Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi opozorilo, da je zaradi v ZUreP-3 predpisanih učinkov izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaradi česar mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da niso. Omenjeni sklep mora vsebovati obrazložitev glede ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na pogoje za uvedbo postopka zoper zavezanca, ter glede dokazov, na katere je svoje ugotovitve o dejstvih oprlo; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev - konkretno uvedbo postopka omejitve lastninske pravice po ZUreP-3. Ob tem morajo navedene ugotovitve toženke vsebovati tudi njeno opredelitev do ugovorov zavezanca zoper obstoj zakonskih pogojev za uvedbo postopka in tudi v zvezi s posledicami, ki jih uvedba postopka prinese za njegova lastninskopravna upravičenja (omejitev razpolaganja).
V izpodbijani odločbi se upravni organ ni v ničemer opredelil do ugovorov, ki jih je tožnik podal v svoji opredelitvi z dne 30. 7. 2025, ampak le navaja, da je tožnik v zadevi podal odgovor na zahtevo. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da je v svoji opredelitvi jasno ugovarjal in utemeljil zakaj bi se po njegovem mnenju postopek moral voditi na podlagi določb ZUreP-2. Prav tako je sklicujoč se na učinek ugotovljene neustavnosti Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS, št. 43/18 in 59/19) na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-441/18-23 ugovarjal neveljavnost strokovnih podlag za prostorske akte, ki temeljijo na omenjeni Uredbi o merjenju vrednosti kazalcev hrupa v okolju - to brez dvoma velja tudi za pravne podlage za predmetni avtocestni odsek, vezano na katerega se vodi razlastitveni postopek. Nadalje se upravni organ sploh ni opredelil, da je tožnik še 7. 7. 2025 od pooblaščenca razlastitvene upravičenke prejel ponudbo, pri čemer je bila zahteva za razlastitev vložena že 23. 5. 2025 in torej preden je bila konkretna ponudba sploh poslana tožniku - s čemer je tožnik jasno ugovarjal neizpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 209. člena ZUreP-3.
Odsotnost obrazložitve izpodbijanega akta je bistvena, saj upoštevaje tožnikove tožbene navedbe, iz katerih izhaja njegovo nasprotovanje odločitvi organa v zvezi s tem, da za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice niso podani vsebinski razlogi, ter o tem onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa.
Zakonodajalec je v četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2 za primere, ko je zavezančeva nepremičnina že obremenjena zaradi že zgrajenih objektov v javno korist, ne da bi lastnik na tako obremenitev predhodno prostovoljno pristal oziroma ne da bi bila zoper njega predhodno izdana odločba o prisilnem posegu v lastninsko pravico, določil posebno pravilo. To je, da poleg razlastitvenega upravičenca zahtevo lahko vloži tudi razlastitveni zavezanec.
Prisilna omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist z odločbo upravnega organa je po naravi stvari dopustna le, če ta pravica predhodno še ne obstaja.
Za pravilno uporabo 19. člena ZJC-B je treba v razlastitvenem postopku ugotoviti, da je po nepremičnini potekala javna cesta že 19. 10. 2005, da je ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej potekal promet v skladu z definicijo iz 2. člena ZJC in da je bila javna cesta kategorizirana z občinskim odlokom z veljavnostjo pred 19. 10. 2005, ki je kategorizacijo izvedel skladno z merili iz Uredbe, kar je potrdila s svojim mnenjem tudi Direkcija.
Tožnik mora verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožničin pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožnikov pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov namreč predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožnikov pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe so na dan odločanja o tožnikovi tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožnikov pravni položaj izpodbijana odločba nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe so na dan odločanja o tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj izpodbijana odločba nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe so na dan odločanja o tožnikovi tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožnikov pravni položaj izpodbijana odločba nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Sodišče ugotavlja, da iz presojane obrazložitve ne izhaja, kako je toženka prejeto zahtevo obravnavala po vsebini, saj v obrazložitvi ni najti ugotovitev oz. razlogov o obstoju zakonskih (vsebinskih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v fazi izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice po 210. členu ZUreP-3. Poleg tega obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ne vsebuje kakršnihkoli konkretnih ugotovitev oz. razlogov v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ampak v zvezi s tem obsega le prepis zakonske določbe četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3. Glede na to, da iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za pripadajoči zemljišči tudi k stavbi št. ..., k. o. ..., tožnik pa v tožbi trdi, da gre za splošni skupni del stavbe, v kateri je etažni lastnik, bi morala obrazložitev II. točke izpodbijanega sklepa vsebovati vsaj opredelitev v zvezi z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ, po katerem je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu.