URS člen 3, 3/2, 23, 23/1. ZUS člen 1, 1/3, 16, 16/1, 23, 23/1, 62, 62/1. ZPP člen 81, 81/5, 154, 154/1, 154/3, 155, 155/1. ZST člen 13, 13/1. ZNP člen 5, 18, 26, 26/2, 26/3, 37, 99, 99/1. Odvetniška tarifa člen 13, 13/3.
poseg v človekove pravice - stroški postopka - sodba taksa - taksna oprostitev - odškodnina - procesna legitimacija upravnega organa v sporih zaradi posega v pravico do sodnega varstva
Sodišče je ugotovilo, da je prva tožena stranka nezakonito posegla v tožnikovo pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 23. členu, kajti obdobje, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, namreč obsega čas od vložitve predmetnega predloga, to je 28. 12. 1993, do dneva, ko je sodišče odločilo o tožbi v obravnavanem primeru, to je 27. 2. 2004, torej skupno 10 let in dva meseca. Takšne dolžine časovnega obdobja reševanja predmetne zadeve v tožnikovem primeru že samo po sebi ni mogoče opredeliti v besedni zvezi "brez nepotrebnega odlašanja" ob upoštevanju določbe 1. odstavka 99. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki kot nujen opredeljuje postopek za določitev odškodnine. Z določbami ZNP je opredeljena tako obvezna vsebina predloga (21. člen) kot tudi določena smiselna uporaba določb ZPP, s tem pa prvi toženi stranki dana možnost učinkovitega procesnega vodenja tudi s preprečevanjem morebitnih zlorab procesnih pravic udeležencev; kadar pa ugotovi, da bi bilo treba postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka lahko s sklepom ustavi nepravdni postopek. Odločanje v upravnem sporu o zahtevani odškodnini po temelju in po višini bi v konkretnem primeru podaljšalo trajanje tega postopka, kar ni v prid učinkovitosti sodnega varstva tožnikove ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, ki jo s tožbo uveljavlja. Druga tožena stranka je upravni organ, ki opravlja upravne in strokovne naloge iz svoje pristojnosti in zagotavlja pogoje za delo sodišč, glede na ustavno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave RS) pa glede sojenja v konkretnih zadevah nima nobenih pristojnosti, zato ne more biti tožena stranka. Ker je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije v smislu 1. odstavka 23. člena ZUS, je odločalo o stroških postopka po določbah ZPP.
odprava odloka - javni vrtec - organizacijske enote
Iz nobene določbe ZOFVI, pa tudi ne iz določb drugih za to vprašanje relevantnih zakonov (Zakon o zavodih, Zakon o lokalni samoupravi in Zakon o vrtcih) ne izhaja dolžnost občine, da javni vrtec organizira v statusni obliki javnega zavoda.Določbe posameznih alinej 45. člena je treba razlagati ob upoštevanju uvodnega besedila tega člena, iz katerega izhaja, da se določbe o organiziranju enot vrtca nanašajo na organiziranje enot(e) vrtca v javnem vrtcu (torej v eni izmed oblik iz 3. odstavka 7. člena ZOFVI) in ne morda na organiziranje vrtca kot vsebine dejavnosti v okviru šole kot take.
KZ člen 106, 106/1, 109, 109/1, 109/2, 109/4, 109/5, 109/6. URS člen 14, 14/2, 19, 22, 25, 32, 34, 35, 156. ZIKS člen 82, 82/1, 82/2, 105, 105/1, 105/3, 106, 107, 107/1, 107/2. ZUP člen 7, 28, 138, 145, 145/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-4, 60/3.
diskriminacija - pogojni odpust - prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti
Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ.
Zahteva za izdajo dopolnilne odločbe, naslovljena na organ, zahteva od organa, da o zahtevi odloči oziroma pošlje zadevo stvarno pristojnemu organu, da o njej odloči.
Vračanje zadružnega premoženja ureja Zakon o zadrugah, ki v skladu z namenom tega zakona, da se podržavljeno zadružno premoženje vrne v sfero zadružne lastnine, opredeljuje kot upravičence do vrnitve zadruge. Člani zadrug niso upravičenci niti po ZZad (66. člen ZZad) niti po ZDen (8. in 13. člen ZDen).
Upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki lahko vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo, ki je bila razveljavljena, zahtevajo v nepravdnem postopku ali v upravnem postopku, vendar ne sočasno. Zahtevek po ZDen kot tudi zahtevek po ZIKS izhajata iz iste dejanske podlage. To pa preprečuje, da bi ga bilo mogoče realizirati v obeh postopkih. Če pa to ni mogoče, vlagatelj zahtevka ne more imeti pravovarstvene potrebe po hkratnem vodenju obeh postopkov za isto premoženje. Vlagatelj lahko izbere v katerem postopku bo zahteval vrnitev premoženja.
Od dneva vročitve teče rok za vložitev pravnih sredstev oziroma procesno dejanje, ki je z odločbo ali sklepom naloženo naslovniku, torej odločba po ZUP učinkuje šele, ko je vročena stranki. Če se odločba vroča po pošti, se šteje kot dan odprave dan, na katerega je organ dejansko predal odločbo pošti zaradi vročitve stranki in v obravnavanem primeru je bil prvi poskus vročitve razviden šele 10. 11. 2000, torej po preteku enomesečnega roku za uvedbo obnove postopka, zato sodišče utemeljeno dvomi, da je bil sklep tudi dejansko izdan dne 27. 10. 2000, kot je datiran, kar posledično pomeni, da se postavlja vprašanje ali je bil izdan v zakonsko predpisanem enomesečnem roku.
Pogoje za postopek za razlastitev določa ZUreP-1 v členih 92 do 108. Ker je bila v obravnavani zadevi javna korist za razlastitev spornega zemljišča ugotovljena z občinskim lokacijskim načrtom, je sodišče kot neutemeljene in nedokazane zavrnilo tožbene ugovore, da razlastitev spornega zemljišča ni bila potrebna, ker občina razpolaga z zemljiščem, ki bi lahko služilo za adaptacijo ceste.
Sklicevanje na 154. člen ZPP je v konkretnem obravnavanem primeru irelevantno, glede na to, da je tožnica lahko v postopku pred sodiščem od nasprotne stranke zahtevala plačilo vseh svojih stroškov, tudi stroškov plačila sodnih taks, zato navedenega ugovora ni mogoče upoštevati, zavrniti pa je tudi tožbene navedbe glede zastaranja, saj je iz upravnih spisov razvidno, da pravica zahtevati plačilo takse po 9. členu ZST ni zastarala, ker je bilo zastaranje pretrgano.
Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana (2. odstavek 229. člena ZUP). Glede na to, da v obravnavanem primeru omenjena odločba tožeči stranki ni bila vročena, bi morala zahtevati vročitev v skladu s citirano določbo. Njeno sklicevanje, da je oseba iz 1. odstavka 229. člena ZUP, je neutemeljeno. Po določbi 1. odstavka 229. člena ZUP ima namreč stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji pravico pritožbe. V nadaljevanju pa citirana norma še določa, da lahko pritožbo vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko; ta (slednji) del določbe 1. odstavka 229. člena ZUP je zgolj pojasnjevalne narave in ga je treba zato razlagati skupaj z drugimi določbami ZUP, ki se nanašajo na pritožbo.
Dejstvo, da izpodbijana odločba deloma temelji (tudi) na določbi 12. člena ZDDPO, na odločitev v obravnavanem primeru ne more vplivati. Sporni odpis v celotni višini namreč utemeljeno ni bil priznan kot odhodek že na podlagi 11. člena ZDDPO.
ZPD člen 60, 60/1, 60/1, 60. ZUS člen 60, 60/1-2, 60, 60/1-2.
prometni davek
Ker v postopku prvostopni organ zaradi zavzetega pravnega stališča pripomb tožeče stranke in dokazov, ki jih je predložila, sploh ni presojal, bi tožena stranka ob presoji pritožbi priložene končne gradbene situacije, morala zavzeti stališče in oceniti tudi tiste navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v postopku pred izdajo prvostopne odločbe, jih pa glede na razloge odločbe organa prve stopnje, v pritožbi ni ponovno uveljavljala.
Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe skušala navedene nepravilnosti sanirati tako, da je navajala občinske predpise, ki so podlaga za odmero obveznosti, pri čemer pa uporabljenih določb ni navedla. V izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, kako se obračuna delež k primarni kanalizaciji. Tožena stranka namreč navaja zgolj količine porabljene vode kot podlago za odmero, ne navede pa, kako se glede na te količine obveznost odmeri. Ravno to pa je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Po presoji sodišča zato taka obrazložitev ni zadostna. Vsaka odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora temeljiti na ustreznem predpisu, obenem pa mora biti obrazložena tako, da jo zavezanec lahko preveri in ugotovi, kaj se mu zaračunava. Sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve, je pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo.
nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije - carina
Carinski organ je v obrazcih za povračilo davka, ki so jih potrdili italijanski carinski organi, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je bilo blago nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, tožniku pa je bila dana možnost, da dokaže nasprotno, česar pa ni storil.
Upravni organ ugotavlja izpolnjevanje pogojev za izdajo odločbe (gradbenega dovoljenja) v času izdaje odločbe in takrat investitor ni razpolagal s soglasji vseh solastnikov, torej ni izkazal pravice graditi (v smislu 36. člena ZGO). Odločitev se ne more opirati na pogoje, ki so bili izpolnjeni, ob izdaji odločbe pa niso (več).
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - denacionalizacijski upravičenec
Četrti odstavek 9. člena ZDen, ki določa, da se v primerih, če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, vzpostavlja fikcijo, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, čeprav le-tega v času podržavljenja ni imel, ker mu je bilo že odvzeto. Nanaša se na primere, ko je bil odvzem državljanstva razlog za zaplembo premoženja. (Takšno posledico odvzema državljanstva je določal Zakon o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi, Uradni list FLRJ, št. 86/46). Če pa sta bila s kazensko sodbo izrečena sankcija izgube državljanstva, ki se je po 4. členu Zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ, št. 48/45 in Uradni list FLRJ, št. 66/46) lahko izrekla samo državljanu FLRJ, ki ni živel na območju FLRJ, in kazen zaplembe, sta bili to dve kazenski sankciji, izrečeni jugoslovanskemu državljanu. Razlog za zaplembo v tem primeru ni bil neposredno odvzem državljanstva in se zato državljanstvo kot pogoj za status denacionalizacijskega upravičenca ugotavlja po prvem odstavku 9. člena ZDen.
Pritožbe, vložene po pooblaščencu (sicer brez izkazanega pooblastila), upravni organ ne sme zavreči, ne da bi prej pozval k predložitvi pooblastila (v določenem roku).
Prejšnji lastnik, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno po ZNNZ, je denacionalizacijski upravičenec, če mu je bilo nacionalizirano zemljišče tudi odvzeto iz posesti. Če pa je po podržavljenju pravico uporabe prenesel s pravnim poslom, je bila ta konzumirana in ni upravičen do denacionalizacije.
Ker izvedenca ni imenoval upravni organ po predpisanem postopku s sklepom o postavitvi izvedenca, stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec, saj ni imela možnosti sodelovati pri določitvi izvedenca ter kasneje podati pripombe oziroma postavljati vprašanja. Moč dokaznega sredstva pa ima samo izvedeniško mnenje tistega izvedenca, ki ga po uradni dolžnosti ali na predlog stranke določi uradna oseba, ki vodi postopek.