ZPP člen 133, 133/1, 139, 139/3, 339, 339/2, 339/2-8.
napaka pri vročanju - vročilnica - izpodbijanje vročilnice - vročanje podjetniku posamezniku - pravica do izjave
Pisanje toženi stranki ni bilo vročeno skladno s 133. členom ZPP. Zato s pritožbo utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji zaradi nepravilne vročitve oziroma opustitve vročitve vloge, s katero je tožeča stranka dopolnila tožbo, ni bila dana možnost, da se o navedbah tožeče stranke iz te vloge izjavi, s tem pa ji je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem.
vračunanje v dedni delež - stroški za preživljanje dediča - stroški preživljanja in šolanja - odločilne okoliščine
Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da zapustnica ni v taki meri krila izdatkov šolanja toženke, ki bi upravičevali njihovo vračunanje v njen dedni delež na podlagi 54. člena ZD. Dokazni postopek je pokazal, da je zapustnica po svojih močeh, enakovredno poskrbela za preživljanje obeh otrok in da toženka v primerjavi s tožnikom ni bila privilegirana.
Dejstvo, da je toženka v času nadaljnjega šolanja živela doma pri zapustnici, tožnik pa v internatu, še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 54. člena ZD. Toženka se je odločila za izobraževanje, ki ji je omogočalo življenje doma. Nasprotno pa se je tožnik odločil za vojaški poklic, kar je bilo povezano z odhodom od doma in bivanjem v internatu.
Prvo sodišče je povzelo predlog tožeče stranke za "kaznovanje" (za izvršitev sklepa o denarni kazni), ker toženka s spornimi objavami krši začasno odredbo, pri tem pa ni pojasnilo, ali je bil sklep o začasni odredbi toženki vročen in kdaj ter ali je toženka objavila sporne objave po prejemu sklepa o začasni odredbi. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je od njihove ugotovitve odvisno, ali so izpolnjeni pogoji za izvršitev denarne kazni po sklepu o začasni odredbi (primerjaj sklep VSL III Cp 825/2005). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato na mestu.
Vlaganje tožb in predlogov za izvršbo samo po sebi ni protipravno dejanje. Odškodninska obveznost pobudnika sodnega postopka pa je (praviloma) podana takrat, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali pa iz zlorabe postopka. Da bi v konkretnem primeru prvi toženec predloge za izvršbo vložil očitno brez utemeljitve ali z zlorabo postopka, da bi torej zlorabil svojo pravico do sodnega varstva, tožniki niso niti konkretno trdili niti dokazovali.
Uporabe določila petega odstavka 24. člena SZ-1 nikakor ni mogoče širiti tudi na poslovne prostore, nadalje pa stroškov rezervnega sklada tudi ni moč šteti kot obratovalne stroške.
Tožena stranka za plačilo stroškov rezervnega sklada odgovarja neposredno na podlagi kogentnih določb 119. člena SPZ, zato se kot etažna lastnica v razmerju do tožeče stranke ne more razbremeniti te svoje obveznosti s sklicevanjem na Pogodbo o leasingu. Slednja predstavlja le relativno razmerje, ki učinkuje samo med toženo stranko kot leasingodajalcem in leasingojemalcem, ne učinkuje pa v razmerju do tretjih oziroma tožeče stranke, saj ta ni bila stranka navedene pogodbe.
Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja pa je, da je o spremembi dolžnika obveščen.
Določba tretjega odstavka 108. člena ZPP se nanaša na vse vloge, ki so vezane na rok, tudi tiste, s katerimi se pretrga zastaranje. Opustitev dolžnosti sodišča prve stopnje, da ravna v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP, ne more imeti škodljivih posledic za tožečo stranko. Če bi jo sodišče pozvalo k popravi tožbe, bi se kot dan postavitve zahtevka (kar bi pretrgalo tek zastaralnega roka) štel dan vložitve tožbe. Enako mora veljati tudi za popravo oziroma dopolnitev tožbe, ki jo opravi tožeča stranka na lastno pobudo.
prijava terjatve v stečajnem postopku - vsebina prijave terjatve - stroški postopka - nastanek terjatve za plačilo pravdnih stroškov - stroški, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti
Terjatev nastane, ko sodišče potrebne pravdne stroške, ki jih je stranka zahtevala in priglasila, odmeri in odloči o njihovi povrnitvi. Če stranki nastanejo določeni pravdni stroški med ali zaradi pravdnega postopka, to še ne pomeni, da obstaja tudi obveznost nasprotne stranke do njihove povrnitve. Zmotno je zato pritožbeno sklicevanje na določilo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP. Ne gre namreč za terjatev, nastalo do začetka stečajnega postopka, zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da pravdno sodišče o pravdnih stroških zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad toženo stranko ne bi smelo odločiti.
odmera pravične denarne odškodnine za smrt ožjega družinskega člana - duševne posledice zaradi smrti matere oziroma moža
Če nekdo umre, lahko sodišče njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - dokazila za oprostitev sodnih taks - rok za predložitev dokazila o plačilu sodne takse - prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge
Sodišče prve stopnje je tožnika s sklepom s 30. 8. 2016 pozvalo, naj dopolni svoj predlog za oprostitev plačila sodnih taks tako, da predloži izjavo o premoženjskem stanju za vse družinske člane ter še druga, v sklepu našteta dokazila, s katerimi bo izkazoval premoženjsko stanje. Tožnik je z vlogo 13. 9. 2016 predlagal podaljšanje roka in v utemeljitvi predloga navedel, da zaradi zdravstvenih težav in hospitalizacije ni uspel pridobiti ostalih dokumentov. Pritožnik bi moral navesti in izkazati, zakaj ni mogel sodišču predložiti zahtevanih dokumentov v določenem roku in izpodbiti ugotovitev sodišča, da njegov predlog za podaljšanje roka ni bil utemeljen. Tega pa pritožnik ni zmogel, zato je zavrnitev predlga za podaljšanje roka pravilna.
zemljiškoknjižni postopek po uradni dolžnosti - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - zaznamba postopka po ZVEtL
Gre za zemljiškoknjižni postopek, začet po uradni dolžnosti, na podlagi 15. člena ZVEtl. Ugovorne navedbe, s katerimi je nasprotna udeleženka problematizirala status B. B. K. kot upravičenega predlagatelja nepravdnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine oziroma lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet postopka, za zemljiškoknjižni postopek niso pravno pomembne. V zemljiškoknjižnem postopku sodišče zgolj preverja, ali so podani formalni pogoji za predlagani vpis, ki jih določa ZZK-1.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve - subjektivna nevarnost - pooblaščenec za sprejem izpolnitve
Postavitev pooblaščenca za sprejem izpolnitve ne spreminja vsebine izpolnitve. To pomeni, da upnik ostaja isti. Izpolnitev tretji osebi dejansko predstavlja izpolnitev upniku. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ima zato dolžnik do upnika zahtevek za vrnitev plačila in ne do tretje osebe.
V primeru zavarovanja denarne terjatve je treba izkazati t.i. subjektivno nevarnost oziroma konkretno ravnanje dolžnika, ki preti bodoči realizaciji upnikove terjatve. Če te nevarnosti ni, mora upnik pač potrpeti, dokler njegova pravica do izvršbe ne postane izvršljiva.
Konstantno vlaganje identičnih, vsebinsko praznih vlog, ne glede na vsebinsko različnost izvornih odločb na katere je toženec vloge vlagal, jasno kaže na namen zavlačevanja postopka in namen preprečitve nastopa pravnomočnosti. S takšnim ravnanjem je toženec tako zlorabljal svoje sicer legitimne pravice v postopku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da toženca za zlorabo procesnih pravic kaznuje z denarno kaznijo.
tožba upnika za vpis lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika - pravni interes za vložitev tožbe - nevknjižena lastninska pravica - nepremičnina v solastnini - nepravdni postopek za razdružitev solastnine - prodaja solastne nepremičnine - vpis solastnine v zemljiško knjigo
Na podlagi petega odstavka 168. člena ZIZ upnik, ki nima listine primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Tožnik izkazuje pravni interes za tožbo, tako na podlagi sklepa nepravdnega sodišča, kakor tudi iz razloga, ker bo šele z vpisom lastninske pravice prvotoženke v zemljiško knjigo pravnoformalno lahko izvrševal solastninska upravičenja, ki mu pripadajo na stanovanju, tudi na način, kot predlaga v nepravdnem postopku, da se stanovanje proda.
posojilna pogodba - soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe - odgovornost zakoncev za dolgove - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - obveznosti, ki jih zakonec prevzame v času trajanja zakonske zveze - odgovornost zakoncev za dolg enega od zakoncev - konkludentno soglasje
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi soprogova obveznost iz posojilne pogodbe po splošnih predpisih obremenjevala tudi toženko niti da bi šlo za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem ali za obveznost, ki jo je prevzel en zakonec za tekoče potrebe družine. Ne gre torej za kakšno od obveznosti, za katere bi odgovarjala oba zakonca, nasprotno - gre za obveznost iz prvega odstavka 56. člena ZZZDR. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo s sklicevanjem na 52. člen ZZZDR in z obrazložitvijo, da je toženkin soprog obveznost sprejel ob konkludentnem soglasju toženke, zaradi česar po drugem odstavku 56. člena ZZZDR zanjo odgovarja tudi ona. Takšna ugotovitev (o konkludentnem soglasju) bi ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljevala le, če bi šlo za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem (52. člen ZZZDR namreč ureja upravljanje s skupnim premoženjem). V obravnavani zadevi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni šlo za posle v zvezi s skupnim premoženjem, posojilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo pridobljeno za pridobitev skupnega premoženja ali potrebe družine, zato je nesmiselno ugotavljanje konkludentnega strinjanja toženke s takšnim poslom.
prijava terjatve v stečajnem postopku - vsebina prijave terjatve - stroški postopka - nastanek terjatve za plačilo pravdnih stroškov - stroški, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti
Zahteva za prijavo pravdnih stroškov iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP nanaša zgolj na primere, ko je bilo o stroških pravdnega postopka odločeno s sodno odločbo. To pomeni, da stroški, ki sta jih pravdni stranki imeli v postopku do trenutka začetka stečajnega postopka, o katerih se ni bilo odločeno s sodno odločbo, niso takšna terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena določa, da jo je treba prijaviti, ker bi sicer prenehala.
ZNP člen 23, 23/1, 24, 24/1, 25, 37.. ZPP člen 188, 188/3.
sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter o stikih z otroki - umik predloga v nepravdnem postopku - ustavitev nepravdnega postopka
Postopanje drugega predlagatelja ni dopustno, ker po določbi prvega odstavka 24. člena ZNP imajo pravico zahtevati nadaljevanje postopka le drugi udeleženci postopka, ne pa predlagatelj, ki je umaknil predlog.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL0082778
OZ člen 250, 251, 251/5, 253, 633, 633/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 110, 112, 113, 114.
pogodbena kazen - rok za uveljavljanje pogodbene kazni - zamuda z izpolnitvijo - uporaba prava - pobotni ugovor - trditveno in dokazno breme - uporaba posebnih gradbenih uzanc - dogovor o uporabi - prevzem dela - režijske ure
Pravila o procesnem trditvenem in dokaznem bremenu omogočajo prehajanje procesnega trditvenega in dokaznega bremena od ene na drugo stranko, vendar do tega pride šele, ko stranka, ki je določeno dejstvo po materialnem pravu dolžna zatrjevati in dokazati, s tem uspe. Šele tedaj nastopi položaj, ki od nasprotne stranke terja trditve (in dokaz) o nasprotnem.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma, da uporaba petega odstavka 251. člena OZ, če se pogodbeni stranki dogovorita za uporabo PGU, ne pride v poštev, in je zato pri presoji pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni (tudi, če bi bil prevzem res opravljen) treba upoštevati le 55. uzanco PGU. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodna praksa že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).
Zahtevka za plačilo pogodbene kazni namreč ni mogoče kumulirati z zahtevkom za plačilo (celotne) odškodnine v delu, v katerem se prekrivata. Le če je obseg škode višji, se lahko terja razlika.
Delovno sodišče je pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Odškodninski spori se uvrščajo med take spore, s tem da je to sodišče pristojno tudi za tiste odškodninske spore, v katerih kot sospornik na toženi stranki nastopa tudi zavarovalnica. Prva in drugotoženi stranki sta fizični osebi, ki naj bi povzročili škodo tožnici, na njenem delovnem mestu. Tožene stranke so navadni sosporniki in tudi njihova odgovornost je drugačna.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00002385
OZ člen 39, 39/1, 39/4, 40, 40/3, 87, 87/1. ZIZ člen 270, 270/2. ZZZDR člen 52. ZN člen 47, 47/1-1.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - dogovor o preživljanju - izigravanje upnikov - notarski zapis - ugovor nesorazmernosti - začasna odredba - nična pogodba - nedopustna podlaga - neodplačna pogodba
Tožeča stranka je trdila in izkazala, da je iz celotnega sklopa ravnanj tožnika, storjenih v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, razvidno, da so bila obravnavana nakazila eden od načinov, s katerim je skrival svoje premoženje pred svojimi upniki. Tožeča stranka je torej tako utemeljevala, da so bile s predmetnimi nakazili kršene določbe 39. in 40. člena OZ. Pravila obligacijskega prava določajo, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, če te ni oziroma je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je bil namen oziroma razlog predmetnih nakazil skrivanje premoženja pred upniki, da je imela navedena obveznost nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Sodišče prve stopnje je zato terjatev tožeče stranke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitev, da je z nakazilom prišlo do nedopustnega izigravanja tretjih oseb, to je upnikov, torej do kršitve pravil obligacijskega prava, za uspeh s pritožbo ne zadošča pritožbena navedba tožene stranke, da zaradi predmetnih nakazil s strani enega zakonca drugemu zakoncu niso bila kršena pravila, ki urejajo premoženjski režim med zakoncema. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z navedbo, da so bili navedeni zneski porabljeni za plačevanje stroškov gradnje hiše, vendar pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da tega dejstva ni dokazala, česar s pritožbo ne izpodbija. Svoje navedbe, da naj bi šlo za ravnanje v okviru zakonsko dopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, torej tožena stranka ni izkazala. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži pritožbena navedba, da toženi stranki ni bilo treba dokazati, zakaj je porabila denar, saj je bilo, po tem, ko je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj kondikcijskega zahtevka, na toženi stranki trditveno in dokazno breme za ugovor, da so nakazila predstavljala zakonsko dopustno razpolaganje s skupnim premoženjem.
Kot določa zakon, sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (drugi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožena stranka takšnega predloga, v katerem bi določno navedla, na katera sredstva oziroma predmete izvršbe naj sodišče omeji dovoljeno izvršbo, ni podala. V svojem predlogu bi namreč morala tožena stranka določno navesti, na katere predmete oziroma sredstva naj bi sodišče omejilo dovoljeno izvršbo, saj bi sodišče le na podlagi konkretnega predloga tožene stranke lahko ugotovilo, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve, tožeči stranki pa bi bilo zgolj ob določno podanem predlogu omogočeno, da se o njem izjavi. Trditve same tožeče stranke, podane v dosedanjem postopku v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja za takšno omejitev ne zadoščajo, nenazadnje pa ima po zakonu dolžnik pravico, da izmed več predlaganih sredstev oziroma predmetov zavarovanja, sam izbere tiste, na katere bo zavarovanje omejeno. Prav tako pa tudi ni mogoče spregledati, da je tožena stranka tekom postopka že razpolagala z določenim premoženjem, zaradi česar izdanega sklepa o zavarovanju ni mogoče izvršiti v celoti, kar bi bilo pri obravnavanju predloga za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja prav tako treba upoštevati. Takšnega predloga, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ, torej tožena stranka v dosedanjem postopku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je le pavšalno navrgla ugovor nesorazmernosti
odmera pravdnih stroškov v odškodninskem sporu - uspeh stranke glede temelja in višine odškodnine - ločeno obravnavanje - nastanek znatnih stroškov v zvezi s temeljem
Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
Pri odškodninski tožbi spada v postopek odločanja o temelju odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče zato, ko odloča o temelju, ne ugotavlja le obstoja nedopustnega ravnanja ter odgovornosti, ampak tudi vzročno zvezo in škodo; če gre za objektivno odgovornost, pa poleg škodnega dogodka ugotavlja tudi škodo in vzročno zvezo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tako obstoj škode kot vzročne zveze ugotavljalo (tudi) z izvedencem medicinske stroke. Ti stroški, ki so bili glede na višino zahtevka znatni, tako niso nastali le v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je končni uspeh strank zato pravilno vrednotilo kot rezultat aritmetične sredine obeh „delnih“ uspehov.