preživninska obveznost staršev - bistveno spremenjene okoliščine - rojstvo otroka - III. kategorija invalidnosti - porazdelitev preživninskega bremena - pridobitna preživninska zmožnost - potrebe preživninskega upravičenca
Preživninska zmožnost obeh staršev je enaka. Ker se bo finančno stanje matere poslabšalo (ugotovljena III. kategorija invalidnosti), in ob upoštevanju, da je celotno breme vzgoje in varstva na toženki, je materialnopravno pravilna odločitev, naj se preživninsko breme porazdeli tako, da oče krije 60% otrokovih mesečnih potreb, mati pa 40%.
dolžnost preživljanja otrok - določitev višine preživnine - porazdelitev preživninskega bremena - premoženjsko stanje staršev - zmožnosti preživninskega zavezanca - brezposelnost preživninskega zavezanca - objektivne in subjektivne okoliščine - zdravstvene težave - dokazno breme
Pri ugotavljanju preživninske zmožnosti preživninskega zavezanca ne gre zgolj za vprašanje presoje objektivnega stanja trenutne zavezančeve (ne)zaposlenosti, temveč gre predvsem za vprašanje (ne)izkoriščenosti njegovega delovnega (pridobitnega) potenciala.
Preživninski zavezanec se ne more razbremeniti svojega preživninskega bremena zgolj s sklicevanjem na objektivne okoliščine v svoji sferi (brezposelnost, otrokovo varstvo itd.), na katere bi bil zmožen in dolžan z razumno pričakovano aktivnostjo vplivati ter izkoristiti ves svoj delovni potencial.
Tako kot je sodišče pravilno presojalo očetovo preživninsko zmožnost in ugotovilo, da nanjo njegova trenutna brezposelnost nima pravno relevantnega vpliva, bi moralo enako presojati še, ali je tudi mati izkoristila vse možnosti za pridobivanje dohodka. Torej, ali bi bila pridobitno sposobna, če bi otroka (pravočasno) zaupala v dnevno varstvo v vrtec. Posledično bi lahko delala in pridobivala dohodek, s katerim bi (lahko) krila del preživninskega bremena.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje - pravni posli med zakoncema - obličnost kot pogoj za veljavnost posla - notarski zapis pogodbe - uporabnina - prekluzija
Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da mu je toženka dolžna plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila. Prvotno je primarni zahtevek utemeljeval (le) na na pogodbeni podlagi, to je Sporazumu, ki sta ga stranki sklenili 29. 6. 2011. Sodišče je zahtevek na tej podlagi zavrnilo, ker je ugotovilo, da Sporazum (o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem), ki sta ga sklenili pravdni stranki, po vsebini predstavlja dogovor glede urejanja premoženjskih razmerij med zakoncema. Takšen dogovor mora biti v skladu s 1. točko 47. člena ZN sklenjen v obliki notarskega zapisa. V skladu z 48. člena ZN so pravni posli iz 47. člena, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični. Sodišče je zato, ker Sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, zaključilo, da tožnik od toženke na njegovi podlagi plačila uporabnine za stanovanje ne more zahtevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00009949
URS člen 26. ZPP člen 2, 182, 182/3, 339, 339/2, 339/2-8. ZJN-2 člen 44. ZRPJN člen 4, 4/1, 23, 23/5.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje njenih organov - pravica do povrnitve škode - protipravnost ravnanja Državne revizijske komisije - odločanje v upravnem postopku - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kvalificirana stopnja napačnosti - postopek javnega naročila - potek postopka - reševanje predhodnih vprašanj - smiselna uporaba ZPP - revizija postopka javnega naročanja - verjetnost obstoja terjatve - navidezna kumulacija tožbenih zahtevkov
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Tako je (tudi) odločanje upravnih organov v upravnih zadevah z vidika miselnega procesa podobno ali celo enako miselnemu procesu sodnika. In zato vsaka zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali drugačna razlaga pravnega predpisa (tudi v teh primerih), tako po stališču sodne prakse, kot pravne teorije, še ne pomeni protipravnega ravnanja.
Tudi ustaljena sodna praksa s protipravnostjo ravnanja državnega organa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, ki se kaže zlasti kot: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (npr. postopek pridržanja v psihiatrični organizaciji).
Pritožnica meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče presoditi, ali je bil njen zahtevek za revizijo postopka javnega naročanja utemeljeno zavrnjen ali ne. Preizkus protipravnosti pa ne more pomeniti izčrpne in podrobne analize izvedbe postopka javnega naročanja, primerjave dokazov in njihove ocene, kot to želi pritožnica. Če bi sledili njeni logiki, bi to povzročilo, da bi sodišče na enak način kot DRSC in DKOM presojalo pravilnost izbire v postopku konkretnega javnega naročila. Slednje v tem odškodninskem sporu, kjer se ugotavlja obstoj protipravnosti in ne pravilnost ravnanja državnih organov, ni njegova naloga.
O odločanju v nasprotju z izrecno zakonsko določbo bi bilo mogoče govoriti, če bi zakon izrecno in jasno urejal način uporabe določb o reševanju predhodnih vprašanj v postopkih javnega naročanja. ZRPJN pa prav nasprotno napotuje (ne na neposredno, ampak) na smiselno uporabo določb ZPP, kar pomeni uporabo določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. In prav to sta v postopku izbire najugodnejšega ponudnika storili DRSC in DKOM, ko sta se glede ugotavljanja obstoja spornih obveznosti izbranega ponudnika v svojih odločbah postavili na stališče, ki predstavlja eno od možnih razlag zakona, da v reviziji postopka javnega naročanja, ki temelji tudi na načelu hitrosti postopka, zadošča ugotavljanje verjetnosti obstoja sporne terjatve in da DKOM utemeljenosti sicer sporne terjatve ne more presojati namesto sodišča.
Tožnica je v ponovljenem postopku razširila svoj prvotni zahtevek tako, da je izročitev spornih nepremičnin zahtevala ne le od drugega toženca, ampak dodatno še od tretje toženke. Sodišče prve stopnje je to spremembo izrecno dovolilo s sklepom, ki ga je razglasilo na glavni obravnavi. Ker zoper tak sklep ni posebne pritožbe, zadošča, da sodišče razloge zanj navede v obrazložitvi sodbe.
Uveljavljanje dodatnega zahtevka zoper tretjo toženko pomeni objektivno spremembo tožbe. Ne gre za subjektivno spremembo niti za naknadno sosporništvo.
Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka.
Za stroškovno odločitev je bistven končni uspeh v pravdi in ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00010405
ZDen člen 72, 72/2. OZ člen 198. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
trditveno in dokazno breme - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja - hipotetična najemnina - višina koristi - stroški - neprofitna najemnina - neupravičena pridobitev - zahtevek za plačilo uporabnine - uporabnina - izročitev v posest - neposredna posest - posredna posest
Tožeča stranka, ki zahteva nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, mora v primeru, ko se korist ugotavlja na podlagi hipotetične najemnine, zatrjevati in dokazati, kako bi nepremičnine, če bi jih dobila v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, uporabljala oziroma ekonomsko tržila. Tožena stranka pa mora v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih imela tožeča stranka z oddajanjem nepremičnin v najem.
zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - ugovor zoper sklep o zavarovanju - pogoji za zavarovanje
Upnik je tisti, ki sprejme odločitev, ali bo predlagal neposredno uresničitev terjatve iz izvršilnega naslova s prisilnimi sredstvi (izvršbo) ali bo predlagal ustanovitev zastavne pravice, ne da bi hkrati predlagal tudi prodajo predmeta izvršbe (zavarovanje).
Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je obsojeni plačilni nalog prejel 9. 8. 2017 ter da je 15 dnevni rok, v katerem bi moral zaprositi za oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse, potekel 24. 8. 2017. Ker opozorila v navedenem plačilnem nalogu ni upošteval, je njegov predlog z dne 28. 12. 2017 prepozen. Enako prepozno (28. 12. 2017) pa je obsojeni tudi predlagal obročno plačilo izrečene mu denarne kazni. Plačilni nalog z rokom plačila treh mesecev je obsojeni prejel 9. 8. 2017, kar pomeni, da je rok za plačilo potekel 9. 11. 2017. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa v tretjem odstavku 129.a člena, da sodnik zavrže predlog, če je prepozen.
nujna pot - smotrnost poteka nujne poti - načelo sorazmernosti - pomanjkljivi razlogi - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Določbi 88. in 89. člena SPZ uzakonjata ustavno načelo sorazmernosti, ki ureja harmonizacijo dveh nepremičninskih interesov, interesa predlagatelja in interesa nasprotnega udeleženca. Za odgovor na vprašanje, kdaj gre za nesorazmeren poseg v pravico nasprotnega udeleženca, je poleg intenzivnosti posega v lastninsko pravico, odločilnega pomena tudi položaj gospodujoče nepremičnine ter možnost njene drugačne povezave z javno cesto. Da gre pri parcelni številki 123/8 k. o. X v lasti nasprotnih udeležencev za dvorišče, v postopku ni sporno. Da naj nujna pot ne bi potekala preko dvorišč, o čemer je sodna praksa ustaljena, je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo tudi prvostopenjsko sodišče. Vendar pa ta prepoved ni absolutna, kar je prav tako upoštevalo sodišče prve stopnje. Dovolitev tovrstne nujne poti je povezana z ugotavljanjem sorazmernosti. Prvostopenjsko sodišče je zapisalo, da so koristi, ki jih bosta imela predlagatelja, večje v primerjavi s škodo, ki je nastala nasprotnim udeležencem. Pri tem ni opravilo tehtanja sorazmernosti posega v lastninsko pravico nasprotnih udeležencev, niti ni obrazložilo, zakaj so koristi predlagateljev večje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00020322
ZPP člen 116, 142, 142/4, 149., 224, 339, 339/2. 339/2-8.. ZST-1 člen 3, 3/1, 3/10.. ZZK-1 člen 120, 120/3, 125a, 125a/7.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse - nepravilna vročitev ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje - več zavezancev za plačilo sodne takse - nerazdelna taksna obveznost - solidarna taksna obveznost - neplačilo sodne takse - domneva umika ugovora - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem - fikcija vročitve - vročilnica kot javna listina
Nasprotna udeleženca, ki sta vložila ugovor skupaj, sta, kar se tiče plačila sodne takse za redni postopek, solidarna dolžnika. Sodišče prve stopnje bi zato moralo z nalogom za plačilo sodne takse k plačilu sodne takse pozvati oba nasprotna udeleženca. Ker je sodišče prve stopnje štelo ugovor nasprotne udeleženke za umaknjen, ker ni bila plačana sodna taksa za ugovor, ne da bi nasprotno udeleženko pozvalo k plačilu sodne takse (pozvalo je le nasprotnega udeleženca), ji s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je podana absolutna kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera - dobra vera priposestvovalca - dobroverna lastniška posest - pridobitev lastninske pravice na premičnini na podlagi pravnega posla - vpis v zemljiško knjigo - pomen vpisa v zemljiško knjigo - povrnitev pravdnih stroškov - kriterij uspeha v postopku - uspeh strank v postopku - neuspeh v postopku - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek
Zahtevo po vpisu v zemljiško knjigo, kot pogoja za pridobitev lastninske pravice, je potrebno presojati v kontekstu dejstva, da zemljiška knjiga v času sklepanja zavezovalnega posla (t. i. Dogovora iz leta 1992) ni imela pomena, kot ga ima nekje od leta 1995 dalje, saj vpisovanje nepremičnin v zemljiško knjigo v relevantnem obdobju ni bilo dosledno.
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožencu skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo celotne pravdne stroške tožnice, ki je v celoti uspela s (podrednim) tožbenim zahtevkom. Temeljno pravilo o plačilu stroškov po uspehu, ki velja v pravdnem postopku, pomeni, da stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve materialnopravnih pravic nasprotne stranke pa jo je izgubil. Dejstva, kdo je izgubil pravdo, ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno (šele) podrednemu zahtevku, saj ta nadomesti zavrnjeni primarni zahtevek
OZ člen 82, 82/2. ZPP člen 310, 324, 339, 339/2, 339/2-14, 355, 362, 362/1. ZVEtL člen 7.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obstoj lastninske pravice na stavbišču - razveljavljena odločba o glavni stvari - ponovno sojenje o isti zadevi - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sklicevanje na razloge v razveljavljeni sodbi - kriterij obrazloženosti - manjkajoči razlogi - dokazna ocena - razlaga določila pogodbe - predmet kupoprodajne pogodbe - pogodbena volja strank
Pritožniki pravilno opozarjajo, da je bila prejšnja odločitev prvostopenjskega sodišča s strani pritožbenega sodišča v celoti razveljavljena, zato pravno gledano ne obstaja več. Četudi je prejšnjič pritožbeno sodišče ugotovitvam in razlogom pritrdilo, to sodišča prve stopnje ne odvezuje dolžnosti, da ob ponovnem odločanju vprašanja ponovno presoja in o tem navede tudi razloge (pa čeprav enake kot ob prvem sojenju). Sicer stranki odvzame možnost, da se (tudi) zoper ta del odločitve (ponovno) pritoži, onemogoči pa je tudi (ponoven) pritožbeni preizkus. Sklicevanje na razloge, ki so bili navedeni v razveljavljeni odločbi, tako ne zadostuje.
javna priobčitev komercialnih fonogramov - denarno nadomestilo - kolektivna organizacija
Odgovor na vprašanje, ali so se na prireditvi predvajali komercialni ali nekomercialni fonogrami, ni stvar terenskega zastopnika, od katerega tudi ni mogoče pričakovati, da bi znal pojasniti, katera glasba se predvaja in kje jo je mogoče najti.
Bistveno je, ali je šlo za glasbo, posneto in izdano v komercialne namene, ki je dostopna in ponujena javnosti v razumni količini. Ker je sodišče ugotovilo, da zvočni posnetek ni bil izdan z namenom tržne eksploatacije, temveč v namene izobraževanja udeležencev K., ne more biti deležen pravnega varstva komercialnega fonograma.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010926
ZDR-1 člen 45, 179.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnik se je poškodoval pri snemanju glave volana. Podana je krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik v nesreči pri delu, saj tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ustreznega orodja za opravljanje dela - "snemalca" in ga ni poučila o varnem delu na način, da se opravilo - snemanje glave volana opravlja z vpetjem glave volana v primež.
Tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Uporaba zaščitnih rokavic (iz blaga) nesreče pri delu ne bi preprečila, niti ne bi zmanjšala poškodbe.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00009705
ZOZP člen 18, 18/1, 18/2. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 85, 85a, 85b. OZ člen 173, 963.
omejitev odgovornosti zavarovalnice do višine zavarovalne vsote - renta za izgubljeno preživljanje - kolizijska pravila - zakonska cesija - odgovornostna zavarovalnica - neposredni zahtevek
Če gre za cesijo oz. subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, torej za situacijo, ko na nosilca socialnega zavarovanja (v zameno za plačane vdovske rente) preidejo pravice, ki jih ima vdovec nasproti povzročitelju prometne nesreče (116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika), tožnica utemeljuje zahtevek na cedirani terjatvi, v zvezi s katero pa je treba zatrjevati (in ugotoviti), ali ima vdovec sploh kakršnekoli zahtevke do toženke, torej ali sploh obstaja terjatev, ki je bila na podlagi 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico (in ali jo tožnica sploh dovolj konkretizirano zatrjuje - list. št. 27). Če te terjatve ni, potem tudi do cesije ni moglo priti, zaradi česar je obstoj cedirane terjatve pravno odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. se z njim ni ukvarjalo.
V kolikor pa gre za neposredni zahtevek po 85(b). členu Uredbe (ES) št. 883/2004 (na katerega se tožnica ravno tako sklicuje), je treba z gotovostjo ugotoviti, ali lahko tožnica po nemškem pravu zahteva vračilo plačanih vdovskih rent od toženke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013714
OZ člen 105, 105/2, 239, 239/1, 243, 243/1, 265, 266, 435, 472, 472/2. ZPP člen 7, 212.
poslovna odškodninska odgovornost - povračilo navadne škode in izgubljenega dobička - kršitev pogodbenih obveznosti - prodajna pogodba - predmet prodajne pogodbe - delna izpolnitev - odstopno upravičenje - primeren dodatni rok za izpolnitev - odškodnina zaradi zamude pri izpolnitvi - odškodnina zaradi neizpolnitve pogodbe - razpravno načelo - pomanjkljiva trditvena podlaga
Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ).
Načeloma lahko upnik od izpolnitvenega zahtevka odstopi le, če odstopi od pogodbe. Če pri pogodbi ostane, lahko zahteva le izpolnitev in morebitno odškodnino zaradi zamude, ne pa odškodnine za neizpolnitev (odškodnine namesto izpolnitve). OZ pozna tudi izjeme: upnik lahko v nekaterih primerih sam, na dolžnikove stroške, doseže izpolnitev obveznosti, stroške pa uveljavlja kot odškodnino.
ZD člen 4a, 22, 22/2, 210, 210/3. ZD-C člen 2. ZZZDR člen 12, 20, 32.
dedovanje - spor o uporabi prava - sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - ugotovitev obstoja dedne pravice - formalno obstoječa zakonska zveza - dedna pravica zunajzakonskega partnerja - zakonski zadržek za obstoj zunajzakonske skupnosti - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka
Zapuščinsko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da se E. E., ki izpodbija dedno pravico zapustnikovi vdovi, smiselno sklicuje na 22. člen ZD. Ta v tretji točki drugega odstavka določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost po njegovi krivdi ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Zapuščinsko sodišče se pravno zmotno sklicuje na navedeno materialno pravno podlago. Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja zakonske skupnosti po tem določilu ne pomeni vzpostavitve dedne pravice zunajzakonskega partnerja zapustnika po drugem odstavku 10. člena ZD, sedaj po 4.a členu ZD. Med navedenima določbama ZD ni povezave, ker urejata povsem različni situaciji. Ta določba na odločitev v obravnavani zapuščinski zadevi ne more imeti nikakršnega vpliva. Citirana določba bi prišla v poštev le, če bi zakonita dediča, torej otroka zapustnika, oporekala njegovi zakoniti ženi dedno pravico. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da zapustnikova žena nima dedne pravice, to ne pomeni, da bi se s tem vzpostavila dedna pravica zunajzakonske partnerice zapustnika. Dodatni argument za takšno pravno tolmačenje pritožbenega sodišča je ta, da tudi če bi bilo v konkretnem primeru E. E., ki zatrjuje izgubo dedne pravice zapustnikove žene po 22. členu ZD, dopustno vložiti takšno tožbo, v primeru uspeha ne bi mogla priti do rezultata, ki ga zasleduje. Namreč tudi če bi bilo ugotovljeno, da je zapustnikova žena izgubila dedno pravico po 22. členu ZD, bi bila zakonska zveza med njima do zapustnikove smrti še vedno v veljavi, torej bi bilo tudi v tem primeru nujno upoštevati zakonski zadržek iz drugega odstavka 10. člena ZD, sedaj 4.a člena ZD. Čeprav bi se izkazalo, da je E. E. z zapustnikom res živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, zaradi zakonskega zadržka ne more postati njegova zakonita dedinja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Ker je tožnica v spornih dneh neupravičeno predčasno zapustila delovno mesto, je s tem kršila 33. člen ZDR-1, ki delavcu nalaga vestno opravljanje svojega dela skladno z organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Taka kršitev na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.