Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa in podatkov spisa namreč izhaja, da v obravnavanem primeru neoveritev podpisov ni edina ovira za predlagani vpis v zemljiško knjigo. Bistvena ovira za vpis je v okoliščini, da so s trenutkom izročiteljičine smrti (6.12.1995) postali lastniki nepremičnin, glede katerih se predlaga vpis, njeni zakoniti dediči (36. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 123. in 132. člen ZD), kar je bilo tudi pravnomočno ugotovljeno s sklepom o dedovanju, že pred vložitvijo predlagateljevega predloga za vpis v zemljiško knjigo.
sklep o izvršbi - ugovor - ugovor tretjega - rubežni in cenilni zapisnik - zapisnik
Če dolžnikove navedbe, da ni lastnik zarubljenih predmetov, držijo, bodo lahko lastniki spornih predmetov do konca izvršilnega postopka vložili ugovor tretjega, na dolžnikov pravni položaj pa v tem primeru izdani sklep o izvršbi ne vpliva. Rubežni in cenilni zapisnik sodnega izvršitelja ni odločba v smislu določbe prvega odstavka 8. člena ZIZ zoper katero bi bilo dopustno pravno sredstvo, zato je treba ugovor zoper rubežni in cenilni zapisnik zavreči.
zavarovanje terjatve - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - skupno premoženje
Zavarovanja terjatve na celotni nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje, ni mogoče dovoliti za terjatev do enega soalstnika skupnega premoženja. Prav tako pa ga že pojmovno ni mogoče dovoliti na nedoločenem deležu dolžnice na skupnem premoženju. Upnik, ki želi doseči izvršbo oz. zavarovanje na deležu enega od zakoncev, lahko ravna po določbi 1. odstavka 57. člena ZZZDR. Po omenjeni določbi lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in šele nato zahteva izvršbo na ta delež.
Če stranka uveljavlja v (nasprotni) tožbi nedenarni in denarni zahtevek in ne opredeli vrednosti spornega predmeta za posamični zahtevek, sodišče upošteva označeno vrednost (nasprotne) tožbe in določi vrednost vsakega tožbenega zahtevka posebej in jih ne sešteva. Vrednost zapadle uporabnine, ki jo je označila tožena stranka v tožbi, v smislu določbe 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ni moč enačiti z najemnino, saj ob zatrjevanem neobstoju najemne pogodbe med strankama ne gre za spor iz najemnega oz. zakupnega razmerja.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - dolžnik - dovoljenost
Predmet po izvršilnem naslovu (po sodni poravnavi) je lahko le dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev. Le tako obveznost je namreč v izvršilnem postopku mogoče izvršiti. Sodna poravnava, ki jo je kot izvršilni naslov predložil upnik, zgolj ugotavlja obstoj upnikove terjatve napram dolžniku, zato taka sodna poravnava ni mogla postati izvršljiva in ne more biti izvršilen naslov, primeren za izvršbo. V takem primeru je treba upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Ker pa je v konkretnem primeru dolžnik v stečaju, bi bila povsem pravilna odločitev, da bi sodišče prve stopnje izvršilni predlog kot nedovoljen zavrglo. Zakon o stečaju, prisilni poravnavi in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, ZPPSL) namreč v 111.členu določa, da od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. Po začetku stečajnega postopka je individualna izvršba dovoljena le na podlagi izvršilnih naslovov, katerih predmet so terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, izločitvene pravice, terjatve, ki so stroški stečajnega postopka, in terjatve po izvršilnih naslovih, ki jih upnik pridobi v stečajnem postopku oziroma v pravdah, na katere je bil napoten v stečajnem postopku. Ker za take izjeme od pravila prepovedi izvršbe v konkretnem primeru ne gre, bi bilo treba upnikov predlog za izvršbo zavreči.
Okoliščine da je predlagateljica solastnica obravnavane nepremičnine do 13/16, ostali trije solastniki pa vsak do 1/16, da sta se še dva solastnika strinjala z predlagateljičinim predlogom, da dobi nepremičnino, ostalim solastnikom pa izplača vrednost njihovih deležev, da je sodni izvedenec ugotovil, da fizična delitev stvari ni mogoča, ker je solastni delež nasprotnih udeležencev toliko manjši od posameznih etaž objekta (klet, pritličje, mansarda) in da delitev posameznih etaž ni mogoča ter bi bila tudi nesmiselna, saj ima vsaka etaža svoj vhod (razen pri kleti, kjer pa bi bilo potrebno izdelati poseben vhod), potrjujejo pravilnost odločitve sodišča, da celotno nepremičnino prevzame v last in posest predlagateljica, ostalim solastnikom pa izplača vrednost njihovih deležev.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prenehanje pravne osebe - prenehanje pooblastila - prekinitev postopka
Če pa stranka zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, lahko po 117. členu ZPP na njen predlog sodišče dovoli, da ga opravi pozneje, če je stranka zamudila rok iz opravičenega vzroka. To pa pomeni, da mora opravičen vzrok obstajati v strankini sferi. Zatrjevano nepravilno postopanje sodišča zato ne more biti upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je lahko predmet preizkusa v pritožbenem postopku zoper odločbo sodišča, ki jo je izdalo zaradi (domnevne) zamude stranke, opraviti določeno procesno dejanje. Posledica prenehanja pravne osebe je prekinitev postopka po 3. točki 212. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče bi torej moralo ugotoviti, da je postopek prekinjen od 30.12.1998. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (2. odstavek 214. člena ZPP), posledica prekinitve postopka pa je tudi prenehanje teka rokov, določenih za pravdna dejanja (1. odstavek 214. člena ZPP).
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - izročitev - rubež stvari
Če drugi ni voljan izročiti stvari, lahko upnik predlaga sodišču, naj prenese nanj dolžnikovo terjatev proti drugemu za izročitev stvari. Pravnomočni sklep o prenosu terjatve na upnika je izvršilni naslov v izvršbi upnika zoper drugega kot dolžnika na izročitev stvari.
Dolžnost staršev, da preživljajo otroke po doseženi polnoletnosti obstaja le, če se otroci redno šolajo (123. čl. ZZZDR). Odločilna okoliščina, od katere je odvisna odločitev o preživninski obveznosti toženca, je torej redno šolanje tožnika. O tej okoliščini pa sodba prve stopnje nima razlogov (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), čeprav sta pravdni stranki v dokaz njenega (ne)obstoja navajali dejstva in tudi predlagali dokaze. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1.odst. 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izvršba na premičnine - omejitev izvršbe - rubež - ugovor - ugovorni razlog
Rubež dnevnega izkupička v gostinskem lokalu dolžnika kot samostojnega podjetnika predstavlja izvršilno sredstvo izvršbe na premičnine po 77. in sledečih členih ZIZ. Dnevni izkupiček oz. blagajniški inkaso namreč predstavlja gotovino, gotovina pa je premičnina, zato za rubež dnevnega inkasa veljajo omejitve oziroma oprostitve izvršbe po 5. tč. 1. odst. 79. čl. ZIZ v zvezi s 102. čl. ZIZ.
Pritožnik smiselno uveljavlja postopkovno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče o vprašanju, ali je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je končni kupec RK prezadolžen, svojo odločitev oprlo na pisno referenco družb XX z dne 7.7.1999, ki naj bi ugotovilo, da v času sklenitve prodajne pogodbe med toženo stranko in RK končni kupec ni bil prezadolžen. Ta listina pa z ničemer ne izkazuje, da končni kupec v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bil prezadolžen, saj iz nje ni jasno, ali finančne težave končnega kupca izhajajo tudi zaradi izgub, do katerih je prišlo že v letu 1997. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo navedne smiselno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve. Na ugotovljeno dejstvo, da končni kupec v času sklenitve prodajne pogodbe v letu 1997 (priloga B/31) (še) ni bil prezadolžen, je sodišče posredno sklepalo iz poročila družbe XX z dne 7.7.1999 (priloga B/59) iz katerega izhaja, kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, da so finančne težave kupca RK posledica izgub v letu 1998. Če so torej finančne težave kupca v letu 1999 posledica izgub v letu 1998, iz tega ni mogoče sklepati, da je bil kupec prezadolžen že v letu 1997. Ni torej zaslediti nasprotja med podatki navedene listine (B/31) in zaključki prvostopenjskega sodišča. Neutemeljen in brez podlage v sklenjeni komisijski pogodbi (priloga B/1) je tudi pritožbeni očitek toženi stranki, da bi morala plačilo kupca dodatno zavarovati z garancijo slovenske banke in bi šele tedaj izpolnila dolžnost ravnanja s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Iz navedene pogodbe je razvidno, da sta se pravdni stranki v 4. čl. dogovorili za zavarovanje plačila kupca z bančno garancijo kupca. Navedeno navodilo tožeče stranke (prim. 1. odst. 751. čl. ZOR) je tožena stranka izpolnila, kar v pritožbenem postopku ni sporno. Da bi bila tožena stranka dolžna priskrbeti tudi garancijo slovenske banke, pa iz pogodbe ne izhaja. Prvostopenjsko sodišče pa ugotavlja, da se je tožena stranka s končnim kupcem dodatno dogovorila, da bo plačilo zavarovano z bančno garancijo, ki jo bo kot veljavno sprejela A banka Ljubljana in zaključilo, da je s tem tožena stranka zaščitila interese tožeče stranke kot komitenta.
Poravnava v prvi vrsti pomeni sporazum med osebami, med katerimi je spor ali negotovost, da z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oz. odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Zato predloga za poravnavo ni moč uporabiti za drug namen, t.j. kot dokaz za "korist", ki naj bi jo tožena stranka imela od dobavljene energije.
ZGD člen 410, 410/3, 451, 451/5, 410, 410/3, 451, 451/5.
povečanje osnovnega kapitala
ZGD v 3. odst. 410. člena predpisuje, da mora biti najmanj ena tretjina osnovnega kapitala družbe z omejeno odgovornostjo ob ustanovitvi, zagotovljena v denarju. V 5. odst. 451. členu ZGD pa je predpisano, da se za povečanje osnovnega kapitala uporabljajo določbe 410. člena. To pomeni, da mora biti razmerje med denarnim in stvarnim vložkom družbe z omejeno odgovornostjo ves čas tako, da je najmanj ena tretjina osnovnega kapitala zagotovljena v denarju, torej tudi pri povečanju osnovnega kapitala.
Tudi po določbi 491. čl. ZOR, ki ureja vprašanje neizpolnitve prodajne pogodbe v dodatnem roku, se kupna pogodba razdre po samem zakonu, če je prodajalec v dodatnem roku ne izpolni.
Subjekt vpisa, ki ni hkrati predlagatelj, ima pravico do pritožbe, vendar mora navesti pravni interes za pritožbo in ga konkretizirati. Tako mora navesti, katera njegova pravica ali na zakonu temelječ interes utegne biti s sklepom registrskega sodišča prizadet.
Priprave, ki so zlasti na področju intelektualnih storitev, kot predmeta delovršne pogodbe, logične, pričakovane in celo nujne, pa sodijo v pogajanja, saj je od zaključkov teh odvisna konkretna vsebina pogodbe, ki jo stranki pripravljata in njena kasnejša interpretacija (gl. 30. čl. ZOR Tudi iz zakonske norme je razvidno, da bodoči pogodbeni stranki trpita določene stroške v zvezi s pripravo pogodbe, če ne drugačne, za porabljeni čas. Vendar pa si teh vzajemno ne povrneta, če se drugače ne dogovorita (gl. 4. odst. 30. čl. ZOR). Le stranka, ki se je pošteno pogajala, lahko zahteva odškodnino od nasprotne stranke, ki bodisi ni niti imela namena, skleniti pogodbo (gl. 2. odst. citiranega člena) ali pa je tak namen brez utemeljenega razloga opustila (gl. 3. odst. citiranega člena). Tožnica pa v tem sporu ni postavila odškodninskega zahtevka, pač pa denarno terjatev, na podlagi, ki je ni dokazala, zato prvostopnemu sodišču ni bilo treba materialnopravno presojati njenega tožbenega zahtevka iz odškodninske podlage.
Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo obdolženčevo krivdo v zvezi z obema kaznivima dejanjima in je s tem tudi navedlo, zakaj ne pride v poštev silobran, kot je to navajal zagovornik v pritožbi. Šlo je namreč za napad s strani obdolženca, ne pa za obrambo obdolženca pred oškodovancema.