oprostitev plačila sodne takse – materialni položaj zakonca
Ne zadošča dejstvo, da dedinja in njen zakonec ne živita v življenjski skupnosti (oziroma skupnem gospodinjstvu), ker je zahtevan še dodaten pogoj, to je, da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Torej morata biti izpolnjena hkrati (kumulativno) oba pogoja, da materialni položaj zakonca dedinje ne bi bil upošteven pri odločanju njenega predloga za taksno oprostitev.
zdravljenje v tujini - vrnitev v prejšnje stanje - zdravniško potrdilo - narok
Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi bila tožnica morala opravičen razlog za izostanek z naroka izkazati z zdravstvenim potrdilom na ustreznem obrazcu v skladu s Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o opravičeni odsotnosti zaradi glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem. Kljub temu pa, glede na konkretne okoliščine primera, in sicer, da tožnice v postopku ni zastopal pooblaščenec, da je bilo njeno opravičilo in predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo podprto z zdravniškim potrdilom o tem, da se zaradi bolezni ne more udeležiti obravnave na sodišču, ki ga je sodišču posredovala pred opravo naloga, ugotavlja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP razpisati narok, kar pa ni storilo.
Oškodovanec kot tožilec je svoje pojasnilo v predmetni zadevi naslovil kot pritožbo zoper izpodbijani sklep ter navedel, da izpodbijano odločbo z zadovoljstvom sprejema, ker sloni na krivi ovadbi Policijske postaje X, ki je zlorabila zapisnik njegove ustne ovadbe in ponaredila vsebino. Zato je pritožbeno sodišče njegovo pojasnilo sicer obravnavalo kot pritožbo, vendar pa iz podatkov spisa izhaja, da oškodovanec kot tožilec ovadbe zoper obdolženca J. P. ni vložil, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna.
Po stališču pritožbenega sodišča ni pravne podlage zato, da bi sodišče tožnici na podlagi ponovne odmere priznalo pokojnino v višjem znesku dalje od 1. 12. 2005 pa do 30. 4. 2011. Za odločitev je namreč bistveno, da se je postopek v zvezi s presojo upokojitvene odločbe pravnomočno končal. Tožnica zoper odločbo ni uveljavljala sodnega varstva. Nov postopek se je začel šele 19. 4. 2011, ko je tožnica podala nov predlog za novo odmero pokojnine, ki je bil predmet sodne presoje in tudi odločanja na Ustavnem sodišču RS. Skladno z osnovno odločitvijo Ustavnega sodišča RS U-I-239/2014, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 v takih primerih, kot je tožničin, se ponovna odmera opravi od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. V sporni zadevi gre torej tožnici višji znesek ponovno odmerjene pokojnine od 1. 5. 2011 dalje.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 420, 420/1, 420/1-1. ZGD-1 člen 405, 405/5, 522.
prisilna likvidacija - prenehanje družbe - nedelovanje poslovodstva - sodni register - po uradni dolžnosti začet postopek - razrešitev direktorja
Pritožnik ne izpodbija odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zgoraj citirani sklep o prenehanju družbe zaradi več kot šestmesečnega nedelovanja njenega poslovodstva, pravnomočen. Prokuristka dolžnika je v vlogi z dne 27. 1. 2017 sama navedla, da je bil direktor družbe razrešen maja 2016. Ker je bila družba izbrisana iz sodnega registra s sklepom z dne 15. 12. 2016, je bila izbrisana več kot šest mesecev po nedelovanju uprave dolžnika.
Iz gornje obrazložitve je razvidno, da so zakonski pogoji za začetek postopek prisilne likvidacije nad dolžnikom izpolnjeni. Teh pogojev pa pritožnica ne more izpodbiti z navedbo o novi viziji dolžnika.
Tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mu ni možno očitati, da je z dela izostal neopravičeno. Psihične težave so vplivale tudi na tožnikovo obnašanje v času kršitve z dne 25. 2. 2014, ko je svoji nadrejeni grozil, da jo bo med vikendom z ekipo obiskal na domu, in s tem povzročil, da se je počutila ogroženo in prestrašeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšna grožnja predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, to je kršitev iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem mora delavec vestno opravljati delo, pravilna pa je tudi ugotovitev, da kršitev nima vseh znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker ni dokazano, da bi tožnik grožnjo izrekel z namenom, da bi nadrejeno ustrahoval in vznemiril. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnikova odgovornost za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti za dogodek 25. 2. 2014 ni podana, ker tožniku - ker je grožnjo izrekel v okoliščinah, v katerih se je znašel zaradi svojih zdravstvenih - psihičnih težav, povezanih s kasnejšim nastankom hujših težav, zaradi katerih je bil hospitaliziran - ni mogoče očitati direktnega naklepa. Te kršitve iz malomarnosti niti ni mogoče storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 5, 5/2, 88, 88/4.. ZPP člen 140, 140/1, 142.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pasivna legitimacija - podružnica tujega podjetja - nepravilno vročanje - osebna vročitev
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila osebno vročena. Skladno s 142. členom ZPP se vročitev najprej opravi po 140. členu istega zakona. Tako se po 1. odstavku 140. člena ZPP pisanje, če se tisti, ki mu ga je treba vročiti, ne najde v stanovanju, vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Poštna pošiljka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bila vročena prijatelju, ki je stanoval na istem naslovu, vendar pa ni bil član tožnikovega gospodinjstva. Kot je izpovedal zaslišan kot priča, tudi ni imel tožnikovega pooblastila za prevzem njegovih poštnih pošiljk, za katere je predvidena osebna vročitev. Ker vročitev izredne odpovedi ni bila pravilna, saj poštna pošiljka tožniku ni bila osebno vročena tudi po pravilih pravdnega postopka, ni mogoče šteti, da je rok za vložitev tožbe začel teči z dnem prevzema.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003984
ZGD-1 člen 31, 31/2.. ZPP člen 76, 76/1, 76/2.. ZDR-1 člen 5, 5/2, 177, 182, 182/1.
podružnica tujega podjetja - pravdna stranka - stvarna legitimacija - odškodninska odgovornost delavca - zavarovalni zastopnik
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da glede na to, da ZDR-1 podružnico tujega podjetja opredeljuje kot delodajalca, je s tem podana stvarna legitimacija podružnice tujega podjetja. Pravilo je, da gre v individualnem delovnem sporu za spor med delavcem in delodajalcem. Delodajalec je naproti delavcu pravi upnik oziroma pravi dolžnik. Ker je podružnica tujega podjetja stvarno legitimirana, je avtomatično tudi procesno legitimirana. Iz tega sledi, da je v 5. členu ZDR določena ena od izjem, ki jih predvideva drugi odstavek 76. člena ZPP"
Toženec (zavarovalni zastopnik) je tožnici odškodninsko odgovoren za plačilo zneskov premij, ki jih je od zavarovancev prejel v gotovini, pa te ni takoj odvedel tožnici.
ZDR je v 1. odst. 182. čl. določal, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. To pomeni, da morajo biti podani elementi odškodninske obveznosti, kot jih določa OZ. Glede na vsebino navodila z dne 18. 7. 2012 (v tem navodilu je zavarovalnim zastopnikom dana dodatna možnost, da zavarovancem plačilo prvega obroka premije ponudijo s položnico oz. UPN obrazcem) v primeru neplačila premije s strani zavarovanca pri tožencu ni podan element protipravnega ravnanja, zato ne more biti tožnici odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se o vprašanju obstoja elementov odškodninske odgovornosti ni opredelilo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo plačilo le na podlagi navodila tožnice z dne 18. 7. 2012. Ker tudi tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje elementov odškodninske odgovornosti ni dokazala, je njen zahtevek za terjatve iz naslova neplačanih premij s položnico (UPN obrazcem) neutemeljen.
Kljub temu, da je tožniku opravljanje kmetijske dejavnosti v spornem obdobju predstavljalo edini ali glavni poklic, zaradi ne lastništva, solastništva oz. zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov. Zato ni izpolnjen dejanski stan, da bi se mu lahko v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba vštelo vtoževano obdobje dela na kmetiji, ki je bila v lasti staršev. Ker ni izpolnjen nobeden od pogojev iz 164. člena ZPIZ-83 v zvezi s 17. členom SZK, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževani čas iz naslova starostnega zavarovanja kmetov.
Pornografsko oz. seksualno gradivo, v konkretnem primeru posnetke spolnega odnosa med mladoletnikoma in mladoletno oškodovanko, je treba po petem odstavku 176. člena KZ-1 odvzeti oz. onemogočiti njihovo uporabo. Ta namen pa bo dosežen že z odstranitvijo pomnilniških kartic iz mobilnih telefonov mladoletnikov, zato ob upoštevanju načela sorazmernosti mladoletnikoma ni treba odvzeti tudi samih telefonskih aparatov.
invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Tožnik je bil že v letu 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je, kljub temu, da je bil tožnik s pravnomočnimi odločbami z 8. 5. 2008 dalje že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od navedenega datuma dalje. Bistveno pri tem je, da je bila predmet presoje odločitev tožene stranke, iz katere izhaja, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 8. 5. 2008 dalje ter da nima pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila taka odločitev po stališču sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, to pomeni, da ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti ter toženi stranki naložilo, da odloči o ostalih pravicah iz invalidskega zavarovanja.
vračilo stroškov izobraževanja - denarna kazen - tujec - delovno dovoljenje - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razvezni pogoj - neupravičena obogatitev
Pravdni stranki sta 15. 10. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas veljavnosti delovnega dovoljenja. Pogodba je bila sklenjena za delovno mesto zdravnika oftalmologa za določen čas s polnim delovnim časom, skladno z veljavnim delovnim dovoljenjem. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009 sklenjena z razveznim pogojem, ki se izpolni v primeru, če tožena stranka ne izpolni vseh pogodbenih obveznosti oziroma ne pridobi delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi v roku sedmih mesecev od dneva podpisa pogodbe, torej do 15. 5. 2010. Pogodba je bila veljavna in pod razveznim pogojem sklenjena glede obveznosti pridobitve dovoljenja tožene stranke za opravljanje dela v Republiki Sloveniji, del pogodbe o zaposlitvi pa je bil sklenjen z odložnim pogojem, to je z nastopom dela tožene stranke. Zato je po poteku sedem mesečnega roka nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo stroškov, ki jih je imela v zvezi z izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi.
Denarna kazen je bila sklenjena oziroma dogovorjena za primer, da bi tožena stranka pridobila zdravniško licenco za delo v Republiki Sloveniji, pa potem ne bi hotela opravljati dela zdravnika specialista oftalmologa oziroma, v primeru, če ne bi pričela opravljati dela, v roku, kot ga določa pogodba. Do tega pravnega položaja v času sedmih mesecev, za kolikor je bila sklenjena pogodba, ni prišlo, zato ni nastala obveznost tožene stranke, da bi pričela z delom. Pogodba o zaposlitvi tudi ni več veljala v času, ko je tožena stranka pridobila licenco, zato v nobenem primeru, niti za čas do 15. 5. 2010 niti po 18. 10. 2012, ni podlage za plačilo denarne kazni.
načelo kontradiktornosti in obligatornosti glavne obravnave - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - narok za glavno obravnavo - ugotavljanje dejstev - izdaja odločbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo - narok v sporih majhne vrednosti - spor majhne vrednosti
Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v sodbi s skrajšano obrazložitvijo zapisalo, da je odločalo brez naroka, čeprav je slednjega dejansko izvedlo. Navedena kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi takšno obravnavo moralo opraviti. Že po naravi stvari torej ta ne more biti podana v primeru, ko je glavna obravnava dejansko opravljena. V kolikor sodišče kljub njeni izvedbi ne bi upoštevalo na naroku ugotovljenih dejstev, pa bi lahko bila podana kvečjemu kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev pravice do izjave.
Toženka ni opravila pravniškega državnega izpita. Zato je na podlagi sklenjenih pogodb o izobraževanju dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom, in sicer v bruto znesku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004530
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 15, 18, 18/1, 100, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožbena graja nerazumljivosti izreka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufivo ravnanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - načelo učinkovitosti - načelo ekonomičnosti postopka - kršitev kazenskega zakona - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - kazenska sankcija - obseg pritožbene presoje - poseben pogoj v pogojni obsodbi - premoženjsko pravni zahtevek - aktivna legitimacija dediča
Premoženjsko korist iz kaznivega dejanja goljufije lahko pridobi več oseb, saj so v zakonskem opisu kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 prejemniki protipravne premoženjske koristi določeni alternativno. Če storilec ravna z namenom, da z goljufijo pridobi premoženjsko korist tako sebi kot hkrati še komu drugemu, je pravilno, da se kot prejemnika premoženjske koristi opredelita tako storilec, kot druga oseba.
ZDR-1 člen 73, 129, 222.. ZDR člen 7, 7/2, 72, 238.. OZ člen 82, 82/1.. - člen 77.
dodatek za delovno dobo - poslovodna oseba
V prvem odstavku 6. člena pogodbe o zaposlitvi je bila določena osnovna bruto plača v znesku 2.900,00 EUR, tožniku pa so skladno z drugim odstavkom tega člena pripadali še del plače za delovno uspešnost, dodatki, povračilo stroškov, nadomestilo plače ter regres skladno s to pogodbo oziroma kolektivno pogodbo za trgovinsko dejavnost. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila glede na tak zapis v pogodbi o zaposlitvi tožena stranka tožniku dolžna na dogovorjeno osnovno plačo obračunati še dodatek na delovno dobo.
neizrabljen tedenski počitek - misija - tujina - vojska - denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Kljub naravi dela na misiji, zvišani stopnji ogroženosti oziroma nevarnosti zaradi opravljanja nalog na kriznih območjih, delavcem pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur, česar pa tožena stranka tožniku ni zagotavljala.
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso gre v primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre torej za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.
spori majhne vrednosti - delitev stroškov v poslovni stavbi - ključ delitve stroškov - dovoljeni pritožbeni razlogi - dejansko stanje - trditvena podlaga - prekoračitev trditvene podlage
V poslovnih stavbah, v primeru ko med solastniki ni drugačnega dogovora, se stroški delijo po pravilih SPZ.
Tožeča stranka je tekom postopka navedla, da v primeru ugotovitve, da pogodba, s katero je bil ključ delitve posameznih stroškov določen, ni veljavna, zahteva plačilo na podlagi zakona - torej sorazmerno s solastniškim deležem. Navedla je tudi, da solastniški delež tožene stranke znaša 31/100 in povedala kakšni so bili skupni stroški (upravljanja in obratovanja) za celo stavbo za vsak posamezen mesec. Ne velikosti solastniškega deleža ne višini skupnih stroškov tožena stranka ni nasprotovala. Oboje je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano. Na podlagi takšnih podatkov je bilo višino obveznosti, ki je vsak mesec nastala toženi stranki, mogoče izračunati s preprosto računsko operacijo.