vdovska pokojnina - odmera vdovske pokojnine - sporazum s srbijo
Čeprav se je tožničinemu možu po začasni odločbi izplačevala starostna pokojnina, priznana za skupno dobo, in bi se mu tudi, če bi bila preračunana za slovensko dobo, še vedno izplačevala za skupno dobo, ta pokojnina, torej ne more predstavljati osnove za odmero tožničine vdovske pokojnine. Pokojnina, ki se je pokojnemu tožničinemu možu še naprej izplačevala, je bila odmerjena pred uveljavitvijo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Sporazum) na podlagi 39. člena ZPIZ z upoštevanjem skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Srbiji in Sloveniji, in se je možu zaradi načela varstva pridobljenih pravic iz 5. odstavka 38. člena Sporazuma le izplačevala. Vendar pa so po Sporazumu varovane le pridobljene pravice pokojnega moža, ne pa tudi vdovska pokojnina, ki je tožničina izvedena pravica. Do izplačevanja pokojnine, ki je odmerjena v višini glede na skupno dobo, je bil torej upravičen le pokojni mož.
Pokojni mož je imel na dan smrti na podlagi 38. člena Sporazuma lahko le pravico do pokojnine, odmerjene na podlagi slovenske dobe, usklajene na dan smrti, čeprav te toženec še ni odmeril s končno odločbo in čeprav se mu je tudi z začasno odločbo izplačevala prvotno priznana pokojnina, odmerjena ob upoštevanju skupne dobe. Vdovska pokojnina je bila tožnici pravilno in zakonito odmerjena od pokojnine, odmerjene na podlagi slovenske dobe.
licenčna pogodba - prenos pogodbe - prenos licenčne pogodbe - prenos uporabe blagovne znamke - veljavnost pogodbe - odtujitev v zakup dane stvari - odpoved pogodbe
Pridobitelj licence, ki je na podlagi licenčne pogodbe pridobil pravico izkoriščanja pravice za določen ali nedoločen čas, ima še naprej pravico do izkoriščanja pravice, kljub temu, da licencodajalec pravico proda. Kupec pravice stopi na mesto prejšnjega licencodajalca. Ker je licenca po svoji naravi podobna rabokupu, je treba ob odsotnosti specialnih določil za licenčno pogodbo smiselno uporabiti določila o odtujitvi v zakup dane stvari.
plačilo razlike plače - dodatek za stalno pripravljenost - javni zavod - nadure
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi o delni ugoditvi zahtevku za plačilo dodatka za čas stalne pripravljenosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer oprlo na pravilno pravno podlago iz 46. člena KPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače, in da se mu čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas. Pri ugotavljanju odločilnega dejstva, ali je tožena stranka od tožnika zahtevala oziroma pričakovala, da se bo na alarm odzval tudi v nočnem času (med 00.00 in 6.00 uro), pa ni celovito dokazno ocenilo izpovedi prič.
Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 42. člena KPJS, v skladu s katerim 10-odstotni dodatek urne postavke osnovne plače javnemu uslužbencu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu. Iz navedenega določila ne izhaja, da javnemu uslužbencu omenjeni dodatek pripada tudi za osmi in deveti dan, zato je sodišče prve stopnje tožniku 10-odstotni dodatek neutemeljeno prisodilo tudi za te dneve.
Res zoper sklep o založitvi dodatnega predujma tožena stranka ni imela pritožbe, ker zoper sklep procesnega vodstva v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZPP ni pritožbe. Vendar pa to ne pomeni, da stranka ni dolžna takoj, ko meni, da je prišlo do postopkovnih kršitev, le-teh uveljaviti takoj, v izogib prekluziji uveljavljanja procesnih kršitev (breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev).
Grajanje procesnih kršitev takoj ko je to mogoče, pomeni, da je stranka kršitev dolžna uveljaviti takoj, ko ima možnost kršitev ugotoviti. Tožena stranka se je z odločitvijo o založitvi dodatnega predujma seznanila z vročitvijo sklepa, ki mu je bila hkrati priložena tudi vloga izvedenca. Tako se je seznanila z razlogi sodišča za takšno odločitev in z razlogi izvedenca, ki so to odločitev sodišča pogojevali. Tožena stranka se je na nepravilnosti sodišča prve stopnje pri izdaji sklepa in na neustreznost izvedenčeve ocene predvidenih stroškov sklicevala več kot štiri mesece po izdaji sklepa o založitvi predujma in sicer šele v pripravljalni vlogi, vloženi na glavni obravnavi dne 19. 5. 2017 oziroma na tej obravnavi, kar pa po presoji sodišča druge stopnje ni v okviru standarda uveljavljanja procesnih kršitev takoj ko je to mogoče, pri čemer tožena stranka tudi ni zatrjevala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Za upoštevanje dohodka partnerja kot lastnega dohodka matere mladoletne tožnice ni materialno pravne podlage. To bi namreč pomenilo, da bi sodišče v nasprotju z zakonom materinemu partnerju "de facto" podelilo položaj preživninskega zavezanca.
Po določbi prvega odstavka 363. člena ZPP lahko stranke s pritožbo izpodbijajo sklepe sodišča prve stopnje, nimajo pa pravice s pritožbo izpodbijati sklepov pritožbenega sodišča, s katerim je le to odločalo o pritožbenem postopku zoper sklepe prvostopenjskega sodišča. Takšna pritožba je nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje - delovni invalid I. kategorije invalidnosti
Samostojno hranjenje pomeni, da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano. Med sposobnost samostojnega uživanja hrane sodi sposobnost nositi hrano ali pijačo do ust in v usta ter sposobnost hrano pred tem, če je to potrebno, z ustreznim priborom v smislu razreza ali druge oblike oziroma pristopa, pripraviti za uživanje.
Tožniku, čeprav ima prirejeno žlico, ni mogoče šteti, da se samostojno hrani. Ta ortopedski pripomoček sam po sebi še ni uporaben, če se ga ne namesti in ustrezno pričvrsti in tudi ni uporaben za razrez ali uživanje vsake in vse hrane, ampak samo za določeno hrano.
ZDSS-1 v prvem odstavku 73. člena določa, da v primeru, če je tožba vložena zoper upravni akt, mora obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. K tožbi je treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu.
Plačilne liste, iz katerih so sicer razvidni zneski dnevnic za opravljene prevoze v tujini, niso dokazila o plačilu teh stroškov. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zahtevana zneska iz naslova dnevnic.
Predlagatelj zahteva razveljavitev sklepa nasprotnega udeleženca, na podlagi katerega je nasprotni udeleženec sklenil, da predlagatelj ni reprezentativni sindikat znotraj podjetja. Iz sklepa nasprotnega udeleženca je razvidno, da se sindikat že več let ne odziva na povabila za sodelovanje v postopkih kolektivnega urejanja pravic delavcev ter da je v navedeni sindikat trenutno včlanjenih manj kot 15 % zaposlenih pri delodajalcu, zato več ne izpolnjuje zakonskih pogojev reprezentativnosti. Sodišča prve stopnje je pravilno zaključilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za to, da nasprotni udeleženec predlagatelju odvzame status reprezentativnosti v podjetju.
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predlagatelj v spornem obdobju šestih mesecev pred podajo izpodbijanega sklepa deloval tako, da je članicama pravno svetoval po elektronski pošti, po telefonu oziroma na domu, je pravilen dokazni zaključek, da je izpolnjen pogoj za priznanje reprezentativnosti v smislu določbe 6. člena ZRSin.
začasna odredba - pogoji za začasno odredbo - vzgoja in varstvo otroka - stiki - preživnina - nujnost izdaje začasne odredbe - ogroženost otroka - otrokova korist
Dejansko stanje je tako, da zaradi mamine popolne neangažiranosti oče polno (in izključno) izvršuje vzgojo in varstvo. Da bi bilo to treba še pravno formalizirati z izdajo začasne odredbe, ni nobene potrebe. Če otrok ni ogrožen, podlage za izdajo začasne odredbe ni.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - izločitev izvedenca
Ker možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane in ni šlo za nujno zdravljenje je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pogoji, določeni v 44.a členu ZZVZZ niso bili izpolnjeni ter je sodišče tako utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika. Pri tožniku je šlo za bolnišnično zdravljenje, zato do povračila stroškov zdravljenja na podlagi 44.c člena ZZVZZ, ki ureja možnost ambulantnega zdravljenja v drugi državi, tožnik ni upravičen.
ZDR člen 118, 118/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - denarna nagrada - bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev dokaznega predloga - božičnica - reparacija - dodatek na delovno dobo - individualna pogodba o zaposlitvi - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnici je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala izključno zaradi ravnanja tožene stranke. V kolikor ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, bi tožnica tudi v spornih letih opravljala delo pri toženi stranki. V takem primeru pa bi ji pripadala tudi denarna nagrada. Zato ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi bila odločitev o nagradi izključno v diskreciji uprave tožene stranke. Ne gre torej za pravni položaj, ko bi se lahko štelo, da tožnica v spornem obdobju ne bi dosegala postavljenih individualnih ciljev oziroma prispevala k poslovnemu rezultatu tožene stranke. Glede na to je mogoče višino denarne nagrade določiti ob upoštevanju primerjave z izplačili, ki so jih dobili ostali delavci, ki imajo sklenjene individualne pogodbe. Zato je tožnica utemeljeno predlagala, da sodišče prve stopnje pozove toženo stranko k predložitvi podatkov o izplačilih denarne nagrade v obravnavanem obdobju, saj sama s temi podatki ne razpolaga. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnica do nagrade ni upravičena, ta dokazni predlog zavrnilo, je posledično nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZGD-1 člen 35, 35/3.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravna oseba - zakoniti zastopnik - prokurist - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - zastopanje na naroku
Sodišče prve stopnje na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da prokurist ne more zastopati gospodarske družbe na naroku za glavno obravnavo, toženi stranki ni omogočilo sodelovanja v postopku in je s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sprememba naslova - goljufija - stroški za prihod na delo - obveščanje delodajalca
Višina protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pri čemer kaznivo dejanje goljufije stori tisti, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti ali ga s tem zapelje, da v škodo svojega ali drugega premoženja kaj stori ali opusti. Znak kaznivega dejanja je le določena protipravna premoženjska korist, katero pa je sodišče ugotovilo in pojasnilo, da so bili tožniku izplačani višji prevozni stroški, kot bi mu dejansko pripadali glede na kraj dejanskega (prevoza) prihoda na delo.
V skladu s 36. členom ZDR mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh podatkih, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Prav tako se je delavec v skladu s 37. členom ZDR dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno lahko škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tako je tožnik z lažno izjavo glede kraja bivanja storil tudi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00015781
ZKP člen 149.a, 235, 235/1, 373. KZ-1 člen 186.
prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - zaslišanje tajnega policijskega delavca - uporaba tajnih podatkov v sodnih postopkih - dokazna vrednost - nasprotujoči si dokazi - ugotavljanje dejanskega stanja - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim zaslišalo tudi izvajalca ukrepa tajnega opazovanja (tajnega opazovalca in koordinatorja), ki sta se res sklicevala na taktiko in metodo policijskega delovanja, vendar v tem ni videti nobenih nepravilnosti. Namreč izvajanje preiskovalnih ukrepov predstavlja taktiko in metodo dela policije, ki je v internem aktu policije razglašena s stopnjo tajnosti "zaupno", kar pomeni, da priča o okoliščinah glede načina izvajanja ukrepov v smislu 1. točke 235. člen ZKP ne sme biti zaslišana, razen če jo pristojni organ odveže te dolžnosti.
Osnovno vprašanje, ki se postavlja v pritožbenem odločanju je ocena dokazne vrednosti dokazov, ki potrjujejo zagovor obtoženca in ki so dokumentirani s posnetki in listinami ter drugič dokazov, ki so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, to je z uradnimi dejanji. Ker se dokazi medsebojno izključujejo, je torej možen le en odgovor in sicer, če so posnetki in listine glede obtoženčevega alibija pristni, potem policisti glede trditve, da so kritičnega dne opazovali M., ne govorijo resnice, če pa so njihove trditve točne, potem so razbremenilni dokazi ponarejeni. Ker obtoženec v istem času ni mogel biti na dveh mestih, druge razlage pač ni.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - prispevki za socialno varnost - poklicni vojak - poklicno zavarovanje - pokojninski načrt - odkupna vrednost
Ker so bila glede postopka pri izplačilih odkupne vrednosti pogodbena določila, določena tako v Pokojninskem načrtu, kakor v Pravilih upravljanja Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije - SODPZ, jasna in določajo glede pravočasnosti podaje zahtevka oddajo zahtevka in ne prejem zahtevka in seznanitev z zahtevkom s strani drugo pogodbenice, je potrebno v skladu z navedenim uporabiti oddajno teorijo. Po tej teoriji pa se šteje, da je tožnik svoj zahtevek na predpisanem obrazcu (obrazec 12 SODPZ) oddal pravočasno, ko ga je toženi stranki posredoval priporočeno po pošti spornega dne in se šteje, da ga je tega dne tožena stranka tudi prejela.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00011438
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 179.. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (2005) člen 4.. Direktiva Sveta z dne 29. maja 1990 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah za ročno premeščanje bremen, kadar za delavce obstaja predvsem nevarnost poškodbe hrbta (četrta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) člen 3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ugotovilo, da je bila prva toženka kot delodajalec na podlagi 4. člena člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen, dolžna ročno premeščanje bremen nadomestiti s primerno delovno opremo, pripomočki in primernimi mehanskimi pomagali (prvi odstavek), saj je bilo to mogoče. Prva toženka je namreč po tožnikovi nezgodi uvedla delno avtomatizacijo delovnega procesa, tako da se čelni listi dostavijo na delovno mesto poleg zavijalnega stroja z viličarjem in jih ni treba več prenašati. Takšna obveznost je določena tudi v 3. členu Direktive o ročnem premeščanju bremen - Direktiva 90/269. Če te svoje obveznosti delodajalec ne izpolni, to ne more biti v breme delavca. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke zaradi njene opustitve skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ.
ZDR-1 člen 6, 200, 200/5.. Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 2, 10.
Tožena stranka je v postopku izkazala, da tožnico zaradi nošenja naglavne rute ni diskriminirala, zaslišane priče jo niso obravnavale na žaljiv, poniževalen in drug neprimeren način, od 64 prijavljenih kandidatov in 18 opravljenih razgovorih, pa tožnica ne more niti trditi, da bi tožena stranka zaposlila prav njo, oziroma da je bila diskriminirana zaradi nošenja naglavne rute.
Tožena stranka je tožnici na primeren način pojasnila, zakaj morajo vsi zaposleni nositi službena delovna oblačila (uniforme) in po potrebi tudi osebna varovalna sredstva, saj je potrebno zagotoviti preprečevanje raznih bolnišničnih okužb, tako je službena obleka pogoj za opravljanje posameznih zdravstvenih del in je tako zahteva tožene stranke po nošenju službene obleke sorazmerna in upravičena z zakonitim ciljem zmanjšanja higienskega tveganja.