Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje.
Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica).
Sodna kontrola nad odločanjem Sodnega sveta v postopku razrešitve predsednika sodišča, v katerem mu je pri razlagi nedoločenega pravnega pojma dopuščeno določeno polje lastne presoje, je zadržana in v tem pogledu podobna sodni kontroli nad uporabo prostega preudarka. Sodna presoja je omejena zlasti na presojo vprašanja, ali Sodni svet meril za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma ni uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Sodišče v okviru sodne kontrole te meje prostega preudarka ne sme nadomestiti z lastnim, saj bi šlo v tem primeru za kršitev načela delitve oblasti. Odločbe, pri katerih je upravnemu organu odprt določen manevrski prostor lastne presoje, morajo biti izdane v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, dejansko stanje, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.
V obravnavanem primeru se obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine - notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca.
Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Sodišče je v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu utemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno sodile v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.
ZD in ZSVarPre ne dajeta podlage za stališče, da je treba pri omejitvi dedovanja prejeto denarno socialno pomoč revalorizirati.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera tožnica v zvezi z zahtevkom za plačilo nadurnega dela zadostila pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu.
Zgolj predvidevanje, da bo v sporu predlagan določen dokaz (npr. zaslišanje zdravnika, ki za sodišče izvaja storitve s področja medicine dela), glede katerega v tožbi tudi ni nobenih trditev, ne more biti razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilen materialnopravni zaključek, da tekmovanja "Matemček", ki je potekalo 26. 11. 2022, "Razvedrilna matematika", ki je potekalo 25. 2. 2023 ter "Logična pošast", ki je potekalo 20. 5. 2023, izpolnjujejo pogoj sofinanciranja iz javnih sredstev iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1.
Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek.
Zakonski znak "namen, da ugrabljenega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi" je v obravnavani zadevi razpoznaven v konkretnem opisu dejanja, z navedbo objektivnih, navzven zaznavnih očitkov. Opisano je, da je bil oškodovanec prisiljen trpeti pretepanje ter lepljenje rok in ust, kot tudi grožnjo z ustrelitvijo, podkrepljeno s strelnim orožjem, naslonjenim na njegovo glavo.
Besedilo 1. člena ZPIZ-2M, da ob sporazumnem dogovoru lahko dodatni odmerni odstotek uveljavi moški, ne glede na pogoj uživanja nadomestila iz naslova starševstva, če ženska še ni uveljavila pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, je treba razlagati tako, da je v primeru, ko je mati že uveljavila pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, odločilno dejstvo, ali je ob tem uveljavljala višji odmerni odstotek. Če mati tega ni uveljavljala, ima ob sklenjenem dogovoru to možnost uveljavljati moški.