pridobitev - državljan druge republike - oseba, nevarna za javni red - neobrazložen prosti preudarek
Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu navedenega zakona nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, o sodelovanju stranke v postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, veljajo glede tega določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).
Breme dokazovanja dejanskega stanja, ki nasprotuje domnevi nelojalnosti, vsebovani v 2. odstavku 35. člena ZDrž (1946) v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, nosi stranka.
ZDrž FLRJ (1946) člen 35. Zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva - državljanstvo kraljevine SHS
Glede na 35. člen Zakona o državljanstvu FLRJ je bila državljan FLRJ vsaka oseba, ki je bila na dan 28.8.1945 državljan FLRJ po do takrat veljavnih predpisih. Takrat veljavni predpis pa je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (ZDrž DFJ; Ur.l. DFJ, št. 64/45 z dne 28.8.1945), ki je v svojem 35. členu določal, da se "smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih." S tem je ZDrž DFJ odkazoval na uporabo predpisov o državljanstvu, ki so veljali na dan 6.4.1941. To pa je bil Zakon o državljanstvu kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (ZDrž SHS; objavljen v Službenih Novinah Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, št. 254/LXXXIV). Pridobitev državljanstva po navedenem zakonu je bila opredeljena kot pravica, kar pomeni, da je prosilec pridobil državljanstvo le na prošnjo in ne že po samem zakonu. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da A.A. nikoli ni zaprosil za državljanstvo, je sklicevanje na njegovo slovensko nacionalno pripadnost brezpredmetno.
ugotovitev državljanstva - upravičenci po 12. členu ZDen
Pri A.A. in B.B. ni šlo za to, da bi jugoslovanskega državljanstva po ZDrž ne mogla pridobiti iz razlogov po 2. odstavku 35. člena ZDrž, saj sta bila ameriška državljana že pred 28.8.1945. To pomeni, da 6.4.1941 nista bila domovinsko pristojna, saj sta že pred tem zapustila Kraljevino Jugoslavijo. Zato se tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniki glede A.A. in B.B. ne morejo sklicevati na nepravilno uporabo 12. člena v zvezi z 2. odstavkom 9. člena ZDen.
Tožnik, na katerem je dokazno breme, se ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je lahko uspešen le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti.
Za to, da osebe nemške narodnosti niso pridobile jugoslovanskega državljanstva, je obstajal razlog, to je: njihova nelojalnost. Novela ZDrž je bila uveljavljena 4.12.1948 (glej 3. člen novele ZDrž). Ko je slovenski zakonodajalec sprejel ZDen, pa ZDrž že ni več veljal, čeprav še vedno učinkuje prav v zvezi z denacionalizacijo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že preizkusilo, ali je uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Odločilo je, da ni (glej navedeno odločbo, obrazložitev 45. točke): "Vendar pa je treba ugotoviti, da takšna ureditev (glede državljanstva oseb nemške narodnosti) ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima".
Državljanstvo urejajo predpisi, tako da državljanstvo vselej pomeni pravno vez, ne pa tudi nujno dejansko vez z določeno državo. Za pridobitev domovinske pravice in posledično državljanstva pa ni bilo odločilno bivanje v nekem kraju in tudi ne državljanstvo matere. Na odločitev o državljanstvu Ljudske republike Slovenije zato ne vpliva niti življenje v Sloveniji in tudi ne obstoj začasne osebne izkaznice, v kateri je bilo kot stalno prebivališče navedena občina Celje, ki leži na ozemlju Ljudske republike Slovenije.
ZDen člen 3, 4, 5, 9, 9/1, 9/3, 12, 63. ZDrž (1946) člen 35, 35/2.
denacionalizacija - državljanstvo - ugotovitev državljanstva za osebo nemške nacionalne pripadnosti - retroaktivnost - domneva nelojalnosti - mladoletnost otroka - Splošna deklaracija o človekovih pravicah
Mladoletnost ni tista okoliščina, ki bi sama po sebi zadoščala za izpodbitje domneve nelojalnosti. Polnoletne osebe morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Takšno ravnanje mora biti praviloma aktivno. Tudi za mladoletnika velja domneva nelojalnosti, zato je prav, da se vsaj načeloma za izpodbitje te domneve zahteva enaka dejanja kot od polnoletne osebe. To pa je ravnanje v korist narodov FLRJ. Vendar to ni edini razmislek, ki je vplival na odločitev, da starost sama po sebi ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Če bi se zavzelo stališče, da za izpodbitje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času druge svetovne vojne, bi se velikokrat dogodilo, da bi starši otroka, zaradi svoje nemške narodnosti (in zaradi domneve nelojalnosti) ne bili denacionalizacijski upravičenci, njihovi otroci pa bi glede na 12. člen ZDen to bili. Denacionalizacijski upravičenci bi bili izključno zaradi svoje mladoletnosti, saj so vse ostale okoliščine enake. Oboji so bili nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. To bi bilo protislovno, zato mladoletnik ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti.
ZDen člen 9, 12.ZPP člen 324.ZUS-1 člen 83, 83/1, 92, 107, 107/2. ZDrž člen 35, 35/2.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva - oseba nemške nacionalne pripadnosti - domneva nelojalnosti - mladoletnost
Sklicevanje sodišča na ustaljeno stališče upravno-sodne prakse je dovoljena pomoč pri razlaganju, saj stranki pove, da se sodišče z zadevno odločbo ne odmika od ustaljenega toka odločanja in da odločba ni samovoljna. Nepravilno je, če sodišče v takšnem primeru ne navede odločb, iz katerih je po njegovem mnenju sestavljena ustaljena sodna praksa. Mladoletnost sama po sebi ne zadošča za izpodbijanje domneve nelojalnosti osebe nemške nacionalne pripadnosti.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva - osebe nemške nacionalne pripadnosti - domneva nelojalnosti - dokazovanje lojalnosti - dokazno breme - mladoletnost
Mladoletnost sama po sebi ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti osebe nemške nacionalne pripadnosti. Pri osebah, ki so bile v času druge svetovne vojne sicer še mladoletne, vendar pa že v starosti, v kateri so bile dejansko sposobne oblikovati svojo voljo in jo izraziti, je potrebno zlasti upoštevati njihovo lastno ravnanje in da so lahko ravnali le svojim letom primerno. Poleg tega in kljub temu, da je odločilno ravnanje mladoletne osebe same, s tem načeloma ni izključeno, da ne bi takšna oseba mogla zatrjevati, da so njeni starši ali kakšna bližnja oseba ravnali tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi za mladoletno osebo. Vendar pa je ravnanje takrat mladoletne osebe toliko bolj pomembno, kolikor starejša je bila v času druge svetovne vojne.
pridobitev - državljan druge republike - položaj in delo osebe v JA - podlaga za obstoj nevarnosti za državo
Že položaj in z njim povezana narava dela v sestavu bivše JA (pomočnik komandanta ... korpusa) je dejanska podlaga za ugotovitev obstoja nevarnosti za državo in s tem podlaga, da se lahko vloga za pridobitev državljanstva zavrne.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva - oseba nemške nacionalne pripadnosti - retroaktivna uporaba zakona - domneva nelojalnosti - dokazno breme
Ker je novela Zakona o državljanstvu (iz leta 1946) veljala od 4.12.1948, so torej brez državljanstva FLRJ ostale osebe nemške narodnosti, ki so se 4.12.948 nahajali v tujini. Učinek takšne ureditve je bil retroaktiven, saj je veljalo, kot da državljanstva FLRJ niso imeli od 28.8.1945 naprej. Vendar takšna ureditev po presoji ustavnega sodišča ni neskladna z Ustavo Republike Slovenije.
ZUS-1 člen 85, 85/1-2. ZDrž člen 35, 35/2.ZDen člen 9, 63, 63/3.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva - nemška narodnost - domneva nelojalnosti - retroaktivna uporaba zakona - odločba ustavnega sodišča - revizijski razlogi
Domneva nelojalnosti je po razlagi Ustavnega sodišča RS upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Toženi stranki torej ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja zakoncev B., temveč je breme izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti nosil tožnik sedaj revident. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Nacionalna pripadnost in članstvo v organizacijah so dejstva, saj so zaznavna navzven. Revident je z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih smiselno menil, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. To pa ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).
Osebe, za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo pogoje iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, niso pridobile državljanstva FLRJ, in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Revidentka je imela možnost navajanja dejstev in okoliščin ter predlaganja dokazov, s katerimi bi izpodbijala zakonsko domnevo o nelojalnosti, oziroma dokazovala lojalnost svojega očeta, vendar tega v postopku ni storila. Revidentka, na kateri je bilo dokazno breme, se tudi po presoji revizijskega sodišča ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju.