najemna pogodba - pogodbena kazen - odstop od pogodbe
Tožeča stranka je zaradi kršitve denarne obveznosti tožene stranke (neplačevanja najemnine) uporabila svoje upravičenje odstopiti od pogodbe. S tem je izgubila pravico zahtevati izpolnitev najemne pogodbe (najemnino za čas od odpovedi najemnega razmerja do poteka s pogodbo dogovorjenega roka) in zamudne obresti v primeru zamude z izpolnitvijo. Ker tožeča stranka v tem primeru ne more zahtevati zamudnih obresti, ni nobene ovire za dopustitev dogovorjene pogodbene kazni. Zato je neutemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 270. člena ZOR.
stroški kazenskega postopka - krivda obdolženca za nastale stroške
Podlaga za naložitev plačila stroškov kazenskega postopka po prvem odstavku 94. člena ZKP ni ugotovljena krivda in z njo povezana obsodilna sodba, temveč krivda za stroške, ki sicer ne bi nastali.
Če tožena stranka potem, ko je pravda začela teči, zatrjuje, da tožeča stranka ne obstoja (več), mora to dokazati tožena stranka in sodišče prve stopnje ne more nalagati tožeči stranki, da neprestano tekom pravde dokazuje svoj obstoj.
ZDR člen 118, 118/1, 118, 118/1. ZDSS-1 člen 41, 41/5, 41, 41/5.
odškodnina - stroški postopka
V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in uveljavljanja odškodninskega zahteva (namesto reintegracije) po določilu 1. odst. 118. člena ZDR gre v celoti za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato delodajalec v tem sporu trpi svoje stroške postopka ne glede na njegov izid (5. odst. 41. člena ZDSS-1).
O kršitvi pogodbene obveznosti pa je pojmovno mogoče govoriti samo v primeru, da gre za ravnanje pogodbenika potem, ko je stopil v pogodbeno zavezo in je s tem na njegovi strani nastala obveznost izpolnitve pogodbe.
Pravna podlaga iz 137. člena ZOR je lahko podana samo pod predpostavko, da je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve, ki je bila pred tem sicer mogoča. Gre torej za naknadno nastalo dejansko oviro, ki onemogoča izpolnitev ene stranke. Kadar pa gre za pogojno pogodbeno obveznost, lahko pride le do naknadne nemožnosti uresničitve pogoja, ki pa ima za posledico ničnost pogodbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZOR.
Dopustnost pogodbenega določila o prevzemu tveganja izpolnitve pogoja, ki omogoča izpolnitev nasprotne stranke je potrebno obravnavati tudi v luči splošnih načel obligacijskega prava. To pa pomeni, da mora obstajati vsaj neka stopnja verjetnosti, da bo pogodbena stranka, ki je prevzela tveganje, v posledici svoje izpolnitve od nasprotne stranke lahko prejela nasprotno dajatev.
V obravnavanem primeru je šlo za vročanje pisanja dolžniku, ki je pravna oseba in za katero velja 133. čl. ZPP, ki določa, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu.
ZZZDR člen 51, 51/2, 51, 51/2. ZPP člen 182, 182/3, 182, 182/3. ZZK-1 člen 79, 79/1, 79, 79/1.
zaznamba spora
Zatrjevanje, da je bila nepremičnina kupljena s sredstvi skupnega premoženja, pomeni zatrjevanje originarnega načina pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, ki v zemljiški knjigi omogoča zaznambo spora.
predložitev dokazne listine s strani priče - izjava volje - sklenitev pogodbe
Obseg izvedbe dokaza z zaslišanjem priče je omejen na izpoved o dejstvih, v dokazovanje katerih je ta dokazni predlog predlagala stranka. Dokazno vrednost ima torej izpoved priče kot taka, v okviru katere mora priča pojasniti tudi od kod so ji te informacije poznane (2. odstavek 239. člena ZPP). To pa ne pomeni, da ima priča procesni položaj v katerem lahko svoje trditve v izpovedi utemeljuje z drugimi dokaznimi sredstvi. Predlaganje dokazov, s katerimi si lahko potrjuje ali prereka verodostojnost izpovedi priče, je pridržano zgolj stranki. To velja tudi v primeru, ko je bila v postopku zaslišana priča, ki je bila hkrati pooblaščenec same stranke. Dokler je sodišče izvajalo dokaz z zaslišanjem takšne priče, njenih trditev in predlogov ni mogoče obravnavati kot da bi jih podajala sama stranka.
Pritožbeno sodišče se s takšnimi pritožbenimi očitki ne strinja: Če se tožena stranka sklicuje na pogodbeno podlago, ki izključuje zahtevke tožeče stranke, bi morala dokazati, da je bila s strani tožeče stranke podana izjava volje za sklenitev tovrstne pogodbe izrecno ali na način, iz katerega se da zanesljivo sklepati na obstoj takšne volje na strani tožeče stranke (1. odstavek 28. člena ZOR). Dopis tožene stranke z dne 17.7.1998 je enostranska listina. Nereagiranje tožeče stranke v smislu izrecne potrditve tovrstnega dogovora ni mogoče smatrati kot potrditve tega dogovora (1. odstavek 42. člena ZOR).
ZGD člen 504, 505, 526, 526/1, 504, 505, 526, 526/1. ZIZ člen 272, 272.
začasna odredba - enoosebna družba - vpisovanje sklepov v knjigo sklepov
Ubeseditev 1. odst. 526. čl. ZGD-1 je res takšna, da bi napeljevala na zaključek, da mora ustanovitelj (družbenik) enoosebne družbe sam fizično izvršiti vpis svojega sklepa v knjigo sklepov, vendar pa je pritožbeno sodišče mnenja, da z razlago po namenu določbe ni mogoče priti do takšnega zaključka. Gre za to, da družbenik sprejema odločitve, ki so pomembne za družbo in njeno poslovanje, po sprejemu odločitve (sklepa) pa mora zagotoviti njegov vpis v knjigo sklepov, kar stori tako, da ga posreduje družbi (poslovodji) z naročilom, da izvršbi vpis.
nedovoljen dokaz – izločitev uradnega zaznamka iz spisa – zbiranje obvestil od osumljenca – konkretno kaznivo dejanje – konkretna oseba – osredotočeno policijsko preiskovanje – uradno dejanje – hišna preiskava – zapisnik o hišni preiskavi – javna listina – domneva o pravilnosti javne listine
1. Vsebine razgovora T. B. z obt. A. R. ne gre enačiti z zbiranjem obvestil od osumljenca po čl. 148. ZKP. Že iz dikcije „zbiranje obvestil od osumljenca“ izhaja dvoje pogojev, da bi se dejanje policista lahko ocenilo kot takšno uradno dejanje, in sicer, da se zbiranje obvestil nanaša na konkretno kaznivo dejanje in da ta obvestila zbira policija in drugič, da jih zbira od osumljenca, to je konkretno osebo, zoper katero je že osredotočeno policijsko preiskovanje zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja.
2. Ob tem je še pojasniti, da je zapisnik o hišni preiskavi javna listina in se zato šteje, da je njegova vsebina točna, pri čemer je možno dokazovati nasprotno. V takem primeru pa je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje nepravilnost in ker obtoženec in imetniki stanovanja že ob podpisu zapisnika niso imeli pripomb na njegovo vsebino, tudi kasnejše navedbe N. R. niso privedle do drugačnih zaključkov, kot izhajajo iz zapisnika o hišni preiskavi.
URS člen 156, 156. ZPP člen 205, 298, 298/4, 365, 205, 298, 298/4, 365.
prekinitev postopka
Če sodišče v katerikoli fazi postopka meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, je dolžno prekiniti postopek in na ustavno sodišče nasloviti pobudo na preizkus ustavnosti. Stranka lahko sodišču posreduje svoje mnenje o protiustavnosti relevantnega zakona, pri čemer sodišče na njeno pobudo ni vezano in zato v zvezi s pobudo tudi ni potrebno nikakršno odločanje. Ker stranka torej ne more zahtevati preizkusa ustavnosti, tudi ne more zahtevati prekinitve postopka.
Po določbi 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb je eden od pogojev za transfer, da obsojena oseba mora privoliti v transfer (točka d 1. odstavek 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb). Določba 7. člena navedene konvencije pa še dodatno določa, da država izreka kazni mora ravnati tako, da oseba, ki da svoje soglasje za transfer po določbi d 1. odstavka 3. člena, to stori prostovoljno, popolnoma zavedajoč se zakonskih posledic, ki iz tega izhajajo.
Res, da je bilo plovilo registrirano in je izpolnjevalo tehnične predpise za izvajanje dejavnosti - potapljaštvo, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je zavarovanec tožene stranke storil vse, da bi preprečil nastanek škode, kar je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega strokovnjaka z njegovega področja. Logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi lastnik plovila oz. organizator izleta, nastanek škode preprečil že tako, da bi ob ugotovitvi, da je morje razburkano, osebe na krovu pomagale potapljačem pri izstopanju iz vode. Ker zavarovanec tožene stranke tako ni ravnal, mu je mogoče očitati malomarnost in krivdno odgovornost ter toženi stranki, na podlagi zavarovalne pogodbe, tudi njeno odgovornost.
simulirani pravni posel – hoteno in sporazumno neskladje med voljo in izjavo pogodbenikov – disimulirani pravni posel
Pri navidezni pogodbi (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (navidezni – simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Običajno taki stranki želita pri tem prikriti posel, ki sta ga dejansko hoteli (disimulirani posel).
Zastaranje terjatve pa pomeni zgolj prenehanje pravice upnika (tožeče stranke) zahtevati njeno izpolnitev. Zastarana terjatev še vedno obstoji in jo je mogoče tudi veljavno izpolniti. Celo če dolžnik izpolni zastarano obveznost nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Prvostopno sodišče je tudi pravilno štelo, da se je toženec s tem, ko je podpisal pogodbo o pristopu k dolgu odpovedal zastaranju, s čimer je tožeča stranka v skladu z določbo 451. člena ZOR pridobila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od njega. Sklenitev pisne pogodbe o pristopu k dolgu pomeni namreč izpolnitev zahteve 366. člena ZOR, ki določa, da pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje kot odpoved zastaranju, ki se mu lahko stranka v skladu z določbo 365. člena ZOR odpove šele ko preteče za zastaranje določen čas. Pravna posledica odpovedi zastaranju je, da začnejo zastaralni roki teči znova. Tako bi terjatev zoper toženca lahko zastarala dne 15.2.2004, če ne bi pretrgal zastaranja s tem, ko je izvrševal plačila na osnovi pogodbe o pristopu dolgu.
Sodišče mora pri odločanju o tem, ali gre pri stanovanju za skupno ali posebno premoženje, upoštevati celoto vseh razmerij med toženko in njenim pokojnim partnerjem in način ustvarjanja vsega njunega premoženja.
Logični in prepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da je pokojni B. zadržal del kupnine za nepremičnine svoje matere, vendar je obenem ugotovilo, da je le del porabil sam in sicer za skupne namene.
ZIZ člen 46, 46/1, 46, 46/1. ZZK-1 člen 86, 133, 133/1, 148, 148/1, 148/2, 86, 133, 133/1, 148, 148/1, 148/2.
zaznamba sklepa o izvršbi - vpisi v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti - začetek opravljanja izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi
Zemljiškoknjižni postopek odločanja o dovolitvi zaznambe izvršbe in z zaznambo povezanih vpisih, se začne v trenutku, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme obvestilo izvršilnega sodišča o sklepu o izvršbi, ki mu je priložen odpravek tega sklepa. Gre torej zgolj za obvestilo, h kateremu mora biti priložen sklep o izvršbi.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSK02339
ZIKS člen 105, 105. KZ člen 109, 109/1, 109, 109/1. ZKP člen 201, 201/1-1, 201, 201/1-1.
podaljšanje pripora - nesorazmernost med časom, pribitim v priporu in izrečeno zaporno kaznijo - izpolnjevanje pogojev za pogojni odpust
Sama okoliščina, da naj bi obtoženec, upoštevaje določbo 1. odst. 109. člena KZ, že izpolnil pogoje za pogojni odpust, sama po sebi še ne more biti okoliščina, ki bi kazala na nesorazmernost med časom, prebitim v priporu in izrečeno zaporno kaznijo. Dejstvo je namreč, da pogojni odpust ni pravilo, temveč le možnost, ki jo daje zgoraj citirana določba in 105. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem o pogojnem odpustu obsojenca odloča komisija za pogojni odpust, v primerih, ki jih določa navedeni zakon, pa tudi upravnik zavoda.
V uvodu pritožbe sicer navajata, da vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, vendar v nadaljevanju ti pritožbeni razlogi niso utemeljeni (obrazloženi), zato je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijani sklep le po uradni dolžnosti. Ob takem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.