CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00086168
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 8. URS člen 2, 22, 25, 155. ZVPot člen 24. ZPotK člen 6, 7. OZ člen 6,87. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZPP člen 370, 378.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - zavrnitev revizije - retroaktivnost - razvoj sodne prakse - pravo EU - ničnost kreditne pogodbe
Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
odločanje o reviziji po ponovljenem sojenju - sodni precedens - sprejeto stališče Vrhovnega sodišča - revizija - učinkovitost pravnega sredstva - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - redna obratovalna varnost procesa - tveganje večjih nesreč naprave - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - obrat v smislu Direktive Seveso III - ukrepi - preprečevanje večje nesreče - delna odločba - pogoji za izdajo dovoljenja - učinkovito sodno varstvo - varstvo okolja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - način izvršitve odločitve
Precedenčnost po svojem bistvu pomeni vezanost na pravna stališča Vrhovnega sodišča iz druge predhodne, po vsebini v bistvenem enake in zato za sodno presojo upoštevne odločitve. Pri odločanju v novi zadevi je odstop Upravnega sodišča od navedenih precedenčnih stališč mogoč, vendar le izjemoma. Še bolj pa je poudarjena vezanost Upravnega sodišča na stališča Vrhovnega sodišča, ki so bila sprejeta pri odločanju o reviziji (ali drugem pravnem sredstvu) v upravnem sporu v isti zadevi, saj gre pri tem za spoštovanje pravnomočnosti pravne presoje Vrhovnega sodišča in ob tem tudi uspeha stranke s pravnim sredstvom, ki mora biti učinkovito. Oboje bi bilo povsem izničeno, če bi lahko Upravno sodišče od navedenega odstopalo zgolj zaradi lastnega nestrinjanja z opravljeno presojo Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je bilo nepotrebno in vsebinsko nebistveno razpravljanje v ponovljenem postopku o (ne)pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča v revizijskem sklepu X Ips 8/2023 z dne 5. 4. 2023, ki ga je vodilo Upravno sodišče s strankami tega upravnega spora.
Iz že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 8/2023 izhaja, da ZVO-1 ob pravilni razlagi zahteva, da se z okoljevarstvenim dovoljenjem za napravo, ki lahko povzroča onesnaženje večjega obsega (IED naprava), celovito obravnava tako redna obratovalna varnost procesa kot tveganje večjih nesreč naprave. Teh vprašanj skladno ni mogoče obravnavati ločeno, kar velja tudi za odločanje o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1. Zato je treba v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo ugotoviti tudi, ali je taka naprava hkrati obrat v smislu Direktive Seveso III in, če je odgovor pritrdilen, presoditi, ali so ukrepi za preprečevanje nesreč in njihovih posledic, ki so (ali bi morali biti) vključeni v okoljevarstveno dovoljenje po 86. členu ZVO-1, ustrezno vključeni tudi v spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo.
Pri odločanju o okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo ni mogoče izdati delne odločbe, če bi se s tem kršilo zahtevo po presoji vseh upoštevnih pogojev za izdajo takega dovoljenja. Delna odločba je možna zgolj tedaj, kadar se lahko o kakšni zadevi odloča po delih oziroma po posameznih zahtevkih (219. člen ZUP) in nikakor ne pomeni, da je mogoče le delno presoditi izpolnjevanje pogojev za odločitev v upravni zadevi in izdati odločbo, še preden je presojeno tudi o ostalih.
V zadevi je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo revidentki, ki je s svojo tožbo uspela dokazati, da je izpodbijani upravni akt nezakonit. Po drugi strani pa je treba hkrati preprečiti, da bi se zaradi odločitve v tem upravnem sporu poslabšalo varstvo okolja kot ustavne dobrine in še pred končno odločitvijo v zadevi nesorazmerno poslabšal položaj stranke z interesom. To bi oboje lahko nastopilo, če bi zaradi odprave izpodbijanega akta takoj prenehale veljati zahteve, ki jih za obratovanje zadevne IED naprave s ciljem varstva okolja določa prav izpodbijana sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Zato je na podlagi analogije intra legem Vrhovno sodišče v izreku določilo način izvršitve svoje odločbe, ki je že mogoč v sporih zaradi varstva ustavnih pravic (glej 66. člen ZUS-1). Na tej podlagi je določilo, da se do izvršljivosti nove odločitve v ponovnem postopku v zadevi še naprej uporablja izpodbijani upravni akt, ki bo z novo odločbo torej nadomeščen (v ustreznih delih ali v celoti), ko bo nova odločitev začela učinkovati (224. člen ZUP, peti odstavek 78. člena ZVO-1).
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - zavrnitev predloga
S sklepom VIII R 14/2016 z dne 11. 10. 2016, na katerega se sklicuje predlog, je vrhovno sodišče v zadevi istega tožnika resda določilo za odločanje drugo sodišče. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik zet bivše sodnice, ki je bila dolgoletna sodelavka drugih sodnikov, da so bili na strani dveh sodnic razlogi za izločitev in da je šlo za manjše sodišče. Te okoliščine se od okoliščin, ki jih izpostavlja obravnavani predlog, razlikujejo predvsem po tem, da je sedaj minilo že cca. 10 let od upokojitve tožnikove tašče. Ta je sedaj v razmerju s sodniki le še kot mediatorka, kar pa ne predstavlja zadostnega razloga za ugoditev predlogu. Poleg tega predlog obdobij sodelovanja s tožnikovo taščo ali s tožnikom ne specificira, ampak se le pavšalno sklicuje na preteklost. Navedeno ne utemeljuje delegacije pristojnosti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sorodstvo sodnika pristojnega sodišča in zakonitega zastopnika pravdne stranke - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je zakoniti zastopnik tožene stranke iz tega gospodarskega spora zakonec sodnice na sodišču, pred katerim se vodi postopek, ta sodnica pa opravlja delo prav na gospodarskem oddelku in je hkrati tudi vodja tega oddelka, predstavlja drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pooblastila pritožbenega sodišča - obseg pritožbenega preizkusa - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Glede na ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora zastaranja, je celoten sklop dejstev v zvezi z zastaranjem ostal neugotovljen. Pri tem gre za vprašanje, ki pomeni sklenjeno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi zato moralo sodišče druge stopnje prvič in v celoti ugotavljati dejstva v zvezi s tem. Ko je tako, pa je potrebno ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, saj če bi pritožbeno sodišče na obravnavi prvič odločalo o vprašanju zastaranja, bi prišlo do posega v pravico do pravnega sredstva.
dopuščena revizija - davki - davčni postopek - davčni organ - vezanost upravnega organa na stališče Vrhovnega sodišča - vezanost upravnega organa na stališče Sodišča EU - sprememba davčne prakse - vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča
Davčni organ mora pri odločanju v odprtih zadevah upoštevati stališča Vrhovnega sodišča in v primeru uporabe prava Evropske unije (EU) stališča Sodišča EU, tudi če to pomeni, da spreminja svojo dosedanjo upravno pravno prakso.
Že zgolj napotek Upravnega sodišča iz predhodne sodbe je zadosten razlog za spremembo revidentkine upravne prakse (poleg sodbe Vrhovnega sodišča oziroma Sodišča EU).
komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - mnenje komisije za ugotavljanje podlag za odpoved pogodbe o zaposlitvi - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - vodenje upravnega postopka - izdaja upravne odločbe - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - individualni delovni spor
Mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (komisija) iz 103. člena ZPIZ-1 ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice kot invalidke. Za izdajo mnenja komisije ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe. Mnenje komisije tudi ni drug akt, zoper katerega bi bilo s posebnim zakonom predpisano sodno varstvo v upravnem sporu.
Tega mnenja ni mogoče izpodbijati niti po 4. členu ZUS-1, saj je zagotovljeno drugo sodno varstvo (tudi, če gre za uveljavljanje kršitev človekovih pravic), saj je zoper mnenje komisije zagotovljeno sodno varstvo v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev (ne)zakonitosti odpovedi.
ZSS člen 13, 13/2, 28, 28/1, 32, 34a, 34a/4. ZUS-1 člen 40, 40/3. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36.
Sodni svet - napredovanje sodnika v višji naziv - prosti preudarek - ustaljena upravno-sodna praksa vrhovnega sodišča - obseg sodnega preizkusa - pogoji za napredovanje - upravičen interes sodnika - javni interes - nadpovprečne delovne sposobnosti sodnika - delovne izkušnje - ocena sodniške službe
Iz besedila četrtega odstavka 34. a člena ZSS izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Taka razlaga te določbe ZSS je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba o upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).
Sodnemu svetu je z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa sui generis in v skladu z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije.
Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje kot tudi z vidika javnega interesa. Sodna praksa se je sicer sprva res nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, vendar je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku.
Besedilo četrtega odstavka 34. a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbiro kandidatov za sodniško mesto).
Drugi odstavek 13. člena ZSS je v zakonu umeščen v II. poglavje z naslovom "Izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanja v sodniški službi" ter obdobje opravljanja poklica odvetnika z opravljanjem sodniške funkcije izenačuje za potrebe ugotavljanja delovnih izkušenj v postopkih izvolitve na sodniško mesto. Zakon pa ne predvideva upoštevanja navedenega dejstva ob ocenjevanju sodniške službe.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz razloga smotrnosti - delegacija pristojnosti - smotrnost - prebivališče nasprotnega udeleženca - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče je večkrat, redoma soočeno s položajem, ko mora o predlogu za prenos pristojnosti odločati zato, ker oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, dejansko biva v zavodu na območju drugega sodišča. Takšna okoliščina sicer ni samodejen razlog za prenos pristojnosti, vendar Vrhovno sodišče tako ravna, kadar je premoščanje razdalje z dejanskega bivališča za naslovno sodišče nesorazmerno obremenjujoče. Tak položaj je podan tudi v obravnavani zadevi. Po človeški plati bo bistveno lažje, če bo postopek potekal pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristanskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sodnik pristojnega sodišča kot stranka (udeleženec) v postopku - ugoditev predlogu
Sodna praksa je že zavzela stališče, da je lahko okrnjen videz nepristranskosti sodišča, če bi sodnik istega sodišča presojal oziroma sodil v zadevi, v kateri je sodelavka - sodnica ena od strank oziroma udeležencev v postopku.
spor o pristojnosti - negativni kompetenčni spor - izvršilni postopek - izvršba na podlagi verodostojne listine - pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za obnovo postopka
Predlog za obnovo postopka je podan po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato je zanj pristojno izvršilno sodišče, ki nadaljuje že dovoljeno izvršbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1d. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti
Samo dejstvo, da pritožnik tri dni ni mogel bivati v azilnem domu, pri čemer ne navaja, kako je to vplivalo na postopek mednarodne zaščite oziroma kako je to povezano z njegovo željo, da zaprosi za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča ni pravno relevantno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, kot je to ugotovilo že Upravno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085584
URS člen 22.
dopuščena revizija - upravni spor - načelo enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - opredelitev do navedb strank
Sodišče mora za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti. V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt, saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - revščina
Pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da je za situacijo v Maroku kriva država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/2.
opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - soobdolženec - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sprejem priznanja krivde soobdolžencev
Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.
šola - izključitev iz šole - kršitev zakona - pripravljalna dejanja - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali so bila v okoliščinah obravnavanega primera za storitev kršitve iz prve alineje prvega odstavka 56. a člena ZPSI-1 potrebna dodatna in konkretna pripravljalna dejanja oziroma aktivnosti, ki nakazujejo, da bo dejansko izvršeno zagroženo dejanje?
predlog za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - neobrazloženi razlogi za dovoljenost revizije - obrazložitev predloga - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Natančna in konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je najpomembnejša sestavina predloga za dopustitev revizije. Ne zadošča, da stranka le opisuje sporno pravno razmerje in na splošno zatrjuje, zakaj se s sprejeto odločitvijo ne strinja. Pravno vprašanje, ki izpolnjuje pogoje iz 367.a člena ZPP mora biti jasno postavljeno, tudi obrazložitev mora biti nanj problemsko osredotočena. Ne zadošča torej splošna procesna ali materialnopravna graja odločitve Upravnega sodišča.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovno vložena zahteva - nova dejstva in dokazi
Obravnavo ponovno vložene prošnje za mednarodno zaščito je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji Upravnega sodišča ne nasprotuje.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3/2-2, 17/1, 31, 32.
mednarodna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti - nove okoliščine
Upravno sodišče je glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku izdaje izpodbijane sodbe, pravilno odločilo. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da bi lahko kasneje prišlo do nastanka novih okoliščin, ki zaradi neobstoja v času odločanja Upravnega sodišča še niso bile in tudi niso mogle biti presojane.
Iz pritožbenih navedb in predloženih dokazil bi lahko izhajalo, da so nastala nova dejstva oziroma da se je pritožnikovo zdravstveno stanje zaradi odstopa in raztrganine mrežnice ter s tem povezane operacije spremenilo. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi kaže, da bi lahko prišlo do nastopa za odločitev pomembnih novih okoliščin.