Za presojo obstoja izvenzakonske skupnosti so pomembni tako notranji (intimni) kot zunanji (navzven vidni, notorni) dejavniki. Prvi se udejanjajo v svobodni odločitvi za partnerstvo, obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči; drugi se kažejo v skupnem bivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti ter dojemanju odnosa s strani tretjih. Vse navedene dejavnike je treba presojati celovito. Ker je vsak bližnji odnos v svoji kompleksnosti poseben in neponovljiv, nobenemu od njih ni dopustno že vnaprej priznati odločilne teže, temveč jih je treba upoštevati kot enakovredne, medsebojno prepletene elemente razmerja in s tem odločanja. Tako tudi zahteva po skupnem bivanju partnerjev ni absolutna. Če partnerja zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov sporazumno ne živita skupaj, njuna skupnost pa ima druge značilnosti življenjske skupnosti, so pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi (lahko) izpolnjeni.
Upoštevaje načelo sorazmernosti je potrebno pri izreku sodnih ukrepov po ZPND upoštevati, v kakšnem času lahko žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.