Trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni (bila) lastnik spornih poslovnih prostorov (česar tožeča stranka niti ni trdila) niti uporabnik teh, niso odločilne za predmetni spor, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pogodba o zakupu (najemu), je namreč obligacijski pravni posel, v katerem nastajajo pravice in obveznosti med pogodbenima strankama. Razmerje tožeče stranke do tretjih glede predmeta najema na pogodbene obveznosti tožene stranke do tožeče stranke ne vpliva. Le kadar bi si kdo tretji lastil na zakupljeni stvari ali na nekem njenem delu kakšno pravico in bi se s svojo zahtevo obrnil na zakupnika, kot tudi, če bi samovoljno vzel stvar zakupniku (1. odst. 580. čl. ZOR), bi to lahko vplivalo na sporno najemno razmerje.
Druga tožena stranka se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, o prejšnji pritožbi druge tožene stranke zoper to sodbo pa je že odločalo Višje sodišče v Kopru s svojo odločbo. To pomeni, da taka pritožba druge tožene stranke ni dovoljena.
Pri izdaji začasne odredbe o varstvu otroka je potrebno upoštevati izključno otrokove koristi. Pri tem je potrebno upoštevati, da je lahko začasna odredba v sporih o varstvu in vzgoji otrok le nujen ukrep, ki ga je potrebno izreči takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, to pa je takrat, če se ugotovi, da bi s to začasno odredbo otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali da je prišlo do nasilja, da torej iz ogroženosti otroka izhaja nujnost, da se vprašanje varstva in vzgoje uredi še pred nastalo odločitvijo o sporu. Zato je sodišče pri odločanju dolžno ugotavljati največje koristi otroka, po drugi strani pa nujnost takšnega ukrepa. Začasna odredba je izjemno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Res je, da je sodišče dolžno te okoliščine upoštevati tudi po uradni dolžnosti, vendar pa je vendarle vezano tudi na trditveno podlago predlagatelja, v tem primeru tožnika.
stroški rubeža - neuspešen rubež - upravičenost do plačila
Po prejetem obvestilu, da se bo rubež opravil, upnik ni niti zatrjeval, še manj izkazal, da bi podal predlog v smislu 51. čl. Pravilnika, da se z opravo izvršilnih dejanj počaka. Po oceni pritožbenega sodišča je izvršitelj popolnoma upravičen, da se mu odmeri plačilo za neuspešen rubež, saj so bili dejansko razlogi za neuspeh oz. neizvedbo rubeža na strani upnika.
Ko je pritožbeno sodišče s sklepom razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, da se napoved pritožbe tožene stranke zoper sodbo šteje za umaknjeno, je bilo dolžno sodišče prve stopnje izdati sodbo z obrazložitvijo po 4. odst. 324. čl. ZPP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS03992
ZPIZ člen 276, 276/2, 276, 276/2. ZUP člen 265, 265/2, 269, 269/2, 265, 265/2, 269, 269/2.
odškodnina - izredno pravno sredstvo - razveljavitev
Če se odločba razveljavi, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice (2. odstavek 269. člena ZUP/86). Sprememba odločbe pa ima učinek samo za naprej (3. odstavek 265. člena ZUP/86). Toženec zato tudi v primeru, da bi ugotovil, da je bilo ob izdaji odločbe z dne 18.11.1999 zmotno uporabljeno materialno pravo, v odločbo ne bi smel poseči na način, kot to zahteva tožnik, t.j. da se mu izplača razlika v pokojnini tudi za obdobje pred 1.11.1999, t.j. za nazaj.
Določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 predstavlja pravno podlago za dosojanje odškodnine v višini zamudnih obresti v rednem upravnem postopku, torej le v primeru, da je bil na podlagi sodne odločbe ali z odločbo organa druge stopnje določen višji znesek denarne dajatve na podlagi priznane pravice, organ prve stopnje pa ni izdal pravilne odločbe in razlogi za nepravilno odločbo niso bili na strani zavarovanca, ne pa v primeru, ko je bilo pravilno odločeno šele v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.
O kršitvi pogodbene obveznosti pa je pojmovno mogoče govoriti samo v primeru, da gre za ravnanje pogodbenika potem, ko je stopil v pogodbeno zavezo in je s tem na njegovi strani nastala obveznost izpolnitve pogodbe.
Pravna podlaga iz 137. člena ZOR je lahko podana samo pod predpostavko, da je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve, ki je bila pred tem sicer mogoča. Gre torej za naknadno nastalo dejansko oviro, ki onemogoča izpolnitev ene stranke. Kadar pa gre za pogojno pogodbeno obveznost, lahko pride le do naknadne nemožnosti uresničitve pogoja, ki pa ima za posledico ničnost pogodbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZOR.
Dopustnost pogodbenega določila o prevzemu tveganja izpolnitve pogoja, ki omogoča izpolnitev nasprotne stranke je potrebno obravnavati tudi v luči splošnih načel obligacijskega prava. To pa pomeni, da mora obstajati vsaj neka stopnja verjetnosti, da bo pogodbena stranka, ki je prevzela tveganje, v posledici svoje izpolnitve od nasprotne stranke lahko prejela nasprotno dajatev.
začetek postopka prisilne poravnave - izvršba v poplačilo terjatve
Po določilu 1. odst. 36. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) od začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo, niti izvršbe v zavarovanje. Vendar pa to velja le za tiste terjatve, ki so že obstajale v začetku postopka prisilne poravnave. Za terjatve, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, to določilo ne velja.
imenovanje upniškega odbora - sprememba upniškega odbora
Ker je pritožnik terjatve prijavil po izteku roka za prijavo terjatev, je njegovo prijavo terjatev sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo na podlagi 8. odstavka 137. člena ZPPSL. S tem je bilo odločeno, da upnik v postopku prisilne poravnave ne bo sodeloval kot upnik v procesnem smislu, saj za to ni izkazal pravnega interesa. V procesnem smislu ga torej ni več mogoče obravnavati kot upnika v tem postopku, izmed katerih je imenovan upniški odbor.
Po določbi 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb je eden od pogojev za transfer, da obsojena oseba mora privoliti v transfer (točka d 1. odstavek 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb). Določba 7. člena navedene konvencije pa še dodatno določa, da država izreka kazni mora ravnati tako, da oseba, ki da svoje soglasje za transfer po določbi d 1. odstavka 3. člena, to stori prostovoljno, popolnoma zavedajoč se zakonskih posledic, ki iz tega izhajajo.
nedovoljen dokaz – izločitev uradnega zaznamka iz spisa – zbiranje obvestil od osumljenca – konkretno kaznivo dejanje – konkretna oseba – osredotočeno policijsko preiskovanje – uradno dejanje – hišna preiskava – zapisnik o hišni preiskavi – javna listina – domneva o pravilnosti javne listine
1. Vsebine razgovora T. B. z obt. A. R. ne gre enačiti z zbiranjem obvestil od osumljenca po čl. 148. ZKP. Že iz dikcije „zbiranje obvestil od osumljenca“ izhaja dvoje pogojev, da bi se dejanje policista lahko ocenilo kot takšno uradno dejanje, in sicer, da se zbiranje obvestil nanaša na konkretno kaznivo dejanje in da ta obvestila zbira policija in drugič, da jih zbira od osumljenca, to je konkretno osebo, zoper katero je že osredotočeno policijsko preiskovanje zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja.
2. Ob tem je še pojasniti, da je zapisnik o hišni preiskavi javna listina in se zato šteje, da je njegova vsebina točna, pri čemer je možno dokazovati nasprotno. V takem primeru pa je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje nepravilnost in ker obtoženec in imetniki stanovanja že ob podpisu zapisnika niso imeli pripomb na njegovo vsebino, tudi kasnejše navedbe N. R. niso privedle do drugačnih zaključkov, kot izhajajo iz zapisnika o hišni preiskavi.
URS člen 156, 156. ZPP člen 205, 298, 298/4, 365, 205, 298, 298/4, 365.
prekinitev postopka
Če sodišče v katerikoli fazi postopka meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, je dolžno prekiniti postopek in na ustavno sodišče nasloviti pobudo na preizkus ustavnosti. Stranka lahko sodišču posreduje svoje mnenje o protiustavnosti relevantnega zakona, pri čemer sodišče na njeno pobudo ni vezano in zato v zvezi s pobudo tudi ni potrebno nikakršno odločanje. Ker stranka torej ne more zahtevati preizkusa ustavnosti, tudi ne more zahtevati prekinitve postopka.
presoja dokazov skladno z 8. čl. ZPP – odškodnina za nepremoženjsko škodo – ugotavljanje škode z izvedencem
1. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedbe prič kot tudi izpovedbe pravdnih strank ter druge izvedene dokaze, opravilo je tudi presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi.
2. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obsega in višine nepremoženjske škode pravilno oprlo na ugotovitve – izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. J.T. Tega mnenja tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretiziralo izpodbijala.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSK02339
ZIKS člen 105, 105. KZ člen 109, 109/1, 109, 109/1. ZKP člen 201, 201/1-1, 201, 201/1-1.
podaljšanje pripora - nesorazmernost med časom, pribitim v priporu in izrečeno zaporno kaznijo - izpolnjevanje pogojev za pogojni odpust
Sama okoliščina, da naj bi obtoženec, upoštevaje določbo 1. odst. 109. člena KZ, že izpolnil pogoje za pogojni odpust, sama po sebi še ne more biti okoliščina, ki bi kazala na nesorazmernost med časom, prebitim v priporu in izrečeno zaporno kaznijo. Dejstvo je namreč, da pogojni odpust ni pravilo, temveč le možnost, ki jo daje zgoraj citirana določba in 105. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem o pogojnem odpustu obsojenca odloča komisija za pogojni odpust, v primerih, ki jih določa navedeni zakon, pa tudi upravnik zavoda.
V uvodu pritožbe sicer navajata, da vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, vendar v nadaljevanju ti pritožbeni razlogi niso utemeljeni (obrazloženi), zato je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijani sklep le po uradni dolžnosti. Ob takem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.
ZIZ člen 46, 46/1, 46, 46/1. ZZK-1 člen 86, 133, 133/1, 148, 148/1, 148/2, 86, 133, 133/1, 148, 148/1, 148/2.
zaznamba sklepa o izvršbi - vpisi v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti - začetek opravljanja izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi
Zemljiškoknjižni postopek odločanja o dovolitvi zaznambe izvršbe in z zaznambo povezanih vpisih, se začne v trenutku, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme obvestilo izvršilnega sodišča o sklepu o izvršbi, ki mu je priložen odpravek tega sklepa. Gre torej zgolj za obvestilo, h kateremu mora biti priložen sklep o izvršbi.
ZSpo člen 34, 34. OZ člen 12, 13, 73, 73/1, 73/2, 12, 13, 73, 73/1, 73/2.
zastopanje brez pooblastila - neodobritev neupravičeno zastopanega - gospodarski subjekt - samostojni podjetnik posamezni - zasebni športni delavec
Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Zasebnega športnega delavca ni mogoče enačiti s samostojnim podjetnikom posameznikom.
Zastaranje terjatve pa pomeni zgolj prenehanje pravice upnika (tožeče stranke) zahtevati njeno izpolnitev. Zastarana terjatev še vedno obstoji in jo je mogoče tudi veljavno izpolniti. Celo če dolžnik izpolni zastarano obveznost nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Prvostopno sodišče je tudi pravilno štelo, da se je toženec s tem, ko je podpisal pogodbo o pristopu k dolgu odpovedal zastaranju, s čimer je tožeča stranka v skladu z določbo 451. člena ZOR pridobila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od njega. Sklenitev pisne pogodbe o pristopu k dolgu pomeni namreč izpolnitev zahteve 366. člena ZOR, ki določa, da pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje kot odpoved zastaranju, ki se mu lahko stranka v skladu z določbo 365. člena ZOR odpove šele ko preteče za zastaranje določen čas. Pravna posledica odpovedi zastaranju je, da začnejo zastaralni roki teči znova. Tako bi terjatev zoper toženca lahko zastarala dne 15.2.2004, če ne bi pretrgal zastaranja s tem, ko je izvrševal plačila na osnovi pogodbe o pristopu dolgu.
simulirani pravni posel – hoteno in sporazumno neskladje med voljo in izjavo pogodbenikov – disimulirani pravni posel
Pri navidezni pogodbi (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (navidezni – simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Običajno taki stranki želita pri tem prikriti posel, ki sta ga dejansko hoteli (disimulirani posel).
Sodišče mora pri odločanju o tem, ali gre pri stanovanju za skupno ali posebno premoženje, upoštevati celoto vseh razmerij med toženko in njenim pokojnim partnerjem in način ustvarjanja vsega njunega premoženja.
Logični in prepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da je pokojni B. zadržal del kupnine za nepremičnine svoje matere, vendar je obenem ugotovilo, da je le del porabil sam in sicer za skupne namene.