odpravnina - stečajni postopek - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sprememba delodajalca - prenosnik - prevzemnik
Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za (solidarno) plačilo denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o. v razmerju do tožene stranke, ki je po trditvah tožnika prevzela dejavnost družbe A. d. o. o. Pritožba zmotno meni, da ZDR-1 ne izključuje solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika za terjatve vseh delavcev do delodajalca prenosnika (tudi tistih, ki niso prešli k delodajalcu prevzemniku). Iz določbe 75. člena ZDR-1 jasno izhaja, da se nanaša izključno na delavce, ki preidejo k novemu delodajalcu, tako to velja tudi za četrti odstavek tega člena. Delodajalec prevzemnik ni v pravnem razmerju z delavci delodajalca prenosnika, ki niso prešli k njemu po tej zakonski določbi in ali nadaljujejo delo pri delodajalcu prenosniku ali pa jim je pri delodajalcu prenosniku prenehalo delovno razmerje iz razlogov, ki s samim prenosom dejavnosti nimajo povezave. Zato ni podlage, da bi kot prevzemnik dela dejavnosti druge družbe solidarno odgovarjal za obveznosti prenosnika do prenosnikovih (nekdanjih) delavcev.
zavrženje revizije - obstoj delovnega razmerja - individualni delovni spor
Tožnica je v sporu uveljavljala tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena med pravdnima strankama za vodstveno mesto predstojnik oddelka klinike, nezakonito prenehala veljati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede tega tožbenega zahtevka revizija dovoljena na podlagi ZDSS-1, ki v 31. členu določa, da je revizija vedno dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja.
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupni del stavbe v etažni lastnini - parcela kot skupni del večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb in garaž - lastninskopravna razmerja na skupnih delih - materialna pravnomočnost sklepa izdanega v nepravdnem postopku
Glede pripadajočega zemljišča k stavbi je prvostopenjsko sodišče zgolj ugotovilo, da je parcela št. *2, k.o. X, kot pripadajoče zemljiške k stavbi že določena in v zemljiški knjigi vpisana kot splošni skupni del stavbe z ID X-17. Ta ugotovitev je skladna z zemljiškoknjižnimi podatki in zato pravilna. Odločitev o določitvi solastniških idealnih deležev na splošnih skupnih delih stavbe je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi neprerekanih navedb predlagateljev ter podatkov elaborata za katastrski vpis stavbe (3. točka 9. člena ZVEtL). Glede te, za pritožnico sporne odločitve, pa pritožbeno sodišče meni, da na njen pravni položaj glede zatrjevane lastnine na garaži v ničemer ne vpliva. Odločitev o obsegu pripadajočega zemljišča, sprejeta v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, upoštevaje drugi odstavek 7. člena in prvi odstavek 25. člena ZVEtL, ne postane materialno pravnomočna. Udeleženci in druge osebe lahko svoje zahtevke glede skupnih in posameznih delov uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih.
ZPIZ-2 v 197. členu ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. ZPIZ-2 ne ureja zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je zavod celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Pravno praznino ZPIZ-2 je potrebno zapolniti z analogijo legis, in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.
V tožnikovem primeru delovna leta od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka I. kategorije invalidnosti, to je 1. 4. 2015, znašajo 45 let. Minimalna pokojninska doba pokriva 1/3 omenjenega obdobja. Tožnik bi tako za priznanje invalidske pokojnine moral dopolniti 15 let pokojninske dobe. Tožnikova skupna slovenska zavarovalna doba je znašala 4 leta 6 mesecev in 6 dni. Skupaj z nemško zavarovalno dobo je tožnik dopolnil 9 let 3 mesece in 6 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, kar ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZGD-1 člen 52, 52/1, 515, 521, 521/1. ZPP člen 5, 5/1, 339, 339/2, 339/2-8.
družba z omejeno odgovornostjo - imenovanje direktorja - imenovanje poslovodje v d.o.o. - udeleženec v nepravdnem postopku - družbenik družbe - nujen postopek - možnost sodelovanja v postopku
D. o. o. je zamišljena kot družba, v kateri družbeniki bistveno bolj neposredno vplivajo na delovanje družbe kot na primer delničarji na delniško družbo. Družbenikom d. o. o. je zato treba dati možnost, da sodelujejo v postopku imenovanja poslovodje, če poslovodjo sicer lahko imenuje nadzorni svet, ta pa ne deluje. Predlog za imenovanje direktorja pa je treba vročiti tudi sami d. o. o., ker se nanjo neposredno nanaša. Če bo predlog uspešen, bo namreč sodišče imenovalo direktorja, ta pa je organ družbe.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - izpolnjevanje pogojev - strokovna izobrazba - plača - sodna razveza - denarno povračilo - zakonske zamudne obresti - prevoz na delo in z dela
V tožničinem primeru tudi neizpolnjevanje pogoja strokovne izobrazbe ne more biti ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja, saj so dokazani vsi elementi delovnega razmerja in je tožena stranka po tem, ko je s tožnico že sodelovala, vedela, kakšno izobrazbo ima, pa je kljub temu sklenila z njo še nadaljnje pogodbe civilnega prava za opravljanje del novinarja reporterja.
ZDru-1 člen 30, 40, 40/3. ZIZ člen 270, 271. ZFPPIPP člen 230, 231.
začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - zavarovalna začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - vrste začasnih odredb - vsebina začasne odredbe - prepoved uvedbe stečajnega postopka - upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka - društvo, ki deluje v javnem interesu - odločanje o začetku stečajnega postopka - oškodovanje upnikov
Upravičeni predlagatelj stečajnega postopka je tudi dolžnik (231. člen ZFPPIPP). To je njegova pravica in obveznost. Prav zato mu ni mogoče prepovedati predlaganja oziroma uvedbe stečaja. V primeru njegove insolventnosti (in več upnikov) bi namreč neuvedba stečaja pomenila oškodovanje drugih upnikov. Glede na navedeno je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni mogoče s sodno odločbo prepovedati postopanja, ki mu ga ob nastopu določenih pravnorelevantnih okoliščin (likvidnosti) nalaga zakon.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001154
ZFPPIPP člen 300, 300/2. OZ člen 83, 1013.
poroštvo - obličnost poroštvene izjave - stečajni dolžnik - predmet pogodbe - solidarno poroštvo - vsebina pogodbe - obveznost glavnega dolžnika in poroka
Pogoj pisnosti pri poroštvu ni namenjen sam sebi, ampak se zahteva predvsem zato, da je obveznost, na katero se poroštvo nanaša, opredeljena. Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje.
Toženka je tožniku v spornem obdobju brez pravne podlage obračunavala nižjo osnovno mesečno plačo od plače, dogovorjene in določene v pogodbi o zaposlitvi, saj toženka ni dokazala obstoja dogovora o nižji plači. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo terjatev iz naslova razlike v plači.
Tožena stranka je sporno infrastrukturo zgradila leta 1987, takrat pa se je vrednost nepremičnine zmanjšala. Ker tega leta tožeča stranka še ni bila lastnica sporne nepremičnine, tožeča stranka ni oškodovanec v smislu prvega odstavka 131. člena OZ. Njej se namreč premoženje ni v ničemer zmanjšalo, kot navadno škodo opredeljuje 132. člen OZ. Premoženje se je zmanjšalo kvečjemu tedanjemu lastniku te nepremičnine ob izgradnji kanalizacije, ne pa tožeči stranki, ki je nepremičnino v takšnem stanju pridobila šele leta 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke v obravnavanem delu neodpravljivo nesklepčna.
Oškodovanec ima pravico do izbire med dvema možnima načinoma povrnitve škode - vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali plačilom denarne odškodnine. Tožeča stranka je poškodovano kanalizacijo sama sanirala, v predmetnem sporu pa od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov sanacije. S tem je izbrala svoj zahtevek v smislu četrtega odstavka 164. člena OZ. Zato so materialnopravno zmotna pritožbena izvajanja, da bi tožeča stranka morala toženi stranki dopustiti oziroma ji dati možnost, da sama sanira poškodovano kanalizacijo.
Sodišče ni dolžno iz nasprotujočih si trditev pravdne stranke po uradni dolžnosti iskati tistega sklopa navedb, ki bi bil za to pravdno stranko najugodnejši. V takem primeru je za manj ugoden razplet postopka odgovorna stranka sama, ki je takšne trditve podala.
Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da se je sodna praksa izrekla, da je za primer ekipnih športov, pri katerih je veliko neposrednih stikov med igralci, prestrogo stališče, da je vsako ravnanje igralca, ki z gotovostjo ve, da bo s svojo potezo zadel nasprotnega igralca, protipravno. V cono kriminalnosti stopi poškodba, prizadejana v okviru športa takrat, ko so bila hudo kršena strokovno tehnična, disciplinska in etična pravila športa in če je storilec športno dejavnost samo izkoristil za izvršitev kaznivega dejanja. Pritrditi je zato potrebno zaključkom prvostopnega sodišča, da obstaja dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - nadomeščanje odsotnega delavca
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo, ali je tožnik dejansko opravljal naloge, kot so navedene v pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenil s toženo stranko. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da ni bistveno, če tožnica začasno odsotne delavke ni nadomestila prav na delih oziroma nalogah, ki jih je pred nastopom porodniškega dopusta opravljala ta delavka, saj so te naloge predstavljale le eno izmed delovnih nalog delovnega mesta, na katerega se je tožnica zaposlila za določen čas in ki so se menjale. Glede na navedeno torej lahko delodajalec v okviru istih delovnih mest in zaradi potreb delovnega procesa naloge določenega delovnega mesta prosto odreja, saj so vse te naloge v opisu tega delovnega mesta. Za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi ni nujno, da delavec opravlja vsa dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, oziroma če je delodajalec v okviru delovnega procesa (izjemoma) delavcu odredil tudi nalogo drugega delovnega mesta.
Tožnik je dejansko opravljal naloge odsotnih delavk oziroma dela delovnih mest, za kateri je imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato ni pogojev za transformacijo zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je očitek sodišča prve stopnje, da tožnica hoji in tlem na območju, ki ga je poznala in je vedela, da tam obstoja udarna jama, ni posvečala dovolj pozornosti, udarno jamo pa bi vsekakor lahko opazila, saj ni bila pokrita z novo zapadlim snegom, na razpolago pa je imela tudi dovolj široko pohodno površino, da bi se udarni jami lahko izognila.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 55, 78, 78/1, 80. 12.. ZPacP člen 9.. Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu člen 1.. URS člen 51, 51/1.
V predmetni zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do povrnitve stroškov zdravljenja, ki ga je kot samoplačnik opravila v zasebnem sektorju v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je tožnica sama odločila, da bo nastopala kot zasebna pacientka v Republiki Sloveniji, in da se je odločila izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, kjer zdravstvene storitve plačujejo pacienti sami. Ker je sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni elementa čezmejnega zdravljenja, ki zahteva uporabo določb o povrnitvi stroškov zdravljenja v tujini, slovenski pravni red pa določa povrnitev stroškov zdravljenja v okviru sistema javne mreže oziroma z izvajalci, s katerimi je zavod sklenil pogodbo ter ob dejstvu, da obstaja v zakonih zadostna podlaga, da se ne povrnejo stroški zdravljenja v zasebnem sektorju, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sodna razveza
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pomembno, da je delavec seznanjen z delodajalčevimi zahtevami glede pričakovanih rezultatov dela. Nadrejeni je tožničino delo zavračal brez vsebinskih usmeritev in ustrezne obrazložitve, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ne more biti odgovorna za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela.
OZ člen 299, 378.. ZPIZ-2 člen 182, 182/1, 197.. ZPIZ-1 člen 276, 276/2.. ZUJF člen 143.. ZUP člen 224, 224/2.
nadomestilo za invalidnost - zakonske zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo - pravna praznina - III. kategorija invalidnosti
V 197. členu ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča.
Po uveljavitvi ZPIZ-2 je nastalo pravno praznino potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne odločbe zapadle po poteku tega roka, pa od zapadlosti vsakomesečne dajatve v plačilo do plačila. Bistveno je torej, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, oziroma kdaj bi morala postati izvršljiva, in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski priznanih dajatev.
OZ člen 190, 193, 194, 195, 371. ZPP člen 214, 214/3, 339, 339/2, 339/2-14. ZOR člen 132, 210, 210/1, 214, 394.
razdrta pogodba - pravila vračanja - obogatitveno načelo - vrnitveno načelo - vrnitev koristi - nadomestitev vrednosti dosežene koristi - vrednost stvari - trenutek sklenitve pogodbe - valorizacija
V našem pravu velja obogatitveno načelo, kar pomeni, da okoriščenec, če je bil v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. To velja za vse dobroverne okoriščence, ne le za prejemnike odškodnine za telesne poškodbe po 195. členu OZ.