Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi opozorilo, da je zaradi v ZUreP-3 predpisanih učinkov izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaradi česar mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da niso. Omenjeni sklep mora vsebovati obrazložitev glede ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na pogoje za uvedbo postopka zoper zavezanca, ter glede dokazov, na katere je svoje ugotovitve o dejstvih oprlo; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev - konkretno uvedbo postopka omejitve lastninske pravice po ZUreP-3. Ob tem morajo navedene ugotovitve toženke vsebovati tudi njeno opredelitev do ugovorov zavezanca zoper obstoj zakonskih pogojev za uvedbo postopka in tudi v zvezi s posledicami, ki jih uvedba postopka prinese za njegova lastninskopravna upravičenja (omejitev razpolaganja).
V izpodbijani odločbi se upravni organ ni v ničemer opredelil do ugovorov, ki jih je tožnik podal v svoji opredelitvi z dne 30. 7. 2025, ampak le navaja, da je tožnik v zadevi podal odgovor na zahtevo. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da je v svoji opredelitvi jasno ugovarjal in utemeljil zakaj bi se po njegovem mnenju postopek moral voditi na podlagi določb ZUreP-2. Prav tako je sklicujoč se na učinek ugotovljene neustavnosti Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS, št. 43/18 in 59/19) na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-441/18-23 ugovarjal neveljavnost strokovnih podlag za prostorske akte, ki temeljijo na omenjeni Uredbi o merjenju vrednosti kazalcev hrupa v okolju - to brez dvoma velja tudi za pravne podlage za predmetni avtocestni odsek, vezano na katerega se vodi razlastitveni postopek. Nadalje se upravni organ sploh ni opredelil, da je tožnik še 7. 7. 2025 od pooblaščenca razlastitvene upravičenke prejel ponudbo, pri čemer je bila zahteva za razlastitev vložena že 23. 5. 2025 in torej preden je bila konkretna ponudba sploh poslana tožniku - s čemer je tožnik jasno ugovarjal neizpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 209. člena ZUreP-3.
Odsotnost obrazložitve izpodbijanega akta je bistvena, saj upoštevaje tožnikove tožbene navedbe, iz katerih izhaja njegovo nasprotovanje odločitvi organa v zvezi s tem, da za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice niso podani vsebinski razlogi, ter o tem onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa.
Sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe, ki je bil sprejet na podlagi prvega odstavka 210. člena ZUreP-3, nima pravne narave kateregakoli od sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Po tej zakonski podlagi torej upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dovoljen, niti ni zoper ta sklep dovoljen upravni spor v kakšnem drugem zakonu.
Izpodbijana odločitev tožene stranke o uvedbi postopka temelji na prvem odstavku 210. člena ZUreP-3. Ta določba uvedbo postopka in izdajo sklepa veže le na popolnost zahteve upravičenca. V primeru zahteve za pridobitev pravice začasne uporabe mora ta, da šteje za popolno, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje 221. člen ZUreP-3, zlasti njegov peti odstavek. To pomeni, da organ po prejemu zahteve ne ugotavlja njene materialnopravne oz. vsebinske utemeljenosti, ampak le preveri, če ima vse zakonsko zahtevane formalne sestavine. Obstoj materialnopravnih pogojev za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe torej organ presoja šele po uvedbi postopka, tj. v ugotovitvenem postopku, na koncu katerega izda odločbo o omejitvi lastninske pravice s pravico začasne uporabe ali pa zahtevo zavrne (prim. 213. člen v zvezi devetim odstavkom 221. člena v zvezi z drugim odstavkom 220. člena ZUreP-3).
Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.