CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00000649
ZPP člen 60, 60-1.
zastaranje - skrbnik za poseben primer - skrbnik denacionaliziranega premoženja - upravljanje premoženja po skrbniku za poseben primer - obseg zapuščine - dedovanje denacionaliziranega premoženja - izločitev sodnika - odklonitveni razlog
Pritožnik navaja, da je sam plačal vso dohodnino, tudi od najemnine, prisojene tožnici. S tem v zvezi je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka stroške davčnih obveznosti uveljavljala v okviru pobotnega ugovora, ki ga kljub pozivom sodišča ni določneje opredelila. Ker je do konca glavne obravnave ostal nekonkretiziran, ga sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti. Sodišče torej ni moglo upoštevati dejanske davčne obremenitve iz razlogov na strani toženca. Ob tem je treba tudi na tem mestu ponovno poudariti, da je bila tožena stranka skrbnik za poseben primer, ki bi morala razpolagati in predložiti ustrezno dokumentacijo o svojih stroških.
Tožnik utemeljeno opozarja, da popravni sklep ni sredstvo, s katerim bi bilo mogoče popravljati napačno odločitev sodišča, četudi se ta nanaša na odmero odvetniških stroškov. Ne gre namreč za očitno računsko pomoto, temveč za napačno priznano stroškovno postavko.
ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 318. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku člen 8, 9. OZ člen 435, 642.
vročanje tožbe - obvestilo o prispelem pismu - obvestilo o opravljeni vročitvi - delna zamudna sodba - prepozen odgovor na tožbo - prekluzivni rok - sklepčnost tožbenega zahtevka - afirmativna litiskontestacija - zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - gospodarska prodajna pogodba - podjemna pogodba - nasprotje med dejstvi in dokazi
Obvestilo o prispelem pismu, ki se nahaja na spodnjem delu podaljška vročilnice in je bilo puščeno v hišnem predalčniku tožene stranke je edino relevantno. Zgolj to obvestilo lahko služi seznanitvi naslovnika s posledicami opustitve dviga pošiljke v 15 dnevnem roku, ne pa (kot to trdi pritožnica) obvestilo na zadnji strani ovojnice, s katerim se naslovnik seznani šele po tem, ko mu je po neuspešnem poteku roka za dvig pošiljke na pošti, pismo puščeno v hišnem predalčniku.
Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in sodne prakse, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
Za sklepčnost tega dela zahtevka je bilo torej v obravnavanem primeru dovolj, da je tožeča stranka zatrjevala, da je za toženo stranko rezervne dele in ostali potrošni material (kot specificiran po posameznem računu) dobavila, da je tožena stranka le-tega prevzela oziroma posamezno dobavo z dobavnico potrdila ter da ji tožena stranka po izstavljenih računih ni plačala. Na tej osnovi je po mnenju pritožbenega sodišča mogoč zaključek, da je bila sklenjena prodajna pogodba. Še posebej, ker tožeča stranka v tožbi tudi sama trdi, da je podlaga njenega zahtevka pogodbena.
Tožeča stranka je trdila, da je za toženo stranko opravila različne servisne storitve (in da opravljanje teh storitev izpolnjuje elemente podjemne pogodbe). In to je za zaključek, da je bila sklenjena podjemna pogodba, dovolj. Zatrjevanje cene se za tak sklep ne zahteva, saj določitev višine plačila ni bistvena (nujna) sestavina podjemne pogodbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sprememba pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - denarno povračilo
S sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi je prenehala veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi. Iz drugega odstavka 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja volja strank, da z dnem začetka veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi (torej z dnem 1. 5. 2016) preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006 z vsemi njenimi spremembami in dopolnitvami. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima drugi odstavek 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi naravo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006, ki ga opredeljuje 81. člen ZDR-1.
Tožena stranka bi lahko tožniku na podlagi tretjega odstavka 21. člena Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilo potnih stroškov za premoženjska zavarovanja začela postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če bi ugotovila, da tožnik trikrat v zadnjih šestih mesecih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Ker je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tudi ob upoštevanju obdobja po prejšnji pogodbi o zaposlitvi (z deloma drugačnim opisom del in nalog), opazovano obdobje v času veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi pa je bilo le obdobje enega meseca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita.
Pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ je izpolnjen, če upnik izkaže za verjetno nevarnost aktivnega delovanja (torej konkretnih ravnanj) s strani dolžnika, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica navedla konkretna ravnanja tožene stranke, s katerimi ta zmanjšuje premoženje, ga skriva ali z njim kako drugače razpolaga. Z izjemo pavšalnih trditev tudi ni podala navedb o konkretnih preusmeritvah poslovanja oziroma, neupravičenem plačevanju s strani tožene stranke, z namenom, da bi tožena stranka zmanjševala svoje premoženje, zaradi česar naj bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica zato v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspela verjetno izkazati pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ.
OZ člen 131, 131/1, 150, 153, 153/3, 180, 180/1, 180/3.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti otroka - pravična denarna odškodnina za smrt ožjim družinskim članom - objektivna odškodninska odgovornost - prometna nesreča s smrtnim izidom - smrt otroka - otrok kot pešec - otrok ob cesti - soprispevek oškodovanca - prilagoditev hitrosti vožnje razmeram na cesti - nepričakovanost dejanja pešca - nepričakovano ravnanje otroka - višina denarne odškodnine
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni podlage za zaključek, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kadar škoda izvira od stvari, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico, odgovarja imetnik ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena in 150. člen OZ). Imetnik stvari je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Sodna praksa kot prispevek vrednoti neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ker ni pomembna krivda, lahko tudi ravnanje otroka, ki ni krivdno odgovoren, predstavlja prispevek k nastanku škode. Upošteva se (ne)običajnost ravnanja in vzročna zveza.
ugovor prekluzije - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - dokazovanje - dejansko stanje - sklep o dedovanju - dodatni sklep o dedovanju - dediščinska tožba - zapuščina - zapuščinska masa - obseg zapuščine - dedni dogovor
Pokojni oče tožnika G. V. po svojem pokojnem očetu G. V. - C. ni podedoval denarja na hranilni knjižici. Tega denarja ni bilo v zapuščinski masi po pokojnem dedu tožnika, ker so se dediči (pokojni oče tožnika, pokojna toženka in V. V.) strinjali, da jih je že zapustnik podaril toženki (svoji ženi), zato ne sodijo v zapuščino. Nasprotne trditve, pri katerih vztraja tožnik tudi v pritožbi, da je bil njegov oče tisti, ki je podedoval denar na sporni hranilni knjižici, ker mu je sam tako povedal in ker je tožnik predlagal in dosegel izdajo dodatnega sklepa o dedovanju v zapuščinskem postopku po svojem očetu, so nerazumni, neprepričljivi in zato neutemeljeni. Ker tožnik ni dokazal, da je njegov oče G. V. upravičen do dela zapuščine po pokojnem G. V. - C., tudi tožnik ni upravičen zahtevati od toženke vračila tega denarja.
OZ člen 356, 356/1, 365, 369, 369/1. ZIZ člen 53, 53/2.
zastaranje - prava judikatna terjatev
Dokazov, ki bi izkazovali pritožbene trditve, da upnik več kot 10 let ni opravil nobenega dejanja pri sodišču zoper dolžnico za ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, dolžnica ne predlaga oziroma ne predloži, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je bil izvršilni postopek I 2537/1996 končan s sklepom z dne 18. 9. 2007, ki je postal pravnomočen dne 9. 10. 2007. Slediti je zato stališču sodišča prve stopnje, da je glede na določbo tretjega odstavka 369. člena OZ zastaralni rok začel ponovno teči dne 11. 10. 2007. Ker je v konkretni zadevi izvršilni predlog bil vložen dne 21. 9. 2016 je pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil vložen pred potekom desetletnega zastaralnega roka, ki velja za judikatne terjatve po prvem odstavku 356. člena OZ.
skupno premoženje zakoncev - dokaz z zaslišanjem strank - dejanska in trditvena podlaga - vlaganja v nepremičnino - renta - prispevek staršev - denarna odškodnina
Z vložkom je posebno premoženje izgubilo svojo samostojnost in se odrazilo bodisi v ohranitvi bodisi v povečanju vrednosti skupnega premoženja zakoncev. To lahko vpliva le na velikost deleža vlagatelja, ne pa na naravo ustvarjenega premoženja kot skupnega premoženja.
Dokaz z zaslišanjem strank ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00000971
ZPP člen 443, 443/1. OZ člen 190. SZ-1 člen 25, 25/1, 53, 53/2.
spor majhne vrednosti - pogodba o upravljanju stanovanjskih hiš - veljavnost pogodbe o upravljanju - veljavna sklenitev pogodbe - vpis v register upravnikov - deklaratorni vpis - potrdilo državnega organa - neupravičena obogatitev - plačilo stroškov dobaviteljev - pomanjkljiva trditvena podlaga
Vpis v register upravnikov ima zgolj deklaratorno (publicitetno) naravo in kot tak neobstoja veljavne pogodbe o upravljanju (sklenjene med etažnimi lastniki in upravnikom) ne more nadomestiti. Enaka ugotovitev velja tudi za pritožničino sklicevanje na potrdilo upravnega organa MOL (o tem da naj bi bila sama upravnik stavbe).
pogodba o razdružitvi solastnega premoženja - ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - delno zavrženje tožbe - ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja - ugotovitev dejstev
Tožnici sta z zavrženim delom tožbe uveljavljali ugotovitev pravnega razmerja, katerega vsebina je s strani pravnega prednika druge tožnice in toženca dano soglasje za legalizacijo objektov, zato v tem delu ne gre za ugotovitev o obstoju dejstev, kot to zmotno meni prvo sodišče. Takšen tožbeni zahtevek je v skladu z določbo prvega odstavka 181. člena ZPP dopusten. Tožnici sta tudi verjetno izkazali, da jima bo uspeh v pravdi odprl možnost, da bosta lahko uveljavili kakšno pravico ali korist, ki jima jo zagotavlja zakon, pa je brez pravde ne moreta doseči.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - nesreča pri delu - varnost in zdravje pri delu - poškodba roke - zaščitno sredstvo - soprispevek oškodovanca - neskrbno ravnanje oškodovanca - nepazljivost oškodovanca - odškodnina za skaženost
Delodajalec tožniku ni zagotovil takšnih zaščitnih sredstev, kot jih je bil dolžan glede na predpise s področja varnosti in zdravja pri delu. Z ozirom na vrsto noža, ki ga je tožnik uporabljal pri delu, bi mu moral delodajalec zagotoviti ustrezno protiurezno varovalno opremo, in sicer protiurezne rokavice in narokavnik vse do komolca. Te obveznosti ni izpolnil; če bi jo, do tožnikove poškodbe, kljub zdrsu noža, ne bi prišlo. Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ (primerjaj II Ips 584/2000).
ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1. ZOdvT člen 14, 14/2, 19. ZOdvT tarifna številka 3100.
izpodbijanje odločbe o stroških postopka - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka - delna izpolnitev tožbenega zahtevka - nagrada za postopek - nagrada za postopek v ponovljenem postopku
Umik tožbe zavezuje tožečo stranko k povrnitvi stroškov. Edina izjema od navedenega pravila je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če je torej tožena stranka izpolnila svoj tožbeni zahtevek in je tožeča stranka zato umaknila tožbo, med izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe, pa niso nastali nikakršni stroški zaradi oprave posameznih pravnih dejanj, je do tedaj (do izpolnitve) nastale pravdne stroške dolžna kriti tožena stranka.
priposestvovanje stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - način in obseg dejanskega izvrševanja služnosti - nova dejstva ali novi dokazi - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - dolžna skrbnost stranke - dovoljene novote - dovoljene pritožbene novote - smrt pravdne stranke - nadaljevanje postopka z dediči stranke
Tožena stranka navaja, da je po koncu glavne obravnave, ko je uspela priti v hišo, ko je mati bila v domu starejših občanov, preiskala hišo in našla dokaz, ki bi bil lahko relevanten. Ker je tožena stranka predložila zdravstveno dokumentacijo in pogodbo o odhodu mame v dom starejših občanov v relevantnem času, to je po koncu glavne obravnave, je normalno, da je lahko tožena stranka hišo preiskala šele, ko je bila hiša prazna oziroma mati ni več bivala v hiši. Pritožbeno sodišče ne sledi navedbam tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, ki trdi, da bi pritožnik z normalno skrbnostjo lahko preiskal hišo tudi v času, ko je bila mati še v hiši. Ob predloženih listinah in glede na navedbe iz odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izjemoma novota dovoljena.
Če se je pot uporabljala tudi z modernejšimi prevoznimi sredstvi, a za potrebe in ugotovljeni namen za gospodujoče zemljišče, je pridobljena služnost za vse vrste hoje in voženj z vsemi prevoznimi sredstvi, ki je sledilo normalnemu razvoju "voženj z vprežnim vozilom za potrebe gospodujočega zemljišča."
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001029
ZPP člen 362, 362/2. OZ člen 56, 56/1, 56/2, 83, 190, 191.
neupravičena pridobitev - privolitev v prikrajšanje - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - domneva o popolnosti listine - razlaga pogodbe - nejasna pogodbena določila v posebnih primerih - konkludentna dejanja - nedovoljena novota - ponovljen postopek - prekluzija
Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala napačno obračunavanje rabatov, ki ni imelo podlage v med pravdnima strankama sklenjeni Pogodbi in vtoževala vračilo preplačanih zneskov, torej je uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 91/2015 ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi česar bi tožeča stranka dobila možnost navajanja novih dejstev. Kot novo pa se je izkazalo prav zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka račune plačevala zaradi "ekonomske nuje".
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka vedela, da toženkino obračunavanje rabata nima podlage v Pogodbi. Čim pa je tako, je bila tožeča stranka, da bi si zagotovila pravico do vračila preveč plačanega, skladno s 191. členom OZ ob plačilu dolžna pridržati si to pravico, sicer se šteje, da je v prikrajšanje privolila. Ni namreč mogoče slediti tožeči stranki, da tudi po obvestilu tožene stranke z dne 5. 5. 2009 ni mogla kvantificirano opredeliti svoje obveznosti plačila toženčevih računov. Tudi če ji natančna višina njene obveznosti ni bila znana, pa ji je bilo v celoti znano dejstvo obračuna rabata mimo dogovorjenega načina.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu zato, ker naj bi od leta 2008 dalje (pa vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 30. 11. 2012, do katerega je prišlo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) delo opravljal le s polovico polnega delovnega časa oziroma ker mu tožena stranka ni odrejala dela, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi in delovnemu mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zatrjeval je, da mu je tožena stranka odrejala le enostavna dela, za katera se ni zahtevala niti končana osnovna šola, tožena stranka ga je ignorirala, zaradi teh ravnanj tožene stranke je duševno trpel, poseženo pa naj bi bilo tudi v njegovo osebno dostojanstvo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do trpinčenja tožnika na delovnem mestu ni prihajalo in da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni zagotovila varstva pred trpinčenjem, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je do vtoževane odškodnine upravičen že zato, ker je po pridobitvi statusa invalida III. kategorije invalidnosti pričel delo opravljati s polovičnim delovnim časom. Delo s polovičnim delovnim časom, za katerega je tožnik sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, je bilo posledica odločbe ZPIZ.
spor o pristojnosti - korporacijskopravni zahtevek - premoženjskopravni zahtevek - stvarna in krajevna pristojnost sodišča
Spor med strankam postopka se ni nikoli vodil kot gospodarski spor, ker glede na vrsto tožbenega zahtevka za to ni bilo procesne podlage. Takšne procesne podlage ni niti sedaj glede na predmet tožbenega zahtevka, pri katerem gre za obligacijsko pravni zahtevek in ne korporacijsko pravni zahtevek, za presojo katerega se bi uporabljalo pravo gospodarskih družb.
Ker spora ni mogoče umestiti niti med druge spore, ki štejejo za gospodarske spore, gre lahko le za spor o premoženjskopravnem zahtevku, o katerem je glede na vrednost spornega predmeta (do 20.000,00 EUR) pristojno za sojenje okrajno sodišče. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZPP je, če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZPP je za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče.
Tudi Navodila za razvrščanje objektov v skladu s klasifikacijo vrst objektov, na katere napotuje Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena jasno določajo, da dvojček z enim stanovanjem, kjer ima vsako stanovanje svojo streho in lasten vhod iz pritličja, ni dvostanovanjska stavba. Tako Odlok kot Navodila zato po oceni višjega sodišča ločujeta med dvostanovanjsko stavbo in dvojčkom, v katerem ima vsako stanovanje svoj vhod in svojo streho.
Odločilno je, da idejne zasnove, ki jih je pripravila tožena stranka, niso bile pripravljene skladno z veljavno zakonodajo in zato gradnja na njihovi podlagi ni bila dopustna oziroma mogoča. Glede na to niti ni odločilno, ali bi gradnja bila dopustna, če bi tožena stranka en objekt preimenovala iz dvojčka v dvostanovanjski objekt, kot je to trdila v pritožbi, saj bi morala kot strokovnjak to vedeti oziroma poznati relevantno veljavno zakonodajo in le-tej pravočasno prilagoditi izdelano projektno dokumentacijo, česar pa ni storila oziroma ni niti trdila, da je storila. Ker tožena stranka svoje obveznosti kot projektant ni izpolnila in je tožeča stranka posledično upravičeno odstopila od pogodbe, ji je tožena straprojektannka predujem, ki ga je prejela za izpolnitev pogodbenih obveznosti, dolžna vrniti.
Tožena stranka je upravičenost do vračila koristi v pritožbi temeljila na dejstvu, da je izvedenka ugotovila, da bi bil del izročenega gradiva uporaben pri snovanju drugačne gradnje oziroma pri izdelavi novega projekta. Slednje pa za ugoditev reparacijskemu zahtevku verzijske narave iz četrtega odstavka 111. člena OZ ne zadošča, saj je treba trditi in dokazati, da je tožeča stranka sporno dokumentacijo ne le prejela, temveč jo nato tudi uporabila, katero in v kakšen obsegu.
Res je, da natančna odmera stroškov iz same odločbe ni razvidna, vendar sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških dopušča, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, saj je na stroškovniku označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo. Zato je imela tožena stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju določenih stroškov, česar ni storila.
izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika - odplačno razpolaganje - neodplačano razpolaganje - načelo enakovrednosti dajatev - zmanjšanje dolžnikovega premoženja - neplačevitost dolžnika - stroški odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Odločilno za obravnavni primer je (pravilno) naziranje sodišča prve stopnje, da je tarča izpodbijanja tisto dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala dolžnikova neplačevitost in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti. Na tožnici je breme, da dokaže, da plačilo ni ustrezalo pravi vrednosti terjatev in da je zaradi tega prišlo do zmanjšanja dolžnikovega premoženja. Tožnica bi morala izkazati, da je bila oškodovana prav zaradi dolžnikovega ravnanja, ki ga izpodbija (vzročno zvezo). Slednjega pa tožnica ni uspela izkazati.
Argumentirano je sodišče prve stopnje presodilo, da je pri spornih cesijskih pogodbah spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev. S cesijskima pogodbama se je zgolj spremenila oblika dolžnikovega premoženja. Namesto dveh, po temelju in višini spornih terjatev, ki sta bili in sta še vedno predmet sodnih postopkov (torej nelikvidnih) je dolžnica prejela takojšnja denarna sredstva. Ne upošteva se samo razlika v nominalnem znesku, kar posebej izpostavlja pritožnica, ampak tudi oblika terjatve, ki se je iz nelikvidne spremenila v likvidno.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - opravičeni razlogi za izostanek z naroka - opravičen vzrok za zamudo - zakrivljena zamuda - krivda stranke - očitno neutemeljen predlog
Predlagatelj priznava lastno krivdo za zamudo naroka. Ne gre za razloge, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod pravni standard "opravičenih razlogov" iz prvega odstavka 116. člena ZPP. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo mogoče ugoditi.