ZPSVIKOB-1 člen 1, 1/1-1, 3, 3/1, 3/3, 4, 4/1, 5, 5/1, 6, 48, 48/1. ZBan-1 člen 253a, 261a. ZPP člen 25, 25/2, 48. URS člen 22.
spor o pristojnosti - Banka Slovenije - banka - prenehanje kvalificiranih obveznosti - varstvo oškodovanca - izredni ukrep - zavrženje predloga - določitev pristojnosti
Tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo odškodnine zaradi prenehanja kvalificiranih obveznosti zaradi izrednega ukrepa Banke Slovenije. ZPSVIKOB-1, ki je začel veljati 15. 6. 2024, ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna pravila postopka. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno le za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, in sicer po posebnih pravilih postopka, kot jih določa ZPSVIKOB-1, za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije in poslovno banko pa ne velja izključna pristojnost sodišča, niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.
Tožba je bila vložena več let pred sprejemom ZPSVIKOB-1. Tožnik se ob vložitvi tožbe zato ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.
V teh posebnih okoliščinah bo moralo Okrožno sodišče v Mariboru zaradi zahtev pravice do izjave (22. člen Ustave), četudi se mu zastavlja vprašanje pristojnosti, tožniku najprej omogočiti, da se izjavi glede navedenih zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe, ker teh sprememb tožnik (logično) ni mogel imeti pred očmi. Po tem pa znova pretehtati, ali so podane okoliščine, ki utemeljujejo spor o pristojnosti, in ali so razčiščene predpostavke, ki omogočajo odločitev v sporu o pristojnosti.
Res je sicer, da je tožnik tožbeni zahtevek oblikoval kot izpolnitev solidarne obveznosti, vendar to samo po sebi ne pomeni podlage za sosporništvo in pritegnitev pristojnosti. Tožbeni zahtevek je treba zato v delu, ki se nanaša na drugo toženko, šteti za samostojni tožbeni zahtevek, za odločitev o pristojnosti pa upoštevati splošna pravila o krajevni pristojnosti po ZPP.
ZIZ člen 10, 10/1, 15. ZPP člen 367, 367/2, 384, 384/1.
predlog za dopustitev revizije - postopek zavarovanja s predhodno odredbo - stroški postopka zavarovanja - dovoljenost revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v ZIZ ali katerem drugem zakonu drugače določeno (15. člen ZIZ). Smiselna uporaba ZPP ne pride v poštev v primeru odločanja o dovoljenosti revizije. To izrecno ureja ZIZ v prvem odstavku 10. členu.
Podlage za dovoljenost revizije v postopkih odločanja o izdaji predhodne odredbe torej ni. Ta zato ne more biti niti dopuščena.
Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (1994) člen 21, 21/1, 21/1-6.
priznanje tuje sodne odločbe - dvostranska pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško - hrvaška sodna odločba - zakonske zamudne obresti - tuja valuta - določljivost obveznosti - ustavna procesna jamstva - pravica do poštenega postopka
Menjalni tečaj, po katerem se preračuna glavnica pravdnih stroškov iz hrvaških kun v eure, je določen z Uredbo Sveta (EU) 2022/1208 z dne 12. julija 2022 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 glede menjalnega razmerja eura za Hrvaško in na njeni podlagi sprejetimi predpisi Republike Hrvaške, torej javno objavljen, dostopen in vsakomur znan, zato je tako določena obveznost plačila glavnice pravdnih stroškov v hrvaških kunah povsem določljiva. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti se lahko v tem primeru določi na podlagi pravnih pravil in javno dostopnih podatkov, zato je tudi obrestni del izreka hrvaške prvostopenjske sodbe določljiv.
ZPSVIKOB-1 člen 1, 1/1-1, 3, 3/1, 3/3, 4, 4/1, 5, 5/1, 6, 48, 48/1. ZBan-1 člen 253a, 261a. ZPP člen 23, 25, 25/2. URS člen 22.
spor o pristojnosti - Banka Slovenije - izredni ukrep - prenehanje kvalificiranih obveznosti - varstvo oškodovanca - banka - preuranjen predlog - zavrženje predloga
Tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo odškodnine zaradi prenehanja kvalificiranih obveznosti zaradi izrednega ukrepa Banke Slovenije. ZPSVIKOB-1, ki je začel veljati 15. 6. 2024, ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna pravila postopka. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno le za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, in sicer po posebnih pravilih postopka, kot jih določa ZPSVIKOB-1, za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije in poslovno banko pa ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.
Tožba je bila vložena več let pred sprejemom ZPSVIKOB-1. Tožnik se ob vložitvi tožbe zato ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.
V teh posebnih okoliščinah bo moralo Okrožno sodišče v Mariboru zaradi zahtev pravice do izjave (22. člen Ustave), četudi se mu zastavlja vprašanje pristojnosti, tožniku najprej omogočiti, da se izjavi glede navedenih zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe, ker teh sprememb tožnik (logično) ni mogel imeti pred očmi. Po tem pa znova pretehtati, ali so podane okoliščine, ki utemeljujejo spor o pristojnosti, in ali so razčiščene predpostavke, ki omogočajo odločitev v sporu o pristojnosti.
predlog za dopustitev revizije - stečaj - napotitev na pravdo - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - istovetnost strank - ugovor litispendence - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) ali je v primeru tožb vloženih na podlagi določbe 302. člena ZFPPIPP ugovor litispendence lahko utemeljen, čeprav ni podana istovetnost strank oziroma subjektivna identiteta med tožbenimi zahtevki in (2) ali je v primeru tožb vloženih na podlagi določbe 302. člen ZFPPIPP ugovor litispendence lahko utemeljen, čeprav se terjatev prereka na različnih pravnih podlagah.
zavrženje tožbe - zagovornik po uradni dolžnosti - sklep o odmeri nagrade in nadomestila za stroške - kazenski postopek - akt zoper katerega je možen upravni spor - sodni postopek - sodna odločba - odločitev sodišča - brezplačna pravna pomoč - primerljivost - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata), ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - sodna praksa - prekluzija glede procesnih kršitev - ponovljeni postopek pred sodiščem
Kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice. Razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, in katerih obstoj uveljavlja pritožnik v tem postopku, zato same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje presoji, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v zvezi s predloženimi sodbami evropskih sodišč, ki so ustavile predaje v Republiko Hrvaško. Te presoje ni oprlo na razlog, ki ga navaja pritožnik, temveč je štelo, da gre posamezne primere, ki jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, posamezne prekinitve pa so odvisne od individualnih okoliščin primera. Odločilen pomen je pripisalo tudi okoliščinam, da je v vseh primerih šlo za odločitve nižjih sodišč, da glede položaja prosilcev za mednarodno zaščito, ki bodo vrnjeni v dublinskem postopku, azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), in da je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite
začasna odredba - rudarska pravica - ponovljen postopek - ugoditev predlogu - pritožba tožene stranke - zavrnitev pritožbe
Ob pravilni razlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK ne drži stališče pritožnice, da bi tožnikova rudarska pravica ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK sta bili namreč tožnikova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice pa ima de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. Namen ZIUPRPK pa je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).
.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ZRud-1 ne predvideva možnosti, da bi rudarsko pravico podeljevalo ali podaljševalo sodišče in da bi se zato zaradi izpodbijanega sklepa lahko vzpostavila škodljiva praksa ter bi posledično lahko nastale nepopravljive posledice in bi bilo oškodovano državno imetje, Vrhovno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da predmet tega postopka ni podelitev rudarske pravice po ZRud-1, temveč presoja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonsko določeni pogoji po ZIUPRPK.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zahteva za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - samostojno pravno sredstvo
Naloga vložnika ni v nekritičnem prepisovanju svojih predhodnih navedb, temveč v uveljavljanju očitkov na način, da se v svojih izvajanjih naveže na argumentirane razloge sodišč in se z njimi vsebinsko sooči. Tega vložnik ne stori, zato ni mogoče prepoznati, v čem naj bi bili razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili na identične zagovornikove navedbe, napačni.
V obravnavani zadevi kršitve 22. in 23. člena Ustave, ki ju je prepoznalo Vrhovno sodišče, ni mogoče odpraviti ne s spremembo izpodbijanega sklepa ne z njegovo razveljavitvijo. Podlage za spremembo sklepa (ob smiselni uporabi 394. člena ZKP) ni, razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje pa bi vodila kvečjemu v poslabšanje obsojenčevega položaja, ker bi se časovni razkorak med vložitvijo predloga in pravnomočno odločitvijo o njem le še poglobil. In končno, tudi pooblastila za ugotovitev kršitve ni mogoče uporabiti. Ne samo, da tega tudi vložnik ne predlaga; ugotovitvena odločba je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ustaljeno pridržana položajem, ko je zahteva vložena v obsojenčevo škodo in zato ni mogoče poseči v izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti bo zato za odpravo posledic kršitev 22. in 23. člena Ustave moralo zadoščati vsebinsko priznanje kršitev v razlogih te sodbe.
pravica do zagovornika - obramba z zagovornikom - mladoletnik - preiskava elektronske naprave - soglasje - pisna privolitev imetnika - pričakovana zasebnost - pravica do zasebnosti
Preiskava elektronske naprave pomeni poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, lahko pa tudi poseg v komunikacijsko zasebnost iz določbe 37. člena Ustave. Za njeno zakonito izvedbo mora obstajati ena od dveh alternativno določenih pravnih podlag: (1) vnaprejšnja pisna privolitev imetnika elektronske naprave oziroma znanih in dosegljivih uporabnikov te naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, ali (2) obrazložena sodna odredba, izdana na predlog državnega tožilca.
Ker v obravnavanem primeru preiskava elektronskih naprav ni bila opravljena na podlagi odredbe sodišča, temveč na podlagi mladoletnikove privolitve oziroma soglasja, je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, ali je bila mladoletnikova privolitev sad njegove prostovoljne in informirane odločitve, ki jo mladoletnik lahko izoblikuje le v navzočnosti in po posvetu s svojim zagovornikom. Navzočnosti zagovornika pri takšnih odločitvah mladoletnika ne more nadomestiti prisotnost njegovega zakonitega zastopnika (na primer očeta ali matere). Mladoletnikova obramba bo učinkovita le, če jo izvaja zagovornik, ki mora imeti v postopku proti mladoletniku ne le znanja s področja pravne stroke, ampak tudi dodatna znanja s področja mladoletniškega prestopništva. Zato upoštevaje ustavna jamstva iz 29. člena Ustave v povezavi z določbo tretjega v zvezi z drugim odstavkom 454. člena ZKP mladoletnikova privolitev za pregled elektronske naprave ne more biti pravno veljavna, če ni bila podana po posvetu in v navzočnosti njegovega zagovornika.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine - premagovanje večjih ovir
Iz dejanskega opisa v odločilnem izhaja, da je obsojenec povil zaščitno panelno ograjo in pod njo splezal v ograjen prostor, kjer je prerezal cerado na šotoru in skozi njo vstopil v skladišče, v katerem si je protipravno prilastil predmete v vrednosti okrog 600,00 EUR. Opisani način vstopa v šotor (skladišče), ki je zaprt prostor, brez dvoma pomeni vstop s premagovanjem večjih ovir, vrednost ukradenih stvari pa že po objektivnem kriteriju iz 1. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 izključuje pravno opredelitev dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1.
KZ-1 člen 73. ZKP člen 285č, 285č/6, 450b, 450b/1, 450b/2, 450b/3.
sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde - varnostni ukrepi - odvzem predmetov - pritrdilno ločeno mnenje - odklonilno ločeno mnenje
Prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih je zakonodajalec zamejil tako, da velja le, kadar so ukrepi obvezni. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju je mogoče prepoznati pravilo, ki dopolnjuje prvi odstavek 450.b člena ZKP in sporoča, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih ni prepovedano - in je torej v dispoziciji strank.
Molka o sicer dopustni sestavini ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - vložitev prošnje za azil - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - zdravstveno stanje prosilca - sklicevanje na sodno prakso
Za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti je pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje.
Iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) tudi ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi, ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi informacije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki jih je v postopku predložila pritožnikova pooblaščenka, vključno s članki. Zgolj posplošeno nestrinjanje s to oceno pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč v tem pogledu pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da ni navajal, da bi po oddaji prstnih odtisov in nastanitvi v azilnem domu imel težave s policisti in drugimi osebami, prav tako ne, da bi bil deležen slabega ravnanja v azilnem domu v Zagrebu, kjer je prenočil eno noč ter da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija, v pritožbi niti ne izpodbija.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1.
Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in še niso vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pač pa je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, torej tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Pritožnik ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S., kjer so bile tovrstne informacije belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik zgolj ponavlja, kar je navedel že v tožbi, in sicer da je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje, zato želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija. Povsem posplošeno torej nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje prošnje - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - informacije o stanju v izvorni državi - nova dejstva - ponovna presoja pogojev - glavna obravnava - zavrnitev pritožbe
Napačno je stališče Upravnega sodišča, da toženka nima pravice do pritožbe zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče tožbi prosilca ugodilo, odpravilo sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
Pritožnica bi morala ob presoji ponovne prošnje sama upoštevati novo nastalo varnostno situacijo v izvorni državi. Pri presoji, ali novi elementi pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito,bi morala upoštevati tožnikov položaj v Kazahstanu v povezavi z izpovedovanjem njegove vere ali političnim prepričanjem, ki mu ga pripisuje oblast, v povezavi z varnostnimi ukrepi državnih organov ob nemirih. Ob tem pa ni relevantno le vprašanje, ali bi bil tožnik kot pripadnik muslimanske vere ob povratku aretiran zaradi protestov oziroma v neposredni povezavi z njimi, pač pa je pomemben novonastali širši okvir obravnavanja oseb, ki so že v preteklosti (torej pred samimi protesti) bile obravnavane s strani oblastnih organov v povezavi s svojo vero in/ali pripisanim političnim prepričanjem. Tako tudi ne gre samo za to, da bi moral vlagatelj natančno navesti, kako so protesti vplivali na njegovo situacijo, pač pa mora pritožnica presojo novih poročil, ki jih je tožnik predložil ob podaji ponovne prošnje in v njih navedenih informacij, opraviti v povezavi z okoliščinami, ki so bile ugotovljene že v prvem postopku. Na podlagi razlage Sodišča Evropske Unije namreč nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078928
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1. ZKP člen 372, 372-1, 358, 358-1.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - oprostilna sodba - kršitev materialnega zakona - zakonski znak kaznivega dejanja - pornografija - prikazovanje pornografskega gradiva - dejanje ni kaznivo dejanje - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pomanjkljiva obrazložitev - direktni naklep - nagib
Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskim izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle. Ob tem pravna teorija opozarja, da je treba v kazenskopravnem pogledu pojem pornografija zožiti. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj.
Kot je bilo ugotovljeno v postopku je bila predstava striptiza organizirana, odvijala se je v lokalu, torej na javnosti dostopnem kraju. Striptizeta je opravljala poklicno dejavnost, dejavnosti striptizet pa družba na splošno ne zavrača. Predstava ni vsebovala spolnega akta ali drugega nazornega prikaza spolne prakse, npr. nazorne masturbacije ali podobno, zato je ob navedenem ni mogoče označiti za pornografsko. V kolikor to velja za predstavo velja a fortiori tudi za fotografije, ki predstavljajo zamrznjene trenutke predstave.
Sodišče druge stopnje sicer zaključuje, da je obtoženi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, vendar tega zaključka ne obrazloži. Skopo so nanizane nekatere okoliščine iz katerih sodišče zaključi, da le te nedvomno kažejo na namen zadovoljevanja obtoženčevega spolnega nagona. Ugotovitev nagiba, še tega skopo utemeljenega, ne more nadomestiti poglobljene analize ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljile zavedanje in hotenje obtoženca, da s svojimi ravnanji posega v pravico do spolne samoodločbe oškodovanke. Pozornost je torej potrebno usmeriti na oškodovanko in njeno navedeno pravico ter ugotoviti, ali se je obtoženi zavedal, da v to njeno pravico posega in je to tudi hotel storiti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - preverjanje po uradni dolžnosti - konkretizacija trditev - sodelovalna dolžnost
Sodelovalna dolžnost v postopkih mednarodne zaščite obvezuje tako prosilca kot toženko, vendar obveznost slednje, da na lastno pobudo upošteva informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici nastopi šele, ko ni mogoče, da zanje ne bi vedela.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078644
ZKP člen 398, 398/1, 398/1-2. KZ člen 111, 112. KZ-1 člen 7, 91, 91/2. KZ-1I člen 9.
pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje - zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - absolutni zastaralni rok - relativni zastaralni rok - novo sojenje - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - prepoved povratne veljave zakona - prepoved retroaktivne veljave zakona
Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek.
Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.