Okoliščina, da iz uradnih evidenc izhaja le prejemek socialne pomoči, lahko kaže zgolj na dejanski prejemek nasprotnega udeleženca, ne more pa izpodbiti ocene sodišča o njegovih pridobitnih zmožnostih.
Določba prvega odstavka 162. člena DZ sodišču podeljuje pooblastilo in hkrati določa meje njegovega odločanja. Sodišče sme izdati katerokoli začasno odredbo, vendar hkrati le tisto, ki je glede na naravo in stopnjo ogroženosti otroka potrebna za njegovo varstvo.
Komunikacija med staršema je sicer slaba, a ne tako, da zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo ne bi bilo mogoče. Tekom postopka sta udeleženca sklepala dogovore o stikih, prebivališču otrok in njunem preživljanju, kar dokazuje njuno zmožnost usklajevanja, ko gre za dobrobit otrok. Sicer pa je sodišče natančno določilo način prehajanja otrok med staršema, kako bosta financirala potrebe otrok, pa sta se tudi natančno dogovorila sama. Da bi ob prehajanju otrok od enega k drugemu staršu prihajalo do težav, ni podatkov, prav tako ne, da se ne moreta sporazumeti o pomembnejših vprašanjih glede varstva in vzgoje otrok (npr. o izbiri šole in poklica, udeležbi otroka v družabnem življenju, o morebitnem premoženju otrok, njunih stikih z drugimi osebami, uporabi elektronskih medijev, zdravniških posegih), glede vsakdanjih stvari (npr. kaj bo otrok jedel, glede običajne medicinske oskrbe, kdaj bo šel spat, ali bo šel k prijatelju) pa dogovarjanje ni potrebno, saj te odločitve sprejema tisti starš, ki je trenutno z otrokom.
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba Bruselj IIb) iz področja svoje uporabe izrecno izključuje odločanje o imenu in priimku otroka (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Zato pravno podlago odločanja o pristojnosti slovenskega sodišča predstavljajo določbe ZMZPP. Sodišče je predlagateljico po vložitvi predloga opozorilo na relevantno pravno podlago ter jo pozvalo, naj navede navezne okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča, slednja pa je te videla predvsem v toženčevi zaposlitvi pri slovenskem delodajalcu, kar naj bi potrjevalo njegovo življenjsko povezanost z Republiko Slovenijo.
Niso podane ne splošne navezne okoliščine iz 48. člena ZMZPP ne posebne navezne okoliščine iz 77. člena ZMZPP, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Zaposlitev nasprotnega udeleženca pri slovenskem delodajalcu, na katero se sklicuje pritožnica, ničesar ne pove o njegovem prebivališču, saj bi delo lahko opravljal tudi v tujini. Predlagateljica naslova dejanskega bivanja nasprotnega udeleženca ni navedla, prav tako za ugotavljanje tega dejstva ni predlagala dodatnih poizvedb.
Okoliščine otrokove povezanosti z Republiko Slovenijo preko stalnega prebivališča pristojnosti v zadevah nadomestitve soglasja za spremembo osebnega imena ne morejo utemeljevati.
Predlagatelj ni z ničemer izkazal, da bi bili njegovi prejemki iz naslova denarne socialne pomoči v letu 2023 bistveno nižji od zneska, ki ga je upoštevalo sodišče v izpodbijanem sklepu. Znižanje socialne pomoči za 100 EUR, ki je nastopilo po zaključeni obravnavi, pa na odločitev nima vpliva. Predlagatelj ima možnost pridobiti sredstva s kakšnim dopolnilnim delom, saj je ročno spreten. Poleg tega mu je prijatelj ponudil zaposlitev (upravljal bo avtodvigalo), zato znižanje denarne socialne pomoči na višino preživninske obveznosti nima odločilnega vpliva.
V sodni praksi je utrjeno stališče, da se otroški dodatek ne všteva v otrokove potrebe in ne zmanjšuje preživninske obveznosti staršev. Udeleženca sta se dogovorila za skupno starševstvo, njuna preživninska zmožnost pa je - kot ugotavlja sodišče prve stopnje - primerljiva. Tudi doslej sta stroške najprej pokrivala z otroškim dodatkom, preostali nepokriti del pa sta razdelila medsebojno v enakih deležih. Gre za specifično situacijo, v kateri otroški dodatek prejema en starš, hkrati pa je dogovorjeno skupno starševstvo.
Po določbi 142. člena DZ ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka, ter da se šteje, da je taka oseba tudi predlagateljica, torej babica mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre pri stikih otroka s starimi starši za samostojno pravico otroka, ki je neodvisna od pravice do stikov s starši in pogojena le z otrokovimi koristmi.
Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki bi lahko izpodbila obstoj dejstev, ki utemeljujejo izdajo sklepa o podaljšanju po ZPND izrečenih ukrepov, je na nasprotnem udeležencu.
Za nasilje v družini gre lahko tudi v primerih, ko niso izpolnjeni ali dokazani znaki kaznivih dejanj z elementi nasilja.
Že materialnopravni pomen določila prvega odstavka 198. člena Družinskega zakonika predvideva uskladitev v izvršilnem naslovu določene preživnine šele po nastanku izvršilnega naslova. To izhaja iz dikcije, da se "z izvršilnim naslovom določena" preživnina uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in sicer se uskladitev opravi v mesecu januarju. Navedeno določilo predvideva usklajevanje preživnine za naprej, ne pa tudi za nazaj, sicer bi "uskladitve" družinsko sodišče moralo upoštevati že pri izdaji izvršilnega naslova.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo številne prepričljive argumente, zaradi katerih ni sledilo navedbam in izpovedbi predlagateljice o nasilju nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in otroka v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga in pred tem obdobjem.
Pri tem je v točki 32 že odgovorilo na pritožbene navedbe matere, z argumentacijo, da korist otroka in njegova želja, kot tudi želja nasprotne udeleženke, niso sopomenke. Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da je 14 letni sin udeležencev v postopku bil slišan ter njegovo mnenje pravilno ovrednoteno.
Tudi po presoji sodišča druge stopnje, ko je skrbnik s svojim ravnanjem ravnal v izrecnem nasprotju z odločbami CSD in Ministrstva, pri ravnanju v korist nasprotne udeleženke ni izkazal potrebne skrbnosti, saj je pri upravljanju njenega premoženja ravnal kot s svojim lastnim premoženjem.
V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati, da je oče krajši delovni čas zaposlen zaradi svoje invalidnosti, medtem ko mati zaposlitev za krajši delovni čas utemeljuje z nezmožnostjo se kot učiteljica zaposliti za polni delovni čas. Ker so nujne potrebe mladoletnih otrok udeležencev nezadovoljene, je sodišče v okviru delovne zmožnosti matere oziroma v okviru presojanja spremembe njene preživninske zmožnosti pravilno upoštevala, da bi lahko oziroma se bo morala zaposliti za polni delovni čas.
Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.
Pregled ocene potreb dekleta pokaže, da je sodišče prve stopnje analitično presojalo posamezne potrebe danes 9-letnega dekleta s splošno znanimi dejstvi o okvirnih cenah posameznih dobrin in storitev ter kritično ocenilo, da dekle ob skromnih preživninskih sposobnostih njenih staršev kaj več kot pokritje osnovnih potreb ne more realno pričakovati.
Pri oceni preživninskih zmožnosti matere prvostopenjsko sodišče pravilno ni moglo prezreti, da je delovno zmožna, da bi kljub temu, da ima samo osnovnošolsko izobrazbo, vendarle lahko zaslužila vsaj minimalno plačo približno 930,00 EUR neto in prejela tudi regres.
Čeprav ni verjetno, da bi bila dečka ob prisotnosti strokovnega delavca CSD deležna fizičnega in/ali psihičnega nasilja, je treba presoditi še, ali lahko stiki povzročili škodo na njunem duševnem zdravju in razvoju. Če bi držalo, da prisotnost strokovnega delavca CSD to prepreči, ker bo moral ukrepati oziroma v skrajnem primeru stik tudi prekiniti, praktično ne bi bilo primerov, ki bi narekovali začasno ukinitev stikov. Pojasniti je treba razloge, zakaj je v konkretnem primeru kljub strahu otrok, ki izvira iz očetovega ravnanja, in temu, da otroka zavračata osebne stike z očetom, treba te uvesti.
Strahu in stiske pred morebitnimi ponovnimi stiki z nasprotnim udeležencem - še posebej pri mladoletnih otrocih - ni mogoče odpravljati s podaljševanjem ukrepov po ZPND, temveč z odločitvijo o izvajanju stikov, v kateri bo sodišče celovito presodilo ogroženost otrok, njihovo korist ter tehtalo pravice in interese vseh udeležencev.
Ker zaključka sodišča prve stopnje, na podlagi katerega se je sodišče odločilo, da stikov začasno ne bi popolnoma ukinilo, ni mogoče preveriti in o predlogu za ukinitev stikov v izreku odločbe, ni odločeno, je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
Prijava začasnega bivališča na naslovu najemnega stanovanja v kraju, kjer se je mati z otrokoma ustalila, kjer otroka obiskujeta osnovno šolo in ki - glede na bližino prejšnjega domovanja - za otroka ne predstavlja bistvene spremembe okolja, ni vprašanje, ki bi terjalo soglasje staršev. Ker tudi po ureditvi v področnem zakonu, ki ureja prijavo prebivališča, lahko mati sama uredi tako stalno kot začasno prebivališče otrok (5. točka petega odstavka 5. člena in šestega odstavka 10. člena Zakona o prijavi prebivališča), ni izkazana potreba po ureditvi tega vprašanja.