ZZZDR člen 52, 52/1, 52, 52/1. ZIZ člen 270, 270/2, 272, 272/2, 270, 270/2, 272, 272/2.
začasna odredba - ugotovitveni zahtevek
S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je izdaja začasne odredbe potrebna, ker bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. čl. in 1. alinea 2. odst. 272. čl. ZIZ), je začrtala meje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago svoje odločitve. Povsem pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče v primeru ugotovitvenega zahtevka izdati le takoimenovano ureditveno začasno odredbo, s katero se začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredi sporno pravno razmerje. Tako začasno odredbo pa je mogoče izdati le, kadar je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (predpostavka iz 2. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ), ne pa, kadar obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Okoliščine da je predlagateljica solastnica obravnavane nepremičnine do 13/16, ostali trije solastniki pa vsak do 1/16, da sta se še dva solastnika strinjala z predlagateljičinim predlogom, da dobi nepremičnino, ostalim solastnikom pa izplača vrednost njihovih deležev, da je sodni izvedenec ugotovil, da fizična delitev stvari ni mogoča, ker je solastni delež nasprotnih udeležencev toliko manjši od posameznih etaž objekta (klet, pritličje, mansarda) in da delitev posameznih etaž ni mogoča ter bi bila tudi nesmiselna, saj ima vsaka etaža svoj vhod (razen pri kleti, kjer pa bi bilo potrebno izdelati poseben vhod), potrjujejo pravilnost odločitve sodišča, da celotno nepremičnino prevzame v last in posest predlagateljica, ostalim solastnikom pa izplača vrednost njihovih deležev.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prenehanje pravne osebe - prenehanje pooblastila - prekinitev postopka
Če pa stranka zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, lahko po 117. členu ZPP na njen predlog sodišče dovoli, da ga opravi pozneje, če je stranka zamudila rok iz opravičenega vzroka. To pa pomeni, da mora opravičen vzrok obstajati v strankini sferi. Zatrjevano nepravilno postopanje sodišča zato ne more biti upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je lahko predmet preizkusa v pritožbenem postopku zoper odločbo sodišča, ki jo je izdalo zaradi (domnevne) zamude stranke, opraviti določeno procesno dejanje. Posledica prenehanja pravne osebe je prekinitev postopka po 3. točki 212. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče bi torej moralo ugotoviti, da je postopek prekinjen od 30.12.1998. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (2. odstavek 214. člena ZPP), posledica prekinitve postopka pa je tudi prenehanje teka rokov, določenih za pravdna dejanja (1. odstavek 214. člena ZPP).
Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa in podatkov spisa namreč izhaja, da v obravnavanem primeru neoveritev podpisov ni edina ovira za predlagani vpis v zemljiško knjigo. Bistvena ovira za vpis je v okoliščini, da so s trenutkom izročiteljičine smrti (6.12.1995) postali lastniki nepremičnin, glede katerih se predlaga vpis, njeni zakoniti dediči (36. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 123. in 132. člen ZD), kar je bilo tudi pravnomočno ugotovljeno s sklepom o dedovanju, že pred vložitvijo predlagateljevega predloga za vpis v zemljiško knjigo.
nadaljevanje postopka - dedovanje - odgovornost za zapustnikove dolgove
V fazi dovolitve izvršbi se dedič ne more uspešno braniti, češ, da terjatev presega vrednost zapuščine. Odločilno vprašanje, od katerega je odvisno, da se bo postopek nadaljeval zoper dediča, je namreč zgolj to, ali je dedič ali ne.
stroški upravljanja, prenove in izboljšav - aktivna legitimacija upravnika
Upravnik je upravičen zahtevati plačilo stroškov upravljanja kot plačila za svoje delo, medtem ko je upravičen zahtevati plačilo stroškov obratovanja le na povrnitveni podlagi, to je, če je stroške za lastnike poravnal sam iz svojih sredstev.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - dolžnik - dovoljenost
Predmet po izvršilnem naslovu (po sodni poravnavi) je lahko le dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev. Le tako obveznost je namreč v izvršilnem postopku mogoče izvršiti. Sodna poravnava, ki jo je kot izvršilni naslov predložil upnik, zgolj ugotavlja obstoj upnikove terjatve napram dolžniku, zato taka sodna poravnava ni mogla postati izvršljiva in ne more biti izvršilen naslov, primeren za izvršbo. V takem primeru je treba upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Ker pa je v konkretnem primeru dolžnik v stečaju, bi bila povsem pravilna odločitev, da bi sodišče prve stopnje izvršilni predlog kot nedovoljen zavrglo. Zakon o stečaju, prisilni poravnavi in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, ZPPSL) namreč v 111.členu določa, da od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. Po začetku stečajnega postopka je individualna izvršba dovoljena le na podlagi izvršilnih naslovov, katerih predmet so terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, izločitvene pravice, terjatve, ki so stroški stečajnega postopka, in terjatve po izvršilnih naslovih, ki jih upnik pridobi v stečajnem postopku oziroma v pravdah, na katere je bil napoten v stečajnem postopku. Ker za take izjeme od pravila prepovedi izvršbe v konkretnem primeru ne gre, bi bilo treba upnikov predlog za izvršbo zavreči.
Če je za konkretno nepremičnino že zaznamba v zemljiški knjigi, da je izdan sklep o izvršbi na nepremičnino iz druge izvršilne zadeve, gre v novi izršbi le za pristop k izvršbi. V takem primeru pa upnik nima pravnega interesa predlagati izdajo začasne odredbe s prepovedjo odsvojitve in obremenitve te nepremičnine in zaznambo začasne odredbe v zemljiški knjigi, saj je s sklepom o izvršbi in zapisom rubežu nepremičnine pridobil močnejšo pravico kot je predlagana začasna odredbe.
Pritožnik smiselno uveljavlja postopkovno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče o vprašanju, ali je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je končni kupec RK prezadolžen, svojo odločitev oprlo na pisno referenco družb XX z dne 7.7.1999, ki naj bi ugotovilo, da v času sklenitve prodajne pogodbe med toženo stranko in RK končni kupec ni bil prezadolžen. Ta listina pa z ničemer ne izkazuje, da končni kupec v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bil prezadolžen, saj iz nje ni jasno, ali finančne težave končnega kupca izhajajo tudi zaradi izgub, do katerih je prišlo že v letu 1997. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo navedne smiselno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve. Na ugotovljeno dejstvo, da končni kupec v času sklenitve prodajne pogodbe v letu 1997 (priloga B/31) (še) ni bil prezadolžen, je sodišče posredno sklepalo iz poročila družbe XX z dne 7.7.1999 (priloga B/59) iz katerega izhaja, kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, da so finančne težave kupca RK posledica izgub v letu 1998. Če so torej finančne težave kupca v letu 1999 posledica izgub v letu 1998, iz tega ni mogoče sklepati, da je bil kupec prezadolžen že v letu 1997. Ni torej zaslediti nasprotja med podatki navedene listine (B/31) in zaključki prvostopenjskega sodišča. Neutemeljen in brez podlage v sklenjeni komisijski pogodbi (priloga B/1) je tudi pritožbeni očitek toženi stranki, da bi morala plačilo kupca dodatno zavarovati z garancijo slovenske banke in bi šele tedaj izpolnila dolžnost ravnanja s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Iz navedene pogodbe je razvidno, da sta se pravdni stranki v 4. čl. dogovorili za zavarovanje plačila kupca z bančno garancijo kupca. Navedeno navodilo tožeče stranke (prim. 1. odst. 751. čl. ZOR) je tožena stranka izpolnila, kar v pritožbenem postopku ni sporno. Da bi bila tožena stranka dolžna priskrbeti tudi garancijo slovenske banke, pa iz pogodbe ne izhaja. Prvostopenjsko sodišče pa ugotavlja, da se je tožena stranka s končnim kupcem dodatno dogovorila, da bo plačilo zavarovano z bančno garancijo, ki jo bo kot veljavno sprejela A banka Ljubljana in zaključilo, da je s tem tožena stranka zaščitila interese tožeče stranke kot komitenta.
zavarovanje terjatve - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - skupno premoženje
Zavarovanja terjatve na celotni nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje, ni mogoče dovoliti za terjatev do enega soalstnika skupnega premoženja. Prav tako pa ga že pojmovno ni mogoče dovoliti na nedoločenem deležu dolžnice na skupnem premoženju. Upnik, ki želi doseči izvršbo oz. zavarovanje na deležu enega od zakoncev, lahko ravna po določbi 1. odstavka 57. člena ZZZDR. Po omenjeni določbi lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in šele nato zahteva izvršbo na ta delež.
ZDSS člen 57, 57/3, 57, 57/3. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-5, 56, 55, 55/1, 55/1-5, 56.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - ugovor - ugovorni razlogi - sodna poravnava - ugovor po izteku roka - zastopanje
Ker je bila 2.točka sodne poravnave z dne 10.12.1996, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena s sodno poravnavo z dne 3.11.1998 in ker gre torej za dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev, ki je nastopilo po nastanku izvršilnega naslova, dolžnica pa ga je uveljavljala pred koncem izvršilnega postopka, je podan ugovorni razlog po 5.točki 1.odstavka 55.člena ZIZ. Ob tem pa ne morejo biti upoštevne upnikove pritožbene navedbe, da je sodno poravnavo iz leta 1998 sklenil sindikat, ki ga ni pooblastil za zastopanje v kolektivnem delovnem sporu zaradi kršenja kolektivne pogodbe. Iz 3.odstavka 57.člena ZDSS namreč izhaja, da sodna poravnava, ki jo v kolektivnem delovnem sporu sklene sindikat z delodajalcem, pomeni izvršilni naslov za vse tiste, ki jim taka poravnava daje neko pravico, torej tudi za upnika, kateremu daje pravico do izterjave premalo izplačanih plač.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče na predlog upnika delno ustavilo izvršbo (za plačani znesek). Ta sklep pa za dolžnika ne pomeni neugodne odločbe, saj se bo po njegovi pravnomočnosti izvršba nadaljevala le še za neplačani znesek, ki je nižji, kot pa je znesek, za katerega je bila dovoljena s sklepom o izvršbi. Zato dolžnik za pritožbo nima pravnega interesa.
Poravnava v prvi vrsti pomeni sporazum med osebami, med katerimi je spor ali negotovost, da z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oz. odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Zato predloga za poravnavo ni moč uporabiti za drug namen, t.j. kot dokaz za "korist", ki naj bi jo tožena stranka imela od dobavljene energije.
Tudi po določbi 491. čl. ZOR, ki ureja vprašanje neizpolnitve prodajne pogodbe v dodatnem roku, se kupna pogodba razdre po samem zakonu, če je prodajalec v dodatnem roku ne izpolni.
Dejanje, kot je opisano v izreku, vsebuje le abstrakten namen obtoženčevega ravnanja, ni pa konkretno opisano, kakšna spolna dejanja je želel storiti obtoženec. Za to dejanje, ki ga je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.
Na podlagi 2. odst. 81. čl. ZDavP opravi sodišče prisilno izvršbo po ZIZ le, ko gre za prisilno izterjavo davkov iz dolžnikovega nepremičnega premoženja ali iz deleža družbenika. Ker je v konkretnem primeru upnica predlagala izvršbo z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri Agenciji RS za plačilni promet, ne gre za izjemo iz 2. odst. 81. čl. ZDavP. Zato sodišče za prisilno izterjavo upničine denarne terjatve ni pristojno.