pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje - nedovoljena pritožba
Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne pozna pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje. Določbe 398. člena ZKP o pritožbi na vrhovno sodišče veljajo samo za sodbo sodišča druge stopnje, in sicer v taksativno naštetih primerih, medtem ko možnost pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ni predvidena niti v določbah 402. člena ZKP niti v kakšnih drugih določbah ZKP. Glede na navedeno in ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje obsojenkino pritožbo utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.
oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - dopolnitev nepopolnega predloga - soglasje stranke za pridobitev podatkov, ki so davčna tajnost
Če je dala tožena stranka pooblastilo za pridobitev podatkov, ki se obravnavajo kot davčna tajnost, sodišče prve stopnje s tem ni moglo pridobiti podatkov o stanju in prilivih v zadnjih treh mesecih pri organizacijah za plačilni promet, sploh pa ne pri tujih organizacijah za plačilni promet.
soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe - pravočasnost izpolnitve kot bistvena sestavina pogodbe - razveza pogodbe na podlagi zakona - pravica do vrnitve danega - denarno nadomestilo - dokazna ocena - zmotna uporaba materialnega prava
Ker narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, torej izdelava digitalnega kromalina kot izvirnika fizičnega kromalina, očitno in na prvi pogled nasprotuje vrnitvi, je pritožbeno sodišče pritrdilo tožeči stranki, da ji mora tožena stranka plačati vsaj 4.100,00 EUR, in sicer kot ustrezno denarno nadomestilo. Ker tožena stranka višini terjatve v tem delu pred sodiščem prve stopnje ni izrecno nasprotovala, je pritožbeno sodišče glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v izpodbijanem delu pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo na seji spremenilo tako, da je na podlagi določbe drugega odstavka 111. člena OZ tožbenemu zahtevku za 4.100,00 EUR ugodilo.
ugovor zoper sklep o izvršbi - sodna taksa - plačilni nalog - domneva umika ugovora
Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi svoj zaključek, da se dolžnikov ugovor šteje za umaknjen, oprlo na ugotovitvi, (-) da dolžnik ni plačal sodne takse, kot mu je bila naložena v plačilo s plačilnim nalogom, (-) da hkrati niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Dolžnik takšnega zaključka sodišče prve stopnje niti ne izpodbija.
ZUTD člen 60, 60/1, 118.. ZUP člen 1, 1/1, 260, 260/1, 260/1-1, 261/2.. ZDSS-1 člen 63, 81.
obnova predsodnega upravnega postopka - pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo - zavrženje predloga za obnovo postopka
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da tožnik za dopolnjeno zavarovalno dobo v Nemčiji, ki jo želi uveljaviti v obnovitvenem postopku, ni vedel že pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, to je pri izdaji odločbe z dne 27. 11. 2019. Tožnik je ob vložitvi zahteve z dne 21. 10. 2019 za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo vedel, da je bil predhodno zavarovan tudi pri nemškem nosilcu zavarovanja. Vendar te dobe v postopku priznanja te pravice ni uveljavljal in je celo izjavil, da bo podatke na obrazcu U1 pridobil sam. Zato je edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogoji iz drugega odstavka 261. člena ZUP niso izpolnjeni. Skladno s citirano določbo sme namreč stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde teh okoliščin ni mogla navesti. Pri tem pa ni relevantno, zakaj določenih dejstev ter okoliščin ni mogla navesti oziroma jih ni navedla.
Ponovno presojo utemeljenega suma bi moralo sodišče prve stopnje opraviti le, če bi ugotovilo obstoj novih relevantnih dejstev in okoliščin, vendar tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se že ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so bili podlaga za odreditev in podaljševanje pripora, v času od vložitve obtožnice in njene pravnomočnosti v ničemer niso spremenili.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - oporočno dedovanje - spor glede veljavnosti oporoke - oporoka - kasnejša oporoka - prejšnja in poznejša oporoka - manj verjetna pravica dediča - vračunanje daril v dedni delež zakonitega dediča - vračunanje daril oporočnim dedičem - zakonito dedovanje - vračunanje daril dedičev - podlaga za dedovanje
Po določbi prvega odstavka 101. člena ZD določila prejšnje oporoke ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določila oporoke iz leta 2005 v nasprotju z določili kasnejše oporoke iz leta 2010. Zapustnica je namreč v kasnejši (novi) oporoki razpolagala z vsem premoženjem enako, v korist vseh treh dedičev, brez podrobnejše razdelitve premoženja med njih. Razpolagala je tudi z delom nepremičnine, ki ga je v prejšnji oporoki naklonila pritožniku.
Institut vračunanja daril pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Institut vračunanja daril (kolacija) je uvrščen v poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona (drugo poglavje), določba prvega odstavka 46. člena ZD pa izrecno določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako je stališče teorije.
ZD pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in zakonu je dopustno le v določenih primerih, npr. takrat, ko zapustnik z oporoko ne razpolaga s celotnim svojim premoženjem, ampak le z njegovim delom. V tej zadevi pa ne gre za tak primer. Zapustnica je z oporoko iz leta 2010 razpolagala s celotnim svojim premoženjem, dediči (tudi pritožnik) pa so se priglasili k dedovanju na podlagi oporoke in sprejeli dedni delež, ki jim gre na podlagi oporoke. To pomeni, da pritožnik ne more hkrati dedovati po oporoki in zahtevati še nujni delež na podlagi zakonitega dedovanja.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so delodajalci oziroma zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi bila za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Tožena stranka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženi stranki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve. Tako se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek glede neizvedenega dokaza s postavitvijo izvedenca za varnost in zdravje pri delu.
Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da del terjatev iz naslova plačila posameznih prispevkov ni zastaral in posledično zmotno zavrnilo ugovor zastaranja. Ker v konkretnem primeru delavec od delodajalca uveljavlja plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, gre torej za denarno terjatev iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je relevantna določba 202. člena ZDR‑1 oziroma določba 206. člena ZDR , ki je veljal do 11. 4. 2013. Obe določbi sta zastaranje uredili tako, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.
ZPP člen 274.. ZS člen 83.. ZDR-1 člen 200, 200/3.
zavrženje tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo tožbo (vloženo dne 30. 8. 2021), s katero je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično reintegracijo in reparacijo, kot prepozno (274. člen ZPP). Tožba je bila namreč vložena po poteku 30 dni od dneva vročitve izpodbijane odpovedi tožnici (odpoved ji je bila vročena 1. 7. 2021), torej po poteku roka, ki ga za vložitev tovrstne tožbe določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice materialnega prava.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00051414
URS člen 22, 23. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 56, 56/1, 56/2, 226. OZ člen 116. Pravilnik o delovni knjižici (1990) člen 14, 21.
ugovor po izteku roka - nov ugovor po izteku roka - relevantni ugovorni razlogi - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - dovoljenost ugovora - naknadna nezmožnost izpolnitve - prekluzije - izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - nedenarna nenadomestna obveznost - izrek denarne kazni dolžniku - dolžnikova pravica do izjave - pravica do sodnega varstva - zavrženje pravnega sredstva - vsebinska obravnava vloge - ugovorni razlog prenehanja obveznosti - nezmožnost izpolnitve
Iz prvega odstavka 56. člena ZIZ najprej izhaja, da je prvi ugovor po roku v vsakem primeru omejen na razloge, ki so nastopili po trenutku izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave. Navedeno pomeni, da se razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati v prvem ugovoru po roku, lahko prekrivajo z razlogi, ki bi jih bilo glede na čas njihovega nastanka mogoče uveljavljati že v rednem ugovoru (objektivni vidik). Vendar to velja le ob dodatnem pogoju, da takih razlogov dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v rednem ugovoru (subjektivni vidik). Če pa je razlog v zvezi s samo terjatvijo nastopil po poteku roka za vložitev rednega ugovora, ga dolžnik niti objektivno ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in je pogoj nekrivde izpolnjen že iz tega razloga. Le ob izpolnitvi vseh v 56. členu ZIZ predpisanih predpostavk je ugovor po roku dovoljen in ga sodišče lahko obravnava po vsebini, sicer pa ga mora zavreči.
Ugovorno uveljavljanje nezmožnosti izpolnitve obveznosti vpisa delovne dobe v delovno knjižico zaradi ukinitve le-teh z dnem 1. 1. 2009 oziroma, kar dolžnik ponovno izpostavlja v pritožbi, pravna nezmožnost izpolnitve, ker naj bi po takrat veljavnih predpisih vpis v delovno knjižico lahko veljavno opravil le ZPIZ, sta okoliščini, ki sta obe obstajali že v času vložitve rednega ugovora. Da naj ne bi bil veljaven vpis, ki bi ga opravil dolžnik kot zasebni delodajalec, naj bi po navedbah dolžnika izhajalo iz Pravilnika o delovni knjižici, veljavnega do 1. 1. 2009. Ugovor zoper sklep o izvršbi je dolžnik v obravnavani zadevi vložil dne 26. 11. 2009, torej po ukinitvi delovnih knjižic in po posledičnem prenehanju veljavnosti Pravilnika o delovni knjižici. Oba argumenta v zvezi z zatrjevano nezmožnostjo izpolnitve vpisa delovne dobe v delovno knjižico bi torej dolžnik objektivno lahko uveljavljal že v rednem ugovoru. Glede na določilo prvega odstavka 56. člena ZIZ bi bilo zato uveljavljanje tega razloga v tem ugovoru po roku dovoljeno le, če bi dolžnik izkazal, da se nanj brez svoje krivde ni mogel sklicevati že v rednem ugovoru.
Namen kogentne določbe prvega odstavka 56. člena ZIZ, ki s pravilom o prekluzijah omejuje dolžnikovo možnost vlaganja ugovora po roku, je jasen: zagotovitev hitrega in učinkovitega poplačila upnika, ki je sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva. Stališče, za katerega se zavzema dolžnik, določbo prvega odstavka 56. člena ZIZ povsem izvotli. Res je sicer namen izvršilnega postopka prisilna izvršitev terjatve in če neke obveznosti objektivno ni mogoče prostovoljno izpolniti, tega ni mogoče doseči niti z izvršbo. To pa ne spremeni dejstva, da so bile delovne knjižice ukinjene že v času, ko je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi in tako ne gre za neko novo okoliščino, ki bi nastopila šele po poteku roka za redni ugovor. V slednjem se dolžnik na ta razlog ni skliceval in je zato sklep o izvršbi glede te obveznosti postal pravnomočen. Glede na to in ker dolžnik v ugovoru po roku (in niti sedaj v pritožbi) ne zatrjuje nobenega tehtnega razloga, zaradi katerega ne bi mogel uveljavljane nezmožnosti izpolnitve uveljavljati že v rednem ugovoru, sodišče prve stopnje v tem delu ugovora po izteku roka pravilno ni štelo kot dovoljenega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00053053
ZPP člen 286, 286/3. OZ člen 91, 92, 1051, 1051/1.
ničnost - ničnost poroštvene pogodbe - osebni stečaj - pravočasnost navedb - prekluzija navajanja novih dejstev - odgovornost zaradi ničnosti pogodbe - poravnava - pripoznava dolga - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Določba tretjega odstavka 286. člena ZPP omogoča, da sodišče upošteva tudi tiste navedbe, ki so podane po prvem naroku za glavno obravnavo, če takšna dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.
Pravilna je ugotovitev, da mora sodišče na ničnost poroštvene pogodbe paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka (92. člen OZ), zato navedb – četudi podanih po prvem naroku – ni moglo prezreti.
Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Dejstvo, da toženec o prometni nesreči ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Zaradi enakega razloga neobvestitve policije ni mogoče enačiti z izmikanjem preiskavi oziroma odklonitvijo možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, ki v skladu s točko 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev ustvarja domnevo, da je bil voznik pod vplivom alkohola. Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.
enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - spolna zloraba - vezanost civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - deljena vzročnost - kršitev dostojanstva
Kljub temu, da je praviloma treba posamezne oblike škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno denarno odškodnino, pa po stališču naslovnega sodišča izjemnost obravnavanega primera, kjer v tem prihaja do prepletanja tožničinega trpljenja ter do pogojevanja enega trpljenja z drugim, kot je nazorno razvidno že iz zgornje obrazložitve, narekuje odmero enotne odškodnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razveljavitev sodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 namreč poslovni razlog odpovedi veže na prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožba pravilno poudarja, da sodišče te norme ni uporabilo pravilno, ko je namesto iz dejstva, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec modulov A., izhajalo iz ugotovitve, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta pomožne naloge. To je na koncu privedlo celo do zaključka sodišča prve stopnje, da potreba po opravljanju pomožnih del s strani tožnice ni prenehala, kar pa za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na delovno mesto sestavljalec modulov A., niti ni pomembno.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 361, 361/1.
pripor - podaljšanje pripora po razglasitvi sodbe - begosumnost - ponovitvena nevarnost - izgon tujca iz države - izvršitev stranske sankcije
Pritožnica je spregledala, da je sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 31. 3. 2020, opr. št. III K 12189/2020, izgubila svojo samostojnost s tem, ko je bila inkorporirana v aktualno sodbo z dne 6. 10. 2021, opr. št. III K 24662/2020. Obtožencu je bila upoštevaje prejšnjo pravnomočno sodbo in kazni iz nje kot določene, izrečena nova enotna kazen zapora in nova stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije, tokrat za dobo petih let. Gre seveda za stransko kazen, ki ne more biti izvršena pred izvršitvijo glavne kazni, saj bi potem izvrševanje glave kazni izgubilo ves pomen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00051942
ZZZDR člen 105, 105/1, 105/3. DZ člen 290. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
spor iz družinskih razmerij - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - veljavnost zzzdr - Družinski zakonik (DZ) - skrb za varstvo in vzgojo - obseg in način izvajanja stikov - ureditev razmerij med starši in otroki - razporeditev iz kraja v kraj - korist mladoletnega otroka - kriteriji za presojo otrokovih koristi - določitev stikov med počitnicami - preživljanje otroka - potrebe otroka in zmožnosti staršev - stroški življenjskih potreb otroka - preživninske obveznosti obeh roditeljev - medsebojni dogovor strank - prispevek staršev - načelo enakovrednosti - visoke preživninske zmožnosti staršev - porazdelitev bremena preživljanja - otroški dodatek - posebna davčna olajšava za otroka - začasna ureditev spornega razmerja - ogroženost otroka - določitev vrtca - kršitev obveznosti - denarna kazen - spremenjene okoliščine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - celovita in prosta presoja dokazov
Sodna praksa ni enotna o vprašanju, ali se 290. člen DZ, po katerem se postopki, začeti pred uveljavitvijo DZ, dokončajo po določbah ZZZDR, nanaša le na procesne določbe v prej veljavnem zakonu ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave.
Jezikovna razlaga določb prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Že pred sprejetjem DZ so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se tičejo otroka. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je navedeno vodilo vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z ZZZDR-C je bilo vneseno tudi v ZZZDR. V 5.a členu je zakonodajalec k skrbi za otrokovo korist zavezal tako starše kot oblastne organe. Pojem koristi otroka je tudi vsebinsko opredelil. V drugem odstavku navedenega člena je tako določeno, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Ker gre za temeljno vodilo v vseh postopkih, ki se tičejo otroka, ga je treba upoštevati tudi pri razlagi 105. člena ZZZDR. Navedena določba tako le navidezno ureja primer, ko je nestrinjanje enega od staršev (ali obeh), da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo, v nasprotju z otrokovo koristjo. Ob upoštevanju nedvoumnega namena določbe, da se tudi v primeru ločenega življenja staršev poskrbi za otroka, kot terja njegova korist, se lahko določba nanaša le na situacije, ko je za otroka najbolje, da se zaupa enemu od staršev.
Oče in mati sta sposobna za starševsko sodelovanje ali vsaj za uspešno paralelno starševsko skrb.
Vsak od staršev je zmožen vsaj dogovarjanja, potrebnega za uspešno paralelno starševsko skrb, morda pa tudi za še več sodelovanja v skrbi za hčer. Ali bosta to zmožnost udejanjila in prenesla v njun odnos s hčerjo, na kakšen način, v kakšnem obsegu in v kakšni časovni dinamiki, je seveda odvisno od njiju. Ob upoštevanju tega, da sta uspela podpreti hčer na tak način, da se je prilagodila novi situaciji in ohranila povezanost z obema, je utemeljeno pričakovati, da bosta tako ravnala še naprej. Pričakovati je, da se bosta pomirila s prenehanjem partnerske zveze, uvidela, da lahko vsak od njiju doprinese k hčerinemu odraščanju, in zaupala, da tudi drugega od staršev v njegovih ravnanjih vodi hčerina dobrobit ter mu v tej luči (tako kot sebi) dopustila tudi morebitne napake.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98, 100, 100/1, 100/3, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavec - kolektivni odpust
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v odseku izvršb na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2019 na delovnem mestu "referent" za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka ji je 6. 12. 2019 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odpovedi izhaja, da je v odseku izvršb zaradi uvedbe novega informacijskega sistema E. 1. 9. 2019 prišlo do zmanjšanja potreb po delu treh delavcev, tožnica pa je bila na podlagi kriterijev za izbiro presežnih delavcev na prvem mestu med presežnimi delavci.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, toženka ne more biti uspešna pri dokazovanju, da je prenehala potreba po zaposlitvi tožnika na delovnem mestu ''elektrikar - monter - serviser'', če je obstajala potreba po zaposlitvi drugega delavca na tem istem delovnem mestu.