omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine
Vložnica nima prav, da s tem stališčem priznanje krivde po obtožbi prerašča v obligatorni razlog za omilitev kazni. Stališče, da se priznanje krivde po obtožbi na abstraktni ravni umešča med posebne olajševalne okoliščine, ne pomeni odstopa od stališča, da morajo državni tožilci in sodišča v konkretnih primerih presoditi, ali konkretno obdolženčevo priznanje krivde po obtožbi sploh utemeljuje izrek omiljene kazni. Takšna presoja ostaja podlaga za oblikovanje tožilskega predloga kazenske sankcije in za sodniško odločitev o kazenski sankciji.
V postopku neprave obnove (407. člen ZKP) je urejena procesna situacija, ko se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč se odloča samo o kazni. Obnovi se samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe. Z nepravo obnovo se odločba o kazni lahko spremeni samo v korist obsojenca.
V obravnavanem primeru je iz jezikovnega pomena 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP določno razviden domet te določbe. Ta se nanaša le na izrek enotne kazni, pri kateri je bila upoštevana kot določena kazen, ki je bila že zajeta v kazni, izrečeni v kakšni prejšnji sodbi. Navedena določba pa, kot že rečeno, ne zajema situacij, ko je do takšne napake prišlo pri izreku opozorilne sankcije ali varnostnega ukrepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051675
ZKP člen 427. KZ-1 člen 228, 228/1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Pomembna je opredelitev, katero je bilo tisto ravnanje oškodovanca, do katerega je prišlo zaradi preslepitvenega ravnanja obsojenca. Če pa bi obsojenčevo preslepitveno ravnanje nastopilo kasneje, bi moralo biti usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri zagotovitve izpolnitve obveznosti.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - odvetnik z območja pristojnega sodišča kot stranka v postopku - javna oseba - poznanstvo s sodniki pristojnega sodišča - izločitev sodnika - nezadovoljstvo stranke z delom sodišča - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče je v preteklosti že pojasnilo, da na sojenje ne sme in ne more vplivati okoliščina, da je v postopku kot stranka udeležen odvetnik, ki ima sedež na območju pristojnega sodišča ali sicer pogosto nastopa pred tem sodiščem.
ZUS-1 člen 25, 25/2, 82, 82/1. ZPP člen 128, 128/5, 367, 367/1, 377.
predlog za dopustitev revizije - stroški upravnega spora - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije zoper sklep o stroških postopka - revizija zoper sklep o stroških - nedovoljena revizija - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker revizija zoper sklep Upravnega sodišča o stroških ni dovoljena, ni dovoljen niti predlog za njeno dopustitev. Stranka z interesom pa je vložila prav tak predlog, saj v njem predlaga dopustitev revizije izključno glede sklepa o stroških. Ker tak predlog ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 1, 4, 4/1, 5, 5/4, 30, 30/3, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (2021) člen 11, 11/1, 11/2, 11/4.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - akt, ki se lahko izpodbija v subsidiarnem upravnem sporu - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - sodno varstvo pred bodočimi ravnanji - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Tako iz 157. člena Ustave kot iz 1. člena ZUS-1 izhaja, da je upravni spor predviden v primeru posamičnih oblastvenih aktov in dejanj, ki se vzpostavijo in neposredno učinkujejo v posameznem primeru v razmerju do konkretno določene ali določljive osebe. Zato je pri aktu iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, če naj bi urejal posamična razmerja, pomembno, da mora biti ciljni krog oseb v predpisu določen z lastnostjo, zaradi katere se te osebe razlikujejo od drugih subjektov, in so zaradi nje v položaju, da se določba predpisa nanaša samo nanje. Povedano drugače: za presojo, ali obravnavani Odlok ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba posamičnega javnopravnega razmerja (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno, v konkretnem življenjskem primeru. Navedeno pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali norma zadeva določene osebe posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb. Eden od pokazateljev, da gre za navedene učinke, je, da za nastop take spremembe ni treba izdati upravne odločbe (zoper katero ima prizadeta oseba samostojno sodno varstvo).
Tožba po 4. členu ZUS-1 zagotavlja sodno varstvo v primeru že izvršenih dejanj, to je storitev ali opustitev, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Subsidiarnega upravnega spora tako ni mogoče voditi zaradi hipotetičnih, še neizvršenih primerov nezakonitih dejanj oblastnih organov.
URS člen 120, 120/2. ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-4, 28. ZVRS člen 21, 21/1. ZSVarPre člen 27. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) člen 3, 3/1.
državljanstvo - prošnja za sprejem v državljanstvo - sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo - pogoji za sprejem v državljanstvo - izpolnjevanje pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo - zagotovljenost trajnega vira preživljanja - zagotovljena sredstva za preživljanje - socialnovarstveni prejemki - legalitetno načelo - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Uredba na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.
To pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja zakonskega pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva.
Uredba z določitvijo časovnega obdobja prejemanja denarnih sredstev pred vložitvijo vloge ne določa dodatnega pogoja za sprejem v državljanstvo in zato v tem delu ni nezakonita.
izdaja dovoljenja za začasno prebivanje - pravice iz socialnega varstva - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - tožba zaradi molka organa - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - stvarna pristojnost organa - ni upravna zadeva - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi
Upravni organ mora že ob prejemu vloge preizkusiti svojo pristojnost in če meni, da ni podana, o tem brez odlašanja odločiti. Če tega ne stori in se ne izreče za nepristojnega v smislu navedenih določb 65. člena ZUP, se šteje za pristojnega. Čim je tako, pa ga zavezuje tudi načelna dolžnost, da odloči o zahtevku v rokih, določenih v prvem odstavku 222. člena ZUP. Procesni položaj sprejete pristojnosti organa tako pri stranki upravnega postopka vzpostavlja utemeljeno podlago za pričakovanje odločitve v predpisanih časovnih okvirih, ob neodločanju pa za uporabo pravnih sredstev, ki so za primer molka predvidena v četrtem odstavku 222. člena ZUP in v 28. členu ZUS-1.
Iz določb 28. člena ZUS-1 ne izhaja, da je dopustno vložiti tožbo zaradi molka samo v primeru opustitve odločanja stvarno pristojnega organa in da to ugotavlja upravno sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo. Navedena okoliščina stvarne nepristojnosti je zato lahko predmet presoje v okviru meritorne obravnave tožbe, če se toženka sklicuje nanjo in z njo upravičuje svojo neaktivnost v zvezi z izdajo upravnega akta, s katerim bi v obravnavani zadevi odločila o zahtevkih pritožnikov za priznanje socialnih pravic.
V okviru presoje dopustnosti tožbe pritožnikov torej ni bistvena pristojnost upravne enote za odločanje v upravni zadevi priznanja socialnih pravic pritožnikom, ampak to, da v upravni zadevi ni odločila. Ali je imela za to utemeljene razloge, je stvar vsebinske presoje tožbe, na kar pravilno opozarjajo pritožniki z navedbo, da bi moralo sodišče tožbo zavrniti, če je menilo, da je bila opustitev odločanja zakonita. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je za odločanje o socialnih pravicah pritožnikov pristojna upravna enota (saj je to predmet meritorne presoje tožbe), in je zaradi kršitve 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki je vplivala na odločitev, pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051116
ZPP člen 25, 25/2. ZBPP člen 31a, 34, 34/2, 52a, 52d. ZUP člen 21, 21/1.
prošnja za dodelitev BPP - spor o krajevni pristojnosti - tuj državljan - neznano prebivališče - civilna zadeva - določitev krajevne pristojnosti po vrhovnem sodišču
ZBPP v 52.d členu določa, da je za odločanje o prošnji za dodelitev BPP upravičencu iz 52.a člena tega zakona pristojen Organ za BPP okrožnega sodišča, ki je krajevno pristojno za odločanje v zadevi na prvi stopnji. Ker ZBPP vsebuje izrecne določbe o določitvi krajevne pristojnosti v domačem čezmejnem sporu, se ne uporabljajo določbe ZUP.
Vsi trije prosilci prebivajo v Nemčiji, to je v drugi državi članici Evropske unije, prošnje za BPP pa so vložili za civilno zadevo. Zaradi navedenega, in ker je okoliščina, katero državljanstvo imajo, irelevantna, se v obravnavanem primeru uporabljajo določbe 52.d in 52.a člena ZBPP. Krajevno pristojno za civilni spor, za katerega vlagajo prošnje za BPP, je v obravnavanem primeru Okrožno sodišče v Ljubljani, kjer je bila vložena tožba in kjer se spor tudi vodi. Glede na določbo 52.d člena ZBPP je to sodišče torej pristojno tudi za odločanje o BPP za zadevo III P 546/2021 v uvodu navedenih prosilcev.
spor o pristojnosti - postopek o prekršku proti mladoletniku - krajevna pristojnost
V skladu z določbo 174. člena ZP-1 je za postopek o prekršku proti mladoletniku krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva. Ta določba predstavlja izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti sodišča, po katerih je za postopek zoper polnoletnega storilca prekrška krajevno pristojno praviloma sodišče, na območju katerega je bil prekršek storjen (prvi odstavek 77. člena ZP-1). Razlog za tako ureditev je v aktivnem vključevanju organa socialnega varstva v postopek o prekršku v kraju, kjer mladoletnik prebiva. Na ta način sodišče tudi lažje nadzira izvajanje mladoletniku izrečenega vzgojnega ukrepa, ki ga izvršuje organ socialnega varstva po kraju prebivališča mladoletnika. V navedeni določbi sta krajevni pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču mladoletnika določeni alternativno. Pristojnost po kraju začasnega bivališča bo vedno podana takrat, ko je mladoletnik nameščen v vzgojnem zavodu, saj je v tem času njegova vzgoja zaupana strokovnjakom tega zavoda.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - dovoljeni pritožbeni razlogi - zavrnitev pritožbe
Pritožba je po 357.a členu ZPP pravno sredstvo, ki je zamejeno izključno na preizkus (ne)pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil. Pritožnik izpodbijanega sklepa iz tega razloga sploh ne napada, marveč uveljavlja pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Ker to niso dovoljeni pritožbeni razlogi zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (četrti odstavek 357.a člena ZPP).
dopuščena revizija - vlaganja najemnika - obnovitvena dela na nepremičnini - vrednost opravljenih del - višina vlaganj - trditveno in dokazno breme - dokaz z izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče druge stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca in pritrditvijo stališču sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke glede vrednosti obnovitvenih del presplošne, ker posameznih obnovitvenih del po vrsti in višini ni opredelila, nepravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Glede na "obnovo gradu praktično v celoti" se namreč zahteva po opredelitvi vseh del z njihovim ovrednotenjem izkaže za nerazumno in prestrogo. Natančno naštevanje in vrednotenje posameznih del (od grobih gradbenih del do povsem preciznih konservatorsko - restavratorskih posegov) opravljenih v obdobju šestletne obnove bi se tako izkazalo kot množica podatkov, katerih potrebnost in uporabnost v pravdnem postopku bi bila vsaj vprašljiva.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZVEtL člen 43, 43/1.
predlog za dopustitev revizije - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - postopek po ZVEtL - kriteriji - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Spor, v katerem eden od dedičev zoper dolžnika (pa čeprav je to sodedič) uveljavlja kolektivno terjatev, ni spor med dediči o obsegu premoženja. Prav tako ne gre za primer, ko bi bil rezultat pravdnega postopka enak aktom razpolaganja, pri katerih morajo obvezno sodelovati vsi skupni lastniki. Pri uveljavljanju kolektivne terjatve ali pri uveljavljanju pravovarstvenih zahtevkov gre vselej le za povečanje ali ohranitev skupnega premoženja. Poleg tega ima tožnik prav, ko v reviziji opozarja tudi, da je dedič, ki se je dediščini odpovedal v korist sodediča, s tem tudi pokazal, da nima pravnega interesa za vodenje postopka v zvezi z uveljavljanjem terjatev zoper toženca. Ni pa mogoče na načelni ravni povsem izključiti primerov, ko bi bila tudi v teh primerih zaradi narave procesnih razpolaganj tožnika potrebna obvezna udeležba tudi ostalih skupnih lastnikov. Vendar v obravnavanem primeru takšnih okoliščin ni. V postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari ali uveljavlja kolektivno terjatev je pomembno tudi, ali so interesi ostalih skupnih lastnikov zavarovani s pravilnim oblikovanjem tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi je tožnik tožbeni zahtevek oblikoval pravilno, saj zahteva vrnitev zahtevanega zneska v zapuščino. Ob vseh navedenih okoliščinah je bila pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je treba v tej konkretni zadevi pravici tožnika do učinovitega sodnega varstva dati večje varstvo kot pravici sodedičev do sodelovanja v postopku, saj njihovi interesi niso ogroženi. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi pomanjkanja prasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrnilo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - odškodninski spor - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja - odškodninska odgovornost države za delo sodišča
Po ustaljeni sodni praksi bi bil videz nepristranskosti lahko prizadet, če bi sodniki določenega sodišča odločali o škodi, ki naj bi jo stranki povzročilo isto sodišče v drugi sodni zadevi.
zahteva za varstvo zakonitosti - dedovanje zaščitene kmetije - zapuščinski postopek - sklep o dedovanju - določitev prevzemnika zaščitene kmetije - načelo dispozitivnosti - načelo oficialnosti - razpravno načelo - preiskovalno načelo - nujni dedni delež - denarna vrednost nujnega deleža - zmanjšanje dednega deleža - izplačilo nujnega deleža - rok za izplačilo nujnega deleža - določitev roka
Sodišče brez ugotavljanja okoliščin iz prvega odstavka 15. člena ZDKG ne more razglasiti za prevzemnika kmetije dediča, ki trdi, da je prevzem zaščitene kmetije glede na njeno gospodarsko zmožnost zanj preveliko breme.
Zahteva za zmanjšanje nujnega deleža po drugem odstavku 14. člena ZDKG pa je v dispoziciji dediča, ki deduje zaščiteno kmetijo.