Presoja, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule moral plačati delavec, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost delodajalca, je zmotna. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza delavca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza delodajalca) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev.
Zakonodajalec je v ZDR pomanjkljivosti prejšnje ureditve glede konkurenčne klavzule odpravil in uzakonil obveznost izplačevanja denarnega nadomestila kot delodajalčeve protidajatve za delavčevo pogodbeno zavezo k opustitvi konkurenčnih ravnanj. Zato je od uveljavitve tega zakona dalje za presojo veljavnosti konkurenčne klavzule odločilno predvsem vprašanje skladnosti le-te z ureditvijo v ZDR, seveda ob smiselni uporabi pravil civilnega prava glede vprašanj, ki jih veljavna delovnopravna zakonodaja ne ureja.