Ker naslovnik pisanja na pošti ni dvignil, se je vročitev na podlagi določb ZUP/86 štela za fiktivno opravljeno z dnem, ko je vročevalec na vrata stanovanja namestil drugo pisno sporočilo, naj pisanje dvigne na pošti.
Fikcija je dejstvo, za katerega se ve, da ni resnično, vendar ga pravo določa kot resnično. Nasprotni dokaz glede fiktivnega dejstva ni možen. Zato v konkretnem primeru ni možno dokazovati, da tožnik odločbe zavoda ni prejel oz. da se z njo ni seznanil. Dokazovati je možno samo, da je bila fiktivna vročitev opravljena nepravilno, vendar tožnik tega ni niti zatrjeval in seveda tudi ne dokazoval. Odločba zato za tožnika ne more predstavljati novega dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ker se šteje, da je bila tožniku ta odločba znana od fiktivne vročitve dalje, zato je zahteva za obnovo postopka neutemeljena.
Odškodninska terjatev za škodo, ki naj bi jo povzročil toženec z zavlačevanjem postopka pri priznanju nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, je zastarala, saj je tožnica za vse okoliščine, ki so bile relevantne za ugotovitev škode in povzročitelja škode, izvedela že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.
Pri izdaji začasne odredbe o varstvu otroka je potrebno upoštevati izključno otrokove koristi. Pri tem je potrebno upoštevati, da je lahko začasna odredba v sporih o varstvu in vzgoji otrok le nujen ukrep, ki ga je potrebno izreči takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, to pa je takrat, če se ugotovi, da bi s to začasno odredbo otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali da je prišlo do nasilja, da torej iz ogroženosti otroka izhaja nujnost, da se vprašanje varstva in vzgoje uredi še pred nastalo odločitvijo o sporu. Zato je sodišče pri odločanju dolžno ugotavljati največje koristi otroka, po drugi strani pa nujnost takšnega ukrepa. Začasna odredba je izjemno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Res je, da je sodišče dolžno te okoliščine upoštevati tudi po uradni dolžnosti, vendar pa je vendarle vezano tudi na trditveno podlago predlagatelja, v tem primeru tožnika.
začetek postopka prisilne poravnave - izvršba v poplačilo terjatve
Po določilu 1. odst. 36. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) od začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo, niti izvršbe v zavarovanje. Vendar pa to velja le za tiste terjatve, ki so že obstajale v začetku postopka prisilne poravnave. Za terjatve, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, to določilo ne velja.
predložitev dokazne listine s strani priče - izjava volje - sklenitev pogodbe
Obseg izvedbe dokaza z zaslišanjem priče je omejen na izpoved o dejstvih, v dokazovanje katerih je ta dokazni predlog predlagala stranka. Dokazno vrednost ima torej izpoved priče kot taka, v okviru katere mora priča pojasniti tudi od kod so ji te informacije poznane (2. odstavek 239. člena ZPP). To pa ne pomeni, da ima priča procesni položaj v katerem lahko svoje trditve v izpovedi utemeljuje z drugimi dokaznimi sredstvi. Predlaganje dokazov, s katerimi si lahko potrjuje ali prereka verodostojnost izpovedi priče, je pridržano zgolj stranki. To velja tudi v primeru, ko je bila v postopku zaslišana priča, ki je bila hkrati pooblaščenec same stranke. Dokler je sodišče izvajalo dokaz z zaslišanjem takšne priče, njenih trditev in predlogov ni mogoče obravnavati kot da bi jih podajala sama stranka.
Pritožbeno sodišče se s takšnimi pritožbenimi očitki ne strinja: Če se tožena stranka sklicuje na pogodbeno podlago, ki izključuje zahtevke tožeče stranke, bi morala dokazati, da je bila s strani tožeče stranke podana izjava volje za sklenitev tovrstne pogodbe izrecno ali na način, iz katerega se da zanesljivo sklepati na obstoj takšne volje na strani tožeče stranke (1. odstavek 28. člena ZOR). Dopis tožene stranke z dne 17.7.1998 je enostranska listina. Nereagiranje tožeče stranke v smislu izrecne potrditve tovrstnega dogovora ni mogoče smatrati kot potrditve tega dogovora (1. odstavek 42. člena ZOR).
ZGD člen 504, 505, 526, 526/1, 504, 505, 526, 526/1. ZIZ člen 272, 272.
začasna odredba - enoosebna družba - vpisovanje sklepov v knjigo sklepov
Ubeseditev 1. odst. 526. čl. ZGD-1 je res takšna, da bi napeljevala na zaključek, da mora ustanovitelj (družbenik) enoosebne družbe sam fizično izvršiti vpis svojega sklepa v knjigo sklepov, vendar pa je pritožbeno sodišče mnenja, da z razlago po namenu določbe ni mogoče priti do takšnega zaključka. Gre za to, da družbenik sprejema odločitve, ki so pomembne za družbo in njeno poslovanje, po sprejemu odločitve (sklepa) pa mora zagotoviti njegov vpis v knjigo sklepov, kar stori tako, da ga posreduje družbi (poslovodji) z naročilom, da izvršbi vpis.
stroški rubeža - neuspešen rubež - upravičenost do plačila
Po prejetem obvestilu, da se bo rubež opravil, upnik ni niti zatrjeval, še manj izkazal, da bi podal predlog v smislu 51. čl. Pravilnika, da se z opravo izvršilnih dejanj počaka. Po oceni pritožbenega sodišča je izvršitelj popolnoma upravičen, da se mu odmeri plačilo za neuspešen rubež, saj so bili dejansko razlogi za neuspeh oz. neizvedbo rubeža na strani upnika.
ZST člen 13, 13/2, 14, 13, 13/2, 14. ZPP člen 311, 311. ZGD-1 člen 503, 503.
uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe s strani družbenikov - dopustnost družbeniške tožbe - dajatvena sodba - odlog plačila - obročno plačilo sodnih taks
Družbeniška tožba po ZGD-F pravno ni bila urejena, omenja pa jo pravna teorija. Pravni teoretiki menijo, da je uporaba take tožbe dopustna, vendar pa enotno zagovarjajo stališče, da je ta tožba le pomožno sredstvo posameznega družbenika oziroma izjemno ter subsidiarno, ki ga je mogoče uveljaviti šele, ko je družbenik izčrpal vsa redna sredstva.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54, 52, 52/1, 52/1-3, 54.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - začasno povečan obseg dela
Tožena stranka ni zakonito sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom za isto delo, saj ni šlo začasno povečan obseg dela, ampak za večje število naročil, ki jih je bilo potrebno izpolnjevati daljše časovno obdobje od obdobja, za katerega so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene. Iz tega razloga se tožnikova zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
URS člen 156, 156. ZPP člen 205, 298, 298/4, 365, 205, 298, 298/4, 365.
prekinitev postopka
Če sodišče v katerikoli fazi postopka meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, je dolžno prekiniti postopek in na ustavno sodišče nasloviti pobudo na preizkus ustavnosti. Stranka lahko sodišču posreduje svoje mnenje o protiustavnosti relevantnega zakona, pri čemer sodišče na njeno pobudo ni vezano in zato v zvezi s pobudo tudi ni potrebno nikakršno odločanje. Ker stranka torej ne more zahtevati preizkusa ustavnosti, tudi ne more zahtevati prekinitve postopka.
nedovoljen dokaz – izločitev uradnega zaznamka iz spisa – zbiranje obvestil od osumljenca – konkretno kaznivo dejanje – konkretna oseba – osredotočeno policijsko preiskovanje – uradno dejanje – hišna preiskava – zapisnik o hišni preiskavi – javna listina – domneva o pravilnosti javne listine
1. Vsebine razgovora T. B. z obt. A. R. ne gre enačiti z zbiranjem obvestil od osumljenca po čl. 148. ZKP. Že iz dikcije „zbiranje obvestil od osumljenca“ izhaja dvoje pogojev, da bi se dejanje policista lahko ocenilo kot takšno uradno dejanje, in sicer, da se zbiranje obvestil nanaša na konkretno kaznivo dejanje in da ta obvestila zbira policija in drugič, da jih zbira od osumljenca, to je konkretno osebo, zoper katero je že osredotočeno policijsko preiskovanje zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja.
2. Ob tem je še pojasniti, da je zapisnik o hišni preiskavi javna listina in se zato šteje, da je njegova vsebina točna, pri čemer je možno dokazovati nasprotno. V takem primeru pa je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje nepravilnost in ker obtoženec in imetniki stanovanja že ob podpisu zapisnika niso imeli pripomb na njegovo vsebino, tudi kasnejše navedbe N. R. niso privedle do drugačnih zaključkov, kot izhajajo iz zapisnika o hišni preiskavi.
Po določbi 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb je eden od pogojev za transfer, da obsojena oseba mora privoliti v transfer (točka d 1. odstavek 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb). Določba 7. člena navedene konvencije pa še dodatno določa, da država izreka kazni mora ravnati tako, da oseba, ki da svoje soglasje za transfer po določbi d 1. odstavka 3. člena, to stori prostovoljno, popolnoma zavedajoč se zakonskih posledic, ki iz tega izhajajo.
V uvodu pritožbe sicer navajata, da vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, vendar v nadaljevanju ti pritožbeni razlogi niso utemeljeni (obrazloženi), zato je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijani sklep le po uradni dolžnosti. Ob takem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.
ZSpo člen 34, 34. OZ člen 12, 13, 73, 73/1, 73/2, 12, 13, 73, 73/1, 73/2.
zastopanje brez pooblastila - neodobritev neupravičeno zastopanega - gospodarski subjekt - samostojni podjetnik posamezni - zasebni športni delavec
Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Zasebnega športnega delavca ni mogoče enačiti s samostojnim podjetnikom posameznikom.
simulirani pravni posel – hoteno in sporazumno neskladje med voljo in izjavo pogodbenikov – disimulirani pravni posel
Pri navidezni pogodbi (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (navidezni – simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Običajno taki stranki želita pri tem prikriti posel, ki sta ga dejansko hoteli (disimulirani posel).
Na zapuščinski obravnavi je dedič zatrjeval, da je celotno kupnino za prodane nepremičnine prejela D.M., kar je na zapuščinski obravnavi slednja tudi priznala. Trditve dediča, da je bila s tem "na nek način odpravljena", pa je mogoče razumeti le kot zahtevo po vračunanju darila zakonitemu dediču v dedni delež.
ZKZ člen 21, 21/2, 22, 22/1, 23, 21, 21/2, 22, 22/1, 23. ZIZ člen 272, 272. OZ člen 50, 50.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - verjeten obstoj terjatve - promet s kmetijskimi zemljišči - predkupni upravičenci - navidezna pogodba
Ob odločanju o predlagani začasni odredbi je sodišče vezano na trditve tožeče stranke v predlogu in v okviru teh trditev mora presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.
Res, da je bilo plovilo registrirano in je izpolnjevalo tehnične predpise za izvajanje dejavnosti - potapljaštvo, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je zavarovanec tožene stranke storil vse, da bi preprečil nastanek škode, kar je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega strokovnjaka z njegovega področja. Logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi lastnik plovila oz. organizator izleta, nastanek škode preprečil že tako, da bi ob ugotovitvi, da je morje razburkano, osebe na krovu pomagale potapljačem pri izstopanju iz vode. Ker zavarovanec tožene stranke tako ni ravnal, mu je mogoče očitati malomarnost in krivdno odgovornost ter toženi stranki, na podlagi zavarovalne pogodbe, tudi njeno odgovornost.
Tudi po 170. čl. ZPP je odločitev o tem, da bo stranko zastopal v postopku določeni pooblaščenec, stvar posebnega sklepa, s katerim sodišče za pooblaščenca postavi konkretnega odvetnika.
določanje taksne obveznosti – opredelitev vrednosti zahtevka oz. predmeta – sistem točk
V 7. členu ZST je določeno, da se taksne obveznosti določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oz. predmeta izraženem v odstotkih, vrednost zahtevka oz. predmeta in razponi vrednosti pa so v zakonu določeni s številom točk. To določilo je potrebno razlagati tako, da mora sodišče po prejemu tožbe vrednost zahtevka opredeliti s številom točk in tudi izračun takse vedno temelji na sistemu točk.