nadaljevanje izvršbe zoper družbenika izbrisane družbe - pravnomočnost sklepa o izvršbi - prehod terjatve ali obveznosti
V trenutku prenehanja prvotnega dolžnika z izbrisom iz sodnega registra, sklep o izvršbi ni bil pravnomočen. In ker to ni bil, upnik ne razpolaga z izvršilnim naslovom zoper prvotnega dolžnika, tako da nadaljevanja izvršbe zoper novega dolžnika - družbenika izbrisane družbe - čeprav pravnega naslednika prvotnega dolžnika, ni mogoče dovoliti.
stroški rubeža - neuspešen rubež - upravičenost do plačila
Po prejetem obvestilu, da se bo rubež opravil, upnik ni niti zatrjeval, še manj izkazal, da bi podal predlog v smislu 51. čl. Pravilnika, da se z opravo izvršilnih dejanj počaka. Po oceni pritožbenega sodišča je izvršitelj popolnoma upravičen, da se mu odmeri plačilo za neuspešen rubež, saj so bili dejansko razlogi za neuspeh oz. neizvedbo rubeža na strani upnika.
najemna pogodba - pogodbena kazen - odstop od pogodbe
Tožeča stranka je zaradi kršitve denarne obveznosti tožene stranke (neplačevanja najemnine) uporabila svoje upravičenje odstopiti od pogodbe. S tem je izgubila pravico zahtevati izpolnitev najemne pogodbe (najemnino za čas od odpovedi najemnega razmerja do poteka s pogodbo dogovorjenega roka) in zamudne obresti v primeru zamude z izpolnitvijo. Ker tožeča stranka v tem primeru ne more zahtevati zamudnih obresti, ni nobene ovire za dopustitev dogovorjene pogodbene kazni. Zato je neutemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 270. člena ZOR.
stroški kazenskega postopka - krivda obdolženca za nastale stroške
Podlaga za naložitev plačila stroškov kazenskega postopka po prvem odstavku 94. člena ZKP ni ugotovljena krivda in z njo povezana obsodilna sodba, temveč krivda za stroške, ki sicer ne bi nastali.
V obravnavanem primeru je šlo za vročanje pisanja dolžniku, ki je pravna oseba in za katero velja 133. čl. ZPP, ki določa, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS03992
ZPIZ člen 276, 276/2, 276, 276/2. ZUP člen 265, 265/2, 269, 269/2, 265, 265/2, 269, 269/2.
odškodnina - izredno pravno sredstvo - razveljavitev
Če se odločba razveljavi, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice (2. odstavek 269. člena ZUP/86). Sprememba odločbe pa ima učinek samo za naprej (3. odstavek 265. člena ZUP/86). Toženec zato tudi v primeru, da bi ugotovil, da je bilo ob izdaji odločbe z dne 18.11.1999 zmotno uporabljeno materialno pravo, v odločbo ne bi smel poseči na način, kot to zahteva tožnik, t.j. da se mu izplača razlika v pokojnini tudi za obdobje pred 1.11.1999, t.j. za nazaj.
Določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 predstavlja pravno podlago za dosojanje odškodnine v višini zamudnih obresti v rednem upravnem postopku, torej le v primeru, da je bil na podlagi sodne odločbe ali z odločbo organa druge stopnje določen višji znesek denarne dajatve na podlagi priznane pravice, organ prve stopnje pa ni izdal pravilne odločbe in razlogi za nepravilno odločbo niso bili na strani zavarovanca, ne pa v primeru, ko je bilo pravilno odločeno šele v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.
Trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni (bila) lastnik spornih poslovnih prostorov (česar tožeča stranka niti ni trdila) niti uporabnik teh, niso odločilne za predmetni spor, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pogodba o zakupu (najemu), je namreč obligacijski pravni posel, v katerem nastajajo pravice in obveznosti med pogodbenima strankama. Razmerje tožeče stranke do tretjih glede predmeta najema na pogodbene obveznosti tožene stranke do tožeče stranke ne vpliva. Le kadar bi si kdo tretji lastil na zakupljeni stvari ali na nekem njenem delu kakšno pravico in bi se s svojo zahtevo obrnil na zakupnika, kot tudi, če bi samovoljno vzel stvar zakupniku (1. odst. 580. čl. ZOR), bi to lahko vplivalo na sporno najemno razmerje.
ZST člen 13, 13/2, 14, 13, 13/2, 14. ZPP člen 311, 311. ZGD-1 člen 503, 503.
uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe s strani družbenikov - dopustnost družbeniške tožbe - dajatvena sodba - odlog plačila - obročno plačilo sodnih taks
Družbeniška tožba po ZGD-F pravno ni bila urejena, omenja pa jo pravna teorija. Pravni teoretiki menijo, da je uporaba take tožbe dopustna, vendar pa enotno zagovarjajo stališče, da je ta tožba le pomožno sredstvo posameznega družbenika oziroma izjemno ter subsidiarno, ki ga je mogoče uveljaviti šele, ko je družbenik izčrpal vsa redna sredstva.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54, 52, 52/1, 52/1-3, 54.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - začasno povečan obseg dela
Tožena stranka ni zakonito sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom za isto delo, saj ni šlo začasno povečan obseg dela, ampak za večje število naročil, ki jih je bilo potrebno izpolnjevati daljše časovno obdobje od obdobja, za katerega so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene. Iz tega razloga se tožnikova zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
URS člen 156, 156. ZPP člen 205, 298, 298/4, 365, 205, 298, 298/4, 365.
prekinitev postopka
Če sodišče v katerikoli fazi postopka meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, je dolžno prekiniti postopek in na ustavno sodišče nasloviti pobudo na preizkus ustavnosti. Stranka lahko sodišču posreduje svoje mnenje o protiustavnosti relevantnega zakona, pri čemer sodišče na njeno pobudo ni vezano in zato v zvezi s pobudo tudi ni potrebno nikakršno odločanje. Ker stranka torej ne more zahtevati preizkusa ustavnosti, tudi ne more zahtevati prekinitve postopka.
Po določbi 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb je eden od pogojev za transfer, da obsojena oseba mora privoliti v transfer (točka d 1. odstavek 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb). Določba 7. člena navedene konvencije pa še dodatno določa, da država izreka kazni mora ravnati tako, da oseba, ki da svoje soglasje za transfer po določbi d 1. odstavka 3. člena, to stori prostovoljno, popolnoma zavedajoč se zakonskih posledic, ki iz tega izhajajo.
nedovoljen dokaz – izločitev uradnega zaznamka iz spisa – zbiranje obvestil od osumljenca – konkretno kaznivo dejanje – konkretna oseba – osredotočeno policijsko preiskovanje – uradno dejanje – hišna preiskava – zapisnik o hišni preiskavi – javna listina – domneva o pravilnosti javne listine
1. Vsebine razgovora T. B. z obt. A. R. ne gre enačiti z zbiranjem obvestil od osumljenca po čl. 148. ZKP. Že iz dikcije „zbiranje obvestil od osumljenca“ izhaja dvoje pogojev, da bi se dejanje policista lahko ocenilo kot takšno uradno dejanje, in sicer, da se zbiranje obvestil nanaša na konkretno kaznivo dejanje in da ta obvestila zbira policija in drugič, da jih zbira od osumljenca, to je konkretno osebo, zoper katero je že osredotočeno policijsko preiskovanje zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja.
2. Ob tem je še pojasniti, da je zapisnik o hišni preiskavi javna listina in se zato šteje, da je njegova vsebina točna, pri čemer je možno dokazovati nasprotno. V takem primeru pa je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje nepravilnost in ker obtoženec in imetniki stanovanja že ob podpisu zapisnika niso imeli pripomb na njegovo vsebino, tudi kasnejše navedbe N. R. niso privedle do drugačnih zaključkov, kot izhajajo iz zapisnika o hišni preiskavi.
presoja dokazov skladno z 8. čl. ZPP – odškodnina za nepremoženjsko škodo – ugotavljanje škode z izvedencem
1. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedbe prič kot tudi izpovedbe pravdnih strank ter druge izvedene dokaze, opravilo je tudi presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi.
2. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obsega in višine nepremoženjske škode pravilno oprlo na ugotovitve – izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. J.T. Tega mnenja tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretiziralo izpodbijala.
simulirani pravni posel – hoteno in sporazumno neskladje med voljo in izjavo pogodbenikov – disimulirani pravni posel
Pri navidezni pogodbi (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (navidezni – simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Običajno taki stranki želita pri tem prikriti posel, ki sta ga dejansko hoteli (disimulirani posel).
Zastaranje terjatve pa pomeni zgolj prenehanje pravice upnika (tožeče stranke) zahtevati njeno izpolnitev. Zastarana terjatev še vedno obstoji in jo je mogoče tudi veljavno izpolniti. Celo če dolžnik izpolni zastarano obveznost nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Prvostopno sodišče je tudi pravilno štelo, da se je toženec s tem, ko je podpisal pogodbo o pristopu k dolgu odpovedal zastaranju, s čimer je tožeča stranka v skladu z določbo 451. člena ZOR pridobila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od njega. Sklenitev pisne pogodbe o pristopu k dolgu pomeni namreč izpolnitev zahteve 366. člena ZOR, ki določa, da pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje kot odpoved zastaranju, ki se mu lahko stranka v skladu z določbo 365. člena ZOR odpove šele ko preteče za zastaranje določen čas. Pravna posledica odpovedi zastaranju je, da začnejo zastaralni roki teči znova. Tako bi terjatev zoper toženca lahko zastarala dne 15.2.2004, če ne bi pretrgal zastaranja s tem, ko je izvrševal plačila na osnovi pogodbe o pristopu dolgu.
Sodišče mora pri odločanju o tem, ali gre pri stanovanju za skupno ali posebno premoženje, upoštevati celoto vseh razmerij med toženko in njenim pokojnim partnerjem in način ustvarjanja vsega njunega premoženja.
Logični in prepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da je pokojni B. zadržal del kupnine za nepremičnine svoje matere, vendar je obenem ugotovilo, da je le del porabil sam in sicer za skupne namene.
Res, da je bilo plovilo registrirano in je izpolnjevalo tehnične predpise za izvajanje dejavnosti - potapljaštvo, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je zavarovanec tožene stranke storil vse, da bi preprečil nastanek škode, kar je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega strokovnjaka z njegovega področja. Logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi lastnik plovila oz. organizator izleta, nastanek škode preprečil že tako, da bi ob ugotovitvi, da je morje razburkano, osebe na krovu pomagale potapljačem pri izstopanju iz vode. Ker zavarovanec tožene stranke tako ni ravnal, mu je mogoče očitati malomarnost in krivdno odgovornost ter toženi stranki, na podlagi zavarovalne pogodbe, tudi njeno odgovornost.
Tudi po 170. čl. ZPP je odločitev o tem, da bo stranko zastopal v postopku določeni pooblaščenec, stvar posebnega sklepa, s katerim sodišče za pooblaščenca postavi konkretnega odvetnika.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSK02339
ZIKS člen 105, 105. KZ člen 109, 109/1, 109, 109/1. ZKP člen 201, 201/1-1, 201, 201/1-1.
podaljšanje pripora - nesorazmernost med časom, pribitim v priporu in izrečeno zaporno kaznijo - izpolnjevanje pogojev za pogojni odpust
Sama okoliščina, da naj bi obtoženec, upoštevaje določbo 1. odst. 109. člena KZ, že izpolnil pogoje za pogojni odpust, sama po sebi še ne more biti okoliščina, ki bi kazala na nesorazmernost med časom, prebitim v priporu in izrečeno zaporno kaznijo. Dejstvo je namreč, da pogojni odpust ni pravilo, temveč le možnost, ki jo daje zgoraj citirana določba in 105. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem o pogojnem odpustu obsojenca odloča komisija za pogojni odpust, v primerih, ki jih določa navedeni zakon, pa tudi upravnik zavoda.
Na zapuščinski obravnavi je dedič zatrjeval, da je celotno kupnino za prodane nepremičnine prejela D.M., kar je na zapuščinski obravnavi slednja tudi priznala. Trditve dediča, da je bila s tem "na nek način odpravljena", pa je mogoče razumeti le kot zahtevo po vračunanju darila zakonitemu dediču v dedni delež.