ZUP člen 2. CZ člen 254, 254/1.ZOR člen 827. ZUS ( 1977 ) člen 42, 42/2. ZUS člen 94, 94/1.
položaj špediterja v carinskem postopku - sprejem odločb
Ker je carinski postopek poseben upravni postopek in ker iz določbe 254. člena CZ izhaja, da je špediter, če nastopa v postopku carinjenja v imenu carinskega zavezanca, odgovoren za pravilnost izpolnjenih dejanj, to pomeni, da je pooblaščen za vsa dejanja carinskega postopka, tudi za sprejem odločb, ki jih izdaja carinski organ v carinskem postopku.
ZUS člen 69, 69/2.ZZLPPO člen 51.ZLPP člen 13, 13/3.
začasna odredba - stvarna pristojnost
Čeprav sodišče pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe presoja izpolnjenost oz. neizpolnjenost pogojev iz 69. člena ZUS, mora vendarle najprej ugotoviti, ali je stvarno pristojno za odločanje o predmetu spora.
zahteva za varstvo zakonitosti - uveljavljanje neprimernosti izrečene kazni
V 1.odst. 420.čl. ZKP, v katerem so našteti vsi razlogi, iz katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ni določeno, da se sme pravnomočna sodba izpodbijati zaradi določbe o kazenskih sankcijah, to je zaradi primernosti izrečene sankcije v smislu 3. in 4.tč. 370.čl. ZKP.
skrajšani postopek - pripor - podaljšanje pripora po vložitvi obtožnega predloga - pritožba zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga - pristojnost za odločanje o pritožbi - vročitev obtožnega predloga obdolžencu - vročitev obtožnega predloga priprtemu obdolžencu
Tako v primeru odreditve kot podaljšanja pripora je nujen pogoj za takšno odločitev obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Po vložitvi obtožnega predloga je takšen sum moč preizkušati oz. ga lahko obdolženec in njegova obramba učinkovito izpodbija, le če sta seznanjena z vloženim obtožnim aktom obenem z ostalimi podatki spisa. Sodišče mora zato v primeru, ko je obdolženec v priporu, vročiti obtožni predlog v 24 urah po prejemu v skladu s 1.odst. 273.čl. ZKP v zvezi s 429.čl. ZKP.
Po določbi 2.odst. 272.čl. ZKP v zvezi s 429.čl. ZKP o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem predlogu odloča s sklepom sodnik okrajnega sodišča, o pritožbi zoper tak sklep pa v skladu z določbo 1.odst. 402.čl. ZKP sodišče druge stopnje na seji senata.
podlage odškodninske odgovornosti - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - pojem nevarne dejavnosti - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - deljena odgovornost - vmesna sodba
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do nevarnih razmer pri odpiranju vrat prišlo zato, ker rudnik ni izvršil potrebnih varnostnih ukrepov. Ob taki ugotovitvi pa je pravno pravilna odločitev, da tožena stranka ne odgovarja na podlagi pravil o objektivni odgovornosti, temveč na podlagi pravil o subjektivni, krivdni odgovornosti.
ZPP (1977) člen 189, 292, 313, 313/3, 329/2, 400, 400/1.
nasprotna tožba - pogoji za vložitev nasprotne tožbe - ločeno obravnavanje nasprotne tožbe - formalno procesno vodstvo - revizija zoper sklep sodišča druge stopnje - dovoljenost revizije
Nasprotna tožba ni le obrambno sredstvo zoper tožnikovo tožbo, ampak je samostojna tožba. Z vložitvijo nasprotne tožbe dobimo dve samostojni pravdi, ki sta lahko združeni v enotno obravnavanje.
Odločitev sodišča prve stopnje, da nasprotne tožbe ne bo obravnavalo skupaj s tožbo, in odločitev pritožbenega sodišča, da je za obravnavanje nasprotne tožbe glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče, predstavljata sodni odločitvi, s katerima o tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe še ni bilo pravnomočno odločeno.
Zakonitost upravnega akta oz. posamičnega akta in dejanja sodišče presoja v mejah tožbenega zahtevka. Če iz zahtevka ni razvidno, za kateri upravni oz. posamični akt stranka uveljavlja sodno varstvo, tudi ni jasno sporno razmerje, za katero se zahteva začasna ureditev stanja, kar je eden izmed bistvenih pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.
ZUN člen 54, 54/2, 55, 57. ZUS člen 16, 23, 23/3, 50, 50/2, 51, 51/1, 59, 59/1, 72, 72/2. ZPP (1977) člen 342, 342/1.
lokacijsko dovoljenje
Glavna obravnava ni potrebna, če sodišče presodi, da k tožbenim navedbam predloženi dokazi ne kažejo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odst. 50. čl. ZUS).
Če je po PUP določeno zemljišče predvideno za gradnjo, mejaš ne more v lokacijskem postopku uspeti z ugovorom, da je zemljišče za gradnjo prestrmo. Mejaš oz. sosed ne more vplivati na odločitev o lokaciji objekta z ugovori, ki nimajo podlage v predpisanih pogojih. Zato ne more uspeti z ugovori, ki kažejo na to, da se ne strinja s pogoji gradnje na podlagi strokovnih rešitev v okviru PUP in predpisanih normativov ter izdanih predpisanih soglasij.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP vložnik opira na lastne ugotovitve in ne na dejstva in okoliščine, ki so bile ugotovljene v teku rednega postopka. Iz enake podlage izvaja tudi trditve o kršitvah ustavnih človekovih pravic. Tudi v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu napada ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno.
zamudne obresti - povrnitev negmotne škode - zavarovanje pred odgovornostjo - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali zavarovalne vsote - lastna pravica zavarovanca in direktna tožba - plačilo nespornega dela zavarovalne vsote
ZOR ureja zavarovanje v XXVII. poglavju, obveznosti zavarovalnice pa v 4. odseku tega poglavja. Ta odsek pa ne govori le o strankah zavarovalne pogodbe (sklenitelju zavarovanja in zavarovancu), ampak tudi o "upravičencu" (920. člen), "prinosniku police", "zahtevku koga drugega, ki se na polico sklicuje", "zahtevku tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo" itd. (921. člen). To pa pomeni, da določbe 4. odseka ZOR (919. do 921. člen) ne veljajo le za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja zavarovanec kot pogodbena stranka iz zavarovalne pogodbe, ampak tudi za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja oškodovanec (ki sicer ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe) na podlagi z zakonom priznane lastne pravice do odškodnine iz zavarovanja (že omenjeni 941. člen ZOR). Zakonska določba o actio directa je sprejeta tudi v oškodovančevo korist in ni videti razloga, zakaj naj ne bi zakon silil zavarovalnice, da ravna enako hitro pri izplačilu tako oškodovancu kot zavarovancu.
Določba 919. člena ZOR (ki je v 4. odseku XXVII. poglavja ZOR) ne izključuje zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode, saj govori o izplačilu odškodnine (brez razlikovanja med premoženjsko in nepremoženjsko škodo) ali v zavarovalni pogodbi določene vsote.
V ZOR so za izpolnitev zavarovalnice določeni kratki roki. Smisel določila 919. člena ZOR je tedaj v tem, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čimprej uresniči upravičene zavarovančeve in/ali oškodovančeve interese (kadar ta uveljavlja z neposredno tožbo lastne pravice iz zavarovanja). Zato mora celo v primeru, ko se znesek njene obveznosti ne da ugotoviti, upravičencu plačati nesporni del obveznosti kot predujem.
Dedič, ki odstopi svoj dedni delež sodediču še naprej odgovarja zapustnikovemu upniku za zapustnikove dolgove solidarno s sodediči do višine vrednosti svojega odstopljenega dednega deleža.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Da gre v resnici pri izvajanjih vložnika zgolj za vprašanje pravilnosti utemeljenega dejanskega stanja, je jasno razvidno iz njegovega stališča, da bi sodišče moralo dokazati, da je obsojeni Ž. kritičnega dne prodajal mamilo iz "dveh virov" in nato o tem navesti razloge... Po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
V kolikor so bili poslovni prostori dejansko nacionalizirani osebi, ki je bila ob nacionalizaciji teh prostorov jugoslovanska državljanka (9. člen ZDen), je pri reševanju denacionalizacijskega zahtevka treba upoštevati možnost vrnitve teh prostorov tej osebi, ne glede na to, da je sedaj tuja državljanka.
povrnitev škode - odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca - zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti
Objektivni petletni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve iz drugega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) prične teči, odkar je škoda nastala. Tožnikovo zdravstveno stanje po poškodbi se je stabiliziralo s popolno izgubo sluha v letu 1989, zato odškodninska terjatev za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v času vložitve tožbe dne 11.5.1990 še ni zastarala.
Postavlja se vprašanje, ali sta tožena stranka in upravni organ prve stopnje pravilno ugotovila upravičenca do denacionalizacije, v primeru, da gre v predmetni zadevi za dve različni osebi, pri čemer je bilo prvi podržavljeno premoženje, drugi pa le odvzeta predmetna parcela iz posesti.