stečaj pravne osebe - sklep o prodaji nepremičnin - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - uporabnik nepremičnine - zavrženje pritožbe
V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo ima položaj stranke upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do dolžnika (prvi odstavek 56. člena v zvezi s 57. členom ZFPPIPP) ter osebno odgovorni družbenik (349. člen ZFPPIPP). Pritožnik v tem postopku ni nobena od teh oseb, saj je, kot sam navaja, le uporabnik stanovanja, ki se z izpodbijanim sklepom prodaja. Po izrecnih določbah prvega odstavka 344. člena in drugega odstavka 349. člena ZFPPIPP pa se zoper sklep o prodaji lahko pritožijo samo upniki in osebno odgovorni družbenik, s čimer zakon izrecno izključuje pravico do pritožbe zoper tak sklep drugim osebam. Tako se izkaže, da pritožnik kot uporabnik stanovanja ni niti stranka postopka, niti druga oseba v smislu drugega odstavka 126. člena ZFPPIPP, ki bi ji zakon priznal pravni interes za pritožbo in s tem pravico do pritožbe zoper sklep o prodaji.
Že dikcija prvega in drugega odstavka 278. člena ZIZ jasno kaže, da v prvem primeru sodišče postopek zavarovanja ustavi po uradni dolžnosti, za ustavitev po drugem odstavku pa je potreben dolžnikov predlog. Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi na podlagi prvega odstavka 278. člena ZIZ postopek ustavi na predlog dolžnika, potem ni potrebe, da so dejanski stanovi iz prvega odstavka tega člena sploh urejeni v posebnem odstavku. Upnik dobi pouk, kako ravnati, da sodišče postopka zavarovanja ne ustavi, dolžnik pa ne bi dobi pouka, kako ravnati, kadar upnik ne ravna po nalogu sodišča, da sodišče postopek ustavi.
Zmotno je stališče, da se že z vložitvijo kakršnekoli tožbe, tudi take, za katero zahtevek z začasno odredbo ni varovan, opraviči izdaja začasne odredbe.
Pritožba utemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnikov poslovni lokal v poslovnem objektu, sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo zatrjevanega dejstva (ki je tudi verjetno izkazano), da ima tožnik potrdilo za izvajanje dejavnosti izven časa, ko so sicer odprti dostopi, oziroma vhodi v poslovni objekt, ter da je z zatrjevanimi ravnanji toženec preprečil dostop do poslovnih prostorov v času od 13.00 ure v soboto do 8.00 ure v ponedeljek in čez teden v nočnem času tožniku, kot najemniku gostinskih prostorov in tudi gostom ter s tem izvajanje dejavnosti. S takim ravnanjem toženec gotovo ni ravnal v interesu tožnika kot najemnika, sodišče prve stopnje je zato toženčevo ravnanje zmotno ocenilo kot ravnanje v korist lastnikov in najemnikov. Po presoji pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo glede na določbo 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ opraviti tehtanje med neposrednimi neugodnimi posledicami za tožnika v primeru neugoditve predlagani začasni odredbi in med neposrednimi neugodnimi posledicami za toženca ob ugoditvi predlagani začasni odredbi, česar še ni storilo v posledici zmotne uporabe te zakonske določbe.
ZDR člen 18, 83, 83/2, 83/3, 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 118.. KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2. 118/2.. ZJU člen 83, 83/8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - šikaniranje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik izvajal psihično nasilje nad podrejenim delavcem s tem, ko mu je s povzdignjenim glasom in pred sodelavci očital nesposobnost, da ga je povozil čas in mu ni pustil do besede, niti ga ni pustil iz pisarne, čeprav ga je podrejeni za to prosil z obrazložitvijo, da je zelo vznemirjen. To ravnanje tožnika je tudi po stališču pritožbenega sodišča treba opredeliti kot psihično nasilje (ki je ena od izvršitvenih oblik šikaniranja na delovnem mestu), saj je tožnik s takšnim odnosom do podrejenega, ki je zaradi svoje žaljivosti in posmehljivosti povsem neprimeren v smislu komunikacije med nadrejenim in podrejenim delavcem (obenem pa tudi ponižujoč). Tožnikovo šikaniranje na delovnem mestu je pri podrejenem povzročilo ponižanje in prestrašenost, zato so bili v zvezi s tem ravnanjem tožnika izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1.
Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali obnašanje, ki je usmerjeno proti določenim delavcem na delovnem mestu (ali v zvezi z delom). Sodišče prve stopnje je tožnikova ravnanja, usmerjena proti podrejeni, ki je bila vodja pravnega sektorja (grobo poseganje v njen položaj vodje, v njeno strokovnost in položajno avtoriteto z odvzemom pooblastil; obveznost pisanja poročil o opravljenem delu na vsake pol ure dela z vnašanjem križcev v tabele; dnevno pošiljanje osnutkov opravljanega dela v tem dnevu; ...) kot celoto pravilno opredelilo kot trpinčenje, ne glede na to, ali so bila ta posamezna ravnanja tožnika zakonita ali ne. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo tudi, da je bila podrejena zaradi teh ravnanj tožnika prestrašena in ponižana, je utemeljeno zaključilo, da so bili v zvezi s tem ravnanjem tožnika izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1
postopek za ureditev meje - predlog za ureditev meje - nepopolna vloga - nezadostno število izvodov prilog
Predlagateljica bi morala sodišču predložiti toliko izvodov predloga in prilog, kolikor je lastnikov oziroma uporabnikov zemljišč, med katerimi je meja sporna. Tej procesni zahtevi se predlagateljica ne more izogniti, češ da njeni nasprotniki listine, ki jih je priložila svojemu predlogu, že imajo. Ker predlagateljica tega dejstva na naroku ni izpostavila, ampak je to storila šele v pritožbi, gre za nedopustno in predvsem nedokazano pritožbeno novoto.
Ker je zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki spada v področje materialnega prava, urejeno v 93. členu KZ-1, je glede ugovora zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki ga je obsojenec naslovil na Okrožno sodišče v Ljubljani, slednje stvarno pristojno in bi moralo o njem vsebinsko odločiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Pri toženi stranki je bil podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi prilagoditve delovnih mest kadrovski strukturi, povezani s sofinanciranjem programa tožene stranke s strani ministrstva in posledično ukinitvi dotedanjih delovnih mest sodelavca v programih.
ZDR člen 126, 127.. ZDR-1 člen 128, 128/1, 134, 167, 167/1.. ZZVZZ člen 80, 81.
nadurno delo - bolniški stalež - bruto plača delavca
Glede obračuna plače za september 2015 tožena stranka ni upoštevala, da je bil tožnik v bolniškem staležu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je šele sodišče v tem sporu priznalo tožniku bolniški stalež. Po določbah 80. in 81. člena ZZVZZ lahko le osebni zdravnik ugotavlja nezmožnost za delo do 30 dni. Iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela izhaja, da je bil tožnik v času od 10. 9. 2015 do 30. 9. 2015 začasno nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov. Navedeno pomeni, da je bil upravičeno odsoten z dela, kot določa prvi odstavek 167. člena ZDR-1. V času začasne zadržanosti od dela zaradi zdravstvenih razlogov, ki je v tožnikovem primeru trajala 60 ur, ni bila mogoča kompenzacija viška ur. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v času prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni izrabil viška 257 ur. Te ure bi mu morale biti plačane v mesecu, v katerem mu je prenehalo delovno razmerje. Zamuda tožene stranke s plačilom viška ur je nastala z dnem 19. 11. 2015 in ne na dan prejema bolniškega lista, saj je v pogodbi o zaposlitvi določen plačilni dan 18. dne v mesecu za pretekli mesec, enako pa določa tudi 134. člen ZDR-1.
posest - motenje posesti - sodno varstvo posesti - posestno varstvo - zadnje stanje posesti - nastalo motenje - dejanska oblast nad stvarjo - pravica do posesti - izključna posest - posest parkirišča - izključujočnost posesti na parkirnem prostoru - izvrševanje posesti - zmotna uporaba materialnega prava - zavrnitev predlaganih dokazov - razlog za zavrnitev predlaganih dokazov - obrazložitev zavrnitve predlaganih dokazov
Sodišče prve stopnje bi moralo obravnavati toženkine navedbe o kontinuirani uporabi spornega parkirnega mesta ob prihodih v stanovanje, saj je z njimi nasprotovala s strani tožnikov zatrjevani izključni posesti spornega parkirnega mesta (in vztrajala, da je bilo sporno parkirno mesto ves čas tudi v posesti njene družine). Okoliščine konkretnega primera terjajo ugotavljanje dejanske oblasti nad spornim parkirnim mestom (ki sta jo s trditvami o uporabi spornega parkirnega mesta zatrjevali obe pravdni stranki) v daljšem časovnem obdobju pred zatrjevanim motilnim dejanjem.
ZPIZ-2 člen 144, 144/1.. ZPSV člen 2, 2/3.. ZDR člen 156. ZDoh-1 člen 44. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 4, 4/2-1.
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.
Plačilo pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja ni škoda, pač pa stroški postopka za pridobitev odškodnine. Pravica do povrnitve stroškov za pridobitev predpravdnega izvedenskega mnenja, utemeljena višina in zapadlost ne morejo biti odvisni od tega, ali jih tožeča stranka z zmotno pravno kvalifikacijo uveljavlja kot odškodnino za materialno škodo ali pravilno kot pravdne stroške. Ker je tožeča stranka v pravdnem postopku načeloma upravičena do povrnitve pravdnih stroškov sorazmerno svojemu uspehu, ji po višini v enakem razmerju gredo tudi stroški predpravdnega izvedenskega mnenja (kadar so potrebni), čeprav jih uveljavlja kot del glavnega zahtevka. Za ugotavljanje uspeha se upošteva zahtevek brez stroškov predpravdnega izvedenskega mnenja.
Toženec se je s podpisom posojilne pogodbe zavezal, da bo dolg, ki je nastal iz naslova delovnega razmerja poravnal tožeči stranki tako, da ji bo mesečno plačeval 500,00 EUR vse do poplačila celotnega dolga 30.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri sporni posojilni pogodbi ne gre za pogodbo, ki bi nasprotovala Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prav tako je tudi pravilno zaključilo, da posojilna pogodba ni izpodbojna v smislu določb 94. do 99. člena OZ. Toženec je sicer zatrjeval napake volje v smislu grožnje oziroma prisile, vendar je ob zaslišanju izpovedal, da mu direktor ni grozil, ampak je le dejal, da je tako velik manjko, ki so ga očitali tožencu razlog za kazenski pregon, in da ga je to tako prestrašilo, da je podpisal posojilno pogodbo. Opozorilo, da je možen kazenski pregon, ne predstavlja nedopustne grožnje. Za napako volje gre le, če je grožnja nedopustna in če se z njo povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, in sicer tak strah, da se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca - izostanek z dela
Ttožnik očitane kršitve obveščanja ni storil iz naklepa ali hude malomarnosti, hkrati pa je o njegovi odsotnosti delodajalca obvestila tožnikova bivša partnerka, s čimer je tožnik izpolnil svojo obvestilno dolžnost. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
prisilna poravnava – ovire za poenostavljeno prisilno poravnavo – univerzalno pravno nasledstvo – predlagatelj stečajnega postopka kot stranka predhodnega postopka poenostavljene prisilne poravnave – pripojitev
Dolžnik kot prevzemna družba je še pred izpolnitvijo obveznosti prevzete družbe na podlagi potrjene prisilne poravnave vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.
Procesna ovira za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave po 221.c členu ZFPPIPP je tudi ovira iz 1. točke prvega odstavka 140. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da postopek poenostavljene prisilne poravnave ni dovoljen, če je vložen pred potekom treh let od dneva, ko je dolžnik izpolnil vse obveznosti iz prejšnje potrjene prisilne poravnave. S statusno spremembo pripojitve si prevzemna družba tej zakonski procesni oviri ne more izogniti.
preizkus ocene dela - delovna uspešnost - javni uslužbenec
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, in s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala visoko nadpovprečno, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali je opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni visoko nadpovprečno delo tožnice. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ocena delovne uspešnosti tožnice za sporno leto, objektivna.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - nerazsodnost - izvedba dokazov - ničnost - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo svojo odločitev, da je predpostavka za veljavnost pogodbe sposobnost razumeti pomen svoje poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Glede na podano mnenje izvedenke psihiatrinje, tožnik spornega dne ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje ter oblikovati in izraziti pravno upoštevno voljo. Razsodnost fizične osebe je pogoj za njeno poslovno sposobnost, to pa je veljavno izražanje posebne volje, ki je bilo ob podpisu sporazuma po mnenju izvedenke "nično". Zato je podana ničnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki nima pravnih učinkov. Zaradi navedenega je potrebno vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred sklenitvijo sporazuma in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožniku pripada reintegracija in reparacijski zahtevki iz delovnega razmerja.
KPJS člen 46.. ZObr člen 96, 97e, 97e/1, 97e/2.. ZJU člen 32, 32/3.
nadurno delo - vojska - dodatek za pripravljenost
Pripravljenost za delo je poseben delovni pogoj (96. člen ZObr), ki se ne šteje v delovni čas (razen v primeru, če delavec med pripravljenostjo za delo dejansko dela), za to obliko posebnega pogoja dela je predvideno plačilo dodatka v višini 20 % urne postavke osnovne plače.
V odškodninskem primeru mora stranka natančno in konkretno pojasniti, katera so tista ravnanja, ki jih šteje za protipravna in ki naj bi mu povzročila škodo.
preživnina za zakonca - čas prenehanja življenjske skupnosti
Torej je glede na citirane materialnopravne določbe in ustaljeno sodno prakso za odločanje o utemeljenosti preživninskega zahtevka enega zakonca v primeru prenehanja zakonske skupnosti z drugim zakoncem odločilno dejstvo o datumu, oziroma o času prenehanja njune življenjske skupnosti in ni odločilno dejstvo o času pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze.