omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - posodobitev daljnovoda
Ker bi bilo treba šteti, da gre za nov objekt, bi tako prvostopenjski organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1.
ZUreP-1 člen 92, 93, 100, 100/1, 110, 110/2, 110/7. EZ člen 59. SPZ člen 223, 226.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - neprava stvarna služnost - gradnja daljnovoda - nov objekt
Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Ker gre za nov objekt, bi drugostopenjski organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom.
Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ, zanje pa se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Ne glede na navedeno pa se je glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov.
ZUreP-1 člen 92, 93, 100, 110, 110/7. EZ člen 59, 22. ZGO-1 člen 2. SPZ člen 223, 226.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - neprava stvarna služnost - javna korist - objekt gospodarske infrastrukture - nov objekt
Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Prvostopenjski organ je moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), kot trdi tudi tožnik, ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom. Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre namreč za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ. Za neprave stvarne služnosti pa 226. člen SPZ določa, da se zanje glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, je mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov.
ZJC-B člen 19, 19/3, 19/5. ZJC člen 13, 13/1. ZUreP-1 člen 92. ZUP člen 251.
razlastitev - javna korist - vodni zadrževalnik - javna cesta - odločanje organa v pritožbenem postopku
Na predmetni nepremičnini leži vodni zadrževalnik, to zemljišče pa je ograjeno z žičnato ograjo, kar pomeni, da je sporno zemljišče sestavni del avtoceste. Po določbi prvega odstavka 13. člena ZJC namreč med drugim javno cesto sestavljajo tudi naprave za odvodnjavanje ceste. To pa pomeni, da je predmetna parcela del ceste, zato je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 19. člena ZJC-B javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine ugotovljena, saj je (sestavni) del avtoceste, po kateri poteka cestni promet. Ni potrebno, da bi moral cestni promet fizično potekati po predmetni parceli. Glede na določbo prvega odstavka 13. člen ZJC se namreč tudi nepremičnine, na katerih so naprave za odvodnjavanje, kar nesporno predmetna nepremičnina je, štejejo kot del ceste, kar pomeni, da je treba tudi zanje uporabiti režim ceste.
Pritožbeni organ je ravnal pravilno, ko je v odločbi druge stopnje dopolnil razloge za odločitev, in sicer v zvezi s pogojem za razlastitev po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1. Podal je tudi pravilne razloge, in sicer, da je predmetna avtocesta že zgrajena, prav tako je že zgrajen vodni zadrževalnik, ki po določbi 13. člena ZJC sodi k avtocesti in je nujen za nemoten potek ter varnost prometa in je nesporno zgrajen na predmetnem zemljišču. Navedeno utemeljuje nujnost razlastitve in sorazmernost s posegom v zasebno lastnino. Glede na zgrajenost avtoceste in vodni zadrževalnik namreč ni druge ustrezne nepremičnine za dosego istega namena.
Ker je sporna nepremičnina še vedno v solasti tožnikov, je prvostopenjski organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke za razlastitev zgoraj navedenega zemljišča.
Odlok o cestnoprometni ureditvi člen 35, 36. URS člen 33, 67, 69.
območje za pešce - omejitev prometa z motornimi vozili - dovolilnica za prevoze območja za pešce z motornim vozilom - uživanje lastnine - omejitev lastninske pravice
36. člen Odloka MOL o cestnoprometni ureditvi ne omogoča izdaje dovolilnice s stalno veljavnostjo, torej časovno neomejeno, ampak dopušča izdajo dovoljenja izven dostavnega časa le v izjemnih primerih, zaradi posebej utemeljenih razlogov.
V konkretnem primeru lastninska pravica ni bila odvzeta, ampak je njeno uživanje v manjšem obsegu omejeno, saj gre zgolj za prepoved dostopa z motornimi vozili, pa še to le v določenem času. Taka omejitev je po presoji sodišča dopustna in sorazmerna s koristjo drugih in z javno koristjo. Glede na 67. člen Ustave uživanje lastnine ne more biti neomejeno, ampak je treba lastnino uživati tako, da so zagotovljene gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Prav na to se utemeljeno sklicuje toženka, ko navaja, da je treba upoštevati javni interes in korist, ki jo ima skupnost s tem, da je območje določeno kot območje za pešce s popolno prepovedjo prometa, in ko se sklicuje na ekološke razloge.
omejitev lastninske pravice - javni interes - status območja - kulturni spomenik državnega pomena - nadomestilo zaradi omejitve lastninske pravice
Avtentična razlaga prvega in drugega odstavka 39. člena ZVKD-1 določa, da so pogoji za upravičenost do nadomestila izpolnjeni v tistih primerih, ko se je stvar že pred razglasitvijo za kulturni spomenik uporabljala za gospodarsko dejavnost in se gospodarsko izkoriščala tako, da je lastnik pred omejitvami iz varstvenega režima z izkoriščanjem stvari pridobival dohodek ali imel zagotovljen dohodek na podlagi predpisov, ki urejajo dejavnost ali rabo take stvari, ali kadar varstveni režim določa drugačno gospodarsko dejavnost ali rabo od tiste pred razglasitvijo.
Ker sodišče ne more potrditi ugotovitve tožene stranke, da so bile predmetne parcele pred letom 2008 kmetijska oziroma gozdna zemljišča, je moralo izpodbijano odločbo odpraviti. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka svojo ugotovitev preveriti glede na tedaj veljavne predpise in sprejete akte. Šele če bo po preveritvi statusa predmetnih parcel prišla do istega zaključka, da na zemljiščih gradnja že pred letom 2008 ni bila dopustna, ali če tudi z vidika tedanjega varstvenega režima ne bi bil dopusten takšen gradbeni poseg, kot ga je načrtovala tožnica, bo imela podlago za zavrnitev zahtevka za plačilo nadomestila po temelju (sedmi odstavek 39. člena ZVKD-1), kot je odločila z izpodbijano odločbo.
razlastitev - pogoji za razlastitev - javna cesta - javna korist
Glede na 19. člen ZJC-B izhaja, da se določbe tega člena, kot prehodna ureditev posebnega in enostavnejšega postopka razlastitve, lahko uporabi le v primerih, če je ob uveljavitvi ZJC-B javna cesta potekala po zemljišču v zasebni lasti. Šteje se, da je javna korist ugotovljena, če po zasebnem zemljišču poteka javni cestni promet v skladu s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost na njih – tretji odstavek 19. člena ZJC-B. Podlaga za uporabo postopka razlastitve po tej določbi je ugotovitev, da je ob uveljavitvi tega zakona obstajal odlok o kategorizaciji v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC oziroma 39. členom Zces-1. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve.
Prvostopenjski organ je kršil materialni zakon, ko je na podlagi Odloka o kategorizaciji cest v Občini Kočevje iz leta 2009, ugotovil javno korist na podlagi tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ter postopek razlastitve vodil po določbi 19. člena ZJC-B, saj sporni Odlok ob uveljavitvi tega zakona še ni obstajal. Glede na določbo tretjega odstavka 19. člena ZJC-B pomeni ugotovitev javne koristi po tej določbi zgolj ugotovitev abstraktne javne koristi. Že v prvi fazi postopka razlastitve je treba, torej že ob uvedbi postopka razlastitve, ugotoviti ali obstaja tudi konkretna javna korist.
EZ člen 59, 59/1, 59/3. ZUreP-1 člen 92, 92/2, 93, 903/3, 110, 110/1. ZUP člen 189, 189/1.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - gradnja daljnovoda - javna korist - nujnost in sorazmernost - dokaz z izvedencem
V primeru, da prostorskega akta ni, mora po ustaljeni upravno sodni praksi upravni organ v ugotovitvenem postopku ugotoviti obstoj javne koristi, tako kot mu nalagajo določbe ZUreP-1, kar je tudi storil.
Tožnica bi morala za svoje trditve predložiti strokovno podkrepljene dokaze, da bi lahko vzbudila dvom v s strani predlagatelja predloženi strokovni mnenji. Šele v takem primeru bi prišla v poštev morebitna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca, če bi bilo to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve.
razlastitev - pogoji za razlastitev - javna cesta - obstoječa javna cesta - javna korist
Za značaj javne ceste ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin oziroma stanovalcev ima od nje korist, niti na to ne vpliva okoliščina, ali taka cesta vodi zgolj do določenih hiš ali pa vodi naprej in se priključi na drugo javno cesto, ključno je, da je kategorizirana v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest.
Prvostopenjski organ je imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B. Ker promet po sporni cesti oziroma poti nesporno poteka, ker gre za javno cesto oziroma javno pot, kategorizirano z občinskim odlokom o kategorizaciji cest ter je še vedno v lasti tožnika (torej ne države ali občine) in glede na to, da je podana tudi sorazmernost in nujnost razlastitve, so izpolnjeni pogoji za razlastitev te parcele, po kateri poteka pot. To pa pomeni, da ni podana očitana kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
ZUreP-1 člen 92, 97, 100. ZUPUDPP člen 2, 52, 52/5.
uvedba razlastitvenega postopka - omejitev lastninske pravice - javna korist - železniška infrastruktura
Za vložitev zahteve za razlastitev so podani vsi predpisani pogoji po ZUreP-1, saj je upravičenka (pred vložitvijo zahteve) tožniku kot razlastitvenemu zavezancu posredovala ponudbo za odkup obravnavanih zemljišč, ki pa je tožnik v roku 30 dni ni sprejel. Tožnik se zato moti, ko meni, da bi ga morala razlastitvena upravičenka pozvati, da se izjasni ali nasprotuje razlastitvi, saj morebitno (ne) nasprotovanje sami razlastitvi po izkazani domnevi odklonitve ponudbe za odkup na utemeljenost uvedbe postopka razlastitve ne vpliva.
Za posredovanje izpodbijane odločbe na zemljiško knjigo je prvostopenjski organ imel podlago tako v petem odstavku 52. člena ZUPUDPP, kot v drugem odstavku 100. člena ZUreP-1.
Drugostopni organ je odločil o javni koristi in uvedbi postopka razlastitve za celotno nepremičnino, ki sicer meri 4542 m2, zaradi zahtev razlastitvenih zavezancev – strank z interesom, in s tem kršil 213. člen ZUP, saj je odločil mimo predmeta postopka in prekoračil zahtevek tožnice. V izreku se namreč odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, predmet postopka pa je glede na predlog razlastitev nepremičnine v izmeri 702 m2.
Zgolj prostorski akt ne more prejudicirati obstoja javne koristi, ne glede na to, da se celotna parcela nahaja v območju Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje Športno rekreacijskega parka Stožice.
Kot je opozorila tožnica v tožbi, mora organ o zahtevi zavezancev v zvezi z uporabo 99. člena ZUreP-1 odločiti šele z odločbo o razlastitvi in torej šele v tej fazi postopka presoditi, ali so za uporabo te določbe podani razlogi ali ne, in ne že v fazi postopka, ki je presojana v tem upravnem sporu, zaradi česar je bilo upoštevanje tovrstnih navedb zavezancev, ki so očitno tudi vplivale na odločitev, napačno oziroma vsaj preuranjeno.
razlastitev - pogoji za razlastitev - izguba gospodarskega pomena lastninske pravice na drugih nepremičninah - zemljiški dolg - ugasnitev zemljiškega dolga
Predpogoj za zaključek, da bi z razlastitvijo dela nepremičnin gospodarski pomen izgubila tudi lastninska pravica na preostalih nepremičninah, predstavlja ugotovitev, da je pred razlastitvijo gospodarski pomen za razlastitvenega zavezanca lastninska pravica na teh ostalih nepremičninah dejansko imela, oziroma da ga je imela v povezavi z gospodarskim pomenom lastninske pravice na nepremičninah, ki se razlaščajo, in da je gospodarski pomen lastninske pravice na ostalih nepremičninah zaradi razlastitve izgubljen. Navedeno hkrati pomeni, da je treba ocenjevati izgubo tistega in takšnega gospodarskega pomena lastninske pravice na ostalih nepremičninah, kakršnega so te nepremičnine pred razlastitvijo za zavezanca dejansko imele, ne pa potencialnega ali morebitnega gospodarskega pomena, kakršnega bi lahko imele, pa ga razlastitveni zavezanec pred razlastitvijo ni realiziral in razlastitev na njegovo realizacijo tudi ni vplivala.
Zemljiški dolg, ki je stvarna pravica, lahko ugasne tudi na podlagi 108. člena ZUreP-1. Pogoj za to je, da predlagatelj razlastitve to zahteva, v tem primeru pa mora upravni organ ugotoviti, ali je ugasnitev pravice nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo, ki se zasleduje z razlastitvijo.
razlastitev - pogoji za razlastitev - razlastitveni namen - javna korist
Cilj oziroma razlastitveni namen - izgradnja in delovanje Nordijskega centra Planica je stvarno upravičen. Razlastitev kot sredstvo za dosego razlastitvenega namena je v obravnavanem primeru primerna in nujna. Javna korist presega interese zasebnih lastnikov, torej naj bi bila podana tudi sorazmernost v ožjem smislu. Ni mogoče povsem prezreti, da gre za pokrajinsko celoto, zato se mora zasebni interes na posameznih zemljiščih, da se lahko uresniči funkcija te celote, umakniti javni koristi. Prizadetost zasebnega interesa pa se v posameznih primerih lahko kompenzira tudi z odškodnino.
ZUreP-1 člen 92, 92/3, 93, 93/3, 93/5, 94, 100, 110, 110/2. EZ člen 59, 59, 59/3, 59/4.
uvedba razlastitvenega postopka - omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - električni daljnovod - rekonstrukcija daljnovoda po obstoječi trasi - javna korist
Zakonodajalec je javno korist na abstraktni ravni že določil z opredelitvijo namena razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice v 59. členu EZ. Za konkreten primer je treba ugotoviti, ali so izpolnjeni ti pogoji glede na tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. Ker gre za rekonstrukcijo že obstoječega daljnovoda in ne novogradnjo, prvostopenjskemu organu glede na tretji odstavek 92. člena ZUreP-1 v zvezi s 110. členom ZUreP-1 tudi ni bilo treba ugotavljati, ali za dosego razlastitvenega namena razlastitveni upravičenec razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino.
odločba o razlastitvi - nordijski center Planica - javna korist - sorazmernost
Cilj oziroma razlastitveni namen – izgradnja in delovanje Nordijskega centra Planica je stvarno upravičen. Javna korist, ki jo zasleduje, je realna. Izpodbijana ureditev prestane tudi drugo stopnjo testa sorazmernosti. Razlastitev kot sredstvo za dosego razlastitvenega namena je v obravnavanem primeru primerna in nujna.
Predmet razlastitve je v izreku izpodbijane odločbe nedoločen. Ob pravilni uporabi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1 bi namreč prvostopenjski organ moral v izreku odločbe ugotoviti, da je javna korist za razlastitev izkazana le glede dela parc. št. 1024/1 v izmeri 970 m2 in odločiti o uvedbi postopka razlastitve (le) glede tega dela nepremičnine. Ugotovitev take kršitve pa narekuje odpravo odločbe na podlagi 4. točke 64. člena ZUS-1 ter vrnitve zadeve organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek.
ZJC-B člen 19, 19/3. ZJC člen 2, 2/1. ZUreP-1 člen 92. ZCes-1 člen 3, 3/1.
razlastitev - javna cesta - javna korist - druga ustrezna nepremičnina
Glede na tretji odstavek 19. člena ZJC-B šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona (tj. ZJC). Prvostopni organ je lahko zaključil, da je javna korist za razlastitev tožnikove nepremičnine, kot dela obstoječe javne ceste, po kateri poteka cestni promet, kot to določa ZCes-1, v smislu tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ugotovljena in posledično tudi odločil o razlastitvi tožnikove nepremičnine.
razlastitev - pogoji za razlastitev - obstoječa javna cesta - odškodnina za razlaščeno nepremičnino
Ob ugotovitvi, da je na zemljišču že zgrajena cesta, po kateri poteka promet, in da se zemljišče še vedno nahaja v lasti tožnice, je prvostopni organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B, ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke Republike Slovenije za razlastitev zgoraj navedenega zemljišča.
Odškodnina, za katero sta se sporazumeli razlastitvena upravičenka in tožnica na ustni obravnavi pred organom, obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo.