licenčna pogodba - prenos pogodbe - prenos licenčne pogodbe - prenos uporabe blagovne znamke - veljavnost pogodbe - odtujitev v zakup dane stvari - odpoved pogodbe
Pridobitelj licence, ki je na podlagi licenčne pogodbe pridobil pravico izkoriščanja pravice za določen ali nedoločen čas, ima še naprej pravico do izkoriščanja pravice, kljub temu, da licencodajalec pravico proda. Kupec pravice stopi na mesto prejšnjega licencodajalca. Ker je licenca po svoji naravi podobna rabokupu, je treba ob odsotnosti specialnih določil za licenčno pogodbo smiselno uporabiti določila o odtujitvi v zakup dane stvari.
plačilo razlike plače - dodatek za stalno pripravljenost - javni zavod - nadure
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi o delni ugoditvi zahtevku za plačilo dodatka za čas stalne pripravljenosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer oprlo na pravilno pravno podlago iz 46. člena KPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače, in da se mu čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas. Pri ugotavljanju odločilnega dejstva, ali je tožena stranka od tožnika zahtevala oziroma pričakovala, da se bo na alarm odzval tudi v nočnem času (med 00.00 in 6.00 uro), pa ni celovito dokazno ocenilo izpovedi prič.
Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 42. člena KPJS, v skladu s katerim 10-odstotni dodatek urne postavke osnovne plače javnemu uslužbencu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu. Iz navedenega določila ne izhaja, da javnemu uslužbencu omenjeni dodatek pripada tudi za osmi in deveti dan, zato je sodišče prve stopnje tožniku 10-odstotni dodatek neutemeljeno prisodilo tudi za te dneve.
družba z enim družbenikom (enoosebna družba) - sklep skupščine kot materialna predpostavka odškodninskega zahtevka zoper nekdanjega člana uprave - sklep uprave - knjiga sklepov
Iz prvega odstavka 526. člena ZGD-1 namreč izhaja, da mora družbenik vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v sodni register. Vsi sklepi (edinega) družbenika morajo biti dokumentirani, namen vpisovanja sklepov pa ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, ampak zlasti varstvo tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe. V skladu s citirano določbo ZGD-1 sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.
Zakon omenjeno družbenikovo dolžnost zelo strogo sankcionira in ne pušča dvomov o (ne)veljavnosti takšnega sklepa. To pa pomeni, da sklep (edinega) družbenika tožnice z dne 5. 1. 2015 nima pravnega učinka, kot takšen pa ne more predstavljati ustrezne pravne podlage za odobritev že vložene tožbe po 263. členu ZGD-1.
ničnost aneksa - plačilo razlike plače - medicinska sestra - premestitev -uvrstitev v plačni razred
Dogovor o določitvi plačnega razreda delovnih mest v skupini E3 za srednje medicinske sestre - babice v porodnem bloku ter srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III, II in I je bil sprejet zaradi ugotovitve, da so v bolnišnicah v porodnih blokih delale babice s srednješolsko izobrazbo, da je delokrog babic v porodnem bloku dejansko spadal v delokrog diplomiranih babic, kar pa je povezano tudi s spremembami v izobraževalnem sistemu babic. Po letu 2004 v srednjih šolah babic niso več izobraževali, ampak je bil uveden najprej višješolski, nato visokošolski program. Zato je bilo potrebno upoštevati pravice babic, ki so naziv pridobile v času, ko ni bilo možno pridobiti naziva diplomirana babica, dejansko pa so ves čas opravljale enako delo kot ga sedaj opravljajo diplomirane babice. Zato je bilo po dolgih usklajevanjih dogovorjeno, da se jih razporedi na delovno mesto diplomirane babice, z odbitkom po 14. členu ZSPJS.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 14.
dodatek za nego otroka - seznam hudih bolezni
V sporni zadevi gre za otroka z boleznijo iz seznama hudih bolezni, kot je določeno v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1 in v 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Pritožba sicer pravilno poudarja, da ni mišljen celoten seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj, pač pa le točno določene bolezni in sicer tiste, ki so v tem seznamu izrecno navedene, da jim lahko pripada višji dodatek za nego otroka.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - prispevki za socialno varnost - poklicni vojak - poklicno zavarovanje - pokojninski načrt - odkupna vrednost
Ker so bila glede postopka pri izplačilih odkupne vrednosti pogodbena določila, določena tako v Pokojninskem načrtu, kakor v Pravilih upravljanja Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije - SODPZ, jasna in določajo glede pravočasnosti podaje zahtevka oddajo zahtevka in ne prejem zahtevka in seznanitev z zahtevkom s strani drugo pogodbenice, je potrebno v skladu z navedenim uporabiti oddajno teorijo. Po tej teoriji pa se šteje, da je tožnik svoj zahtevek na predpisanem obrazcu (obrazec 12 SODPZ) oddal pravočasno, ko ga je toženi stranki posredoval priporočeno po pošti spornega dne in se šteje, da ga je tega dne tožena stranka tudi prejela.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - izločitev izvedenca
Ker možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane in ni šlo za nujno zdravljenje je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pogoji, določeni v 44.a členu ZZVZZ niso bili izpolnjeni ter je sodišče tako utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika. Pri tožniku je šlo za bolnišnično zdravljenje, zato do povračila stroškov zdravljenja na podlagi 44.c člena ZZVZZ, ki ureja možnost ambulantnega zdravljenja v drugi državi, tožnik ni upravičen.
Za upoštevanje dohodka partnerja kot lastnega dohodka matere mladoletne tožnice ni materialno pravne podlage. To bi namreč pomenilo, da bi sodišče v nasprotju z zakonom materinemu partnerju "de facto" podelilo položaj preživninskega zavezanca.
prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - ničnost - odpoklic s funkcije - predsednik uprave - umik tožbe - sprememba tožbe
Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik zmanjšal tožbeni zahtevek, saj na novo oblikovan tožbeni zahtevek iz tožnikove pripravljalne vloge ne daje podlage za drugačen zaključek. Zmanjšanje tožbenega zahtevka pa se lahko obravnava bodisi kot delno odpoved tožbenemu zahtevku bodisi kot delni umik tožbe. Ker pogoji, da bi se lahko to zmanjšanje zahtevka štelo za delno odpoved tožbenemu zahtevku, niso bili podani (odpoved mora biti izrecna, jasna in nedvoumna), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo z zmanjšanjem tožbenega zahtevka do delnega umika tožbe. Posledično je utemeljeno izdalo sklep o ustavitvi tega dela postopka.
V primeru, če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu zakonito preneha, ni pravne podlage, da bi bil delavec v obdobju po takšnem prenehanju delovnega razmerja upravičen do obračuna in izplačila nadomestila plače in regresa za letni dopust.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00011348
Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 3.. ZDR-1 člen 75.
obstoj delovnega razmerja - visokošolski učitelj - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sprememba delodajalca - prenos dejavnosti
Iz 75. člena ZDR-1 ne izhaja, da je možna uporaba instituta spremembe delodajalca le v primeru prenosa gospodarske dejavnosti. V sporni zadevi je bila sicer prenesena raziskovalna dejavnost in s tem delovno razmerje v okviru te dejavnosti in ker pride do spremembe delodajalca neposredno na podlagi zakona (s čimer pridejo pogodbene in druge pravice in obveznosti, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika), za ta prenos ni potrebno soglasje delavca oziroma sporazum (aneks) med delavcem in delodajalcem prevzemnikom (delavec ima le možnost odkloniti prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku s posledico, kot izhaja iz šestega odstavka 75. člena ZDR-1).
Ker je tožnik poleg raziskovalnega dela opravljal tudi pedagoško delo, je lahko prešel k delodajalcu prevzemniku le v zvezi z njegovim raziskovalnim delom. To pa pomeni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila na javni raziskovalni zavod v celoti prenesena tožnikova pogodba o zaposlitvi (oziroma njegove pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja po tej pogodbi).
V sporni zadevi naj bi šlo za krivdni izpis iz evidence Zavoda RS za zaposlovanje. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje presodilo, da krivdni razlog ni podan. Tožnica se je namreč z določenim dnem vključila v program aktivne politike zaposlovanja v okviru javnih del. Pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje soglaša.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da argumentom prvostopenjskega sodišča ni kaj dodati, so tako popolni, prepričljivi, življenjsko sprejemljivi ter logični, da jih pritožbena izvajanja, ki ne podajajo nobenih novih argumentov za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje, temveč le ponavljajo obdolženčev zagovor oz. argumentacijo, ki jo je ustrezno ocenilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje, ne morejo izpodbiti.
poprava sodbe - popravni sklep - očitna pomota - postopek v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki - odločanje po prostem preudarku - stroški postopka - odločanje o stroških postopka - uspeh v postopku
V skladu z določbo prvega odstavka 328. člena ZPP lahko sodišče kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote v sodbi. Zakonsko pooblastilo sodišču, da odpravi napake, ni omejeno le na popravo napak v obrazložitvi, temveč tudi v izreku.
Sodišče v družinskopravnih zadevah odloča po prostem preudarku, ki mu ga je zakonodajalec zaupal v 413. členu ZPP. To je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče. Uspeh v postopku je le ena izmed okoliščin, ki jo lahko sodišče upošteva, ko odloča o stroških po 413. člen ZPP, ne more pa biti ena in edina okoliščina. Nasprotno stališče bi vodilo v dejansko uporabo 154. člena ZPP, s čimer bi bila določba 413. člena ZPP, ki je lex specialis, izigrana.
Kljub temu, da je že 31.5.2013 vedela, da bo od pogodbe odstopila, tega ni sporočila tožeči stranki, da bi se tudi ona lahko na odstop pripravila, temveč je, nasprotno, s svojim ravnanjem zbujala vtis, da namerava s poslovnim sodelovanjem nadaljevati. Pranje in najem perila sta ves čas potekala nemoteno. S takim ravnanjem je postavila tožečo stranko v neenakopraven položaj, saj ta na možnost odpovedi pogodbe ni mogla pravočasno odreagirati. Po mnenju pritožbenega sodišča je ravnanje tožene stranke v nasprotju najmanj z dobrimi poslovnimi običaji (stranki sta že tudi pred podpisom Pogodbe poslovno sodelovali), pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00011653
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149.. ZDR člen 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - pasivna legitimacija - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - tuja nega in pomoč - gradbeni podizvajalec
Bistvene so dejanske ugotovitve o tem, da je delo na spornem objektu v tujini, kjer je prišlo do padca, organizirala in nadzorovala druga toženka, da je tožnik navodila za delo prejemal od vodje monterjev druge toženke in da je bil tudi sicer aktivno vključen v njen delovni proces. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri delu, ki ga je treba šteti za dejavnost druge toženke in da je bila slednja kot glavni izvajalec dela dolžna poskrbeti za varno delo vseh delavcev na gradbišču, ne glede na to, ali so bili v delovnem razmerju pri njej ali pri podizvajalcu (prvemu tožencu).
Tožnik je v trenutku škodnega dogodka opravljal delo na višini 3 metrov. Delo na takšni višini glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic predstavlja nevarno dejavnost v smislu določbe 149. člena OZ, zaradi česar je na strani druge toženke, ki je nevarno dejavnost izvajala, podana objektivna odškodninska odgovornost.
Sicer drži, da v trenutku škodnega dogodka tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom in da ni nosil varnostne čelade. Vendar pa so za odločitev o morebitnem soprispevku tožnika bistvene nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik pred napotitvijo na delo v tujino ni opravil izpita iz varstva pri delu, in da s strani tožene stranke ni bil poučen niti o delu na gradbenem odru niti o uporabi zaščitnih sredstev. Ob takšnih okoliščinah tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi.
Preživninski zavezanec se ne more razbremeniti svojega preživninskega bremena zgolj s sklicevanjem na objektivne okoliščine v svoji sferi (brezposelnost, otrokovo varstvo itd.), na katere bi bil zmožen in dolžan z razumno pričakovano aktivnostjo vplivati ter izkoristiti ves svoj delovni potencial.
Tako kot je sodišče pravilno presojalo očetovo preživninsko zmožnost in ugotovilo, da nanjo njegova trenutna brezposelnost nima pravno relevantnega vpliva, bi moralo enako presojati še, ali je tudi mati izkoristila vse možnosti za pridobivanje dohodka. Torej, ali bi bila pridobitno sposobna, če bi otroka (pravočasno) zaupala v dnevno varstvo v vrtec. Posledično bi lahko delala in pridobivala dohodek, s katerim bi (lahko) krila del preživninskega bremena.
ZDR člen 118, 118/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - denarna nagrada - bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev dokaznega predloga - božičnica - reparacija - dodatek na delovno dobo - individualna pogodba o zaposlitvi - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnici je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala izključno zaradi ravnanja tožene stranke. V kolikor ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, bi tožnica tudi v spornih letih opravljala delo pri toženi stranki. V takem primeru pa bi ji pripadala tudi denarna nagrada. Zato ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi bila odločitev o nagradi izključno v diskreciji uprave tožene stranke. Ne gre torej za pravni položaj, ko bi se lahko štelo, da tožnica v spornem obdobju ne bi dosegala postavljenih individualnih ciljev oziroma prispevala k poslovnemu rezultatu tožene stranke. Glede na to je mogoče višino denarne nagrade določiti ob upoštevanju primerjave z izplačili, ki so jih dobili ostali delavci, ki imajo sklenjene individualne pogodbe. Zato je tožnica utemeljeno predlagala, da sodišče prve stopnje pozove toženo stranko k predložitvi podatkov o izplačilih denarne nagrade v obravnavanem obdobju, saj sama s temi podatki ne razpolaga. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnica do nagrade ni upravičena, ta dokazni predlog zavrnilo, je posledično nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.