višina izrečene kazni - pogojna obsodba - uporaba omilitvenih določil
Pritožba ne navaja nobenih tehtnih razlogov, ki bi utegnili vplivati na spremembo prvostopne odločbe o kazenski sankciji; še več, pritožbena navajanja obteževalnih okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je v nasprotju s pritožbenim predlogom za izrek nepogojne kazni zapora petih mesecev. Pritožba spregleda, da je za kaznivo dejanje, ki ga je storil obdolženec, zagrožena kazen od šestih mesecev zapora do deset let zapora. Predlagano kazen bi zato moralo pritožbeno sodišče izreči ob uporabi omilitvenih določil. 50. člen KZ-1 določa, da sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati ali če ugotovi posebne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00000974
OZ člen 15, 22, 24, 24/1. ZIZ člen 272.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - sklenitev pogodbe - ponudba - katalogi in oglasi - vabilo k ponudbi - bistvene sestavine pogodbe - licenčna pogodba - pogodba za retransmisijo TV programov
Bistvena elementa pogodbe o retransmisiji sta predmet (delen prenos pravice izkoriščanja) in cena (nadomestilo, ki se plača za retransmisijo). Ključen je torej dogovor o tem, katere programe bi lahko po sklenitvi pogodbe upnik predvajal in za kakšno ceno.
Materialnopravna razlika med katalogom oziroma oglasom v smislu 24. člena OZ in ponudbo v smislu 22. člena OZ je v tem, da je ponudba naslovljena na določeno osebo, katalog oziroma oglas pa je naslovljen na nedoločeno število oseb.
brezposelna oseba - zavarovanje za primer brezposelnosti - zavarovalna doba - davki in prispevki
ZUTD-A v 38. členu izrecno določa, da je ne glede na 68. člen (pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) zavarovanec iz 2. odstavka 69. člena ZUTD-A (načelo izkoriščenosti zavarovalne dobe), ki po prenehanju pravice do denarnega nadomestila ne izpolnjuje pogojev za starostno upokojitev po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, upravičen do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka največ dve leti ter je brezposelna oseba. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno pogoj starosti ali zavarovalne dobe izpolnjevati že ob priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost.To iz relevantnih določb o pravici do podaljšanega plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne izhaja. Potrebno je upoštevati, da 38. člen novele ZUTD-A samostojno določa pogoje za pravico do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Bistveno je, da je zavarovanec brezposelna oseba in da mu ob prenehanju pravice do nadomestila za brezposelnost do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka največ dve leti. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.
načelo kontradiktornosti in obligatornosti glavne obravnave - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - narok za glavno obravnavo - ugotavljanje dejstev - izdaja odločbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo - narok v sporih majhne vrednosti - spor majhne vrednosti
Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v sodbi s skrajšano obrazložitvijo zapisalo, da je odločalo brez naroka, čeprav je slednjega dejansko izvedlo. Navedena kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi takšno obravnavo moralo opraviti. Že po naravi stvari torej ta ne more biti podana v primeru, ko je glavna obravnava dejansko opravljena. V kolikor sodišče kljub njeni izvedbi ne bi upoštevalo na naroku ugotovljenih dejstev, pa bi lahko bila podana kvečjemu kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev pravice do izjave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001029
ZPP člen 362, 362/2. OZ člen 56, 56/1, 56/2, 83, 190, 191.
neupravičena pridobitev - privolitev v prikrajšanje - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - domneva o popolnosti listine - razlaga pogodbe - nejasna pogodbena določila v posebnih primerih - konkludentna dejanja - nedovoljena novota - ponovljen postopek - prekluzija
Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala napačno obračunavanje rabatov, ki ni imelo podlage v med pravdnima strankama sklenjeni Pogodbi in vtoževala vračilo preplačanih zneskov, torej je uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 91/2015 ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi česar bi tožeča stranka dobila možnost navajanja novih dejstev. Kot novo pa se je izkazalo prav zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka račune plačevala zaradi "ekonomske nuje".
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka vedela, da toženkino obračunavanje rabata nima podlage v Pogodbi. Čim pa je tako, je bila tožeča stranka, da bi si zagotovila pravico do vračila preveč plačanega, skladno s 191. členom OZ ob plačilu dolžna pridržati si to pravico, sicer se šteje, da je v prikrajšanje privolila. Ni namreč mogoče slediti tožeči stranki, da tudi po obvestilu tožene stranke z dne 5. 5. 2009 ni mogla kvantificirano opredeliti svoje obveznosti plačila toženčevih računov. Tudi če ji natančna višina njene obveznosti ni bila znana, pa ji je bilo v celoti znano dejstvo obračuna rabata mimo dogovorjenega načina.
skupno premoženje zakoncev - dokaz z zaslišanjem strank - dejanska in trditvena podlaga - vlaganja v nepremičnino - renta - prispevek staršev - denarna odškodnina
Z vložkom je posebno premoženje izgubilo svojo samostojnost in se odrazilo bodisi v ohranitvi bodisi v povečanju vrednosti skupnega premoženja zakoncev. To lahko vpliva le na velikost deleža vlagatelja, ne pa na naravo ustvarjenega premoženja kot skupnega premoženja.
Dokaz z zaslišanjem strank ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - nesreča pri delu - varnost in zdravje pri delu - poškodba roke - zaščitno sredstvo - soprispevek oškodovanca - neskrbno ravnanje oškodovanca - nepazljivost oškodovanca - odškodnina za skaženost
Delodajalec tožniku ni zagotovil takšnih zaščitnih sredstev, kot jih je bil dolžan glede na predpise s področja varnosti in zdravja pri delu. Z ozirom na vrsto noža, ki ga je tožnik uporabljal pri delu, bi mu moral delodajalec zagotoviti ustrezno protiurezno varovalno opremo, in sicer protiurezne rokavice in narokavnik vse do komolca. Te obveznosti ni izpolnil; če bi jo, do tožnikove poškodbe, kljub zdrsu noža, ne bi prišlo. Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ (primerjaj II Ips 584/2000).
sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - poziv k odpravi pomanjkljivosti - načelo enakopravnega obravnavanja strank - dokazni predlog za zaslišanje strank - zaslišanje zakonitega zastopnika pravne osebe - sprememba zakonitega zastopnika - pravočasno predlagani dokazi - načelo neposrednosti - podjemna pogodba - novacija - prenovitev (novacija) pogodbe
Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje s pozivanjem tožnice, da svoje trditve ustrezno specificira (natančneje opredeli), slednji nudilo prekomerno pomoč in s tem kršilo načelo enakopravnosti obravnavanja strank (oziroma 22. in 23. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je v obeh primerih opravilo zgolj svojo zakonsko (procesno) nalogo (dolžnost) oziroma to, kar mu v 285. členu nalaga ZPP, ki v tem oziru ne ločuje med strankami, ki so zastopane po odvetnikih, in tistimi, ki to niso.
Tožnica je že v tožbi kot dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje strank. V primeru družbe z omejeno odgovornostjo (kar je tožnica) to dejansko pomeni zaslišanje njenega (vsakokratnega) zakonitega zastopnika oziroma direktorja. Ker je v tem oziru pomembno zgolj, kdo ima takšen položaj v času izvajanja takšnega zaslišanja in ker je bil A. A. tožničin direktor tako v času svojega prvega zaslišanja na naroku dne 13. 5. 2013 kot ob (dodatnem) zaslišanju na naroku dne 10. 10. 2016, je pritožbeno izpostavljanje, da slednji to ni bil v času spornega pogodbenega razmerja oziroma vložitve tožbe, nebistveno.
Zmotno je sklicevanje pritožnice na načelo neposrednosti. Ta zadeva način obravnavanja (zaznavanja) dokazov s strani sodišča in nima nič skupnega z okoliščino, ali je priča določeno dejstvo zaznala neposredno (oziroma sama), ali je za njegov obstoj izvedela od koga drugega. Takšna "posrednost" (sama za sebe) njeni izpovedbi ne jemlje dokazne vrednosti.
odmera in plačilo nagrade upravitelja - nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila - stečajni postopek - umik predloga za začetek stečajnega postopka
Upravitelj v skladu z določbo drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP sicer res pridobi pravico zahtevati plačilo nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila šele, ko sodišču predloži otvoritveno poročilo v skladu z 294. členom ZFPPIPP. Vendar pa je v konkretni situaciji potrebno upoštevati, da je bil stečajni postopek ustavljen zaradi umika upnikovega predloga pred izdelavo otvoritvenega poročila ter da je upravitelj večino aktivnosti v zvezi z izdelavo otvoritvenega poročila, kot to trdi, že opravil. Ker nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila vključuje tudi nadomestilo za prevzem prostorov, premoženja in poslov stečajnega dolžnika, po oceni pritožbenega sodišča upravitelju pripada opravljenemu delu sorazmerni del nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00000971
ZPP člen 443, 443/1. OZ člen 190. SZ-1 člen 25, 25/1, 53, 53/2.
spor majhne vrednosti - pogodba o upravljanju stanovanjskih hiš - veljavnost pogodbe o upravljanju - veljavna sklenitev pogodbe - vpis v register upravnikov - deklaratorni vpis - potrdilo državnega organa - neupravičena obogatitev - plačilo stroškov dobaviteljev - pomanjkljiva trditvena podlaga
Vpis v register upravnikov ima zgolj deklaratorno (publicitetno) naravo in kot tak neobstoja veljavne pogodbe o upravljanju (sklenjene med etažnimi lastniki in upravnikom) ne more nadomestiti. Enaka ugotovitev velja tudi za pritožničino sklicevanje na potrdilo upravnega organa MOL (o tem da naj bi bila sama upravnik stavbe).
Pri zakupni pogodbi zakupnik nima možnosti izbire, ali bo zahteval odpravo napake (popravo v zakup dane stvari), ali pa izročitev druge stvari brez napake (zamenjavo stvari). Zahteva lahko le popravo v zakup danega, torej s pogodbo individualno določenega letala, to pa je po pogodbi letalo tipa EMB-120-ER in z reg. št. 000, kar je med pravdnima strankama nesporno. Tožeča stranka pa je z dopisom z dne 17. 2. 2006 zahtevala dostavo letala EMB-120 v tovorni konfiguraciji, torej zamenjavo predmeta najema in ne popravo le-tega. Takega jamčevalnega zahtevka pa po materialnem pravu tožeča stranka nima.
Izhajajoč iz obrazloženega in ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pogodbenih obveznostih pravdnih strank iz sklenjene Pogodbe, je logično, da toženčeva dobava letala in tožnikov pregled letala predstavljata že izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank, zato učinkov Pogodbe ni mogoče vezati (odložno pogoj) na izpolnitev pogodbenih obveznosti. Pogoj za veljavnost oziroma učinkovitost pogodbe, kot sta ga določili pravdni stranki v prvem odstavku 18. člena Pogodbe (dobava letala in njegov pregled), je zato že pojmovno izključen in gre zato, kolikor se veže na izpolnitev pogodbenih obveznosti pogodbenih strank, za nično pogodbeno določilo.
spor o pristojnosti - korporacijskopravni zahtevek - premoženjskopravni zahtevek - stvarna in krajevna pristojnost sodišča
Spor med strankam postopka se ni nikoli vodil kot gospodarski spor, ker glede na vrsto tožbenega zahtevka za to ni bilo procesne podlage. Takšne procesne podlage ni niti sedaj glede na predmet tožbenega zahtevka, pri katerem gre za obligacijsko pravni zahtevek in ne korporacijsko pravni zahtevek, za presojo katerega se bi uporabljalo pravo gospodarskih družb.
Ker spora ni mogoče umestiti niti med druge spore, ki štejejo za gospodarske spore, gre lahko le za spor o premoženjskopravnem zahtevku, o katerem je glede na vrednost spornega predmeta (do 20.000,00 EUR) pristojno za sojenje okrajno sodišče. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZPP je, če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZPP je za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče.
Tudi Navodila za razvrščanje objektov v skladu s klasifikacijo vrst objektov, na katere napotuje Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena jasno določajo, da dvojček z enim stanovanjem, kjer ima vsako stanovanje svojo streho in lasten vhod iz pritličja, ni dvostanovanjska stavba. Tako Odlok kot Navodila zato po oceni višjega sodišča ločujeta med dvostanovanjsko stavbo in dvojčkom, v katerem ima vsako stanovanje svoj vhod in svojo streho.
Odločilno je, da idejne zasnove, ki jih je pripravila tožena stranka, niso bile pripravljene skladno z veljavno zakonodajo in zato gradnja na njihovi podlagi ni bila dopustna oziroma mogoča. Glede na to niti ni odločilno, ali bi gradnja bila dopustna, če bi tožena stranka en objekt preimenovala iz dvojčka v dvostanovanjski objekt, kot je to trdila v pritožbi, saj bi morala kot strokovnjak to vedeti oziroma poznati relevantno veljavno zakonodajo in le-tej pravočasno prilagoditi izdelano projektno dokumentacijo, česar pa ni storila oziroma ni niti trdila, da je storila. Ker tožena stranka svoje obveznosti kot projektant ni izpolnila in je tožeča stranka posledično upravičeno odstopila od pogodbe, ji je tožena straprojektannka predujem, ki ga je prejela za izpolnitev pogodbenih obveznosti, dolžna vrniti.
Tožena stranka je upravičenost do vračila koristi v pritožbi temeljila na dejstvu, da je izvedenka ugotovila, da bi bil del izročenega gradiva uporaben pri snovanju drugačne gradnje oziroma pri izdelavi novega projekta. Slednje pa za ugoditev reparacijskemu zahtevku verzijske narave iz četrtega odstavka 111. člena OZ ne zadošča, saj je treba trditi in dokazati, da je tožeča stranka sporno dokumentacijo ne le prejela, temveč jo nato tudi uporabila, katero in v kakšen obsegu.
Res je, da natančna odmera stroškov iz same odločbe ni razvidna, vendar sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških dopušča, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, saj je na stroškovniku označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo. Zato je imela tožena stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju določenih stroškov, česar ni storila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00000153
SZ-1 člen 30. - tarifna številka 39, 39/1, 39/2.
upravnik - ključ delitve stroškov - trditveno in dokazno breme - spor majhne vrednosti - stroški postopka - odvetniška tarifa - konferenca s stranko - stroški vzdrževanja in upravljanja z nepremičnino - delitev obratovalnih stroškov
Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb določa le merila za porazdelitev obratovalnih stroškov. Vsi ostali stroški pa se glede na izrecno zakonsko določbo delijo po solastniškem deležu (če ni s pogodbo o medsebojnih razmerjih dogovorjen drugačen ključ delitve).
Odvetniška tarifa konferenco s stranko in poročila stranki ne opredeljuje kot samostojnih storitev. Obe storitvi sta zajeti že v vrednosti vloge, zaradi katere je bila konferenca opravljena oziroma poročilo pripravljeno.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - dejansko stanje - dokazna ocena - dokazna ocena izpovedi prič - pritožbene novote - soprispevek - pomanjkljivi razlogi za odločitev
Sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ampak se morajo njene posledice manifestirati v obliki pravno priznane škode - v obliki duševnih bolečin. Denarna odškodnina za duševne bolečine se priznava le, kadar moč in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje. Tudi o tem sodba nima razlogov, gre pa za odločilno dejstvo. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je pojem žalitve pravni standard in je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in zato protipravno. Vsaka izražena nespoštljivost ali nevljudnost, ki koga čustveno prizadane, še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Treba je upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Čast pomeni občutek lastne vrednosti, dobro ime pa ugled, kot ga uživa oseba v družbi. Zgolj okoliščina, da se je dogodek zgodil na javnem mestu, ne daje podlage za denarno odškodnino.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu zato, ker naj bi od leta 2008 dalje (pa vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 30. 11. 2012, do katerega je prišlo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) delo opravljal le s polovico polnega delovnega časa oziroma ker mu tožena stranka ni odrejala dela, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi in delovnemu mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zatrjeval je, da mu je tožena stranka odrejala le enostavna dela, za katera se ni zahtevala niti končana osnovna šola, tožena stranka ga je ignorirala, zaradi teh ravnanj tožene stranke je duševno trpel, poseženo pa naj bi bilo tudi v njegovo osebno dostojanstvo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do trpinčenja tožnika na delovnem mestu ni prihajalo in da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni zagotovila varstva pred trpinčenjem, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je do vtoževane odškodnine upravičen že zato, ker je po pridobitvi statusa invalida III. kategorije invalidnosti pričel delo opravljati s polovičnim delovnim časom. Delo s polovičnim delovnim časom, za katerega je tožnik sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, je bilo posledica odločbe ZPIZ.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Okoliščina, da je tožnik na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljal naloge, ki so v zvezi z izvrševanjem (izvornih ali prenesenih) pristojnosti tožene stranke (občine), ki tudi od odpovedi dalje še vedno obstajajo, ne pomeni, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Občina mora namreč opravljati svoje z zakonom ali drugimi akti predpisane pristojnosti. Sprememba organizacije je dopusten poslovni razlog. Delodajalec lahko spremeni organizacijo dela na način, kot je to storila tožena stranka, z ukinitvijo oddelka in delovnih mest, s formiranjem novih delovnih mest in z določitvijo drugačnih izobrazbenih pogojev. Tožena stranka je tudi dokazala, da zahtevana izobrazba za zasedbo novih delovnih mest ni bila določena šikanozno - z namenom, da tožnik tega pogoja ne bi izpolnjeval, ampak zato, ker so to narekovale spremenjene potrebe delovnega procesa.
Pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ je izpolnjen, če upnik izkaže za verjetno nevarnost aktivnega delovanja (torej konkretnih ravnanj) s strani dolžnika, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica navedla konkretna ravnanja tožene stranke, s katerimi ta zmanjšuje premoženje, ga skriva ali z njim kako drugače razpolaga. Z izjemo pavšalnih trditev tudi ni podala navedb o konkretnih preusmeritvah poslovanja oziroma, neupravičenem plačevanju s strani tožene stranke, z namenom, da bi tožena stranka zmanjševala svoje premoženje, zaradi česar naj bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica zato v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspela verjetno izkazati pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ.
Zahtevek, tako kot je postavljen, bi se lahko obravnaval po stvarnopravnih predpisih, a je vprašljiva sklepčnost zahtevka. Nekateri razlogi pa kažejo na uporabo določil ZVEtL. Podlaga torej ni jasna, sodišče pa v okviru pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ni pojasnilo, na kaj je oprlo svojo odločitev. Ker se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti.