DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00002385
OZ člen 39, 39/1, 39/4, 40, 40/3, 87, 87/1. ZIZ člen 270, 270/2. ZZZDR člen 52. ZN člen 47, 47/1-1.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - dogovor o preživljanju - izigravanje upnikov - notarski zapis - ugovor nesorazmernosti - začasna odredba - nična pogodba - nedopustna podlaga - neodplačna pogodba
Tožeča stranka je trdila in izkazala, da je iz celotnega sklopa ravnanj tožnika, storjenih v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, razvidno, da so bila obravnavana nakazila eden od načinov, s katerim je skrival svoje premoženje pred svojimi upniki. Tožeča stranka je torej tako utemeljevala, da so bile s predmetnimi nakazili kršene določbe 39. in 40. člena OZ. Pravila obligacijskega prava določajo, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, če te ni oziroma je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je bil namen oziroma razlog predmetnih nakazil skrivanje premoženja pred upniki, da je imela navedena obveznost nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Sodišče prve stopnje je zato terjatev tožeče stranke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitev, da je z nakazilom prišlo do nedopustnega izigravanja tretjih oseb, to je upnikov, torej do kršitve pravil obligacijskega prava, za uspeh s pritožbo ne zadošča pritožbena navedba tožene stranke, da zaradi predmetnih nakazil s strani enega zakonca drugemu zakoncu niso bila kršena pravila, ki urejajo premoženjski režim med zakoncema. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z navedbo, da so bili navedeni zneski porabljeni za plačevanje stroškov gradnje hiše, vendar pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da tega dejstva ni dokazala, česar s pritožbo ne izpodbija. Svoje navedbe, da naj bi šlo za ravnanje v okviru zakonsko dopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, torej tožena stranka ni izkazala. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži pritožbena navedba, da toženi stranki ni bilo treba dokazati, zakaj je porabila denar, saj je bilo, po tem, ko je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj kondikcijskega zahtevka, na toženi stranki trditveno in dokazno breme za ugovor, da so nakazila predstavljala zakonsko dopustno razpolaganje s skupnim premoženjem.
Kot določa zakon, sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (drugi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožena stranka takšnega predloga, v katerem bi določno navedla, na katera sredstva oziroma predmete izvršbe naj sodišče omeji dovoljeno izvršbo, ni podala. V svojem predlogu bi namreč morala tožena stranka določno navesti, na katere predmete oziroma sredstva naj bi sodišče omejilo dovoljeno izvršbo, saj bi sodišče le na podlagi konkretnega predloga tožene stranke lahko ugotovilo, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve, tožeči stranki pa bi bilo zgolj ob določno podanem predlogu omogočeno, da se o njem izjavi. Trditve same tožeče stranke, podane v dosedanjem postopku v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja za takšno omejitev ne zadoščajo, nenazadnje pa ima po zakonu dolžnik pravico, da izmed več predlaganih sredstev oziroma predmetov zavarovanja, sam izbere tiste, na katere bo zavarovanje omejeno. Prav tako pa tudi ni mogoče spregledati, da je tožena stranka tekom postopka že razpolagala z določenim premoženjem, zaradi česar izdanega sklepa o zavarovanju ni mogoče izvršiti v celoti, kar bi bilo pri obravnavanju predloga za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja prav tako treba upoštevati. Takšnega predloga, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ, torej tožena stranka v dosedanjem postopku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je le pavšalno navrgla ugovor nesorazmernosti
ZPP člen 133, 133/1, 139, 139/3, 339, 339/2, 339/2-8.
napaka pri vročanju - vročilnica - izpodbijanje vročilnice - vročanje podjetniku posamezniku - pravica do izjave
Pisanje toženi stranki ni bilo vročeno skladno s 133. členom ZPP. Zato s pritožbo utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji zaradi nepravilne vročitve oziroma opustitve vročitve vloge, s katero je tožeča stranka dopolnila tožbo, ni bila dana možnost, da se o navedbah tožeče stranke iz te vloge izjavi, s tem pa ji je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem.
ZPP člen 13, 13/1, 305. ZBan-1 člen 261, 261e, 347, 350, 350a.
prekinitev postopka - dejansko in pravno vprašanje - predhodno vprašanje - primernost kvalificiranega imetnika - imetniki pravic
Pritožnica pravilno opozarja, da je treba upoštevati, da imetnikom kvalificiranih pravic po določilih ZBan-1 ni bilo omogočeno, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu kljub dejstvu, da so bile z omenjeno odločbo (lahko) prizadete tudi njihove pravice. Tožena stranka, ki je bila legitimirana za izpodbijanje nezakonite odločbe o izrednem ukrepu Banke Slovenije, pa tovrstne tožbe ni vložila. Odškodninski postopek proti Banki Slovenije po določbah ZBan-1 je zato edini postopek, v katerem imajo imetniki kvalificiranih pravic možnost za ugotovitev pravilnosti dejanske in pravne podlage za izrek izrednih ukrepov Banke Slovenije. Prav opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnost in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke po 347. členu ZBan-1 je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila predmetno tožbo.
Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da izpodbijana ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, saj niso imeli dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in druge dokumentacije. Ugotovilo je, da je zaradi konteksta strokovno izrazito zahtevnega spora podano procesno neravnotežje. Zaradi njega bi morala Banka Slovenije izkazati, zakaj je bil izrek izrednega ukrepa potreben. Ugotovilo je tudi, da ZPP ne predvideva posebnih postopkov kolektivnega sodnega sodnega varstva, ki bi zagotovili hitrost, ekonomičnost in uniformnost odločanja v sporih med imetniki izbrisanih in konvertiranih pravic ter Banko Slovenije. Vse navedeno, kar velja za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do Banke Slovenije, smiselno velja tudi za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do bank izdajateljic. Ob upoštevanju prej naštetih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, je zato edino smotrno, ekonomično in ustavno skladno, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke. Ob upoštevanju povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo reševala v odškodninskih postopkih proti Banki Slovenije in v odškodninskih postopkih proti poslovnim bankam, je treba razmerje med navedenima postopkoma razlagati tako, da predstavlja odločitev o tožbi za povrnitev škode zoper Banko Slovenije v razmerju do postopka, v katerem imetniki kvalificiranih pravic od banke zahtevajo povrnitev škode zaradi opustitve izpodbijanja istih odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, predhodno vprašanje v postopkih zoper poslovne banke (prvi odstavek 13. člena ZPP).
prijava terjatve v stečajnem postopku - vsebina prijave terjatve - stroški postopka - nastanek terjatve za plačilo pravdnih stroškov - stroški, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti
Zahteva za prijavo pravdnih stroškov iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP nanaša zgolj na primere, ko je bilo o stroških pravdnega postopka odločeno s sodno odločbo. To pomeni, da stroški, ki sta jih pravdni stranki imeli v postopku do trenutka začetka stečajnega postopka, o katerih se ni bilo odločeno s sodno odločbo, niso takšna terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena določa, da jo je treba prijaviti, ker bi sicer prenehala.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - osebna vročitev - nadomestna vročitev - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - sistem afirmativne litiskontestacije - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Pritožnik ne trdi, da za vročitev ni pravočasno (in kdaj) izvedel. Navaja le, da mu je mama napačno posredovala namen pošte in da je bil službeno odsoten v tujini. Pritožnikove trditve so preskope, nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Zato jih ni mogoče obravnavati kot morebitni predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem bi moral toženec določno zatrditi, zakaj je prišlo do morebitne zamude in jo opravičiti ter dokazno podpreti.
darilo - vrnitev darila - dejanska in trditvena podlaga - trditveno breme stranke - dokazno breme - dokazi in dokazovanje
Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče zmotno prevalilo dokazno breme na prvega toženca, da dokaže, da darilo prvemu tožencu s strani njegovih staršev ni bilo dano, oziroma da dokaže, da je imel dovolj finančnih sredstev za nakup in dokončanje navedene novogradnje oziroma, da dokaže, kdo in kdaj je posojilo po zgoraj navedeni posojilni pogodbi odplačal. Ob ugovornih navedbah prvega toženca, da sta bila v tem času starša finančno izčrpana, bi po mnenju pritožbenega sodišča tožnici morali primarno zatrjevati in dokazati, da sta starša prvega toženca sploh razpolagala z denarnimi sredstvi v višini vrednosti darila, ki bi jih lahko podarila prvemu tožencu. Šele, če bi tožnici slednje zatrjevali in dokazali (npr. s predložitvijo pokojnikovih hranilnih knjižic), bi se morda lahko procesno dokazno breme prevalilo na prvega toženca, da bi dokazal izvor sredstev za nakup in dokončanje hiše oziroma za vrnitev posojila.
Ob zavzetem pravnem stališču o neizpodbojnosti domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ sodišču ni bilo treba ugotavljati namena sklenitve darilne pogodbe ter izvajati dokazov, s katerimi sta toženca želela dokazati dolžnikovo nezavedanje o možnostih škodovanja upniku.
ZPP člen 224, 224/1, 224/4, 339, 339/2, 339/2-8, 372.
kršitev pravice do izjave - nepravilna vročitev - vročilnica kot dokaz - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - opravičena odsotnost - pavšalno zatrjevanje
Za trditev o tem, da je bil na naslovu vročanja daljši čas odsoten, pritožnik ni predložil nobenega dokaza in gre torej za gole dejanske trditve. Z njegovimi dejanskimi navedbami pa domneve o resničnosti vsebine javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP) ni mogoče izpodbiti.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00000235
SPZ člen 67, 67/3, 99, 99/2, 100. SZ-1 člen 29, 29/2.
večstanovanjska stavba - varstvo solastnine - soglasje solastnika - posel, ki presega redno upravljanje - posel rednega upravljanja - dejanska etažna lastnina - poseg v skupne dele objekta - soglasje etažnega lastnika - povrnitev škode zaradi protipravnega vznemirjanja lastninske pravice
Ni bistveno, ali je bila v konkretni zadevi vzpostavljena t. i. dejanska etažna lastnina in je podstrešje predstavljalo skupno lastnino pravdnih strank, ali pa je šlo za stavbo v solastnini, kar vključuje tudi podstrešje. V obeh primerih bi namreč prvi toženec pred posegom moral pridobiti tožnikovo soglasje, in sicer v primeru etažne lastnine na podlagi drugega odstavka 29. člena SZ-1, v primeru solastnine pa zato, ker gre za posel, ki presega redno upravljanje nepremičnine.
odločanje o stroških pravdnega postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - kriterij uspeha strank - delni uspeh v postopku - stroški izdelave izvedenskega mnenja - stroški za predpravdno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev bo načeloma pravilna tedaj, ko bo primerljiv ne le uspeh strank v pravdi, temveč bodo enaki oziroma primerljivi tudi njuni stroški. Utemeljena je pritožbena graja, da je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve bolj ustrezna povrnitev stroškov po kriteriju uspeha.
Pritožba se neutemeljeno zavzema za prisojo stroška izdelave izvedenskega mnenja v celotni višini. Tudi ti stroški so namreč del pravdnih stroškov in zato delijo njihovo usodo, kar pomeni, da je njihovo povračilo odvisno od uspeha strank v pravdi.
izločitev sodnika - pravica stranke - kaznovanje stranke - žaljive navedbe - žaljenje sodnika - žalitev sodišča - odločanje o kaznovanosti - pristojni organ - sodna praksa ESČP - izrek denarne kazni
Izločitev sodnika lahko zahteva tudi stranka, vendar mora to storiti takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najkasneje pa do konca obravnave pred sodiščem oziroma do izdaje odločbe, če obravnave ni bilo.
V primeru, ko se žaljive navedbe stranke nanašajo na ravnanje sodnika, ki vodi konkreten postopek, zaradi načela nepristranosti ta sodnik ne sme odločati o kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča.
Ob upoštevanju povzetega stališča ESČP je sklep o kaznovanju toženca izdala sodnica, ki bi morala biti iz tega odločanja izločena. Okoliščino, da se žaljive navedbe nanašajo nanjo, je treba obravnavati kot izključitveni razlog v smislu prve točke 70. člena ZPP. S tem je sklep v delu, ki se nanaša na kaznovanje, obremenjen z bistveno kršitvijo postopka po drugi točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Razveljavitev sklepa o kaznovanju pritožbenemu sodišču omogoča, da samo, na podlagi 109. člena ZPP v zvezi z 11. členom ZPP, oceni žaljivost izjav toženca v pritožbah in da ob ugotovitvi, da gre za vsebino, ki žali sodišče, izreče tudi ustrezno denarno kazen.
Toženec bi smel v okviru pravice do izjavljanja, kar še posebej velja za pritožbo, ostro, odprto in kritično uveljavljati razloge, zaradi katerih meni, da je odločba po njegovem mnenju nezakonita, vendar bi moral to storiti na dostojen način, to je na način, ki ne bi zmanjševal ugleda in avtoritete sodišča oziroma celotnega sodstva. Kritiko odločbe in dela sodišča bi moral podati pravno argumentirano, spoštljivo in dostojno, ne pa tako, da je svoje nestrinjanje utemeljeval z negativnimi vrednostnimi ocenami in zaničljivimi izrazi o sodnici, ki je v zadevi odločala.
Vlaganje tožb in predlogov za izvršbo samo po sebi ni protipravno dejanje. Odškodninska obveznost pobudnika sodnega postopka pa je (praviloma) podana takrat, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali pa iz zlorabe postopka. Da bi v konkretnem primeru prvi toženec predloge za izvršbo vložil očitno brez utemeljitve ali z zlorabo postopka, da bi torej zlorabil svojo pravico do sodnega varstva, tožniki niso niti konkretno trdili niti dokazovali.
OZ člen 55, 55/2, 58, 1012, 1013, 1016, 1019, 1019/3, 1019/4, 1024, 1024/2. - tarifna številka 20, 20-2. ZPP člen 213.
solidarno poroštvo - subsidiarno poroštvo - zaveza kot porok in plačnik - domneva solidarnosti - konsignacijska pogodba - trajno dolžniško razmerje - določenost predmeta obveznosti - oblika poroštvene izjave - dogovorjena obličnost pogodbe - teorija o realizaciji - pripoznava terjatve - posodobljen seznam terjatev - dokazna vrednost listine - porokovi ugovori - ugovor vrstnega reda uporabe zavarovanj - zavrnitev pravno nepomembnega dokaznega predloga - nerelevantni dokazi
Pri presoji vprašanja porokove vednosti o elementih poroštvene obveznosti toženke kot fizične osebe ni mogoče ločiti od njenega pravnega položaja zakonite zastopnice glavnega dolžnika. Tisto kar je toženka izvedela kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika, je logično nujno izvedela tudi kot fizična oseba. Zaradi tega ni utemeljena pritožbena navedba, da toženka ni bila seznanjena z vsemi elementi, ki so pomembni za presojo njenega pravnega položaja porokinje.
Drugi odstavek 1024. člena OZ določa, da dolžnikova odpoved ugovorom ter dolžnikova pripoznava upnikove terjatve ne moreta imeti učinka nasproti poroku. To pa ne pomeni, da posodobljeni seznam terjatev z dne 9. 6. 2015 v postopku prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom v tem postopku nima dokazne vrednosti. V konkretnem primeru je bistveno, da je toženka podala notarsko overjeno izjavo, da navedeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom.
Pritožbeno sklicevanje na druga zavarovanja iz Pogodbe o konsignaciji niso utemeljena. Če je obveznost glavnega dolžnika zavarovana s poroštvom in še katerim drugim zavarovanjem, porok nima ugovora glede vrstnega reda uporabe zavarovanj, razen če je možnost takšnega ugovora izrecno določena s poroštveno pogodbo. Ker Sporazum takšnega dogovora ne vsebuje, pritožbene navedbe o tožničinem lastninskem pridržku in odstopu terjatev do končnih kupcev glavnega dolžnika, niso pravno relevantne.
Prvo sodišče je povzelo predlog tožeče stranke za "kaznovanje" (za izvršitev sklepa o denarni kazni), ker toženka s spornimi objavami krši začasno odredbo, pri tem pa ni pojasnilo, ali je bil sklep o začasni odredbi toženki vročen in kdaj ter ali je toženka objavila sporne objave po prejemu sklepa o začasni odredbi. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je od njihove ugotovitve odvisno, ali so izpolnjeni pogoji za izvršitev denarne kazni po sklepu o začasni odredbi (primerjaj sklep VSL III Cp 825/2005). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato na mestu.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 55, 55/4, 56.. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68, 68/3, 69, 69/3, 73.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožnica pri toženi stranki ni opravljala projektnega dela, ampak je v okviru tehnične pomoči kontrolirala porabo oziroma upravičenost porabe denarnih sredstev sklada. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica opravljala naloge, ki niso stalne, in so se samostojno začele in končale s posameznim projektom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnico, sklenjena nezakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za neodločen čas.
Ker namen pogodbenikov, da bi tožnico izigrali ozirom prikrajšali za dedno pravico, ni izkazan, sporazum o delitvi premoženja ni nedopusten ali nemoralen. Za življenja staršev izvedena delitev premoženja, k ustvaritvi katerega je potomec prispeval, je pričakovana.
Nepoznavanja slovenskega jezika stranke, ki podpiše pogodbo v slovenščini, ne odvezuje obveznosti, ki jo s to pogodbo prevzame, saj je treba morebitno nepoznavanje prevzetih obveznosti pripisati skrajni neskrbnosti stranke same.
pravne posledice začetka stečajnega postopka – omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika – prenos pooblastil na upravitelja – položaj in pristojnosti upravitelja – zastopanje stečajnega dolžnika – pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika – stečajni upravitelj – zakoniti zastopnik – poslovna sposobnost stečajnega dolžnika – stečajna masa – odpust obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – vročanje stečajnemu dolžniku
Ker je z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena, je od odgovora na vprašanje, ali sporno premoženje spada v stečajno maso, odvisno, ali lahko stečajni dolžnik dejanja opravlja samostojno oziroma ali je bila upnica dolžna pisanja vročati le upravitelju ali tudi dolžniku.
V skrajšanem postopku je izločitev dokazov (18. člen ZKP) urejena z drugim odstavkom 435. člena ZKP. Pritožba je dovoljena le zoper sklep, s katerim sodišče izloči dokaze.