V obravnavani zadevi gre za prijavo na nerazpisano mesto „vodja Državnega tožilca za organizirani kriminal“. Tožena stranka tako pravilno navaja, da se je tožnik prijavil na neobstoječ razpis. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ni pravne podlage za odločanje o njegovi vlogi in je prvostopenjski organ vlogo utemeljeno zavrgel.
davek od dobička pravnih oseb - davčno priznani odhodki - dobro ime - mednarodni računovodski standardi - mednarodni standardi računovodskega poročanja
Po SRS 2.5 je naložba v dobro ime presežek nabavne vrednosti prevzetega podjetja nad določljivo pošteno vrednostjo pridobljenih sredstev, zmanjšano za njegove dolgove, če takšno podjetje preneha obstojati kot samostojna pravna oseba. Če prevzeto podjetje ne preneha obstojati kot samostojna pravna oseba, se naložba izkaže le v skupinskih računovodskih izkazih.
RS je 1. 5. 2004 postala polnopravna članica EU in s tem prevzela tudi pravni red EU. Tako je šele takrat tudi pri nas začela veljati Uredba ES št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi MRS. Na podlagi te Uredbe so morale družbe, katerih vrednostni papirji kotirajo na organiziranem trgu držav članic in ki sestavljajo konsolidirane računovodske izkaze, te izkaze za leta, ki so se začela na prvi januar ali po prvem januarju 2005, popraviti v skladu z MSRP. Šele 1. januarja 2006 pa so morale, na podlagi sklepa Banke Slovenije, sestavljati računovodska poročila v skladu z MSRP tudi banke.
Po določbi 64. člena ZDoh so predmet obdavčenja obresti, ki jih zavezanec prejme na podlagi sklenjene posojilne pogodbe, ne pa tudi obresti od obveznic kot dolžniških finančnih instrumentov. V obravnavanem primeru izčrpne ugotovitve inšpekcijskega pregleda dajejo dovolj podlage za zaključek, da je bil posel zgolj tehnično izpeljan kot izdaja obveznic, z namenom izogibanja davkom, dejansko pa je šlo za posojilna razmerja. Sklepanje pravnih poslov z namenom izigravanja prisilnih predpisov ni dopustno. Povedano drugače, poslu, ki je bil izpeljan navidezno oziroma le zaradi izmikanja plačevanju davkov, brez kakršnegakoli siceršnjega ekonomskega razloga, ni mogoče nuditi pravnega varstva.
Zastaralni rok iz 126. člena ZDavP-2 začne teči od dneva, ko je bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. ZDavP-2 pa ne določa, da bi morala biti odmerna odločba tudi dokončna oziroma pravnomočna. Dovolj je torej, da je izdana.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - hrvaški državljan - načelo vzajemnosti
Dokazno breme je v primeru odkazovanja na uporabo tujega ali avtonomnega prava na stranki, ki uveljavlja denacionalizacijo, pri čemer tudi sama tožnica navaja, da državi glede tega vprašanja nista sklenili ustreznega sporazuma, svojih trditev o obstoju vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško pa ni dokazala, niti ni predložila nobenih dokazov, ne v postopku pred upravnim organom in tudi ne v upravnem sporu.
Po pravni ureditvi Republike Hrvaške za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost, temveč diplomatska vzajemnost. Po noveli hrvaškega Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine iz leta 2002 je namreč priznana tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnina za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti ni. Da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, tožnica ni izkazala.
zaščitena kmetija - preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo - zavrženje zahteve za preveritev
O vprašanju, ali kmetija (še) izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, se po osmem odstavku 4. člena ZDKG odloča tudi, če je o tem statusu že pravnomočno odločeno – pogoji za zaščito se preverijo. Za odločitev o zahtevi za preverbo je pomembno, ali je v zvezi s statusom kmetije prišlo do sprememb v dejanskem in pravnem pogledu.
Ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena in če je bila sporna odločba dejansko izvršena z vpisom v zemljiški knjigi, se tožnica na navedeni ničnostni razlog ne more z uspehom sklicevati. Tožnica bi morala konkretno izkazati, da se je nad uradnikom izvajal pritisk, ter da objektivne družbene okoliščine v času, ko je bila odločba izdana, ne morejo biti podlaga za zaključevanje, da je bila odločba izdana kot posledica nedovoljenih dejanj zoper uradnike. Po presoji sodišča tožnica obstoja ničnostnega razloga tudi ne bi mogla utemeljevati s sklicevanjem se na prisilo zoper prejšnjega lastnika, kajti ničnostni razlog po 5. točki je podan le, če je akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja usmerjen na organ, ki je v zadevi odločal.
Zakonski razlog za izrek ničnosti odločbe po 6. točki je podan le, če je (ugotovljena) nepravilnost z zakonom izrecno opredeljena kot razlog za ničnost. Take določbe pa ZNNZ nima.
Sodišče se sicer strinja, da je v 3. točki izreka odločbe odrejeni ukrep določen široko. Ne predstavlja pa prepisa prvega odstavka 22. člena ZVMS, kot navaja tožeča stranka, saj se ji z njim nalaga, da za vse izdelke, ki jih proizvaja v svojem obratu, zagotovi ustrezno označitev. V čem je bila označitev neustrezna, je jasno razvidno iz obrazložitve odločbe, v kateri so konkretno navedene ugotovljene nepravilnosti. Da bi tožeča stranka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe navedene nepravilnosti odpravila, niti ne zatrjuje.
Tožeča stranka sicer upravičeno graja časovno odmaknjenost opravljene kontrole izvršitve obveznosti po poteku naknadnega roka za odpravo kršitve. Vendar pa to ne predstavlja podlage za ugotovitev, da je bila kršitev odpravljena. S kontrolo ugotovljene kršitve bi lahko predstavljale dejansko podlago za izdajo nove inšpekcijske odločbe le ob predhodni ugotovitvi, da je bila obveznost po odločbi, ki je predmet izvršbe, izpolnjena.
razlastitev - uvedba razlastitvenega postopka - javna korist
Sodišče je tožbi ugodilo, ker je pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ na podlagi ugotovljene javne koristi odločil o uvedbi postopka za razlastitev nepremičnine sporne parc., čeprav iz obrazložitve odločbe izhaja, da je ugotovil, da je javna korist za razlastitev izkazana le glede dela te parcele v izmeri 157 m2 ter bi tako ob pravilni uporabi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1 tudi v izreku odločbe moral ugotoviti le enako, da je javna korist izkazana le za del navedene parcele in odločiti o uvedbi razlastitvenega postopka le glede tega dela nepremičnine.
DDV - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Med strankama je sporno, kdaj je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010, dejansko prejel. Tožnik ugovarja, da je citirano odločbo prejel šele 31. 3. 2010 in ne 9. 3. 2010, kot to navaja davčni organ. Rok 15 dni za pritožbo bi po navedbah tožnika v tem primeru začel teči prvi naslednji dan, torej 1. 4. 2010 in bi se je iztekel 15. 4. 2010. V tem primeru bi bila pritožba tožnika zoper odločbo z dne 23. 2. 2010 vložena pravočasno. Prejem citirane odločbe šele 31. 3. 2010 tožnik dokazuje s kopijo potrdila, ki ga je izdala Pošta Republike Francije. Nasprotno pa davčni organ navaja, da je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010 prejel 9. 3. 2010, kar je razvidno iz podpisane poizvednice, ki se je vrnila na naslov davčnega organa. Rok 15 dni za pritožbo je tako potekel 24. 3. 2010, tožnik pa je po pošti vložil pritožbo šele 9. 4. 2010 in je razviden iz priporočeno poslane pošiljke. Davčni organ je tako ugotovil, da je tožnik vložil pritožbo po preteku 15 dnevnega roka, pritožba je vložena prepozno in jo je zato z izpodbijanim sklepom zavrgel.
Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zato gre za bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba namreč nima obrazložitve v skladu z 214. členom ZUP, ki mora obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - opozorilo o posledicah - domneva umika zahteve
Izpolnjevanje pogojev po določbah ZTuj-1 mora stranka izpolnjevati in tudi izkazati ob vložitvi prošnje, podatki iz leta 2008 pa bi se do vložitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, vložene v letu 2011, lahko bistveno spremenili. Zato je pravilno ravnanje organa prve stopnje, ko je tožnika pozval na predložitev dokazov (pogodba o zaposlitvi, potrdilo delodajalca o višini plače v neto znesku za zadnje tromesečje). Na posledice nesodelovanja je bil tožnik pravilno tudi opozorjen.
V konkretnem primeru ne gre za nepravilno uporabo 105. člena ZICPES oz. za neuporabo 3. člena ZICPES. Med strankama ni sporno, da gre v predmetni zadevi za zahtevek tožnika za povračilo plačanega carinskega dolga v zvezi s carinsko deklaracijo št. K5-129 z dne 23. 5. 2002. Predmetni postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev pa je bil zaključen 23. 5. 2002, ko je tožnik vložil carinsko deklaracijo št. K3-127 za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Na podlagi 105. člena ZICPES pa se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Zato je tožena stranka pravilno uporabila določbe CZ in ne Zakona o davčnem postopku.
brezplačna pravna pomoč - ustavitev postopka - odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom - stroški postopka
Tožnica je z dopisom sodišču odgovorila, da zaradi ugoditve tožničinemu zahtevku ni razloga za nadaljevanje postopka, zaradi česar predlaga, da sodišče postopek ustavi. Sodišče je zato postopek ustavilo. Ker je v obravnavani zadevi tekom upravnega spora bil izdan upravni akt, s katerim je dokončno odločeno o tožničini pravici, je sodišče, upoštevajoč peti odstavek 25. člena ZUS-1, odločilo o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloči o stroških postopka po določbah ZPP.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju - zamolčanje podatkov - prepoved vlaganja novih prošenj
Tožeča stranka je bila s pozivom z dne 10. 2. 2012 povsem jasno obveščena, kaj je pristojni organ ugotovil po uradni dolžnosti. Hkrati je organ dal tožniku možnost, da razlike med podatki v njegovi prošnji in podatki, pridobljenimi po uradni dolžnosti, razjasni pred izdajo odločbe.
Tožnik v vlogi za BPP ni zamolčal le enega podatka, ampak sam priznava, da ni prijavil prikolice in motornega kolesa, poleg tega pa je še v tožbi zoper izpodbijani akt zelo neprepričljiv v navajanju, da v času podaje prošnje, njegova hči še ni bila lastnica vozila Kia, ni pa v tožbi dokazal z ustreznimi listinami niti navedel, kdaj je postala lastnica tega vozila.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za notranje zadeve - storitev zasebnega varovanja - prenehanje opravljanja storitev zasebnega varovanja
Iz prvega odstavka 60. člena ZZasV izhaja, da se inšpekcijski nadzor izvaja nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi. V obravnavanem primeru je naročnik storitev zasebnega varovanja pogodbo za opravljanje dejavnosti sklenil z družbo, ki za to ni imela licence (1. točka 2. člena). Na podlagi navedenih določb je zato imel inšpektor podlago za inšpekcijski nadzor.
Ob ugotovljenem dejanskem stanju je imel inšpektor podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 62. člena ZZasV, da tožniku naloži prenehanje opravljanja storitev zasebnega varovanja.
Upravičenka je kot darovalka s tožnico kot obdarjenko sklenila darilno pogodbo, iz katere prav tako nesporno izhaja, da si je darovalka po drugem odstavku 3. člena te pogodbe izgovorila zase dosmrtno brezplačno bivanje v podarjeni hiši, kot tudi kasneje adaptirani, kot tudi pomoč in nego v slučaju bolezni, kar se je zavezala izpolniti tožnica kot obdarjenka. Glede na takšno vsebino sklenjene darilne pogodbe je tožnica po določbi citiranega tretjega odstavka 18. člena Uredbe o merilih za odločanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev, ob upoštevanju njene plačilne sposobnosti, dolžna prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko.
Upravni organ je pri odločitvi o višji oprostitvi tožničinega prispevka upošteval, da ima kredit, da bo morala dodatno investirati v obnovo bivalnega objekta za reševanje stanovanjskega problema in da ima povečane življenjske stroške zaradi slabega zdravstvenega stanja, torej je upošteval okoliščine, ki jih določa zgoraj navedena Uredba v tretjem odstavku 31. člena.
V konkretnem primeru so izdajatelji računov „neplačujoči gospodarski subjekti“, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ne plačajo. Družbe niso imele realnih možnosti za izvedbo zaračunanih storitev in tožniku tudi niso mogle izvesti zaračunanih dobav, pa tudi ne obstojajo za to dokazi na strani teh družb niti na strani tožnika. Sporni računi niso sestavljeni v skladu s 34. členom ZDDV oz. 81. in 84. členom ZDDV-1, saj je opis poslovnega dogodka preveč splošen, niso navedene količine, vrednosti računa pa ni mogoče preizkusiti.
davek od dobička pravnih oseb - odmera davka - zastaranje - zastaranje pravice do odmere davka
ZDavP-2 določa rok, v katerem je davčni organ upravičen odmeriti davek, ne zahteva pa, da bi v tem roku morala biti odmerna odločba že dokončna ali celo pravnomočna.
Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da je bila o isti zadevi, v upravnem sporu, ki se je vodil pod št. I U 51/2011, izdana 14. 2. 2012 sodba, ki je pravnomočna. Tožnik v obravnavanem upravnem sporu ne more ponovno izpodbijati dokončne odločbe, saj je bilo o tej zadevi že pravnomočno odločeno.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zagovornik v kazenskem postopku
Tožniku se očita storitev kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja, katerega obravnava je po presoji sodišča izjemno zahtevna, tako za tožilca kot tudi za obrambo. Ta zahtevnost se ne izraža samo v obdolženčevi pravici do zaslišanja tako izvedenca kot priče, ampak tudi v njegovi pravici predlagati izvedbo dokazov v svojo korist. Iz navedenega razloga (torej vnaprej napovedanega dokazovanja z izvedenci in tudi zaslišanja več drugih prič v postopku), je preuranjena odločitev tožene stranke, da se nadalje v kazenskem postopku ne bodo več obravnavala zapletena pravna in dejanska vprašanja.
V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi, da že sam kazenski postopek zaradi suma storitve navedenega kaznivega dejanja lahko vpliva na prosilčev osebni in socialno - ekonomski položaj, saj gre za takšno vrsto kaznivega dejanja, ki bi lahko tožniku v primeru izrečene kazni, pod določenimi pogoji onemogočilo dostop do dela za katerega se je izobraževal.