dovoljenost predloga za dopustitev revizije - novo pooblastilo za vložitev predloga za dopustitev revizije - zastopanje po odvetniku - predrugačen datum na pooblastilu - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Novo pooblastilo je pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, to je po pravnomočnosti izpodbijane odločitve.
Predloženi pooblastili tožnice in stranskega intervenienta nista novi. Poleg tega je očitno, da je bil datum na pooblastilu tožnice napisan naknadno (in še to neskladno z zahtevo po novem pooblastilu), saj se zapisani datum po odtenku črnila in pisavi ne ujema s podpisom pooblastiteljice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00048223
ZNP člen 34. ZNP-1 člen 37, 216, 216/1, 216/2. ZPP člen 367, 367/2, 377, 384, 384/1.
predlog za dopustitev revizije - zapuščinski postopek - nepravdni postopek - dovoljenost revizije - prehodne določbe ZNP-1 - zavrženje predloga
Prvi odstavek 216. člena ZNP-1 določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZNP-1 pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov. To pomeni, da se tudi v obravnavani zadevi za celoten postopek, vključno s pritožbenim postopkom in vključno s presojo dovoljenosti revizije, uporabljajo določbe prej veljavnega ZNP. Revizija tako ni dovoljena in je tudi dopustiti ni mogoče (drugi odstavek 367. člena ZPP).
Predlagatelj sicer opozarja na drugi odstavek 216. člena ZNP-1, ki določa, da če se po uveljavitvi tega zakona v postopkih iz prvega odstavka tega člena odločba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, se postopek nadaljuje po tem zakonu. Predlagatelj navaja, da je glede stroškov predlagatelja sodišče prve stopnje enkrat že odločilo, višje sodišče pa je nato to odločitev razveljavilo. Sodišče prve stopnje je zato o stroških skrbnika zapuščine odločalo ponovno. Vendar pa se navedena določba lahko nanaša kvečjemu na odločanje o glavni stvari, ne pa tudi na vse druge odločitve (na primer procesne sklepe itd.), ki to niso, čeprav so predmet preizkusa pred pritožbenim sodiščem. Razveljavitev takšnega sklepa ne more povzročiti, da se bodisi za celotni postopek (torej tudi za odločanje o glavni stvari, o kateri morda še niti ni bilo odločeno), bodisi samo za konkretno (procesno) vprašanje začne uporabljati novi zakon.
predlog za dopustitev revizije - odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - nesreča pri delu - razkladanje tovora - varnost pri delu - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - zavlačevanje postopka - zavrnitev predloga
Ko je postopek aktivno že dlje časa v teku, bodo pogoji za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča iz 67. člena ZPP po naravi stvari izpolnjeni le izjemoma. Določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, po tem, ko je pristojno sodišče že izvedlo več procesnih dejanj, namreč nujno zavlačuje postopek. Če pa zavlačuje postopek, je to ravno v nasprotju s ciljem instituta določitve drugega stvarno pristojnega sodišča iz 67. člena ZPP, v skladu s katerim naj bi se po spremenjeni pristojnosti postopek lažje opravil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00048349
SPZ člen 142. ZZK-1 člen 91. ZPP člen 367a, 367a/1.
predlog za dopustitev revizije - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - zaznamba neposredne izvršljivosti - zastavni dolžnik - sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - zavrnitev predloga
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nekonkretizirana navedba - nezadovoljstvo stranke z delom sodišča v drugih postopkih - zavrnitev predloga
Predlagateljeve navedbe v zvezi s pristranskim sodstvom pa so povsem posplošene in nekonkretizirane, nanašajo se na pretekle pravdne in druge sodne postopke, v katerih je sodeloval predlagatelj, izrecno pa je omenjeno le Okrožno sodišče v Kranju, ki sploh ni pristojno za odločanje v konkretni zapuščinski zadevi. Zato ne pomenijo podlage za prenos pristojnosti zaradi "drugih tehtnih razlogov".
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00048755
ZVPot člen 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - tuja valuta denarne obveznosti - ničnost pogodbe - valutno tveganje - neupravičena pridobitev - kondikcija - zastaranje kondikcijskega zahtevka - začetek teka zastaralnega roka - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa Sodišča Evropske unije - dopuščena revizija
Iz sodne prakse SEU je mogoče izluščiti osnovna vodila, ki so pravno pomembna tudi pri presoji vprašanja zastaranja kondikcijske terjatve kreditojemalca, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih, in sicer:
a) da je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino;
b) da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktiva 93/13, treba upoštevati tudi trajanje roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka;
c) da je pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13; in
č) zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel.
predlog za dopustitev revizije - sodna poravnava kot izvršilni naslov - nejasna sodna poravnava - razlaga sodne poravnave - metoda razlage - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je zgolj jezikovna razlaga sodne poravnave kot pravnomočne sodne odločbe in pogodbe edina razlaga, na katero je vezano izvršilno sodišče, in ali bi sodno poravnavo sodišči morali razlagati tudi z drugimi razlagalnimi metodami, zlasti tudi z namenom sklenitve sodne poravnave.
ZIZ člen 42, 42/2. ZPP člen 384, 384/1, 367, 367/2, 377.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - razveljavitev klavzule izvršljivosti in pravnomočnosti - sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan - dovoljenost revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Odločba sodišča druge stopnje, izdana v postopku odločanja po 42. členu ZIZ, ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00048880
ZPP člen 359, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/2, 390, 390/1. ZIZ člen 6, 6/5.
predlog za dopustitev revizije - stečajni postopek nad pravno osebo - začetek postopka zaradi insolventnosti - nedovoljenost izvršbe - zavrženje predloga za izvršbo - posebna pravila za prednostne terjatve - izplačilo škode - zmanjšanje življenjske aktivnosti - načelo enakega obravnavanja upnikov - sestava sodišča - odločanje po sodniku posamezniku - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.
ZPP člen 367, 367/2, 377, 384, 384/1. ZNP člen 97, 103. ZPP-E člen 124, 124/1.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - nepravdni postopek - odškodnina za razlaščeno nepremičnino - dovoljenost revizije zoper sklep s katerim postopek ni končan - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Prvi odstavek 384. člena ZPP določa, da lahko stranke vložijo revizijo zoper sklepe, s katerimi je postopek (o glavni stvari) pravnomočno končan. Sklep o tem, da se zahtevek predlagateljice za povrnitev izgubljenega dobička ne bo obravnaval v nepravdnem, pač pa v pravdnem postopku, ni takšen. Ta sklep namreč ne pomeni odločanja o glavni stvari in stranki tudi ne odreka sodnega varstva. Do odločanja o glavni stvari bo očitno prišlo šele v pravdnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048591
ZKP člen 285č, 285č/5, 385č/6. KZ-1 člen 86, 86/12, 86/13.
narok za izrek kazenske sankcije - predlog za izrek kazenske sankcije - sprememba predloga - beseda strank - končna beseda državnega tožilca - način izvršitve kazni zapora - odklonilno ločeno mnenje
Po presoji Vrhovnega sodišča iz končne besede državne tožilke, podane na naroku za izrek kazenske sankcije, ne izhaja, da bi podala izrecni predlog glede načina izvršitve obsojencu izrečene kazni zapora, kot to od nje zahteva 86. člen KZ-1. Državna tožilka je vztrajala pri predlogu podanem na predobravnavnem naroku ter k temu dodala, da predlogu obrambe glede načina izvršitve kazni zapora ne nasprotuje. Nenasprotovanja predlogu obrambe ni mogoče enačiti s predlogom državne tožilke.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - predhodni preizkus - prenos krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti - lažja izvedba postopka
Preizkus krajevne pristojnosti je po prvem odstavku 82. člena ZP-1 ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (prvi odstavek 67. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZKP) časovno omejen na predhodni preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti (do odreditve vročitve obtožnega akta, razpisa glavne obravnave, vabila na narok).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048161
ZKP člen 355, 355/2. KZ-1 člen 190, 190/1.
dokaz iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - prosta presoja dokazov - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - nespoštovanje pravnomočne odločbe sodišča - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka
Sodna praksa je že obravnavala vprašanje, ali je ravnanje protipravno tudi, če storilec ni spoštoval sodne odločbe zato, da bi varoval koristi otroka. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011 zavzelo stališče, da je prav z namenom varovanja koristi otroka predvidena pravna pot urejanja razmerij staršev do otrok v primeru razveze in še posebej v primeru nesoglasij med staršema glede teh vprašanj. Zato je treba vsakršno ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločbo oceniti kot ravnanje v nasprotju s koristmi otroka in s tem tudi kot materialno protipravno. Ustavno sodišče je v sodbi Up-383/2011-26 z dne 18. 9. 2013 ob obravnavi te zadeve menilo drugače. Presodilo je, da so k spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb zavezani tako državni organi kot posamezniki, vendar pa ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic. Poudarilo je, da bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah posameznega primera priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. V izjemnih okoliščinah torej lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom otrokove koristi. Kazensko sodišče mora zato v takem primeru presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost.
Sodišče je tisto, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP dolžno oceniti vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje, v skladu z načelom materialne resnice iz določbe 17. člena ZKP, napraviti dokazne zaključke. Presoja verodostojnosti izpovedb priči je torej pridržana sodišču. Če večkrat zaslišana priča izpoveduje pred sodiščem različno, bo sodišče sledilo tisti izpovedbi, ki jo bo v skladu s prej navedeno določbo, po načelu proste presoje dokazov, ocenilo za prepričljivejšo.
Ustavno sodišče je že v odločbi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997 presodilo, da osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo, niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe, niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.
DRŽAVNO TOŽILSTVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047820
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDT-1 člen 29, 29/1, 30, 30/1, 31, 32, 32/2, 32/3, 32/4, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 33/4, 34, 34/1, 34/2.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - dokončno mnenje državnotožilskega sveta - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zoper dokončno mnenje DTS ni posebnega pravnega sredstva, lahko pa se izpodbija v upravnem sporu zoper odločbo vlade o imenovanju državnega tožilca na prosto razpisano mesto (drugi odstavek 34. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru pa gre celo za fazo pred oblikovanjem oziroma sprejemom dokončnega mnenja, in sicer odločitev oziroma ugotovitev, da to dokončno mnenje ob ponovni obravnavi (na zahtevo Ministrice za pravosodje) ni bilo sprejeto z ustrezno (dvotretjinsko) večino. Tako Vrhovno sodišče ne more pritrditi argumentom pritožnika, da bi moralo obstajati zoper tako odločitev DTS posebno pravno sredstvo, saj ne obstaja niti, ko se to dokončno mnenje dejansko oblikuje in sprejme z ustrezno večino glasov članov DTS.
Glede na 2. člen ZUS-1 upravni spor ni dovoljen, ker ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi posameznika, saj pritožnik nima pravice biti imenovan, temveč le kandidirati za mesto vrhovnega državnega tožilca pod enakimi pogoji kot ostali kandidati, kar mu je bilo omogočeno. Tako ni bilo poseženo v njegovo pravico do zasedbe prostega mesta vrhovnega državnega tožilca, saj take niti ustavne niti zakonske pravice nima, pravico kandidirati pod enakimi pogoji pa je uresničeval. Zato niso podani niti pogoji za odločanje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 in bi bilo treba tožbo zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo, vendar iz razloga po 4. točki navedenega člena, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.
SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00047627
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 2, 14, 49, 49/3, 130, 132, 132/2. ZS člen 60, 60/1, 61, 61/3, 61c, 62a, 64, 64/1, 64/1-1, 64/4. ZSS člen 20, 20/2, 45, 45/1. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 23, 23/1, 23/1-1, 36. ZJF člen 65, 65/2.
razrešitev s funkcije predsednika sodišča - uvrstitev sodnika v plačni razred - objektivna odgovornost - teža kršitve - sorazmernost ukrepa - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - ustavnost zakonske ureditve - enakost pred zakonom - svoboda dela - zavrnitev tožbe
Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja.
Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti.
Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna.
Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta.
Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047819
URS člen 39, 39/2, 82, 82/1, 111, 111/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/6, 367c, 367c/3. ZDIJZ člen 5. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1, 84/2. ZInfP člen 10.
predlog za dopustitev revizije - pravica do dostopa do informacij javnega značaja - državni zbor - volitve - tajno glasovanje - zagotovitev tajnosti glasovanja - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - začasna odredba v revizijskem postopku - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zadržanje izvršitve upravnega akta - izkazana težko popravljiva škoda - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - izdaja začasne odredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je namen tajnega glasovanja, ki je v zagotavljanju reprezentativnosti mandata in varovanju poslanca pred pritiski, dosežen s tem, ko je glasovnica, nastala v okviru tajnega glasovanja, opredeljena kot informacija javnega značaja.
Predlagatelj je z navedbami o nepopravljivosti razkritja glasovnic kot enkratnega in neponovljivega dejanja utemeljil težko popravljivo škodo. Tudi v obravnavani zadevi bi razkritje zahtevanih informacij oziroma izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o zakonitosti sodbe Upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno o predlagateljevi tožbi, lahko povzročila neučinkovitost sodnega varstva, saj bi bilo posredovanje glasovnic dokončno in nepopravljivo. Zato tudi ob morebitni ugoditvi reviziji in tožbi ne bi bila več možna vzpostavitev razmerja, kakršno je bilo pred razkritjem zahtevanih dokumentov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047816
URS člen 22. ZGO-1 člen 3a, 3a/1. ZUS-1 člen 20, 20/2, 45, 45/1, 52, 59, 59/2, 59/2-2, 75, 75/4. ZPP člen 285. Uredba o spremembah Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013) člen 6, 6/3.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev gradnje ograje - enostaven objekt - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - dokazni predlog za zaslišanje strank - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - substanciranje dokaznega predloga - odprava pomanjkljivosti - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - pravica do obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji - dopuščena revizija
V upravnem sporu je zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu tožnikov zoper nezakonite upravne akte izvršne veje oblasti pravično dati večji poudarek dolžnosti procesnega vodstva, tudi v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi podanih dokaznih predlogov. Glede na to, da so že po samem zakonu pooblastila sodišča v zvezi z izvedbo dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v primerjavi s pravdnim postopkom bistveno razširjena (drugi odstavek 20. člena ZUS-17), bi bilo procesno nelogično, da sodišče ob podanih dokaznih predlogih strank ne bi prek procesnega vodstva omogočalo odprave njihovih morebitnih pomanjkljivosti in uspešne izvedbe vseh predlaganih dokazov, ki bi bili dovoljeni, pomembni oziroma primerni za odločitev v zadevi.
Tudi za predlagano zaslišanje velja, kot za vse dokazne predloge, da mora biti predlog substanciran. Nujno je, da se navedejo konkretna pravno pomembna dejstva, o katerih naj bo priča zaslišana. In če stranka v dokaznem predlogu teh ni navedla, je dokazni predlog pomanjkljiv in sodišče mora v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbeti za njegovo dopolnitev.
V novem sojenju bo moralo Upravno sodišče ob ponovnem stališču, da dokazni predlog za zaslišanje ni ustrezno substanciran, ob uporabi materialnega procesnega vodstva stranko s tem seznaniti in ji dati možnost za ustrezno odpravo navedene pomanjkljivosti (ali v pripravljalnem postopku ali na glavni obravnavi). Če bo (nadalje) ocenilo, da je dokazni predlogi ustrezno substanciran, pa bo dolžno preveriti, ali je podan dokazni predlogi za zaslišanje ustrezen in utemeljen ali pa ga je treba zavrniti iz zakonsko in ustavno dopustnih razlogov in slednje ustrezno obrazložiti. Če dokaznega predloga ne bo zavrnilo, bo moralo revidentko zaslišati na izvedeni glavni obravnavi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050065
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 287, 287/4.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - sporno dejansko stanje - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - pravica do izjave - pravica do izvedbe dokaza - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Revident utemeljeno opozarja, da je bilo dejansko stanje sporno (to potrjuje tudi povzetek tožbenih navedb v izpodbijani sodbi ter sklicevanje sodbe na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). S predlaganim dokazom je navajal, da bi dokazoval okoliščine v smeri obstoja soglasja občine za oglaševanje na javnih mestih, obstoj soglasja pa je za odločitev v obravnavani zadevi bistven. Seveda sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo obravnave.