ZMZ-1 člen 21, 21/1. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59/1, 63, 63/2, 63/2-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vezanost na dejansko stanje ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje - obseg pritožbene presoje - odločanje na seji - glavna obravnava
Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, tako ni zajemalo omenjene diskriminacije, kar pa po presoji prvostopenjskega sodišča ni bila posledica opustitev toženke v upravnem postopku, ki je bil izveden pravilno in zakonito, ob upoštevanju vseh procesnih garancij prosilca in standardov deljenega dokaznega bremena v povezavi s sodelovalno dolžnostjo organa, čemur (pri)tožnik konkretizirano ne nasprotuje.
Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na to, da je diskriminacija Berberov s strani Arabcev splošno znano dejstvo. Čeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, če je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj bi moral pritožnik kot prosilec za mednarodno zaščito sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo (prvi dostavek 21. člena ZMZ-1). Zgolj navedba pripadnosti etnični skupini Berberov pa take trditvene podlage nima.
Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (ne)obstoja diskriminacije, tudi pritožbe ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem njenega obstoja. S pritožbo v upravnem sporu namreč ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če sodišče prve stopnje tega ni samo ugotavljalo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - zavrženje pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - nestrinjanje z dokazno oceno - sugestivno vprašanje - kršitev javnega reda in miru - sorazmernost ukrepa - kaznovalna funkcija - zavrnitev pritožbe
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - postulacija - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 25, 39. ZKP člen 78, 78/1.
denarna kazen zaradi žalitve sodišča - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - pravica do svobode izražanja - oškodovanec kot tožilec - subjektivni in objektivni kriterij - pritožbeni postopek
Za izrek (denarne) kazni ne zadostuje že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav in stališče, da bi lahko stranka pritožbeno grajo izrazila na primernejši način, temveč je treba oceniti na eni strani škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva ter na drugi strani težo posega, ki bi jo imel izrek denarne kazni na pravico do svobode izražanja posameznika v konkretnem sodnem postopku.
Sodišča so pri presoji dejstev prosta. To po prvem odstavku 18. člena ZKP velja za ugotovljena dejstva, kot za dejstva, ki bi po izvedbi predlaganih dokazov šele utegnila biti ugotovljena. V katerem koli primeru se je sodišče dolžno v razlogih sodbe o presoji izjaviti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - grožnje osebne narave - zaščita v izvorni državi - pavšalne navedbe
Pri zatrjevanih psihičnih težavah zaradi groženj družine nekdanjega dekleta gre za težave zasebne narave, ki jih ni mogoče povezati z elementi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Prav tako ni mogoče sklepati, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v Maroko soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da mu maroška policija ne bi bili sposobna ali mu ne bi želela nuditi zaščite pred zatrjevanimi grožnjami.
ZKP člen 392, 392/6, 500, 500/1. KZ-1 člen 75, 75/1.
pritožbeni postopek - delna razveljavitev sodbe - odločba o odvzemu premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - prejemnik premoženjske koristi
Sodišče druge stopnje se pri odločanju o pritožbah ni spustilo v vsebinsko presojo vprašanja, kakšni bodo učinki delne razveljavitve sodbe za udeležence kazenskega postopka, čeprav je po šestem odstavku 392. člena ZKP temeljni pogoj za delno razveljavitev sodbe prav v tem, da se dajo njeni posamezni deli izločiti brez škode za pravilno razsojo.
ZBPP člen 2, 2/3, 34, 34/2, 34/3. ZUP člen 26, 26/1-3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-1.
spor o pristojnosti - sodna ali upravna pristojnost - brezplačna pravna pomoč - upravna pristojnost - javno pooblastilo - zavrženje predloga
Odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč je upravno in ne sodno odločanje.
Predlog za odločitev v sporu o pristojnosti v zvezi s prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči se tako nanaša na spor o pristojnosti med predsednikoma Okrožnega sodišča v Novem mestu in Upravnega sodišča kot posebnima upravnima organoma, ki sta nosilca javnega pooblastila, določenega v ZBPP, za odločanje v upravnih zadevah o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V sporih o pristojnosti med nosilci javnih pooblastil, ki imajo javno pooblastilo na podlagi zakona, pa v skladu s 3. točko prvega odstavka 26. člena ZUP odloča Vlada RS. V tej zadevi torej ne gre za primer spora o pristojnosti med sodiščema, o katerem bi lahko Vrhovno sodišče odločilo z uporabo procesnega zakona, ki ga je dolžno uporabiti pri izvrševanju funkcije sojenja.
ena tožba zoper več upravnih aktov - razdružitev tožbe - zavrženje tožbe - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - izpolnitev naložene obveznosti - zavrnitev pritožbe
Iz izpodbijanega sklepa sicer ni razvidno, da je sodišče prve stopnje pritožnikovi tožbi razdružilo, vendar to ne pomeni, da o tožbi zoper I. točko izreka odločbe MOL ni treba odločiti. Sodišče prve stopnje mora tudi o tej tožbi odločiti, saj je tožnik s tožbo uveljavljal sodno varstvo zoper dva vsebinsko različna upravna akta.
Sklep o ustavitvi postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb ter ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.
Pravni interes je neločljivo povezan z vsebino odločitve upravnega organa, o kateri je bilo odločeno v izreku spornega akta, in njenem vplivu na strankin pravni položaj.
predlog za dopustitev revizije - preprečevanje korupcije - skupna občinska uprava - javni sektor - organ javnega sektorja - javno naročanje - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je občina organ javnega sektorja iz prvega odstavka 35. člena ZIntPK?
2. Ali je sodišče pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 35. člena ZIntPK s tem, ko je presodilo, da so bili pravni posli tožeče stranke takšni, ki jih je potrebno voditi skladno s predpisi, ki urejajo javno naročanje?
ZDR-1 člen 13, 13/1, 83, 83/1, 87, 87/1. OZ člen 247.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - pogodbena kazen
Delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi (in vstopa v delovno razmerje) prostovoljno, zato lahko takšno pogodbo brez pravnih posledic redno odpove kadarkoli po njeni sklenitvi, tudi še pred nastopom dela. Uresničevanje pravice do redne odpovedi mora biti prostovoljno, odvisno le od volje delavca. Zato ne more biti sankcionirano s pogodbeno kaznijo.
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZUS-1 člen 75, 75/11, 75/1-3, 77, 79, 79/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva ali dokazi - sporno dejansko stanje - dokazna ocena - obseg presoje - ugoditev pritožbi
Pri pretepu in spolni zlorabi gre lahko za opisovanje časovno istega dogodka (tj. dogodka, do katerega naj bi prišlo ob edini priložnosti, ko naj bi člani MQM pritožnika pretepli), vsekakor pa navedbe o fizičnem nasilju (pretepanju) in spolni zlorabi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo šteti za opisovanje "istega" dogodka z vidika presoje morebitne izpolnjenosti pogojev za priznanje mednarodne zaščite po 20. členu ZMZ-1. Pri tem ni mogoče prezreti, da so v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1, v katerem so primeroma našteta dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije, dejanja fizičnega nasilja, psihičnega nasilja in spolnega nasilja opredeljena kot samostojna, pri čemer dejanja spolnega nasilja niso vključena v dejanja fizičnega nasilja.
Vprašanje, ali en od teh dogodkov pomeni novo pravno relevantno dejstvo v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, pa je bistveno za odločitev v tej zadevi. Zaradi neobrazloženega stališča, da gre za en (isti) dogodek, je sodba v tem delu glede teh odločilnih dejstev brez razlogov. Na podlagi take ocene dejanskega stanja Upravno sodišče teh (novih) okoliščin tudi ni presojalo z vidika tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, tj. ali pritožnik teh dejstev iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati.
slovenska vojska - pripravljenost za delo - delovni čas - usposabljanje - vojaško urjenje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Glede izjeme po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se morajo oborožene sile med njihovim začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem za operativno učinkovitost soočiti s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Cilja učinkovitosti ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem spoštovati pravila o organizaciji delovnega časa, ki so določena v Direktivi.
Tudi v primeru operativnega urjenja je treba pri presoji izključitve uporabe Direktive po prvi alineji prve točke odločitve C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), upoštevati morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in drugimi, npr. podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja.
V smislu 79. točke sodbe C-742/19, ki jo je sodišče druge stopnje upoštevalo le deloma, je treba presoditi tudi, ali bi se uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo določena dejstva v zvezi s tožnikovo zamenljivostjo, načrtovanjem delovnega časa in možnostjo rotacije, četudi jih je (zmotno) vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19. Ta izjema se namreč nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742/19, se to lahko nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve), za kar v primeru izvajanja logistične podpore ni šlo.
ZDR-1 člen 9, 13, 37, 39, 40, 41, 42. OZ člen 247.
delovno razmerje - pogodbena kazen - odpovedni rok - prenehanje opravljanja dela
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava, upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji dopustne uporabe institutov civilnega prava na področju delovnih razmerij.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 22. ZMZ-1 člen 9, 9/1. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - kršitev pravil upravnega postopka - pooblaščenec - zavrnitev pritožbe
Stranke v pritožbi ne morejo neposredno uveljavljati kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, saj to ni pritožbeni razlog. Te kršitve lahko uveljavljajo le posredno, prek pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, kadar uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. V pritožbenem postopku Vrhovno sodišče nato preverja utemeljenost teh očitkov in ugotavlja, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pravilnost in zakonitost postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani upravni akt, ter to svojo presojo tudi obrazložilo.
Nujni predpogoj za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta torej je, da pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjuje bistveno kršitev določb upravnega postopka.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - preganjanje - trditveno in dokazno breme - poizvedovalna dolžnost - zavrnitev pritožbe
Upoštevaje stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zaključuje, da navedena obveznost preverjanja informacij o izvorni državi ni obstajala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077187
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZMZ-1 člen 78, 78/1.
podaljšanje pripora - dovoljenje za prebivanje - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Za pravni status oseb, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, so relevantne določbe Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki v prvem odstavku 78. člena med drugim določa, da ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji in do gibanja znotraj območja občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja. Ugotavljanje okoliščin, od katerih je odvisen pravni status tujcev, torej ali gre za osebo, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je dejansko vprašanje.
preprečevanje zaposlovanja in dela na črno - izrek opomina
V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah:
‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe);
‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pred izdajo odločbe izkazal dejavno kesanje, ki se odraža v tem, da je še pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.
Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se je sodišče podrobno opredelilo do objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki sta jih v zahtevi za sodno varstvo zatrjevali storilki prekrškov. Sodišče je presodilo, da te okoliščine niso takšne narave, da bi bil storjeni prekršek zaradi njih posebno lahek, kar bi bila lahko podlaga za izrek opomina. Izrecno je presodilo tudi, da ne obstajajo niti okoliščine, ki bi omogočale izrek opomina na podlagi določbe drugega odstavka 21. člena ZP-1, to je iz razlogov, da je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Sodišče je presodilo, da pravna oseba delavca v obvezna zavarovanja ni prijavila pred pričetkom del, temveč šele po ugotovljenem prekršku in da sta storilki s takšnim ravnanjem posegli v uresničevanje delavčeve pravice do ureditev razmerij, ki se nanašajo na socialna zavarovanja. Sodišče je presojo sklenilo z navedbo, da je podan utemeljen dvom, če bi delodajalec delavca sploh zavaroval, če ne bi bilo davčnega nadzora.