varstvo osebnih podatkov - zahteva za dopolnitev oziroma izbris osebnih podatkov v dokumentu - pravica do pritožbe - stvarna pristojnost - upravni organ
Tožena stranka glede na vsebino tožnikove zahteve ni ravnala pravilno, ko je njegovo pritožbo odstopila v obravnavo organu, ki glede na jasna določila ZVOP-1 ni pristojen organ za odločanje na drugi stopnji. Napačen pravni pouk o pravici do pritožbe in napačno postopanje organa prve stopnje pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.
diskriminacija - prepoved diskriminacije - rom - obrnjeno dokazno breme
Tožnik je bil večkrat pozvan k dopolnitvi predloga za obravnavo in tožena stranka je od več organov pridobivala podatke zaradi presoje obrnjenega dokaznega bremena. Ker iz tožnikovih trditev ni razvidno, da je njegova osebna okoliščina razlog za slabšo obravnavo, pri čemer je D.D. v okviru pravilno izpeljanega postopka po 37. členu ZVarD zanikal vse tožnikove navedbe, pa tožena stranka ni bila dolžna izvajati dokaza z zaslišanjem prič, v zvezi s katerimi tožnik ni izkazal, zakaj je zaslišanje bistveno za zadevo. Izpovedbe prič namreč niso trditve, ampak so lahko le potrditev zatrjevanega.
Obravnava predloga po ZVarD ni vezana na potek drugih postopkov, saj lahko posebni zakoni podrobneje določijo ravnanja, ki pomenijo diskriminacijo in določijo sankcije zanje na svojem področju veljavnosti (drugi odstavek 2. člena ZVarD). Ob takem stanju stvari tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal, da je v obravnavani zadevi nastopilo obrnjeno dokazno breme.
uporaba kriterijev - kršitev prepovedi diskriminacije - diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin - posredna diskriminacija
Kriteriji v Dogovoru so sicer oblikovani nevtralno in veljajo za vse delavce, njihov učinek pa je lahko tak, da dejansko določene delavce s specifičnimi osebnimi okoliščinami postavi v slabši položaj. Ti delavci so postavljeni v manj ugoden položaj, ki se kaže v nižjem odstotku izplačila poslovne uspešnosti in da tako znižanje prizadane tiste delavce, ki so bodisi pogosteje bodisi dlje časa odsotni, to pa so tudi noseče delavke, delavci s kroničnimi ali dlje časa trajajočimi boleznimi ali poškodbami, ki terjajo večje zdravstvene posege ali rehabilitacijo, delavci s statusom invalida, tisti, ki negujejo ali spremljajo družinskega člana v primerih bolezni ali poškodb, starejši delavci ipd., ter da bodo zaradi svojih okoliščin posebne narave, ki jih ne morejo spremeniti, težje dosegli kriterij prisotnosti na delu, s čimer so postavljeni v manj ugoden položaj v primerjavi s tistimi, ki navedenih okoliščin nimajo.
Direktive kot tudi sodbe Sodišča EU določajo le minimum pravnega normiranja, ki so ga države dolžne zagotoviti, ne preprečuje pa državam, da bi razširile obseg pravic.
ZPP člen 19, 19/1, 325, 325/1. ZUS-1 člen 4, 22, 22/1, 36, 36/2. OZ člen 134, 134/1, 134/2.
osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - dopolnilna sodba v upravnem sporu - dopolnilni sklep - nepristojnost - nepristojnost upravnega sodišča
Tožniku je glede na postavljene tožbene zahtevke, v zvezi s katerimi od sodišča terja odločitev, to je ugotovitev posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine (uveljavljanje kršitev osebnostnih pravic) zagotovljeno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito doseči varstvo njegovih pravic in pravnih koristi.
Sodišče je v zvezi s tožbenimi zahtevki, o katerih ni odločilo s sodbo, katere dopolnitev se predlaga, ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožbi v predmetnem delu, ker akt, ki se izpodbija s predmetnim delom tožbenega zahtevka, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, prav tako ne drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
prehrana - javni zavod - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva človekovih pravic - procesna predpostavka za vložitev tožbe - kršitev pravic - osebnostne pravice - odškodninski zahtevek - pravdni postopek - odstop stvarno pristojnemu sodišču
Evropska komisija za človekove pravice je dne 10. 2. 1993 v zadevi C. W. proti Veliki Britaniji sprejela stališče, da je vegansko prepričanje varovano z 9. členom Evropske konvencije za človekove pravice.
Ker tožeči stranki z zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic uveljavljata varstvo osebnostnih pravic, v tej zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po 4. členu ZUS-1, saj je za ugotovitev kršitev osebnostnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo v civilnem postopku.
upravni spor - enakost pred zakonom - nezakonitost akta - ugotovitvena tožba - ustavna odločba - prekinitev postopka
Prvostopenjska odločba je nezakonita, ker je v nasprotju z 14. členom URS, ker zahteva tožnic za registracijo istospolne partnerske skupnosti ni bila obravnavana na enak način, kot bi bila obravnavana zahteva za sklenitev zakonske zveze izven uradnih prostorov, kjer bi se bil prvostopenjski organ dolžan opredeliti do tega, ali obstajajo pomembni razlogi za sklenitev zakonske zveze izven uradnih prostorov.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 22, 22/1, 66. ZPP člen 1, 19, 23, 23/1, 46, 46/1. OZ člen 134. URS člen 157, 157/2.
poročilo o opravljenem nadzoru poslovanja družbe - upravni spor - tožba zaradi kršitve ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - kršitev osebnostnih pravic - stvarno pristojno sodišče
V konkretnem primeru gre po vsebini za spor med tožečo stranko kot fizično osebo in pravno osebo (Občino Postojna), ker je le ta v medijih objavila poročilo, s katero objavo v javnosti, naj bi po zatrjevanju tožeče stranke kršila njene ustavne pravice. Tožeča stranka se zaradi objave počuti oškodovano, to oškodovanje pa je označila kot kršitev njenih ustavnih pravic. Upoštevaje navedeno, gre po mnenju sodišča, glede na vsebino očitanih kršitev za očitek kršitev osebnostnih pravic po 134. členu Obligacijskega zakonika.
Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je upoštevaje določbe drugega odstavka 157. člena Ustave RS in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu subsidiarno. Niti Ustava RS niti ZUS-1 ne pogojujeta subsidiarnega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu s tem, da se prizadeti stranki pred drugimi pristojnimi sodišči zagotovijo enake pravice in enaki zahtevki, kot jih sicer lahko uveljavi v upravnem sporu po 66. členu ZUS-1, saj zadošča to, da je drugo sodno varstvo zagotovljeno (tako tudi sklep tega sodišča I U 1588/2011).
OZ člen 134, 178. ZPKor člen 2, 2/1, 2/1-3. ZUS-1 člen 2, 4. ZPP člen 19, 19/1, 23.
komisija za preprečevanje korupcije - načelno pravno mnenje - upravni spor - drugo sodno varstvo - kršitev osebnostnih pravic - stvarno pristojno sodišče
V konkretnem primeru gre za spor med fizično in pravno osebo, to je Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Komisija za preprečevanje korupcije, ker je slednja sprejela načelno pravno mnenje, v katerem se je tožnica prepoznala in ki jo je prizadelo, o načelnem pravnem mnenju pa so pisali tudi mediji. Pri tožbi gre glede na njeno vsebino v resnici za očitek kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ. Iz tožbe namreč smiselno izhaja, da se tožnica počuti prizadeto, ker je o njeni domnevni krivdi, ki jo zanika, izrazila mnenje tožena stranka. Razen tega tožnica v tožbi predlaga, da mora tožena stranka sodbo objaviti v medijih. Tak zahtevek pa je tipičen obligacijsko pravni zahtevek, kot ga določa 178. člen OZ, če gre za kršitev osebnostne pravice. Upravni spor zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin je mogoč le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v konkretnem primeru pa to zagotovljeno, in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - odškodnina zaradi kršitve volilne pravice
Volilne pravice ni mogoče uvrstiti med osebnostne pravice. Sodišče poudarja, da je volilna pravica, ki je varovana z določbo 43. člena Ustave RS, človekova pravica, uvrščena med politične pravice in svoboščine, ki ne sodi med t. i. klasične osebnostne pravice, urejene v določbah 32. do 41. člena Ustave RS. Iz tega razloga nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja prosilec, ni mogoče uvrstiti v nobeno obliko pravno priznane škode, ki jo določa OZ, zato je odločitev tožene stranke pravilna.
ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - drugo sodno varstvo - stvarna pristojnost
O nedopustnosti posega v osebnostne pravice pa sodišče v tem upravnem sporu ne more soditi, ker izpodbijani akt ni akt, ki bi ga stranka lahko izpodbijala v upravnem sporu, ampak je za to zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti.
inšpekcijski ukrep državnega nadzornika za varstvo osebnih podatkov - videonadzor - videonadzor nad okolico gostinskega lokala - videonadzor nad javnim dobrim - namen videonadzora - zakonsko dopusten namen
Tožeči stranki je bil zakonito izrečen inšpekcijski ukrep prenehanja izvajanja videonadzora nad okolico gostinskega lokala, saj med postopkom ni navedla dejstev, s katerimi bi izkazovala, da je izvajanje videonadzora vstopa ali izstopa v ali iz njenih poslovnih prostorov potrebno za varnost ljudi ali njenega premoženja.
Sodišče mora v obeh primerih - če je domnevni kršitelj nosilec javnih pooblastil in tudi če je tožnik zasebno-pravni subjekt, uporabiti klavzulo subsidiarnosti. Kadar gre za spor, v katerem tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ampak gre za zasebno-pravni subjekt, potem sodišču klavzule subsidiarnosti ni treba presojati po strogi metodi, ampak presoja po enostavnejši metodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Za sodno varstvo pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS sodišče ni pristojno, ker izpodbijana razsodba ni odločba nosilca javnih pooblastil v smislu 25. člena Ustave. Za varstvo osebnostnih pravic v smislu osebne integritete (35. člen Ustave) je celo po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika pristojno pravdno sodišče. Ravno tako ni nobene ovire za varstvo svobode izražanja pred pravdnim sodiščem, ker gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti. Ugotovitveno odločbo o neustavnem posegu v iztožljive pravice pa lahko izda katero koli državno sodišče v Sloveniji, kajti sodišča morajo zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) in imajo zato na podlagi določila 15. člena možnost odločiti o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo človekovih pravic, kar vključuje tudi odpravo posledic kršitve pravic.
Drugi odstavek 10. člena Zakona o odvetništvu predstavlja izjemo od splošne ureditve pridobivanja podatkov in zato predpisuje posebne pogoje za pridobitev osebnih podatkov. Ker so osebni podatki v razmerju do vseh ostalih podatkov strožje varovani, je tudi strožja zahteva glede pravnega interesa, ki ga mora odvetnik izkazati za njihovo pridobiti. Ni dovolj izkazati pooblastilno razmerje v posamični zadevi. Odvetnik mora za pridobitev osebnih podatkov izkazati tudi potrebo po tem podatku glede konkretnega procesnega dejanja v okviru zastopanja. Navajati mora torej podatke o konkretni zadevi, ki teče pred sodiščem ali drugim organom, da ima v tej zadevi mandat za zastopanje in navesti konkretno procesno dejanje.