DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00011438
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 179.. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (2005) člen 4.. Direktiva Sveta z dne 29. maja 1990 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah za ročno premeščanje bremen, kadar za delavce obstaja predvsem nevarnost poškodbe hrbta (četrta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) člen 3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ugotovilo, da je bila prva toženka kot delodajalec na podlagi 4. člena člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen, dolžna ročno premeščanje bremen nadomestiti s primerno delovno opremo, pripomočki in primernimi mehanskimi pomagali (prvi odstavek), saj je bilo to mogoče. Prva toženka je namreč po tožnikovi nezgodi uvedla delno avtomatizacijo delovnega procesa, tako da se čelni listi dostavijo na delovno mesto poleg zavijalnega stroja z viličarjem in jih ni treba več prenašati. Takšna obveznost je določena tudi v 3. členu Direktive o ročnem premeščanju bremen - Direktiva 90/269. Če te svoje obveznosti delodajalec ne izpolni, to ne more biti v breme delavca. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke zaradi njene opustitve skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ.
Po določbi prvega odstavka 363. člena ZPP lahko stranke s pritožbo izpodbijajo sklepe sodišča prve stopnje, nimajo pa pravice s pritožbo izpodbijati sklepov pritožbenega sodišča, s katerim je le to odločalo o pritožbenem postopku zoper sklepe prvostopenjskega sodišča. Takšna pritožba je nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00015781
ZKP člen 149.a, 235, 235/1, 373. KZ-1 člen 186.
prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - zaslišanje tajnega policijskega delavca - uporaba tajnih podatkov v sodnih postopkih - dokazna vrednost - nasprotujoči si dokazi - ugotavljanje dejanskega stanja - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim zaslišalo tudi izvajalca ukrepa tajnega opazovanja (tajnega opazovalca in koordinatorja), ki sta se res sklicevala na taktiko in metodo policijskega delovanja, vendar v tem ni videti nobenih nepravilnosti. Namreč izvajanje preiskovalnih ukrepov predstavlja taktiko in metodo dela policije, ki je v internem aktu policije razglašena s stopnjo tajnosti "zaupno", kar pomeni, da priča o okoliščinah glede načina izvajanja ukrepov v smislu 1. točke 235. člen ZKP ne sme biti zaslišana, razen če jo pristojni organ odveže te dolžnosti.
Osnovno vprašanje, ki se postavlja v pritožbenem odločanju je ocena dokazne vrednosti dokazov, ki potrjujejo zagovor obtoženca in ki so dokumentirani s posnetki in listinami ter drugič dokazov, ki so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, to je z uradnimi dejanji. Ker se dokazi medsebojno izključujejo, je torej možen le en odgovor in sicer, če so posnetki in listine glede obtoženčevega alibija pristni, potem policisti glede trditve, da so kritičnega dne opazovali M., ne govorijo resnice, če pa so njihove trditve točne, potem so razbremenilni dokazi ponarejeni. Ker obtoženec v istem času ni mogel biti na dveh mestih, druge razlage pač ni.
Preživninski zavezanec se ne more razbremeniti svojega preživninskega bremena zgolj s sklicevanjem na objektivne okoliščine v svoji sferi (brezposelnost, otrokovo varstvo itd.), na katere bi bil zmožen in dolžan z razumno pričakovano aktivnostjo vplivati ter izkoristiti ves svoj delovni potencial.
Tako kot je sodišče pravilno presojalo očetovo preživninsko zmožnost in ugotovilo, da nanjo njegova trenutna brezposelnost nima pravno relevantnega vpliva, bi moralo enako presojati še, ali je tudi mati izkoristila vse možnosti za pridobivanje dohodka. Torej, ali bi bila pridobitno sposobna, če bi otroka (pravočasno) zaupala v dnevno varstvo v vrtec. Posledično bi lahko delala in pridobivala dohodek, s katerim bi (lahko) krila del preživninskega bremena.
ZDR-1 člen 6, 200, 200/5.. Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 2, 10.
Tožena stranka je v postopku izkazala, da tožnico zaradi nošenja naglavne rute ni diskriminirala, zaslišane priče jo niso obravnavale na žaljiv, poniževalen in drug neprimeren način, od 64 prijavljenih kandidatov in 18 opravljenih razgovorih, pa tožnica ne more niti trditi, da bi tožena stranka zaposlila prav njo, oziroma da je bila diskriminirana zaradi nošenja naglavne rute.
Tožena stranka je tožnici na primeren način pojasnila, zakaj morajo vsi zaposleni nositi službena delovna oblačila (uniforme) in po potrebi tudi osebna varovalna sredstva, saj je potrebno zagotoviti preprečevanje raznih bolnišničnih okužb, tako je službena obleka pogoj za opravljanje posameznih zdravstvenih del in je tako zahteva tožene stranke po nošenju službene obleke sorazmerna in upravičena z zakonitim ciljem zmanjšanja higienskega tveganja.
Plačilne liste, iz katerih so sicer razvidni zneski dnevnic za opravljene prevoze v tujini, niso dokazila o plačilu teh stroškov. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zahtevana zneska iz naslova dnevnic.
Delna pokojnina se odmeri od predčasne ali starostne pokojnine, odmerjene na dan njene uveljavitve. Če uživalec delne pokojnine spremeni obseg zavarovanja, se spremeni tudi višina delne pokojnine. Glede na spremenjen obseg zavarovanja se odmeri od starostne ali predčasne pokojnine, odmerjene na dan njene uveljavitve. Spremenjeni znesek delne pokojnine se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po spremembi obsega zavarovanja.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje - delovni invalid I. kategorije invalidnosti
Samostojno hranjenje pomeni, da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano. Med sposobnost samostojnega uživanja hrane sodi sposobnost nositi hrano ali pijačo do ust in v usta ter sposobnost hrano pred tem, če je to potrebno, z ustreznim priborom v smislu razreza ali druge oblike oziroma pristopa, pripraviti za uživanje.
Tožniku, čeprav ima prirejeno žlico, ni mogoče šteti, da se samostojno hrani. Ta ortopedski pripomoček sam po sebi še ni uporaben, če se ga ne namesti in ustrezno pričvrsti in tudi ni uporaben za razrez ali uživanje vsake in vse hrane, ampak samo za določeno hrano.
neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - skrbnost pooblaščenca - zamuda roka za vložitev odgovora na tožbo
Vzrok zamudi ni ravnanje poštne delavke, saj je ta pisanje takoj vrnila pooblaščencu in mu na ta način omogočila pravočasno popravo napake, temveč je napako mogoče pripisati le pooblaščencu in neustrezni organizaciji njegovega poslovanja.
ZDSS-1 v prvem odstavku 73. člena določa, da v primeru, če je tožba vložena zoper upravni akt, mora obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. K tožbi je treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu.
ZDR člen 118, 118/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - denarna nagrada - bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev dokaznega predloga - božičnica - reparacija - dodatek na delovno dobo - individualna pogodba o zaposlitvi - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnici je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala izključno zaradi ravnanja tožene stranke. V kolikor ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, bi tožnica tudi v spornih letih opravljala delo pri toženi stranki. V takem primeru pa bi ji pripadala tudi denarna nagrada. Zato ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi bila odločitev o nagradi izključno v diskreciji uprave tožene stranke. Ne gre torej za pravni položaj, ko bi se lahko štelo, da tožnica v spornem obdobju ne bi dosegala postavljenih individualnih ciljev oziroma prispevala k poslovnemu rezultatu tožene stranke. Glede na to je mogoče višino denarne nagrade določiti ob upoštevanju primerjave z izplačili, ki so jih dobili ostali delavci, ki imajo sklenjene individualne pogodbe. Zato je tožnica utemeljeno predlagala, da sodišče prve stopnje pozove toženo stranko k predložitvi podatkov o izplačilih denarne nagrade v obravnavanem obdobju, saj sama s temi podatki ne razpolaga. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnica do nagrade ni upravičena, ta dokazni predlog zavrnilo, je posledično nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 14.
dodatek za nego otroka - seznam hudih bolezni
V sporni zadevi gre za otroka z boleznijo iz seznama hudih bolezni, kot je določeno v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1 in v 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Pritožba sicer pravilno poudarja, da ni mišljen celoten seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj, pač pa le točno določene bolezni in sicer tiste, ki so v tem seznamu izrecno navedene, da jim lahko pripada višji dodatek za nego otroka.
Za upoštevanje dohodka partnerja kot lastnega dohodka matere mladoletne tožnice ni materialno pravne podlage. To bi namreč pomenilo, da bi sodišče v nasprotju z zakonom materinemu partnerju "de facto" podelilo položaj preživninskega zavezanca.
V sporni zadevi naj bi šlo za krivdni izpis iz evidence Zavoda RS za zaposlovanje. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje presodilo, da krivdni razlog ni podan. Tožnica se je namreč z določenim dnem vključila v program aktivne politike zaposlovanja v okviru javnih del. Pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje soglaša.
poprava sodbe - popravni sklep - očitna pomota - postopek v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki - odločanje po prostem preudarku - stroški postopka - odločanje o stroških postopka - uspeh v postopku
V skladu z določbo prvega odstavka 328. člena ZPP lahko sodišče kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote v sodbi. Zakonsko pooblastilo sodišču, da odpravi napake, ni omejeno le na popravo napak v obrazložitvi, temveč tudi v izreku.
Sodišče v družinskopravnih zadevah odloča po prostem preudarku, ki mu ga je zakonodajalec zaupal v 413. členu ZPP. To je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče. Uspeh v postopku je le ena izmed okoliščin, ki jo lahko sodišče upošteva, ko odloča o stroških po 413. člen ZPP, ne more pa biti ena in edina okoliščina. Nasprotno stališče bi vodilo v dejansko uporabo 154. člena ZPP, s čimer bi bila določba 413. člena ZPP, ki je lex specialis, izigrana.
Kljub temu, da je že 31.5.2013 vedela, da bo od pogodbe odstopila, tega ni sporočila tožeči stranki, da bi se tudi ona lahko na odstop pripravila, temveč je, nasprotno, s svojim ravnanjem zbujala vtis, da namerava s poslovnim sodelovanjem nadaljevati. Pranje in najem perila sta ves čas potekala nemoteno. S takim ravnanjem je postavila tožečo stranko v neenakopraven položaj, saj ta na možnost odpovedi pogodbe ni mogla pravočasno odreagirati. Po mnenju pritožbenega sodišča je ravnanje tožene stranke v nasprotju najmanj z dobrimi poslovnimi običaji (stranki sta že tudi pred podpisom Pogodbe poslovno sodelovali), pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00011017
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/3.. ZJU člen 24, 24/3.. ZPP člen 8, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi ni izpolnjen, ker je tožnik, kljub priznanju kršitve, 26. 2. 2015 vse do prenehanja delovnega razmerja 23. 6. 2015 opravljal svoje delo. ZDR-1 v tretjem odstavku 110. člena določa, da delodajalec v primeru iz prve, druge in pete alineje prvega odstavka tega člena lahko delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka, torej ne določa, da to mora storiti. Odločitev o tem prepušča delodajalcu, ki ima od ugotovitve razloga za izredno odpoved na voljo tridesetdnevni rok za podajo odpovedi. Poleg tega je treba upoštevati, da ima javni uslužbenec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede na določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU možnost vložiti pritožbo, ki zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja, tako da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje šele po odločitvi drugostopenjskega organa o njegovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno opravljanje dela v času od ugotovitve odpovednega razloga do prenehanja delovnega razmerja zaradi pomanjkanja kadrov ne dokazuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno do izteka odpovednega roka.
preživninski spor - določitev preživnine - določitev višine preživnine - preživninske možnosti staršev in potrebe otrok - preživninske potrebe otroka - otroški dodatek - način preživljanja - plačilo preživnine v denarju - pravnomočno razsojena zadeva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dokler sta pravdni stranki z otrokoma skupaj živeli v skupnem gospodinjstvu, je bilo za otroke v skupnem gospodinjstvu poskrbljeno. Zahtevek za plačilo preživnine za obdobje, ko so še živeli skupaj, je bil zato pravilno zavrnjen.
plačilo razlike plače - dodatek za stalno pripravljenost - javni zavod - nadure
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi o delni ugoditvi zahtevku za plačilo dodatka za čas stalne pripravljenosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer oprlo na pravilno pravno podlago iz 46. člena KPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače, in da se mu čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas. Pri ugotavljanju odločilnega dejstva, ali je tožena stranka od tožnika zahtevala oziroma pričakovala, da se bo na alarm odzval tudi v nočnem času (med 00.00 in 6.00 uro), pa ni celovito dokazno ocenilo izpovedi prič.
Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 42. člena KPJS, v skladu s katerim 10-odstotni dodatek urne postavke osnovne plače javnemu uslužbencu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu. Iz navedenega določila ne izhaja, da javnemu uslužbencu omenjeni dodatek pripada tudi za osmi in deveti dan, zato je sodišče prve stopnje tožniku 10-odstotni dodatek neutemeljeno prisodilo tudi za te dneve.
preživninska obveznost staršev - bistveno spremenjene okoliščine - rojstvo otroka - III. kategorija invalidnosti - porazdelitev preživninskega bremena - pridobitna preživninska zmožnost - potrebe preživninskega upravičenca
Preživninska zmožnost obeh staršev je enaka. Ker se bo finančno stanje matere poslabšalo (ugotovljena III. kategorija invalidnosti), in ob upoštevanju, da je celotno breme vzgoje in varstva na toženki, je materialnopravno pravilna odločitev, naj se preživninsko breme porazdeli tako, da oče krije 60% otrokovih mesečnih potreb, mati pa 40%.