Status zemljišč (tj. ali gre za stavbna ali kmetijska zemljišča) se določa v prostorskih aktih, pri odločanju o posegih v prostor pa je treba upoštevati namensko rabo zemljišč, kot je določena v teh aktih.
Določitev gradbene parcele k nameravanemu stanovanjskemu objektu ni mogoče šteti kot takšen poseg v prostor, ki je po PUP dopusten na zemljiščih, ki so razvrščena v 1. območje kmetijskih zemljišč.
Sodišče se sicer strinja, da je v 3. točki izreka odločbe odrejeni ukrep določen široko. Ne predstavlja pa prepisa prvega odstavka 22. člena ZVMS, kot navaja tožeča stranka, saj se ji z njim nalaga, da za vse izdelke, ki jih proizvaja v svojem obratu, zagotovi ustrezno označitev. V čem je bila označitev neustrezna, je jasno razvidno iz obrazložitve odločbe, v kateri so konkretno navedene ugotovljene nepravilnosti. Da bi tožeča stranka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe navedene nepravilnosti odpravila, niti ne zatrjuje.
Tožeča stranka sicer upravičeno graja časovno odmaknjenost opravljene kontrole izvršitve obveznosti po poteku naknadnega roka za odpravo kršitve. Vendar pa to ne predstavlja podlage za ugotovitev, da je bila kršitev odpravljena. S kontrolo ugotovljene kršitve bi lahko predstavljale dejansko podlago za izdajo nove inšpekcijske odločbe le ob predhodni ugotovitvi, da je bila obveznost po odločbi, ki je predmet izvršbe, izpolnjena.
dopolnilno zdravstveno zavarovanje - izravnava razlik med zavarovalnicami - odločanje o izravnavi
Zavarovalnice so se dolžne vključiti v izravnalno shemo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, s katero se med zavarovalnicami izravnavajo razlike v stroških zdravstvenih storitev, ki izhajajo iz različnih struktur zavarovancev posameznih zavarovalnic glede na starost in spol.
Vse izravnave razlik v stroških zdravstvenih storitev se opravijo v posameznem obdobju izravnave. Za izračun izravnav razlik v stroških zdravstvenih storitev med zavarovalnicami so te dolžne najpozneje v 20 dneh po zaključku meseca, ki sledi posameznemu obdobju izravnave, ministrstvu, pristojnemu za zdravje, posredovati poročila o izvajanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v preteklem obdobju izravnave.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi
V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi neobrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi, v zvezi s katero tožnik uveljavlja pravico do BPP, je razvidno, da v njej tožnik zgolj posplošeno nasprotuje ugotovitvi izvršilnega sodišča, da so v njegovem ugovoru navedena zgolj nerelavantna dejstva, ki ne predstavljajo nobenega od ugovornih razlogov. Tožena stranka je, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno svojo odločitev oprla na 1. in 3. odstavek 24. člena ZBPP.
DDV - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Med strankama je sporno, kdaj je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010, dejansko prejel. Tožnik ugovarja, da je citirano odločbo prejel šele 31. 3. 2010 in ne 9. 3. 2010, kot to navaja davčni organ. Rok 15 dni za pritožbo bi po navedbah tožnika v tem primeru začel teči prvi naslednji dan, torej 1. 4. 2010 in bi se je iztekel 15. 4. 2010. V tem primeru bi bila pritožba tožnika zoper odločbo z dne 23. 2. 2010 vložena pravočasno. Prejem citirane odločbe šele 31. 3. 2010 tožnik dokazuje s kopijo potrdila, ki ga je izdala Pošta Republike Francije. Nasprotno pa davčni organ navaja, da je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010 prejel 9. 3. 2010, kar je razvidno iz podpisane poizvednice, ki se je vrnila na naslov davčnega organa. Rok 15 dni za pritožbo je tako potekel 24. 3. 2010, tožnik pa je po pošti vložil pritožbo šele 9. 4. 2010 in je razviden iz priporočeno poslane pošiljke. Davčni organ je tako ugotovil, da je tožnik vložil pritožbo po preteku 15 dnevnega roka, pritožba je vložena prepozno in jo je zato z izpodbijanim sklepom zavrgel.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju - zamolčanje podatkov - prepoved vlaganja novih prošenj
Tožeča stranka je bila s pozivom z dne 10. 2. 2012 povsem jasno obveščena, kaj je pristojni organ ugotovil po uradni dolžnosti. Hkrati je organ dal tožniku možnost, da razlike med podatki v njegovi prošnji in podatki, pridobljenimi po uradni dolžnosti, razjasni pred izdajo odločbe.
Tožnik v vlogi za BPP ni zamolčal le enega podatka, ampak sam priznava, da ni prijavil prikolice in motornega kolesa, poleg tega pa je še v tožbi zoper izpodbijani akt zelo neprepričljiv v navajanju, da v času podaje prošnje, njegova hči še ni bila lastnica vozila Kia, ni pa v tožbi dokazal z ustreznimi listinami niti navedel, kdaj je postala lastnica tega vozila.
V obravnavani zadevi gre za prijavo na nerazpisano mesto „vodja Državnega tožilca za organizirani kriminal“. Tožena stranka tako pravilno navaja, da se je tožnik prijavil na neobstoječ razpis. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ni pravne podlage za odločanje o njegovi vlogi in je prvostopenjski organ vlogo utemeljeno zavrgel.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - izrek sklepa - obrazložitev sklepa - upravni spor
Z izpodbijanim sklepom ni odločeno o celotnem zahtevku tožeče stranke, ker ob ugotovljeni delni utemeljenosti zahtevka izrek zavrnilnega dela odločitve ne vsebuje. Takšen sklep se v upravnem sporu lahko izpodbija s tožbo na odpravo celotnega sklepa, ob izpolnitvi predpisanih procesnih predpostavk pa tudi s tožbo zaradi (delnega) molka upravnega organa, saj izrek stranki onemogoča samostojno izpodbijanje zavrnilnega dela odločitve.
Razlogi, zaradi katerih se tožeči stranki prizna nagrada v višini 1500 in ne v višini 2500 točk, kot jo je uveljavljala, v obrazložitvi niso navedeni. Obrazložitev je zato bistveno pomanjkljiva, saj na njeni podlagi pravilnosti odločitve ni mogoče preizkusiti.
Po določbi 64. člena ZDoh so predmet obdavčenja obresti, ki jih zavezanec prejme na podlagi sklenjene posojilne pogodbe, ne pa tudi obresti od obveznic kot dolžniških finančnih instrumentov. V obravnavanem primeru izčrpne ugotovitve inšpekcijskega pregleda dajejo dovolj podlage za zaključek, da je bil posel zgolj tehnično izpeljan kot izdaja obveznic, z namenom izogibanja davkom, dejansko pa je šlo za posojilna razmerja. Sklepanje pravnih poslov z namenom izigravanja prisilnih predpisov ni dopustno. Povedano drugače, poslu, ki je bil izpeljan navidezno oziroma le zaradi izmikanja plačevanju davkov, brez kakršnegakoli siceršnjega ekonomskega razloga, ni mogoče nuditi pravnega varstva.
Zastaralni rok iz 126. člena ZDavP-2 začne teči od dneva, ko je bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. ZDavP-2 pa ne določa, da bi morala biti odmerna odločba tudi dokončna oziroma pravnomočna. Dovolj je torej, da je izdana.
davek od dobička pravnih oseb - davčno priznani odhodki - dobro ime - mednarodni računovodski standardi - mednarodni standardi računovodskega poročanja
Po SRS 2.5 je naložba v dobro ime presežek nabavne vrednosti prevzetega podjetja nad določljivo pošteno vrednostjo pridobljenih sredstev, zmanjšano za njegove dolgove, če takšno podjetje preneha obstojati kot samostojna pravna oseba. Če prevzeto podjetje ne preneha obstojati kot samostojna pravna oseba, se naložba izkaže le v skupinskih računovodskih izkazih.
RS je 1. 5. 2004 postala polnopravna članica EU in s tem prevzela tudi pravni red EU. Tako je šele takrat tudi pri nas začela veljati Uredba ES št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi MRS. Na podlagi te Uredbe so morale družbe, katerih vrednostni papirji kotirajo na organiziranem trgu držav članic in ki sestavljajo konsolidirane računovodske izkaze, te izkaze za leta, ki so se začela na prvi januar ali po prvem januarju 2005, popraviti v skladu z MSRP. Šele 1. januarja 2006 pa so morale, na podlagi sklepa Banke Slovenije, sestavljati računovodska poročila v skladu z MSRP tudi banke.
evidentiranje urejene meje - po dosedanjih predpisih urejena meja - s predpisano natančnostjo urejena meja
Glede na to, da se kot urejene lahko evidentirajo meje le, če geodetski organ ugotovi, da je izpolnjen pogoj, da so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo (peti odstavek 136. člena ZEN), prvostopenjski organ pa na podlagi dokumentov zbirke listin izpolnjevanja tega pogoja ni ugotovil, tožnik ne more z uspehom uveljavljati, da je odločba nezakonita, ker ne vsebuje ugotovitev o tem, kdo, kdaj in s kakšnimi nameni je na listinah popravljal podatke, napačno vrisoval ali odtujeval listine. Za odločitev v postopku, vodenem po 136. členu ZEN, namreč to niso pravno pomembna dejstva in okoliščine. Organ je zavrnilno odločbo mogel izdati, glede na to, da je ugotovil neizpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka 136. člena ZEN.
ZUP člen 128, 247, 279, 279/1, 279/1-4. ZDIJZ člen 12.
dostop do informacij javnega značaja - zahteva za dostop do informacije javnega značaja - obstoj zahteve - odločanje organa druge stopnje o pritožbi
Ker je za vodenje postopka in odločitev organa po določbi 12. člena ZDIJZ potrebna zahteva stranke, organ ni imel podlage za vodenje postopka in izdajo odločbe z dne 3. 11. 2010. Po določbi 128. člena ZUP sme namreč v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Tožena stranka bi zato morala ob predhodnem preizkus pravilnosti in zakonitosti postopka na prvi stopnji preizkusiti, ali morda ne obstaja razlog za izrek ničnosti odločbe (4. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), oziroma ugotoviti, zakaj je organ o isti zadevi odločal dvakrat in posledično izdal dve odločbi.
Upravni organ je zahtevo za denacionalizacijo premoženja zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 9. člena ZDen. Ugotavljanje državljanstva denacionalizacijskega upravičenca je v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje. Upravni organ je moral upoštevati državljanstvo kot pogoj za denacionalizacijsko upravičenje. Da tega pogoja ni izpolnjevala niti prejšnja lastnica, niti njeni hčeri, med strankama ni sporno.
denacionalizacija - zahteva za vrnitev nepremičnine v last in posest - odškodnina
Na podlagi določbe 31. člena ZDen ni možno vzpostaviti lastninske pravice na zemljišču v korist upravičencev, ki ob uveljavitvi ZDen niso bili lastniki vrnjenih poslovnih prostorov in niso imeli pravice uporabe na tem zemljišču. Tudi na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen vzpostavitev lastninske pravice ni možna, saj so upravičenci lastniki objekta postali šele na podlagi ZDen in to objekta, ki takšen v času podržavljenja ni obstajal, zato na zemljišču niso imeli pravice uporabe. Ker upravičencem ti objekti niso bili podržavljeni, jim v denacionalizacijskem postopku ne bi smeli biti vrnjeni.
V postopku denacionalizacije treba upoštevati, katero nacionalizirano premoženje je bilo upravičencem vrnjeno s predhodnimi (delnimi) denacionalizacijskimi odločbami, ne glede na to ali so bile le-te v zemljiški knjigi pravilno izvršene. Kolikor je namreč do napake prišlo pri vpisu v zemljiško knjigo, ima stranka možnost uveljaviti ustrezna pravna sredstva v tistem postopku, kolikor pa zatrjuje, da je delna odločba z dne 2. 2. 1995 delno nična, ker je ni mogoče izvršiti, pa to lahko uveljavlja v posebnem upravnem postopku in ne v obravnavanem.
brezplačna pravna pomoč - ustavitev postopka - odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom - stroški postopka
Tožnica je z dopisom sodišču odgovorila, da zaradi ugoditve tožničinemu zahtevku ni razloga za nadaljevanje postopka, zaradi česar predlaga, da sodišče postopek ustavi. Sodišče je zato postopek ustavilo. Ker je v obravnavani zadevi tekom upravnega spora bil izdan upravni akt, s katerim je dokončno odločeno o tožničini pravici, je sodišče, upoštevajoč peti odstavek 25. člena ZUS-1, odločilo o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloči o stroških postopka po določbah ZPP.
razlastitev - javna cesta - javna korist - obstoj javne koristi - ponudba za odkup
Tožnikova nepremičnina se nahaja v trasi deviacije glavne ceste, kot izhaja iz lokacijskega načrta, zato je organ, ko je sprejel navedbo razlastitvenega upravičenca, da z drugo nepremičnino za dosego istega namena ne razpolaga, v smislu tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 popolno ugotovil dejansko stanje. Tožnik pa ne v upravnem postopku, ne s tožbo ne izkazuje drugače. Upravni organ se je opredelil tudi do elementov načela sorazmernosti iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1. Tudi, če je nepremičnina, ki je predmet razlastitve za tožnika ekonomsko pomembna, njen pomen ne more presegati njene običajne rabe, ki je gozd (ali njene ekonomske vrednosti). Pravilno pa je organ uporabil tudi določbo 97. člena ZUreP-1. Tožnik je namreč prejel osnutek pogodbe, med vročitvijo ponudbe in vložitvijo zahteve za razlastitev pa je minilo 30 dni, kar pomeni izpolnitev formalnega pogoja. Ponudba, posredovana tožniku, je vsebovala ceno, ki je tožnik ne sprejema, kar je zanj glavni razlog, zaradi katerega nasprotuje razlastitvi. Vendar pa določitev odškodnine ni del razlastitvenega postopka.
Ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena in če je bila sporna odločba dejansko izvršena z vpisom v zemljiški knjigi, se tožnica na navedeni ničnostni razlog ne more z uspehom sklicevati. Tožnica bi morala konkretno izkazati, da se je nad uradnikom izvajal pritisk, ter da objektivne družbene okoliščine v času, ko je bila odločba izdana, ne morejo biti podlaga za zaključevanje, da je bila odločba izdana kot posledica nedovoljenih dejanj zoper uradnike. Po presoji sodišča tožnica obstoja ničnostnega razloga tudi ne bi mogla utemeljevati s sklicevanjem se na prisilo zoper prejšnjega lastnika, kajti ničnostni razlog po 5. točki je podan le, če je akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja usmerjen na organ, ki je v zadevi odločal.
Zakonski razlog za izrek ničnosti odločbe po 6. točki je podan le, če je (ugotovljena) nepravilnost z zakonom izrecno opredeljena kot razlog za ničnost. Take določbe pa ZNNZ nima.
zaščitena kmetija - preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo - zavrženje zahteve za preveritev
O vprašanju, ali kmetija (še) izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, se po osmem odstavku 4. člena ZDKG odloča tudi, če je o tem statusu že pravnomočno odločeno – pogoji za zaščito se preverijo. Za odločitev o zahtevi za preverbo je pomembno, ali je v zvezi s statusom kmetije prišlo do sprememb v dejanskem in pravnem pogledu.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - hrvaški državljan - načelo vzajemnosti
Dokazno breme je v primeru odkazovanja na uporabo tujega ali avtonomnega prava na stranki, ki uveljavlja denacionalizacijo, pri čemer tudi sama tožnica navaja, da državi glede tega vprašanja nista sklenili ustreznega sporazuma, svojih trditev o obstoju vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško pa ni dokazala, niti ni predložila nobenih dokazov, ne v postopku pred upravnim organom in tudi ne v upravnem sporu.
Po pravni ureditvi Republike Hrvaške za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost, temveč diplomatska vzajemnost. Po noveli hrvaškega Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine iz leta 2002 je namreč priznana tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnina za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti ni. Da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, tožnica ni izkazala.
dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - pravnomočna obsodba za kazniva dejanja - pravica do družinskega življenja
Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj ter da zbrani dokazi potrjujejo sum, da bi njegovo prebivanje lahko pomenilo nevarnost za javni red in varnost in da je teža kaznivih dejanj takšna, da pomeni nevarnost za javni red.
Od zadnjega kaznivega dejanja ni minilo tako dolgo časovno obdobje, da bi moral organ zaradi časovne oddaljenosti sklepati na to, da prebivanje tožnika ne predstavlja nevarnost za javni red.