Sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebno pri izdajanju začasnih odredb v družinskih zadevah postopati previdno, saj predstavljajo izjemno pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi akutne ogroženosti otroka in tako ne zadošča, da je predlagana začasna ureditev v otrokovo korist, ampak mora biti nujna za preprečitev nepopravljive in nesorazmerno težko popravljive škode, ki bi otroku lahko nastala, če bi obstoječe stanje trajalo do pravnomočnosti končne odločitve.
Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki se je pri otrokovi starosti štirih mesecih odselil cca 270. km vstran in je predlog da bi se sedaj tako otrok kot predlagateljica namestili v njegovem bivališču, neživljenjski in nerealen ter nedvomno potrjuje zaključke CSD, da nasprotni udeleženec svoje koristi postavlja pred koristi ml. otroka.
Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je predlagatelj v komunikaciji težaven in da je njegovo vedenje v stresnih situacijah impulzivno. Najbolj problematični so prevzemi/predaje otroka. To je zaznalo tudi sodišče, zato je z začasno odredbo po uradni dolžnosti, z namenom zmanjšanja konfliktnih situacij spremenilo mesto, kjer predlagatelj sina prevzema. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju izpodbijanega sklepa, da dečkova stiska ob prehodu od matere k očetu (še) ni razlog za ukinitev stikov z očetom. Procesno gradivo izkazuje, da je dečkova čustvena stiska posledica nepravilnega ravnanja in postopanja obeh staršev, ki med seboj neustrezno komunicirata in se prezirata. Nikakor pa ni z verjetnostjo izkazano, da bi bil deček na stikih z očetom ogrožen.
Drži, da mora sodišče v postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih mladoletnih otrok, tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze. Vendar je treba upoštevati tudi, da je pritožba samostojno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Predmetni pritožbi sta v veliki meri identični, deloma dobesedno prepisani, hkrati pa z nosilnimi razlogi obeh izpodbijanih sklepov ne vzpostavita vsebinske polemike. Ne v eni ne v drugi pritožbi pritožnica ne pove, katere njene navedbe oziroma dokaze ali dokazne predloge bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Pritožba navaja, da je sodišče zaključke napravilo brez kakršnekoli vsebinske presoje in obrazložitve - dejansko drži prav nasprotno, brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve sta obe pritožbi. Tako prazno, frivolno pritoževanje pravzaprav pomeni zlorabo procesnih pravic (11. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
Za poseg v s sodno poravnavo dogovorjen režim stikov morajo biti, enako kot za poseg v pravnomočno odločitev sodišča glede stikov, podani posebej utemeljeni razlogi. Izkazana mora biti bistvena sprememba okoliščin, ki so bile podlaga prvotni odločitvi.
To, da se preživninskemu zavezancu rodijo otroci, sicer poveča stroške, a sprememba ni odločilna oziroma ne predstavlja spremembe premoženjskih zmožnosti tedaj, ko so te dovolj dobre oziroma tedaj, ko tudi rojstvo otrok ne poruši vrednostnega sorazmerja med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka. V zadevi II Ips 454/99 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se starši ne morejo izgovarjati na veliko število otrok in na slab zaslužek, preživninski zavezanec se mora potruditi, da bo toliko zaslužil, da bo lahko preživljal svoje otroke, saj je to njegova dolžnost, ki je določena v 54. členu Ustave Republike Slovenije.
Skrbništvo za odrasle osebe je oblika varstva odraslih oseb, ki zaradi različnih vzrokov, ki vplivajo na zmožnost razsojanja, niso sposobne brez škode zase same poskrbeti za svoje pravice in koristi. Institut je namenjen predvsem za varstvo oseb v primeru trajnejših težav. Postavitev skrbnika je oblika podpore, ki jo te osebe potrebujejo, da bodo lahko dejansko uresničile pravico do odločanja o svojih zadevah. Skrbnikove naloge niso omejene le na nastopanje v pravnih razmerjih in skrbi za premoženje, v ospredju skrbništva je skrb za osebo, da bo ta živela izpolnjeno življenje. Premoženje, ki ga ima oseba, pa je namenjeno predvsem za zagotavljanje blaginje osebe.
Nasprotni udeleženec opozarja, da neizvajanje stikov otroka s staršem, pri katerem otrok ne živi, ogroža otrokov zdrav celosten razvoj in lahko pride do odtujitve, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer oziroma neizvajanje stikov, saj se stiki izvajajo in tudi postopno širijo.
Poročilo CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena stališč stroke oziroma pravil znanosti. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.
Ker so poškodbe nastale v domačem okolju, lahko pritožbeno sodišče le pritrdi ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je deklica v tem okolju zelo ogrožena, bodisi zaradi (neustreznega) ravnanja staršev bodisi kot posledica njihove opustitve. Dodatno težo prispevajo ugotovitve o nestrpnosti in nesočutnosti nasprotne udeleženke do mld. hčerke ter slabšalno drugačen odnos do nje kot do sinov.
Sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo pridobitnih sposobnosti obeh staršev. Neustrezno je nalaganje otrokom, ki se redno šolajo, da prispevajo k svojemu preživljanju. Zato predlagateljica v pritožbi pravilno opozarja, da je dolžnost preživljanja, v konkretnem primeru dijaka, ki obiskuje srednješolsko izobraževanje, na starših.
Trditveno in dokazno breme o obstoju in velikosti posebnega premoženja in vložkih iz posebnega premoženja v skupno premoženje je na zakoncu, ki se sklicuje na posebno premoženje.
Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje izrazil željo, da bi stiki z otrokom potekali po vsakokratnem njunem dogovoru. Takemu predlogu je sodišče prve stopnje sledilo tudi iz razloga, ker je enak predlog dal CSD na podlagi razgovora z udeležencema in hčerama, ob upoštevanju trditev nasprotnega udeleženca, da ni moč opredeljeno določiti stikov zaradi njegovih službenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tudi druge objektivne dejavnike, torej ne le subjektivnih dejavnikov (željo otroka), ko je skozi vrednostna merila iz določbe 141. člena DZ, ki v ospredje postavlja otroka, ki je nosilec pravice do stikov z obema staršema, presojalo s kakšnimi stiki se zagotavljajo koristi otroka.
Določba drugega odstavka 55. člena ZNP-1 se ne uporablja le za razmerja, ko je strošek izvedenine izplačan iz sredstev proračuna. Ta določba je splošna in ureja odločanje o stroških postopka za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij. Sodišču daje pooblastilo, da v tovrstnih zadevah o stroških postopka odloči po prostem preudarku. Povsem identična je določba 101. člena ZNP-1. Ta se uporablja v zadevah, ko sodišče odloča v postopkih za varstvo koristi otroka, kot je tudi obravnavani. Tudi ta določba napotuje na prosti preudarek.
Prosti preudarek je pravni standard, ki ga sodišče zapolni tako, da upošteva vse okoliščine primera. Te pa so lahko raznolike. Mednje se uvrščajo zlasti premoženjsko stanje udeležencev, razlogi za postopek, procesna racionalnost udeležencev oziroma obseg stroškov, krivda in drugi razlogi. Te okoliščine sodišče ovrednoti v smislu pravičnosti.