ni ugotavljalo. Ni ugotavljalo predpostavk obogatitvenega zahtevka, to je obogatitve, prikrajšanja na škodo drugega, vzročne zveze ter odsotnosti pravnega temelja, in je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Ker tožena stranka sama v pritožbi navaja, da je mediator zaključil mediacijo, iz odgovora na pritožbo pa je razbrati, da tudi tožeča stranka več ne soglaša z nadaljevanjem postopka mediacije, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije ni več podlage in je odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka pravilna.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00049384
ZIKS-1 člen 24, 24/1, 54/1 - 4.
nadomestni zapor - odložitev izvrševanja uklonilnega zapora - dokončanje del - nastanek večje škode
Med dela po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 je mogoče šteti tudi tista dela, ki jih je dolžan opraviti za delodajalca in upoštevati škodo, ki bi zaradi neizpolnitve obveznosti nastala delodajalcu.
Pogoji za izrek pogojne obsodbe se pri obtožencu niso stekli, saj prejšnji pogojni obsodbi in izrečene kazni nanj niso vplivale v tolikšni meri, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Sedaj obravnavana kazniva dejanja je celo storil v času preizkusne dobe.
ZIZ člen 42, 42/1, 42/2. ZPP člen 140, 140/1, 142, 142/1.
potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - pravilno vročanje - vročanje sklepa o izvršbi - osebno vročanje - vročanje po članu gospodinjstva - skupno gospodinjstvo
Sklep o izvršbi spada med odločbe, ki se naslovniku vročajo osebno. Osebna vročitev se opravi tako, da če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžnik sprejeti.
Skupno gospodinjstvo namreč ni le ekonomska, temveč tudi življenjska skupnost, torej morajo člani skupnega gospodinjstva živeti skupaj in skupaj zadovoljevati življenjske potrebe. Dejstva, da imata enoten način ogrevanja, skupen nabiralnik in smetnjake, da so določene položnice naslovljene nanj, druge pa nanjo, ker imata tako ureditev še od tedaj, ko sta bila poročena, ter da B. B. dolžniku občasno kaj skuha oziroma da dolžnik pride, če mu kaj zmanjka, ne zadoščajo za zaključek, da živita v skupnem gospodinjstvu. Enako velja za okoliščino, da etaže v notranjem delu hiše niso popolnoma ločene med seboj in lahko stanovalci v posamezno nadstropje prihajajo in odhajajo po stopnišču. Vse navedeno kaže le na to, da dolžnik in B. B., kljub temu, da sta nekdanja zakonca, nista povsem sprta in da sta uspela najti način, kako ločeno bivati v isti stanovanjski hiši. Da med dolžnikom in B. B. ni takšne tesne bivanjske povezanosti, da bi šlo za člana istega gospodinjstva, nenazadnje izhaja tudi iz izpovedi B. B., ki je v zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi zaslišana na naroku izpovedala, da je bila tistega dne v odhajanju, ko jo je poštar vprašal, če bo podpisala za B. Navedeno namreč kaže na to, da je tudi vročevalec ob vročanju sklepa o izvršbi vedel oziroma bil seznanjem z dejstvom, da vročanje sodnih pisanj za dolžnika po B. B. ni bil ustaljen način vročanja.