predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je predlog na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo.
Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, ni čista denarna terjatev, saj se spor prvenstveno nanaša na dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje (torej ali bi tožnik sploh moral biti poklicno zavarovan itd.) in šele posledično na plačevanje prispevkov za takšno zavarovanje.
Iz sklepa sodišča prve stopnje I Pd 553/2017 izhaja, da je bila tožnikova prva tožba zavržena, ker je njegov zahtevek izhajal iz delovnega razmerja, šlo pa je za zahtevek, glede katerega je treba najprej uporabiti notranje varstvo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1.2 Ker tožnik tega ni storil, ni bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem, zaradi česar je sodišče tožnikovo prvo tožbo zavrglo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku.
Podlaga za odločitev sodišča je bila formalne narave - neizpolnjevanje procesne predpostavke za sodno varstvo - in ne vsebinski razlogi za odločitev. Očitno je šlo torej za zavrženje tožbe iz razloga, ki se ne tiče same stvari v smislu določbe prvega odstavka 367. člena OZ. Prav za takšen primer („če je bila tožba zoper dolžnika zavržena iz kakšnega vzroka, ki se ne tiče same stvari“) pa ta določba predvideva možnost, da se pomanjkljivosti popravijo, kljub temu, da tožnik ni pravilno ukrepal. Vendar pa mora zato, da pride do prekinitve zastaranja že z vložitvijo prve tožbe, vložiti novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. To je tožnik storil.
Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 2. Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
dopuščena revizija - slovenska vojska - zaposlitev v slovenski vojski - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi - izplačilo posebne nagrade
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pri odločitvi o višini posebne nagrade tožniku pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo vseh let zaposlitve.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - ugoditev predlogu - pravica do vdovske pokojnine
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev sodišča, da tožnici ne pripada višja vdovska pokojnina, glede na znesek starostne pokojnine, ki jo je prejemal tožničin mož, materialnopravno pravilna.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko dediči nadaljujejo že začet postopek za priznanje pravice do pokojnine in zahtevajo, da tožena stranka ugotovi, da je bil pokojni zavarovanec za časa življenja upravičen do starostne pokojnine, da pa po njegovi smrti premoženjskopravna upravičenja, ki izhajajo iz priznane pravice, preidejo na dediče.
ZDR-1 člen 75. OZ člen 433. ZGD-1 člen 636, 636/1, 635, 635/2. ZPP člen 378.
prenos podjetja ali dela podjetja - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - pristop k dolgu - delitev družbe
75. člen ZDR-1 kot specialni predpis ne ureja vprašanja morebitne solidarne odgovornosti prenosne in prevzemne družbe za obveznosti delodajalca prenosnika napram delavcu, ki mu je delovno razmerje pri prenosniku prenehalo še pred prenosom in zato zanj določbe 75. člena ZDR-1 ne veljajo. Posledično ni ovire, da bi glede teh obveznosti uporabili kak drug predpis, ki to vprašanje ureja.
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru določba 433. člena OZ ne more biti pravna podlaga za presojanje tožnikovega zahtevka, saj je prehod premoženjske celote oz. posameznega njenega dela sicer bil izveden s pogodbo, vendar je pri tem šlo za pogodbo o oddelitvi, ki je institut prava gospodarskih družb, kar pomeni, da je po načelu "lex specialis derogat legi generali" treba uporabiti določbo 636. člena ZGD-1, ki sicer prav tako ureja varstvo upnikov, vendar ga ureja posebej za primer delitve družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048929
URS člen 23. ZUS-1 člen 24, 24/1, 28, 28/1, 34, 34/2. ZPP člen 105a, 105a/2, 105a/3. ZST-1 člen 12, 12/1, 34, 34/1.
predlog stranke za taksno oprostitev - neplačilo sodne takse za tožbo - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče glede na obrazložitev podrejenega predloga uvodoma pojasnjuje, da zaradi vsebine tožnikove vloge ni moglo šteti, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej namreč ne trdi, da je (zaradi upravičenega razloga) zamudil z vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, ampak navaja nasprotno – da je predlog pravočasno vložil, zato je ustavitev postopka preuranjena. Zatrjevana pravočasnost pa po naravi stvari izključuje vrnitev v prejšnje stanje, ki glede na prvi odstavek 24. člena ZUS-1 predpostavlja zamujeni rok iz opravičenega vzroka. Vrhovno sodišče je zato vlogo obravnavalo kot pritožbo in je ni odstopilo sodišču prve stopnje, ki bi bilo sicer pristojno za obravnavo takega predloga, upoštevaje, da je odločanje o obveznosti plačila sodne takse za tožbo faza prvostopenjskega postopka.
V obravnavanem primeru pritožnik dolgovane sodne takse v roku ni plačal, razlog za to pa naj bi bil 2. 11. 2020 vložen predlog za oprostitev njenega plačila. Pritožbi je v dokaz priložil izvod tega predloga (priloga A9) in izpis iz poštne knjige z dne 2. 11. 2020 o oddaji pošiljke na pošti (priloga A10).
Pritožnik s svojimi navedbami in dokazi ne more omajati rezultata preverjanja prvostopenjskega sodišča, da ni prejelo zatrjevanega predloga ampak samo vlogo za zadevo III U 64/2020.
Okoliščina plačila v smislu opravljenega zamujenega dejanja je lahko pomembna v povezavi s pritožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v isti vlogi z dne 20. 7. 2021, pod pogojem, da se plačilo razume kot reakcijo na pritožnikovo seznanitev s pojasnilom prvostopenjskega sodišča (tega je prejel 8. 7. 2021) o vsebini pošiljke, prejete na sedežu sodišča, in če se pritožnikov prejem pojasnila šteje za njegovo seznanitev, da je v zamudi s plačilom takse za tožbo, saj sodišče njegovega predloga za taksno oprostitev ni dobilo. O navedenem (pred tem tudi o pravočasnosti predloga) bo moralo odločiti sodišče prve stopnje na podlagi ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 303/2014, I Up 152/2014, I Up 308/2016, I Up 197/2017, I Up 73/2019, I Up 166/2020), da je vrnitev v prejšnje stanje iz 24. člena ZUS-1 dopustno uporabiti v upravnem sporu tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse za tožbo. Eden od razlogov za to je, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka zaradi poteka tridesetdnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 te ne bo mogla več vložiti.
podaljšanje pripora o katerem odloča Vrhovno sodišče - obrazložitev predloga - pravica do izjave
Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe o priporu je najstrožja ob odreditvi pripora. V sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, se sme sodišče opreti na stališča, zavzeta v teh odločbah. Seveda pa to ne pomeni, da ni dolžno odgovoriti na morebitne ugovore obdolženca v postopku odločanja o priporu. Sodišče se mora torej v postopku podaljšanja pripora odzvati na morebitne ugovore obrambe, da je utemeljen sum, na podlagi gradiva, ki je bilo izdano že po pravnomočnem sklepu, v katerem je bil obstoj utemeljenega suma že presojan, omajan.
Vrhovno sodišče je v več svojih sodbah presodilo, da se lahko sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o uvedbi preiskave, če je pripor podaljšan po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena.
Predstavljena stališča so posledica ureditve, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. V pravni dogmatiki je namreč pravnomočnost razumljena kot lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posamičnem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.
Obdolženčev zagovornik uveljavlja kršitev ustavne pravice do obrambe oziroma poštenega postopka, ker obdolžencu in njegovemu zagovorniku ni bilo vročeno pojasnilo preiskovalnega sodnika, ki ga je podal na podlagi določbe tretjega odstavka 205. člena ZKP, zaradi česar se obdolženčeva obramba o njem ni mogla izjaviti.
Za presojo uveljavljane kršitve je pomembna vsebina pojasnila preiskovalnega sodnika, ki je bil, skupaj s predlogoma za podaljšanje pripora, posredovan Vrhovnemu sodišču.
Preiskovalni sodnik v pojasnilu v zvezi z obstojem utemeljenega suma ni navedel nič takšnega, kar ne bi bilo razvidno že iz podatkov kazenskega spisa, s katerim je razpolagalo sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče je nastop pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Izjava preiskovalnega sodnika zato v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nima dodatne spoznavne vrednosti.
zakonski znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - večja škoda - hujša kršitev pravic drugega - poskus - objektivni pogoj kaznivosti
Možnost nastanka hujše kršitve pravic drugega je predpisana kot alternativa možnosti nastanka škode na javni dobrini ali premoženju drugega. Takšna zasnova določbe 258. člena KZ-1 izključuje pomensko prekrivanje teh zakonskih znakov. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče, da bi bila hujša kršitev pravice drugega podana le, kadar zaradi ravnanja uradne osebe nastane prikrajšanje v pravnem položaju (pravicah) onkraj premoženjske sfere drugega.
Pri presoji kaznivosti poskusa je treba upoštevati tudi, da je nastanek škode v 258. členu KZ-1 določen kot objektivni pogoj kaznivosti, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Poskus kaznivega dejanja s predpisanim objektivnim pogojem kaznivosti (kot v 258. členu KZ-1) pa ni možen.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - obstoj utemeljenega suma - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora
Glede obstoja utemeljenega suma je državni tožilec pri utemeljevanju predlogov za podaljšanje pripora navedel le to, da je zoper obdolžence uvedena preiskava, ki je bila kasneje zoper obdolženega B. B. še dopolnjena in razširjena. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna navedba zadostuje. Obramba je namreč imela vso možnosti izjaviti se o takšni, sicer skopi navedbi tožilstva, da sta oba sklepa pravnomočna, s tem procesnim dejstvom pa so bile stranke nedvomno seznanjene. Pritožbe, ki so jih vložile same zoper sklep o uvedbi oziroma razširitvi preiskave so bile namreč zavrnjene kot neutemeljene, sodišče pa mora paziti na pravnomočnost sodnih odločb po uradni dolžnosti. Po ustaljeni sodni praksi po pravnomočnosti sklepov o uvedbi preiskave, obstoja utemeljenega suma v sklepih o priporu ni potrebno posebej obrazlagati, saj bi to pomenilo le nepotrebno ponavljanje presoje že pravnomočno ugotovljenih dejstev. Zoper pravnomočen sklep o uvedbi preiskave ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva in torej Vrhovno sodišče v tako ugotovljeno dejansko stanje, oziroma pravnomočno ugotovljen utemeljen sum ne more posegati, razen, če se med preiskavo po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, ugotovijo nova dejstva in okoliščine v korist obdolženca, ki bi lahko obstoj utemeljenega suma omajale. V takem primeru, pa bi državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora moral navesti, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum, presojo novih dokazov in podatkov pa mora seveda toliko bolj opraviti sodišče in svojo presojo tudi natančno pojasniti. Zato je v obravnavanem primeru državni tožilec s svojo, sicer skopo navedbo zadostil zahtevi po konkretizaciji predloga. Tako kot sodišče namreč ni dolžan ponovno navajati že pravnomočno ugotovljenih dejstev in okoliščin iz katerih izhaja utemeljen sum, da so obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049612
KZ-1 člen 211, 211/1.. ZKP člen 101, 105, 105/2.. ZFPPIPP člen 46, 382, 382/1.
kaznivo dejanje goljufije - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - osebni stečaj obsojenca - določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - adhezijski postopek
Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovancema lažno zatrjeval, da bo njuna finančna sredstva vložil na trgovalni račun in finančni trg. Obsojenčev preslepitveni namen je konkretiziran z navedbami v izreku sodbe, da obsojenec od oškodovancev prejetih sredstev ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za lastne potrebe. Oškodovancema je postal nedosegljiv, saj se ni odzival na njune pozive, prejetih finančnih sredstev pa jima tudi ni nikoli vrnil.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom.
Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP, po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navedenih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Gre za konkretizacijo temeljnega načela enakega obravnavanja upnikov, ki je rdeča nit vsakega stečajnega postopka. To načelo izraža zahtevo, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (glej 46. člen ZFPPIPP). Stečajni postopek se namreč vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.
Navedena določba ima za posledico, da sodišče v pravdnem postopku, v primeru, ko je tožena stranka – dolžnik v osebnem stečaju in je njen tožbeni zahtevek utemeljen, samo ugotovi višino uveljavljane terjatve, tožniku pa ne prisodi njenega plačila. V kazenskem postopku takšna odločitev sodišča v primeru, ko oškodovanec uveljavlja premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca, ki je v osebnem stečaju, ni mogoča. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP namreč lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku odloči le na tri, taksativno določene načine: oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno, niti za delno razsojo, pa oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V primeru, ko sodišče oškodovanca napoti na pravdo, pa seveda odpade podlaga za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da je bil v času izreka sodbe sodišča prve stopnje nad obsojencem že pravnomočno zaključen postopek osebnega stečaja. Kot že rečeno ima to za posledico, da bi sodišče oškodovanca B. B., ki svoje terjatve ni prijavil v postopku osebnega stečaja, z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka moralo napotiti na pravdo, ker v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotovitvi. Ker bi moralo sodišče tega oškodovanca napotiti na pravdo, izreka pogojne obsodbe tudi ne bi smelo utrditi z določitvijo posebnega pogoja, da je obsojenec oškodovancu B. B. v roku dveh let dolžan plačati 12.000,00 EUR.
zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - obsodba v tujini - kazenska evidenca - izbris obsodbe iz kazenske evidence
Enotno kazensko evidenco za državljane člane Evropske unije vodi država, katere državljan je obsojenec. Ta je tudi pristojna za posredovanje vseh podatkov iz kazenske evidence. Vendar pa ta ni pristojna za izbris tistih obsodb iz kazenske evidence, ki so bile izrečene v tujini. O izbrisu obsodbe odloča država, v kateri je bila kazenska sankcija izrečena.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048920
URS člen 2, 14, 14/2. ZDoh-2 člen 76, 76-3, 92, 93, 93-2, 94, 95, 95-2. OZ člen 3, 557, 557/1, 564, 564/1.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - oprostitev plačila dohodnine - neobdavčljiva odsvojitev kapitala - odsvojitev nepremičnine - pogodba o preužitku - pogodba o dosmrtnem preživljanju - načelo enakosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Razlog za določitev izjeme po 2. točki 95. člena ZDoh-2, kolikor se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je treba iskati v pravni naravi te pogodbe. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 poudarilo, da ima ta pogodba izrazit socialni poudarek, saj lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje pomoči potrebnega in jo bo oseba sklenila praviloma tedaj, če bo zaradi sposobnosti preživetja to morala storiti. Zato bi bilo nelogično in v nasprotju z načeli socialne države (2. člen Ustave), da bi odsvojitev nepremičnine po tej pogodbi štela za obdavčljivo odsvojitev kapitala. Prav ta socialni vidik je po presoji Vrhovnega sodišča tudi razlog, zaradi katerega je zakonodajalec odsvojitve nepremičnin po tej pogodbi uvrstil med primere neobdavčljivih odsvojitev kapitala. Takšni razlagi pritrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec v 3. točki 76. člena ZDoh-2 določil, da se dohodnine ne plačuje od dohodka, ki ga preživljanec (še za časa življenja) prejme po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Naložitev davčne obveznosti preživljancu bi namreč v takem primeru (lahko) preprečila rešitev preživljančeve socialne stiske, ki se zasleduje s to pogodbo.
Ker je pogodba o preužitku v pogodbenem interesu v bistvenem enaka pogodbi o dosmrtnem preživljanju (razen glede trenutka prehoda lastninske pravice na prevzemnika, kar pa ni bistveno glede na ugotovitve, da je tudi ta pogodba aleatorna pogodba, ki ima izrazit socialni poudarek), je treba položaj preužikarja po pogodbi o preužitku z davčnega vidika obravnavati enako kot položaj preživljanca po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, saj za razlikovanje na tem področju ni videti nobenega razumnega razloga. Če bi zakonska ureditev takšno razlikovanje vzpostavljala, bi torej bila protiustavna. Zato razlaga sporne določbe, kot jo je zavzelo Upravno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno posega v 14. člen Ustave.
Odsvojitev nepremičnin po pogodbi o preužitku se šteje za neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 2. točki 95. člena ZDoh-2.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZDDV-1 člen 63, 67.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - pogoji za (ne)priznanje odbitka DDV - davčna goljufija - vedenje o davčni goljufiji - zloraba sistema DDV - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - substanciranost dokaznega predloga - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali objektivni indici v obravnavanem primeru omogočajo zaključek, da je izpolnjen subjektivni pogoj védenja tožnika o davčni goljufiji, ki je nastala s strani drugega davčnega zavezanca višje v verigi?
2. Ali je šlo pri zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju prič za prejudiciranje vsebine in pomena navedenih dokazov ter sta bili s tem tožniku kršeni pravici do poštenega sodnega postopka in do izjave v postopku?
ZDavP-2 člen 68, 68/5. ZPP člen 8. 287, 367a, 367b, 367b/4, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - dodatna odmera davka - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP - prosta dokazna ocena - dokazni standard - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Glede prvega vprašanja ni jasno, na katero stališče Upravnega sodišča se sploh nanaša, saj ni navedeno niti, zakaj naj bi ga sodišče rešilo nezakonito. Namesto tega se obrazložitev predloga ukvarja z dokaznim standardom, na katerega izpostavljeno vprašanje ne cilja, saj sodišču očita, da bi moralo pri dokazni oceni uporabiti dokazni standard prepričanja, ne pa gotovosti.
Predlagatelj zatrjuje tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar ga samo z omembo številk zadev ne predstavi na zahtevani način.