CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00075064
ZPP člen 367a, 367c, 367c/2. URS člen 23, 26. OZ člen 179, 179/2.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga - odgovornost države - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - dodatna škoda - trditveno in dokazno breme - višina denarne odškodnine
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075841
ZBan-1 člen 261a, 261a/5. ZTFI člen 8, 8/5. ZVPot člen 23. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij preambula 6, 7. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij člen 2-7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, evropska ureditev pa državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage zanje. S tem ko je toženka tožnika seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075842
ZBan-1 člen 261, 261a, 261e, 332, 347, 350, 350a. ZTFI člen 25, 25/9, 53, 54, 58, 214. ZPP člen 13. ZVPot člen 23. OZ člen 190. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij preambula 7. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij člen 2-7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke.
V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep.
Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno.
Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-5, 36/1-6.
dve vlogi - nična odločba - tožba zoper dokončen upravni akt - pravni interes - upravni postopek ni končan - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - procesne predpostavke
Ocena sodišča prve stopnje, da o tožnikovih zahtevah z dne 22. 2. 2023 in 28. 3. 2023 še ni bilo dokončno odločeno, je napačna. Tožena stranka je z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, za nično izrekla odločbo Inštituta za novojše zgodovino, ker vloga z dne 22. 3. 2023 ni pomenila zahteve za dostop do informacije javnega značaja in je zato postopek tekel brez zahteve stranke. To pomeni, da se je s tako odločitvijo tožene stranke postopek odločanja o dostopu do informacije javnega značaja na podlagi te vloge za tožnika končal.
Tožniku pravnega interesa za vložitev tožbe zoper navedeno odločbo ni mogoče odreči niti z utemeljevanjem, da je naknadno vložil izrecno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 28. 3. 2023, ki se, kar med strankama ni sporno, prav tako nanaša na podatke projekta Žrtvoslovnega seznama. Glede te zahteve se vodi ločen upravni postopek in v času odločanja sodišča prve stopnje o njej še ni bilo odločeno. Šele če bi bilo zahtevi z dne 28. 3. 2023 ugodeno ali o njej pravnomočno odločeno, bi bila podana procesna ovira (neizpolnjenost procesne predpostavke pravnega interesa) in s tem razlog za zavrženje tožbe.
ZS člen 62a, 62a/2, 62a/3. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/5. ZUS-1 člen 40, 40/3, 64, 64/1, 64/5.
zmotna uporaba materialnega prava - prosta presoja Sodnega sveta - odločanje po prostem preudarku - imenovanje predsednika okrožnega sodišča - število mandatov - izključitveni razlog - ugoditev tožbi
Prosti preudarek izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnega sveta. Kadar ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino, a odločanje po prostem preudarku tudi ne pomeni pravno nevezanega odločanja.
Mandatni sistem predvideva iztek mandata aktualnemu predsedniku sodišča in periodično objavo javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika sodišča. Glede na to, da zakon omogoča neomejeno ponavljanje mandatov, ima aktualni predsednik sodišča kot kandidat v izbirnem postopku ob upoštevanju zahtev načela enakosti možnost (ponovnega) imenovanja. Stališče toženke, da mandatni sistem »predvideva ciklično menjavanje predsednikov sodišč,« ni sprejemljivo, ker ni združljivo s stališčem o zakonsko urejeni možnosti neomejenega ponavljanja mandatov.
Zakonodajalec je izbral možnost neomejenega ponavljanja mandatov in torej iz izbire ni á priori izključil kandidatov, ki so že pridobili izkušnje z vodenjem sodišča. To ne pomeni, da je navedeni kriterij vselej in v vseh primerih neupošteven. Kandidat, ki je aktualni predsednik, prav zato, ker nima zagotovljenega večnega in avtomatiziranega ponavljanja mandata, nima á priori prednosti zgolj zato, ker je sodišče uspešno vodil in sodišče dosega dobre poslovne rezultate. Vendar na drugi strani tudi zgolj zato, ker je sodišče že vodil, ni neprimeren kandidat, ker ta okoliščina ni skladna s pričakovanji toženke po raznolikosti v vodenju sodišča in se (poenostavljeno) z javnim pozivom „išče“ kandidat, ki bo (tudi) temu kriteriju lahko zadostil.
Kadar zakon za odločanje pomembno vsebino določno opredeli, s tem zameji prostor presoje za prosti preudarek. Tudi zakonsko določno opredeljena možnost neomejenega ponavljanja mandatov predsednika sodišča v drugem odstavku 62. a členu ZS omejuje prostor proste presoje pri odločanju po prostem preudarku. Toženkino stališče, po katerem je razlog za neizbiro edinega kandidata (ki je aktualni predsednik sodišča) to, da stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča, namreč izvotli jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika na način, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov.
sojenje v nenavzočnosti - skrajšani postopek - navzočnost zagovornika na glavni obravnavi - opravičen izostanek z glavne obravnave
Sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti je v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem urejeno v prvem odstavku 442. člena ZKP, ki je specialna določba glede na splošnejšo ureditev v tretjem odstavku 307. člena ZKP v rednem postopku pred okrožnim sodiščem. Drugače kot v rednem postopku za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti v skrajšanem postopku ni potrebno, da bi bil na glavni obravnavi navzoč njegov zagovornik, razen če je obvezna formalna obramba. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila na narok za glavno obravnavo pravilno vabljena, obsojenec pa kljub pozivu sodišča svojega izostanka ni opravičil na način, ki je izrecno predpisan z zakonom. Prav tako svojega izostanka ni opravičil zagovornik, ki ni prejel obvestila o preklicu naroka in je torej moral sklepati, da bo sodišče narok opravilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00074978
URS člen 27. ZKP člen 3, 358.
domneva nedolžnosti - vzročna zveza - pravno relevantna vzročnost
Domneva nedolžnosti je eden od temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, sočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov poštenega sojenja. Je izhodiščna predpostavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Iz ustaljene (ustavno)sodne presoje je razvidno, da domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivde, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da obstoj vzročne zveze ni le dejansko, temveč (predvsem) pravno vprašanje. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice tako ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec.
Pravna dogmatika in sodna praksa sta si enotni, da za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ne zadošča vsaka kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, temveč mora biti ta kršitev huda. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsakem konkretnem primeru glede na izvedene dokaze in okoliščine posamezne zadeve. Bistveno je, da morata biti narava dolžnosti in intenzivnost kršitve taki, da lahko vplivata na razvoj mladoletne osebe.
Če sodnik, ki ocenjuje izvedensko mnenje kot vsak drug dokaz v postopku, podvomi v njegovo pravilnost oziroma popolnost, izvedenskega mnenja ne more dopolnjevati s svojim laičnim mnenjem oziroma še manj uporabiti samo tiste ugotovitve izvedenca, za katere bo ocenil, da so v skladu s stroko logične in pravilne, medtem ko bo ostale ugotovitve izvedenca zanemaril.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00075248
KZ-1 člen 29, 29/3. ZKP člen 70, 265, 371, 371/1, 371/1-11, 420, 420/5, 427.
razpravna sposobnost - procesna sposobnost - prištevnost - izčrpanost pravnih sredstev - materialna izčrpanost pravnih sredstev - zahteva za varstvo zakonitosti
Zagovornik je v pritožbi navedel vse druge okoliščine, ki so navedene v zahtevi in ki smiselno kažejo na to, da izpodbija tudi obdolženkino procesno (razpravno) sposobnost. Njegove trditve je treba povezati z ugotovitvami sodišč o obdolženkinem duševnem stanju, ki je trajno, nepopravljivo ter neodvisno od družbenega konteksta, v katerem se obdolženka nahaja. Narava ugotovljenega obdolženkinega duševnega stanja vendarle takšne narave, da od vložnika ni mogoče pričakovati posebej konkretiziranega zatrjevanja njenih učinkov na obdolženkina posamezna procesna dejanja.
Podan je precejšen dvom o domnevi, da je bila obdolženka glede na njeno duševno stanje razpravno sposobna, torej da je bila sposobna splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni, ter sposobna komunicirati s svojim zagovornikom in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njeno obrambo.
Upoštevajoč izvedenkine ugotovitve so v tem konkretnem primeru za presojo obdolženkine (ne)prištevnosti odločilne konkretne okoliščine, v katerih se je obdolženka nahajala, ko je ravnala na načine, ki se ji očitajo.
ZUP člen 274, 274/2. ZUS-1 člen 5, 5/1, 36, 36/1-4.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odprava oziroma razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - odloženo sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso presodilo, da v primeru uporabe nadzorstvene pravice z razveljavitvijo upravne odločbe (gradbenega dovoljenja) na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP, tudi v obravnavani zadevi postopek odločanja toženke ni končan. Posledično tudi ni mogoče v upravnem sporu izpodbijati upravne odločbe toženke, s katero je bilo v obravnavani zadevi uporabljeno navedeno izredno pravno sredstvo. Zato je tudi pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže s sklepom, če sodišče ugotovi, da se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Kolikor je pritožbo mogoče razumeti kot ugovor neustavnosti zakonske ureditve, ki ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave), Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je v takih primerih sodno varstvo zgolj odloženo iz sistemsko razumnih razlogov in ne odvzeto. Gre torej za način izvrševanja navedenih ustavnih pravic in ne za poseganje vanju, zato neustavnosti določbe 5. člena ZUS-1 ni mogoče prepoznati. Tožnik bo namreč tudi v nadaljnjem postopku zoper novo izdano odločbo imel še nadalje možnost uveljavljati tudi vse ugovore, zaradi katerih je bila (po njegovem mnenju) uporaba nadzorstvene pravice iz 274. člena ZUP nezakonita, sodišče pa bo v novem upravnem sporu ob ustreznem tožbenem zahtevku lahko odpravilo tudi odločbo, ki jo tožnik želi izpodbijati v tem upravnem sporu.
predlog za dopustitev revizije - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - ponovljeni postopek pred sodiščem - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - dopolnilna odločba - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je ugotovitev sodišča, da je sprememba IED dovoljenja, ki je bilo izdano povsem neodvisno od ugotovitve, ali dovoljena dejavnost predstavlja tveganja večjih nesreč, samostojna zaključena celota, za katero sme organ izdati odločbo, pravilna in skladna z načelom preventivnosti?
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - tujci - prosilec za azil - zavrnitev pritožbe
Za presojo ugovora o sistemskih pomanjkljivostih aziilnega sistema so pomembne pomanjkljivosti azilnega sistema v povezavi z okoliščinami, v katerih se prosilec znajde ob ali po predaji na podlagi dublinske uredbe, ne pa okoliščine v zvezi z osebami, ki nelegalno vstopijo na hrvaško ozemlje.
Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
Neločljivi del zahteve po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici je tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva, v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka.
EZ-1 člen 160, 216, 216/2, 250, 251, 252, 253,255. Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (2015) člen 12, 13, 14, 50, 50/2.
dopuščena revizija - revizija tožene stranke - združitev revizij v skupno obravnavo - omrežnina - sistemski operater distribucijskega omrežja - stroški obratovanja in vzdrževanja - izčrpanje pravnih sredstev - splošni akt - javno pooblastilo - pravila stroke - zavrnitev revizije
V postopku ugotavljanja presežka oziroma primanjkljaja omrežnine že po naravi stvari ne moremo govoriti o dodatnem upoštevanju novih nepredvidenih stroškov, če so bili ti stroški upoštevani (torej predvideni), tj. priznani že v regulativnem okviru za obdobje, v katerem so ti stroški nastali. Ali gre v vsakem konkretnem primeru za tak strošek, pa je vprašanje dejanskega stanja, tj. ugotavljanja dejstev, iz katerih izhaja, da je bil strošek v regulativnem okviru upoštevan kot nadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (NSDV). Ni pa mogoče te ugotovitve sprejeti kar na podlagi splošnega stališča, da so vsi stroški nalog iz 160. člena EZ-1, nadzorovani stroški.
Iz zakonske ureditve EZ-1 in določb Akta o metodologiji 2015 izhaja, da ima določitev upoštevanja obravnavanih nenadzorovanih stroškov svoj smisel le, če se kot "nove naloge" po tej določbi razume ne le nove, z zakonom določene obveznosti (torej ne le nove naloge poleg nalog iz 160. člena EZ-1), temveč tudi s katerimkoli splošnim aktom na novo določeno obveznost oziroma opravilo ali nov način izvajanja oziroma zagotavljanja že določenih obveznosti oziroma zahtev, ki jih ni mogoče izpolniti brez dodatnih stroškov. Tudi zakonsko določene operaterjeve obveznosti (npr. v 252., 268., 470., 448., 449., 450. in 355. členu EZ-1) je mogoče spremeniti z novim zakonom ali z novim podzakonskim predpisom določiti spremembo načina njihovega izvajanja. Pri tem pa ni nobenega razumnega razloga za razlikovanje upravičenosti med stroški, ki nastanejo zaradi nove predpisane obveznosti in stroški, ki nastanejo zaradi spremembe že predpisane obveznosti. Enako velja za (nepredvidene in zato t. i. nenadzorovane) stroške novega načina njenega izvajanja.
Pravilno je stališče Upravnega sodišča, po katerem je med dejanske nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (DNNSDV) mogoče upoštevati nepredviden strošek, če je ta povezan z novimi, z zakonom ali z drugimi predpisi določenimi obveznostmi ali načini izvajanja že določenih obveznosti. Revizijski očitek, da je Upravno sodišče štelo, da je bistvena le novost stroška in ne novost naloge pa je neutemeljen, saj ugotavljanje upravičenosti stroškov na podlagi tega stališča ne pomeni, da se vsi novonastali stroški avtomatično in v celoti priznajo kot upravičeni. Vprašanje, ali je nek konkreten strošek povezan z novimi ali spremenjenimi obveznostmi, namreč ni vprašanje razlage obravnavane določbe Akta o metodologiji 2015, temveč vsebine konkretnega predpisa, ki tako obveznost določa in presoje, ali je nek strošek dodaten in kot tak povezan s to novo obveznostjo. Povedano drugače, presoja o upravičenosti stroška terja ugotovitev vzročno posledične zveze med sprejetjem predpisa, ki operaterju nalaga nove obveznosti, in nastankom konkretnega stroška, saj tudi EZ-1 v 251. členu upravičene stroške opredeljuje kot stroške za izvajanje nalog operaterja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - tožba po 4. členu ZUS-1 - izpodbojna tožba - zagotovljeno drugo sodno varstvo - sistemske pomanjkljivosti - ponavljanje tožbenih navedb - zavrnitev pritožbe
Vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice, kot je na primer opustitev postavitve tolmača, ne vpliva na obveznost predaje, prosilec pa lahko s tem povezano sodno varstvo (enako kot to velja za ostale zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) uveljavlja v Republiki Hrvaški.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 16.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi Avstriji - vzdrževana oseba - bolezen - pomoč družinskih članov - nestrinjanje z dokazno oceno - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - pavšalne navedbe - zavrnitev pritožbe
Za uporabo določbe 16. člena (Vzdrževane osebe) Uredbe Dublin III, na katero se sklicuje pritožnik, mora biti podanih več objektivnih elementov (tj da je prosilec resno bolan, pri čemer mora biti njegovo zdravstveno stanje takšno, da je odvisen od svojega otroka; da mora ta otrok v državi članici prebivati zakonito; da je med prosilcem (staršem) in otrokom, od katerega je starš zaradi resne bolezni odvisen, družinska vez obstajala že v državi izvora; da je otrok zmožen nuditi pomoč resno bolnemu staršu; da morata prosilec in otrok pisno izraziti željo po tem, da ostaneta skupaj), ki bi jih moral zatrjevati in dokazati pritožnik.
O vprašanju kritja stroškov tožeče stranke v razmerju do družbe A. d. d. na podlagi pravila iz tretjega odstavka 328. člena ZGD-1 je odločalo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 3. 2023. Iz tega sklepa, ki je priložen predlogu z dne 13. 3. 2024, je razvidno, da je tožeča stranka kot stroške postopka, ki jih mora kriti družba, za račun katere je bila vložena tožba, priglasila tudi stroške, nastale v postopku na podlagi predloga za dopustitev revizije. V tem delu sodišče prve stopnje ni sledilo tožeči stranki (glej razloge v 6. točki obrazložitve navedenega sklepa). Vendar tožeča stranka zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje očitno ni uveljavljala pritožbe kot rednega pravnega sredstva, skladno s pravnim poukom, navedenim v citiranem sklepu. Citirano pravilo iz tretjega odstavka 328. člena ZGD-1 v povezavi s pravili ZPP o stroških pravdnega postopka ne dajejo podlage, da bi o stroških postopka, ki so nastali manjšinskim delničarjem v razmerju do družbe, na prvi stopnji odločalo Vrhovno sodišče. Predloga tudi ni mogoče razlagati kot dopustno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 14. 3. 2023, s katero takšnemu zahtevku tožeče stranke ni nudilo pravnega varstva.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - sklic skupščine d.o.o. - veljavnost sklica skupščine - vabilo na skupščino - smrt družbenika - presečni dan - vedenje - prenos poslovnega deleža - vpis spremembe družbenika v sodni register - ugoditev reviziji
Če subjektu vpisa v času sklica skupščine ni znano, da je prišlo do prenosa poslovnega deleža zaradi dedovanja, povabilo, naslovljeno na umrlega družbenika, nima vpliva na pravilnost sklica skupščine. V tem primeru na sklicatelja ni mogoče nasloviti očitka o ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Dejstvo naknadne seznanjenosti s spremembami nima povratnega vpliva na pravilnost sklica skupščine.
pogodba - razlaga pogodbe - skupni namen pogodbenih strank - iskanje skupnega namena strank pri razlagi pogodbe - razlagalna pravila - ugoditev reviziji
Namen pogodbeno dogovorjenega odstopnega upravičenja ene izmed pogodbenih strank, katerega realizacija ni odvisna od kršitve pogodbe, je možnost preseganja negotovosti, s katerimi se lahko v izpolnitveni fazi pogodbe sooči ena izmed pogodbenih strank. Vendar dejstvo realizacije odstopnega upravičenja s tako vsebino samo zase ne razrešuje dilem o skupnem namenu pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe in spora o naravi pogodbe kot posamičnega zasebnega pravnega akta. Če mu tak pomen pripišemo, dopustimo, da samo zase in za nazaj opredeli tipološko kvalifikacijo pogodbe.
Pravno sklepanje sodišča, zgoščeno v stališču, "da zaradi uveljavljene odpovedi dogovor o prodaji ni začel pravno učinkovati, veljavno pa je bil sklenjen dogovor v delu, ki ima naravo licenčne pogodbe," glede na obrazloženo zaobide zahteve temeljnega razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ in v domačem pravu uveljavljeno subjektivistično razlago pogodb civilnega prava.
gospodarski spor - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti - objektivna nepristranskost sodišča - sorodstveno razmerje med pričo in uslužbencem pristojnega sodišča - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - zavrnitev predloga
Dejstvo, da je priča v določenem pravdnem postopku delavec sodišča, kjer se ta postopek vodi, samo po sebi ni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Po prepričanju Vrhovnega sodišča to stališče še toliko bolj velja v primeru, ko je kot priča predlagana zgolj oseba, ki je v sorodstvenem razmerju z uslužbenko sodišča, slednja pa ni v nobenem razmerju s pravdnima strankama. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče je procesno dejanje brez vnaprejšnjega vrednotnega predznaka, ki bi kazal v prid ene ali druge stranke. Priča v postopku niti ne zmaga niti ni poražena; v njeno pravno sfero s sodno odločitvijo ni poseženo.