Tožeča stranka po priznanju terjatve ni umaknila tožbe, temveč je v pripravljalni vlogi vztrajala pri njej in zatrjevala v čem je njen pravni interes za nadaljevanje postopka. Ni pa vložila pritožbe zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje in s tem preprečila odločanja o pravdnih stroških po načelu uspeha.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00010707
ZPP člen 8, 115, 214. ZPotK-1 člen 20, 20/1, 27, 27/3. OZ člen 190. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 15, 16, 16/1, 17. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 6, 6/1, 6/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - upravno izplačilna prepoved - potrošnik - potrošniška pogodba - potrošniška kreditna pogodba - odstop od terjatve - neupravičena pridobitev - pasivna legitimacija - dogovor o pristojnosti - dogovor o uporabi tujega prava - uporaba slovenskega prava - kogentne določbe - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - trditveno in dokazno breme - izvedba naroka v odsotnosti tožene stranke - pristojnost slovenskega sodišča - zakoniti zastopnik stranke - neopravičena odsotnost z naroka - zdravniško opravičilo
Ker lahko tožnica v skladu s prvim odstavkom 16. člena Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodiščem v državi članici, v kateri ima ta stranka svoje prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče – tožnica pa ima stalno prebivališče v R Sloveniji – je pravilna odločitev prvega sodišča, da je podana pristojnost slovenskega sodišča. V pogodbi sklenjeni dogovor o pristojnosti sodišča R Češke ne zadosti pogojem 17. člena uredbe; sklenjen bi namreč moral biti po nastanku spora.
Izhajajoč iz dejstva, da ima tožnica stalno prebivališče v R Sloveniji, čemur toženec ni ugovarjal, je pravilna odločitev prvega sodišča, da je v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I treba uporabiti pravo R Slovenije. Tožnica in kreditodajalec sta se sicer res dogovorila o uporabi prava R Češke, vendar pa je pravilno nadaljnje razlogovanje prvega sodišča, da v skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I izbira prava potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih po pravu R Slovenije ni dogovorjeno odstopanje z dogovorom. Zato se je prvo sodišče pravilno oprlo na določbe ZPotK-1. Gre za kogentne določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati. Ker je pogodba nična, je za odločitev v obravnavani zadevi treba uporabiti pravo R Slovenije tudi na podlagi prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim. I.
preložitev naroka za glavno obravnavo - upravičeni razlogi za izostanek z naroka - koncentracija postopka - javni interes - službena odsotnost - neodložljive obveznosti - upravičena zadržanost z naroka za glavno obravnavo - pooblastilo odvetniku - izvajanje dokazov
Sodišče po 115. členu ZPP ni dolžno preložiti naroka, če ne obstajajo okoliščine, ki to opravičujejo. Sodišče sme v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, ki se naroka ne more udeležiti.
Službene obveznosti same po sebi niso opravičljiv razlog za izostanek z naroka. Izjema bi bila podana zgolj v primeru, če bi šlo za nujen in neodložljiv, nenadni dogodek.
Tudi stranki, ki v postopku sodeluje sama je mogoče naložiti breme, da v primeru upravičene zadržanosti poskrbi za to, da bo opravo procesnega dejanja zagotovila preko pooblaščenca. V tehtanju med interesi strank in interesi delovanja pravosodja v celoti namreč ni pretirano pričakovanje, da bo stranka, ki ne more sodelovati na naroku, podala pooblastilo odvetniku oziroma zaprosila za brezplačno pravno pomoč.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če stranka pred tem ne navede konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala. Izvajanje dokazov, med katere spada tudi dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, je namreč namenjeno dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa temu, da bi stranka na zaslišanju šele navajala pravnorelevantna dejstva oziroma podala ustrezne konkretizirane ugovore.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Ukinitev organizacijske enote in ukinitev delovnega mesta, do katere je dejansko prišlo, je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in predstavlja utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog, to je ukinitev vseh delovnih mest vodij projektov, odpoved tožnici ni bila podana iz diskriminatornega razloga oziroma neutemeljenega razloga, ki ga določa 90. člen ZDR-1. Tudi dejstvo, da je tožena stranka na novo ustanovljeni delovni mesti zaposlila drugi dve delavki, ne predstavlja diskriminatorskega ravnanja s strani tožene stranke proti tožnici. ZDR-1 namreč ne določa več, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot je to določal 88. člen ZDR. Zato tožena stranka tožnici zaposlitve na novoustanovljenih delovnih mestih ni bila dolžna ponuditi.
ugotovitev pravice ali pravnega razmerja - pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe - legalizacija nedovoljene gradnje - soglasje lastnika za gradnjo - soglasje solastnika - učinki pogodbe med pogodbenikoma in njunimi pravnimi nasledniki
Tožnici z uveljaljanjem zahtevka na ugotovitev, da je bilo soglasje za legalizacijo nedovoljene gradnje dano s podpisom pogodbe, uveljavljata ugotovitev pravnega razmerja, katerega vsebina je s strani pravnega prednika toženca dano soglasje za legalizacijo objektov. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnici s stopnjo verjetnosti izkazali, da jima bo uspeh v pravdi odprl možnost, da bosta lahko uveljavljali kakšno pravico ali korist, ki jima jo zagotavlja zakon, pa je brez pravde ne moreta doseči. Tožnici sta namreč že v tožbeni trditveni podlagi navedli, da sta po prejemu odločbe gradbene inšpekcije začeli postopek legalizacije nedovoljene gradnje. Pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja pa je soglasje solastnika za legalizacijo nedovoljene gradnje.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - bolezenska stanja - predhodna poškodba oškodovanca - zdravstveno stanje oškodovanca pred poškodbo - vzročna zveza - teorija jajčne lupine - adekvatna vzročnost
Zaradi posledic nezgode tožnik trpi lažje duševne bolečine, pri čemer so njegove zdravstvene težave predvsem posledica bolezenskih stanj, medtem ko so zaradi škodnega dogodka njegove aktivnosti zmanjšane le v deležu, ki ne presega 30 %, zato je zgolj v tem obsegu upravičen do odškodnine iz tega naslova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00010460
ZPP člen 115. SPZ člen 43, 43/1, 48, 48/2. OZ člen 190.
preložitev naroka - pogoji za preložitev naroka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - trditvena podlaga - vlaganja v tujo nepremičnino - pridobitev solastninske pravice z vlaganji - dogovor o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji - neupravičena pridobitev - povrnitev vlaganj - obogatitev - supeficies solo cedit - sestavina nepremičnine - pasivna legitimacija lastnika - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem
Ker zaradi temeljnega načela stvarnega prava, da je sestavina nepremičnine vse, kar je z njo trajno spojeno, ali je na, nad ali pod nepremičnino (superficies solo cedit), vlaganja lastnika nepremičnine postanejo njen del, lahko graditelj, ki je vlagal s soglasjem lastnika, od njega zahteva le tisto, za kar je bil ta obogaten. Sodišče prve stopnje je tožnikova podredna zahtevka na povrnitev vlaganj pravilno zavrnilo, ker je ocenilo, da pasivna legitimacija tožencev ni podana. Ob vložitvi tožbe namreč nista bila več lastnika nepremičnine, prav tako pa tudi ne v času opravljenih vlaganj.
razdelitveni narok - izpodbijanje terjatev drugega upnika
Ker lahko glede na določbo drugega v zvezi s tretjim odstavkom 201. člena ZIZ dolžnik terjatev upnika izpodbija na razdelitvenem naroku le, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, je glede na zgoraj navedeno pritrditi sodišču prve stopnje, da navzočnost dolžnika na naroku ni bila nujna, saj je upnikovo terjatev izpodbijal že pred razdelitvenim narokom z ugovorom po izteku roka.
odlog izvršbe - pristop upnikov k že začeti izvršbi - nedovoljena pritožba - predlog za nadaljevanje izvršbe - soglasje vseh upnikov
Nov upnik, ki v času odloga pristopi nepremičninski izvršbi, ima možnost, da predlaga nadaljevanje izvršbe še pred potekom časa, za katerega je bila izvršba odložena (drugi odstavek 75. člena ZIZ). Že okoliščina, da pristopi v času odloga nepremičninski izvršbi nov upnik, ki odlogu nasprotuje, pomeni prenehanje podlage oziroma razlogov za odlog, ki so ga predlagali prvotni upniki.
najemodajalec - prenehanje najemnega razmerja za poslovni prostor - odpoved najemnega razmerja za poslovni prostor - dokazi in izvajanje dokazov - načelo ekonomičnosti postopka
Pravilnik določa razmerje med lastnikom in upraviteljem, v ničemer pa ne posega v najemno razmerje med najemodajalcem in najemnikom. Pogodbeni stranki zavezuje najemna pogodba, na katero Pravilnik nima nobenega vpliva; upravitelj pa niti z Aneksom št. 4 niti s Pravilnikom ni pridobila statusa najemodajalca.
Izjava priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme med ostalim uporabiti tudi za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Izjava z dne 22. 7. 2015, podana policistom po drugem odstavku 148. člena ZKP, je bila tudi v predmetnem primeru priči le predočena zaradi ocenjevanja verodostojnosti njegove izpovedbe na glavni obravnavi, nikakor pa ni mogoče trditi, da na njej temelji izpodbijana obsodilna sodba, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 23, 23/2. ZKP člen 35, 35/1.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - dvom v nepristranskost sojenja
Po ustaljeni sodni praksi nezakonitosti, ki jih v postopku s pravnimi sredstvi zatrjujejo stranke, same po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. So namreč predmet reševanja in odločanja v okviru rednih in izrednih pritožbenih sredstev, v okviru odločanja o prenosu krajevne pristojnosti pa o njih ni mogoče presojati.
Okoliščina, da je predsednica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu podala predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper zagovornika, ob dejstvu, da navedena kot sodnica o zadevi v nadaljevanju postopka ne bo odločala, tudi ni razlog, ki bi narekoval prenos krajevne pristojnosti po določbi prvega odstavka 35. člena ZKP.
Po določbi prvega odstavka 6. člena KZ-1 se kazenski zakon ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah ustave ali pravilih mednarodnega prava. Imuniteto sodnikov kot eno izmed prvin neodvisnosti sodnikov, ki izhajajo iz 125. člena Ustave RS, zagotavljajo določbe 134. člena Ustave RS. Prvi odstavek tega ustavnega določila zajema materialno imuniteto oziroma indemniteto sodnikov in vsebuje prepoved, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču.
Prav za takšno odločanje z izražanjem mnenja in glasovanjem pa je šlo v obravnavani kazenski zadevi, ko je senat višjega sodišča v sestavi obdolženih višjih sodnikov odločal o tem, ali je pritožba oškodovanca kot tožilca zoper sklep Okrajnega sodišča v Postojni z dne 10. 11. 2015, opr. št. I K 20254/2015, utemeljena ali ne, pri čemer je seveda moralo presoditi, ali je bil oškodovanec kot tožilec pri nadaljevanju kazenskega pregona prekludiran.
kazen zapora - kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - vikend zapor - alternativni način izvršitve kazni zapora
Predlogu za vse v 86. členu KZ-1 opredeljene načine alternativnega prestajanja kazni zapora je mogoče ugoditi le v primeru, če je obsojencu izrečena kazen zapora in če ni bil obsojen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. Glede na to, da je bila obsojencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, ni izpolnjen navedeni formalni (objektivni) zakonski pogoj in so zato razlogi napadenega sklepa, navedeni v točkah 7 in 8 obrazložitve sklepa, pravilni in povsem razumljivi.
Sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve napadene sodbe sicer ugotavlja in razlaga, da sta oba obdolženca odločilno prispevala k storitvi obeh očitanih jima kaznivih dejanj, pri čemer je bila tako zavest, kakor tudi volja vsakega od njiju usmerjena k izvršitvi celotnega vsakega posameznega kaznivega dejanja, za katerega se je vsak od njiju hote odločil, kar vse pomeni, da ju je potrebno obravnavati kot sostorilca, vendar navedenega ne podkrepi s konkretnimi dejstvi, ki bi potrjevala pravilnost zatrjevanih zaključkov prvostopnega sodišča o obstoju sostorilstva obeh obdolžencev pri obeh kaznivih dejanjih.
Sodišče prve stopnje je dolžno ugotoviti, kateri od obdolžencev in s čim je izpolnil zakonske zanke očitanega mu kaznivega dejanja in o tem v sodbi navesti jasne razloge, kar pa glede kaznivega dejanja iz točke II izreka prvostopne sodbe ni primer.
pravnomočnost sklepa o ugovoru - sklep o dopolnitvi tožbe - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba zoper sklep procesnega vodstva - dolžnost plačila sodne takse - nastanek taksne obveznosti
Trditve, da naj bi bil ugovor zoper sklep o izvršbi prepozen, bi morala tožeča stranka uveljavljati najkasneje s pritožbo zoper sklep izvršilnega sodišča z dne 10. 7. 2017, sedaj pa tega ne more uveljavljati več. Ne Okrožno sodišče v Ljubljani ne višje sodišče tega sklepa na noben način ne moreta spremeniti, pravnomočnost pa je posledica ravnanj strank, ki se zoper sklep o ugovoru nista pritožili.
Sklep o dopolnitvi tožbe je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo ugovor tožeče stranke v tem delu.
Iz spisa izhaja, da je bil ugovor vložen, po pravnomočnosti sklepa o ugovoru pa je zadevo začelo obravnavati Okrožno sodišče v Ljubljani. S tem se je tudi vzpostavila dolžnost tožeče stranke, da doplača sodno takso za tožbo – taksa za redni postopek.
utemeljenost začasne odredbe - povrnitev premoženjske škode - povrnitev škode dolžniku zaradi neutemeljene začasne odredbe - opravičba začasne odredbe - pravnomočna obtožnica - potek časa, za katerega je bila začasna odredba izdana
Če sodišče izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali že izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Iz tega izhaja, da je za opravičitev začasne odredbe potrebna oz. zadostuje že vložitev tožbe in ne končni uspeh v glavnem postopku. Pravilno je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da to smiselno pomeni, da mora za opravičitev začasne odredbe, izdane v predkazenskem ali kazenskem postopku, zadostovati že vložitev obtožnice (pravnomočna obtožnica) in ne šele obsodilna sodba. V tem primeru je postala obtožnica pravnomočna (enkrat je bila tudi že izdana nepravnomočna obsodilna sodba), zato ni res, da toženka začasne odredbe ni opravičila.
postopek osebnega stečaja - izpraznitev stanovanja - rok za izpraznitev - zakonski rok - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - sklep o prodaji - nepodaljšljivi rok
Sodišče mora izdati sklep o izpraznitvi stanovanja oziroma stanovanjske hiše, in sicer to stori že ob izdaji prvega sklepa o prodaji.
Leto in pol (od začetka postopka osebnega stečaja) je po oceni višjega sodišča več kot dovolj časa za pripravo otrok na selitev. Rok za izpraznitev pa je tudi zakonsko določen, kar pomeni, da sodišče ne more določiti nekega drugega, daljšega roka za izpraznitev.
spor majhne vrednosti - stečajni postopek - izpodbojna pravna dejanja - razveljavitev učinkov pogodbe o asignaciji - plačilo DDV - nujna plačila - subjektivni pogoj izpodbojnosti
Zgolj zaradi tega, ker se je dolg tožeče stranke do tožene stranke (ki je bil poravnan z izpodbijanimi asignacijami) nanašal na plačilo DDV, ne moremo reči, da učinkov plačil, izvedenih na podlagi spornih asignacij, ni dovoljeno razveljaviti oziroma da asignacije z dne 12. 4., 14. 4. in 21. 3. 2016 niso izpodbojne. Pravnega dejanja stečajnega dolžnika, ki je predmet presoje v tem postopku, namreč ni mogoče subsumirati pod določbo 273. člena ZFPPIPP. Ni mogoče reči, da gre za nujno plačilo v smislu drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP (pri čemer je potrebno poudariti, da tudi plačila, ki jih kot nujna za redno poslovanje družbe po nastopu insolventnosti opredeljuje 34. člen ZFPPIPP, samo zato še niso neizpodbojna).
ZIZ člen 3, 178, 178/2, 178/5, 179, 179/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZZK-1 člen 12, 12/1.
prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine - skupna vrednost - ločena prodaja nepremičnin - dan cenitve - pripombe na cenitveno poročilo - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje - zavlačevanje postopka - dejansko stanje nepremičnin - uporabna površina - izbira metode cenitve - faktor prisilne prodaje
Za sprejem odločitve, ali bodo nepremičnine ocenjene in prodane posebej ali skupaj, izvršilno sodišče ne bi smelo upoštevati zgolj velikosti posameznih nepremičnin. Bistveno je namreč, kaj ocenjevane nepremičnine predstavljajo v naravi, kje ležijo, ter ali jih je mogoče prodati tudi ločeno.
Upoštevanje faktorja prisilne prodaje pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin v ZIZ ni predpisano.