stvarna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - dobra vera - dobra vera pridobitelja lastninske pravice - dobra vera priposestvovalca - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - poizvedovalna dolžnost - poštenost pridobitelja - obseg stvarne služnosti
V konkretnem primeru gre za neposredno sosednji nepremičnini, kjer stranke živijo. Ugotovljeno je, da so bile vožnje tožnikov vsem prezentne, iz fotografij kraja je jasno razvidno, da gre za enotno tlakovano pot do tožnikove hiše mimo toženkine, ki je edini dovoz, tudi jašek se dobro vidi. Ob takem dejanskem stanju v naravi ni izpolnjena poizvedovalna dolžnost s tem, da sta toženka oz. njen mož preverila podatke v zemljiški knjigi. Ocena, da bi lahko vedela oz. da bi morala vedeti, da sta kupila s služnostjo obremenjeno nepremičnino, je zato pravilna.
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1, 318/1-1.. ZDSS-1 člen 41.
zamudna sodba - napačno vročanje
Tožena stranka v pritožbi navaja zgolj to, da sta bili tožba in njena dopolnitev s strani tretje osebe, po njenem mnenju tožnice, ki je imela motiv in dostop do ključev predalčnika, odstranjeni iz hišnega predalčnika tožene stranke in nato kasneje (že po poteku roka) vanj vrnjeni. Trdi torej, da se tožena stranka zaradi ravnanja tretje osebe, do katerega naj bi prišlo po tem, ko so bila pisanja že puščena v hišnem predalčniku na pravilnem naslovu, z vsebino teh pisanj ni mogla (pravočasno) seznaniti in posledično pravočasno odgovoriti na tožbo in njeno dopolnitev. S tem pa tožena stranka v pritožbi ne navaja, da tožba in njena dopolnitev nista bili pravilno vročeni in da s tem ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Ne nasprotuje namreč dejstvu, da je bilo pisanje puščeno na pravilnem naslovu, v uporabnem predalčniku in da je vročevalec tudi sicer postopal v skladu s 142. členom ZPP. Ker torej tožena stranka v pritožbi ne podaja upoštevnega ugovora v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe in odgovora na tožbo, neobstoja drugih pogojev za izdajo zamudne sodbe pa niti ne navaja, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001029
ZPP člen 362, 362/2. OZ člen 56, 56/1, 56/2, 83, 190, 191.
neupravičena pridobitev - privolitev v prikrajšanje - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - domneva o popolnosti listine - razlaga pogodbe - nejasna pogodbena določila v posebnih primerih - konkludentna dejanja - nedovoljena novota - ponovljen postopek - prekluzija
Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala napačno obračunavanje rabatov, ki ni imelo podlage v med pravdnima strankama sklenjeni Pogodbi in vtoževala vračilo preplačanih zneskov, torej je uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 91/2015 ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi česar bi tožeča stranka dobila možnost navajanja novih dejstev. Kot novo pa se je izkazalo prav zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka račune plačevala zaradi "ekonomske nuje".
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka vedela, da toženkino obračunavanje rabata nima podlage v Pogodbi. Čim pa je tako, je bila tožeča stranka, da bi si zagotovila pravico do vračila preveč plačanega, skladno s 191. členom OZ ob plačilu dolžna pridržati si to pravico, sicer se šteje, da je v prikrajšanje privolila. Ni namreč mogoče slediti tožeči stranki, da tudi po obvestilu tožene stranke z dne 5. 5. 2009 ni mogla kvantificirano opredeliti svoje obveznosti plačila toženčevih računov. Tudi če ji natančna višina njene obveznosti ni bila znana, pa ji je bilo v celoti znano dejstvo obračuna rabata mimo dogovorjenega načina.
Zahtevek, tako kot je postavljen, bi se lahko obravnaval po stvarnopravnih predpisih, a je vprašljiva sklepčnost zahtevka. Nekateri razlogi pa kažejo na uporabo določil ZVEtL. Podlaga torej ni jasna, sodišče pa v okviru pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ni pojasnilo, na kaj je oprlo svojo odločitev. Ker se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti.
Sodna praksa tudi kupcu (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) priznava pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam. Kupec lahko zahteva povrnitev teh stroškov, čeprav napake še ni odpravil.
padec na mokrih tleh - marmornata tla - padec v kopališču - nedopustno ravnanje - opustitveno ravnanje - nastanek škodnega dogodka - krivdna odgovornost
V konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke - marmornata tla niso nevarna sama po sebi, takšna lahko postanejo šele zaradi določenih okoliščin, v takšnem primeru pa je mogoče iskati odgovornost le pri tistih subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdno ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin, kot to podredno ugotavlja tudi pritožnica sama.
Tožeča stranka ni izkazala obstoja dogodka, ki bi lahko pomenil krivdno odgovornost tožene stranke.
Toženi stranki tudi ne bi bilo mogoče očitati protipravnega ravnanja (opustitve). Da bi kršila kakšno zapisano pravilo, tožnica ni niti trdila, zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi sicer tožena stranka imela ustrezno organizirano čistilno službo (čiščenje dvigal in hodnikov enkrat na dan), pa je povsem utemeljen.
Pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ je izpolnjen, če upnik izkaže za verjetno nevarnost aktivnega delovanja (torej konkretnih ravnanj) s strani dolžnika, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica navedla konkretna ravnanja tožene stranke, s katerimi ta zmanjšuje premoženje, ga skriva ali z njim kako drugače razpolaga. Z izjemo pavšalnih trditev tudi ni podala navedb o konkretnih preusmeritvah poslovanja oziroma, neupravičenem plačevanju s strani tožene stranke, z namenom, da bi tožena stranka zmanjševala svoje premoženje, zaradi česar naj bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica zato v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspela verjetno izkazati pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ.
čast in dobro ime - protipravno dejanje - svoboda govora - dejansko stanje - dopusten poseg v čast in dobro ime - kodeks odvetniške etike
Sodišče prve stopnje je ob obširni predstavitvi pravne teorije in stališč sodne prakse glede dveh ustavnih pravic, tožničine pravice do časti in dobrega imena ter toženkine pravice do svobode govora, pravilno vrednostno tehtalo in presojalo, ali je toženka s svojim pisanjem, upoštevajoč vse okoliščine primera, protipravno posegla v pravico tožnice. Meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadane, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Ostre in žaljive izjave same po sebi še ne dajejo podlage za poseg v pravico do svobode pisanja, če je bilo za to nekaj podlage v dejstvih.
pogodba sklenjena za nedoločen čas - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - odpovedni rok
Bistveno je, da je tožena stranka bila podpisnik pogodbe iz leta 2003, da je v njej navedena kot solastnik ogrevalnega sistema z določenim solastniškim deležem, ki je bil osnova za obračun stroškov tožeče stranke kot upravitelja sistema. S to pogodbo je tožena stranka sprejela zavezo, da bo upoštevala šestmesečni odpovedni rok in v primeru odpovedi je slednje ključno, ne pa njen status lastništva. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku z zakonom določenega, običajnega oziroma primernega roka. Pogodbeni, sedaj pravdni stranki, sta dogovorili šestmesečni odpovedni rok in tožena stranka ga je dolžna spoštovati in v tem obdobju ravnati kot pred začetkom teka odpovednega roka, kar pomeni izpolnjevati obveznosti po pogodbi. Ta obveznost je v plačilu nastalih fiksnih stroškov upravljanja.
OZ člen 356, 356/1, 365, 369, 369/1. ZIZ člen 53, 53/2.
zastaranje - prava judikatna terjatev
Dokazov, ki bi izkazovali pritožbene trditve, da upnik več kot 10 let ni opravil nobenega dejanja pri sodišču zoper dolžnico za ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, dolžnica ne predlaga oziroma ne predloži, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je bil izvršilni postopek I 2537/1996 končan s sklepom z dne 18. 9. 2007, ki je postal pravnomočen dne 9. 10. 2007. Slediti je zato stališču sodišča prve stopnje, da je glede na določbo tretjega odstavka 369. člena OZ zastaralni rok začel ponovno teči dne 11. 10. 2007. Ker je v konkretni zadevi izvršilni predlog bil vložen dne 21. 9. 2016 je pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil vložen pred potekom desetletnega zastaralnega roka, ki velja za judikatne terjatve po prvem odstavku 356. člena OZ.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora
Pritožnica zmotno meni, da gre za odločitev sodišča, da glavne stvari sploh ne bo obravnavalo, ker za to niso izpolnjeni procesni pogoji. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče presojalo vsebino predloga in ugotovilo, da je stavba že etažirana, zaradi česar predlagateljica ne more doseči vpisa lastninske pravice pri posebnem delu stavbe v postopku po ZVEtL. Odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu je zato odločitev o glavni stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00000216
ZPVAS člen 1, 1/1, 8, 8/1, 8/5, 9, 9/2. ZRPDZ člen 2, 2/1, 2/2, 3, 3/1, 4, 4/1. ZLNDL člen 7. ZEN člen 8, 8/1. ZPP člen 1, 155, 155/1, 180, 180/3. ZARKLRS člen 51, 51/2, 51/3.
pristojnost pravdnega sodišča - premoženjskopravni spor - lastninska tožba - premoženje agrarne skupnosti - podržavljenje premoženja agrarnih skupnosti - splošno ljudsko premoženje - (ne)vpis v zemljiško knjigo - dejansko podržavljenje - dejanska oblast nad stvarjo - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - pravna zmota - odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - stroški izdelave izvedenskega mnenja
Čeprav je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 382/2008 zavzelo stališče, da je z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda tega premoženja v državno last ni bila potrebna, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu v zadevi II Ips 382/2008. Bistveno razlikovalno okoliščino predstavlja ugotovitev, da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta in da delna odločba ni bila izvršena niti z vpisom splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo niti z odvzemom posesti. To pomeni, da sporne nepremičnine na podlagi delne odločbe niso prešle v splošno ljudsko premoženje in da tožnikom in njihovim pravnim prednikom v obdobju prejšnjega režima v SFRJ lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami niso bila odvzeta.
Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da so si pravni predniki tožnikov že pred drugo svetovno vojno (torej pred 6. aprilom 1941) sporne nepremičnine med seboj razdelili na oddelila, da so tožniki s pravnimi predniki izvrševali dejansko oblast na posameznih oddelilih pred in po izdaji delne odločbe in da so bili v zemljiški knjigi kot lastniki spornih nepremičnin vpisani "upravičenci vasi X", izhaja materialnopravni zaključek, da so na spornih nepremičninah na podlagi 51. člena ZARKLRS v zvezi z 2. ter 3. členom ZRPDZ pridobili lastninsko pravico že pravni predniki tožnikov.
Zaradi predvidene vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi tožnikom ni bilo potrebno spornih nepremičnin razparcelirati. Ker parcelacija ni bila potrebna, strošek izvedenca geodetske stroke v okoliščinah konkretnega primera ne more predstavljati potrebnega pravdnega stroška.
pridobitev solastninske pravice na nepremičnini - gradnja na tujem svetu - dogovor o stvarnopravnih razmerjih - pravno poslovna pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji - nov objekt - novozgrajeni objekt - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - obligacijski zahtevek - neupravičena pridobitev - vlaganja v tujo nepremičnino
Med pravdnimi strankami je nesporno, da je poleg tožnika z denarnimi sredstvi in delom k gradnji prispevala tudi tožena stranka. Takšna trditvena podlaga pa v skladu z utrjeno sodno prakso onemogoča pridobitev (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem in nastanek stvarnopravnih posledic iz 24. - 26. člena ZTLR.
povrnitev pravdnih stroškov - uspeh strank v postopku - stroški posameznega sospornika - sosporništvo
Ker tožeča stranka vtoževane terjatve ni priglasila v stečajnih postopkih tožencev, začetih v teku pravde, z zahtevkom zoper te tožence ni uspela. Tožencem v stečaju je zato dolžna povrniti pravdne stroške.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sprememba pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - denarno povračilo
S sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi je prenehala veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi. Iz drugega odstavka 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja volja strank, da z dnem začetka veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi (torej z dnem 1. 5. 2016) preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006 z vsemi njenimi spremembami in dopolnitvami. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima drugi odstavek 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi naravo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006, ki ga opredeljuje 81. člen ZDR-1.
Tožena stranka bi lahko tožniku na podlagi tretjega odstavka 21. člena Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilo potnih stroškov za premoženjska zavarovanja začela postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če bi ugotovila, da tožnik trikrat v zadnjih šestih mesecih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Ker je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tudi ob upoštevanju obdobja po prejšnji pogodbi o zaposlitvi (z deloma drugačnim opisom del in nalog), opazovano obdobje v času veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi pa je bilo le obdobje enega meseca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita.
spor o pristojnosti - korporacijskopravni zahtevek - premoženjskopravni zahtevek - stvarna in krajevna pristojnost sodišča
Spor med strankam postopka se ni nikoli vodil kot gospodarski spor, ker glede na vrsto tožbenega zahtevka za to ni bilo procesne podlage. Takšne procesne podlage ni niti sedaj glede na predmet tožbenega zahtevka, pri katerem gre za obligacijsko pravni zahtevek in ne korporacijsko pravni zahtevek, za presojo katerega se bi uporabljalo pravo gospodarskih družb.
Ker spora ni mogoče umestiti niti med druge spore, ki štejejo za gospodarske spore, gre lahko le za spor o premoženjskopravnem zahtevku, o katerem je glede na vrednost spornega predmeta (do 20.000,00 EUR) pristojno za sojenje okrajno sodišče. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZPP je, če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZPP je za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče.
Tudi Navodila za razvrščanje objektov v skladu s klasifikacijo vrst objektov, na katere napotuje Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena jasno določajo, da dvojček z enim stanovanjem, kjer ima vsako stanovanje svojo streho in lasten vhod iz pritličja, ni dvostanovanjska stavba. Tako Odlok kot Navodila zato po oceni višjega sodišča ločujeta med dvostanovanjsko stavbo in dvojčkom, v katerem ima vsako stanovanje svoj vhod in svojo streho.
Odločilno je, da idejne zasnove, ki jih je pripravila tožena stranka, niso bile pripravljene skladno z veljavno zakonodajo in zato gradnja na njihovi podlagi ni bila dopustna oziroma mogoča. Glede na to niti ni odločilno, ali bi gradnja bila dopustna, če bi tožena stranka en objekt preimenovala iz dvojčka v dvostanovanjski objekt, kot je to trdila v pritožbi, saj bi morala kot strokovnjak to vedeti oziroma poznati relevantno veljavno zakonodajo in le-tej pravočasno prilagoditi izdelano projektno dokumentacijo, česar pa ni storila oziroma ni niti trdila, da je storila. Ker tožena stranka svoje obveznosti kot projektant ni izpolnila in je tožeča stranka posledično upravičeno odstopila od pogodbe, ji je tožena straprojektannka predujem, ki ga je prejela za izpolnitev pogodbenih obveznosti, dolžna vrniti.
Tožena stranka je upravičenost do vračila koristi v pritožbi temeljila na dejstvu, da je izvedenka ugotovila, da bi bil del izročenega gradiva uporaben pri snovanju drugačne gradnje oziroma pri izdelavi novega projekta. Slednje pa za ugoditev reparacijskemu zahtevku verzijske narave iz četrtega odstavka 111. člena OZ ne zadošča, saj je treba trditi in dokazati, da je tožeča stranka sporno dokumentacijo ne le prejela, temveč jo nato tudi uporabila, katero in v kakšen obsegu.
Res je, da natančna odmera stroškov iz same odločbe ni razvidna, vendar sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških dopušča, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, saj je na stroškovniku označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo. Zato je imela tožena stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju določenih stroškov, česar ni storila.
OZ člen 171, 179. ZDLov-1 člen 52, 52/1, 54, 54/5, 58, 58/1. ZON člen 92, 93.
objektivna odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost države - škoda, ki jo povzročijo zaščitene vrste prostoživečih živali - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - pisna prijava škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - rjavi medved - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode
Tožnikov beg pred medvedom je instinktivni, hipni odziv na nevarno situacijo, v kateri se je nepričakovano znašel. Ker je bila ta reakcija izzvana, ni odločilno, ali se je poškodoval pri umikanju za drevo ali pri begu, niti ali je v dani situaciji ravnal optimalno. Tudi če situacije ni ocenil realno, posledic umika in bega ni mogoče pripisati tožniku. Vsak povprečno razumen človek bi se ob bližnjem, nepričakovanem srečanju medvedke z mladičem reševal z umikom in če se medved napoti proti njemu, tudi s tekom, begom.
izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika - odplačno razpolaganje - neodplačano razpolaganje - načelo enakovrednosti dajatev - zmanjšanje dolžnikovega premoženja - neplačevitost dolžnika - stroški odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Odločilno za obravnavni primer je (pravilno) naziranje sodišča prve stopnje, da je tarča izpodbijanja tisto dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala dolžnikova neplačevitost in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti. Na tožnici je breme, da dokaže, da plačilo ni ustrezalo pravi vrednosti terjatev in da je zaradi tega prišlo do zmanjšanja dolžnikovega premoženja. Tožnica bi morala izkazati, da je bila oškodovana prav zaradi dolžnikovega ravnanja, ki ga izpodbija (vzročno zvezo). Slednjega pa tožnica ni uspela izkazati.
Argumentirano je sodišče prve stopnje presodilo, da je pri spornih cesijskih pogodbah spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev. S cesijskima pogodbama se je zgolj spremenila oblika dolžnikovega premoženja. Namesto dveh, po temelju in višini spornih terjatev, ki sta bili in sta še vedno predmet sodnih postopkov (torej nelikvidnih) je dolžnica prejela takojšnja denarna sredstva. Ne upošteva se samo razlika v nominalnem znesku, kar posebej izpostavlja pritožnica, ampak tudi oblika terjatve, ki se je iz nelikvidne spremenila v likvidno.