ZDR-1 člen 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 235.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zagovor - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih
Tožniku je ustvarjal fiktivne zaloge, s tem ko je količinsko in vrednostno v računalniški program vnesel napačne podatke računov in dobavnic (skupaj 9 dobavnic) dobavitelja s. p., s čemer je huje kršil organizacijski predpis. Šlo je za ponavljajoča se ravnanja in ne morda slučajno napako. Tožnikova ravnanja imajo vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1, pri čemer pa je tožnik tudi kršil določila 33. člena ZDR-1, saj mora delavec delo vestno opravljati skladno s pogodbo o zaposlitvi in upoštevati tudi navodila in zahteve delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja in se tudi vzdržati ravnanj, ki jim materialno ali moralno škodujejo. Delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kot to določa 34. člen ZDR-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
vračilo stroškov izobraževanja - denarna kazen - tujec - delovno dovoljenje - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razvezni pogoj - neupravičena obogatitev
Pravdni stranki sta 15. 10. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas veljavnosti delovnega dovoljenja. Pogodba je bila sklenjena za delovno mesto zdravnika oftalmologa za določen čas s polnim delovnim časom, skladno z veljavnim delovnim dovoljenjem. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009 sklenjena z razveznim pogojem, ki se izpolni v primeru, če tožena stranka ne izpolni vseh pogodbenih obveznosti oziroma ne pridobi delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi v roku sedmih mesecev od dneva podpisa pogodbe, torej do 15. 5. 2010. Pogodba je bila veljavna in pod razveznim pogojem sklenjena glede obveznosti pridobitve dovoljenja tožene stranke za opravljanje dela v Republiki Sloveniji, del pogodbe o zaposlitvi pa je bil sklenjen z odložnim pogojem, to je z nastopom dela tožene stranke. Zato je po poteku sedem mesečnega roka nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo stroškov, ki jih je imela v zvezi z izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi.
Denarna kazen je bila sklenjena oziroma dogovorjena za primer, da bi tožena stranka pridobila zdravniško licenco za delo v Republiki Sloveniji, pa potem ne bi hotela opravljati dela zdravnika specialista oftalmologa oziroma, v primeru, če ne bi pričela opravljati dela, v roku, kot ga določa pogodba. Do tega pravnega položaja v času sedmih mesecev, za kolikor je bila sklenjena pogodba, ni prišlo, zato ni nastala obveznost tožene stranke, da bi pričela z delom. Pogodba o zaposlitvi tudi ni več veljala v času, ko je tožena stranka pridobila licenco, zato v nobenem primeru, niti za čas do 15. 5. 2010 niti po 18. 10. 2012, ni podlage za plačilo denarne kazni.
zavrženje revizije - novo pooblastilo za vložitev revizije
Da se je pooblastilo očitno nekje moralo založiti, ne zadošča za sklep, da je bilo sodišču predloženo, naknadna predložitev pooblastila oz. predložitev kopije pa je brez učinka.
Odgovornost fizične osebe je sicer res neomejena in solidarna, vendar le subsidiarna. To pomeni, da fizična oseba odgovarja solidarno (poleg družbe) in neomejeno (z vsem premoženjem) šele, če obveznosti ne izpolni družba, kot primarni dolžnik. Tožnik bi torej moral za vzpostavitev solidarne in neomejene odgovornosti fizične osebe pozvati toženo stranko k izpolnitvi obveznosti. Če družba obveznosti ne bi izpolnila, bi zanje solidarno odgovarjala fizična oseba z vsem svojim premoženjem.
preživnina otroka - sprememba višine preživnine - spremenjene razmere - spremenjene potrebe preživninskega upravičenca - spremenjene razmere na strani preživninskih zavezancev - podedovano premoženje - način življenja preživninskega zavezanca - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je toženec v času po prejšnji določitvi preživnine prejel dediščino v vrednosti 50.000,00 EUR. Kljub temu je zaključilo, da se obseg toženčevega premoženja ni spremenil. Navedlo je, da je res dedoval, vendar pa je že v času prejšnje določitve preživnine razpolagal z znatnimi prihranki. Takšen zaključek je notranje nelogičen. Če je imel tožnik v času prejšnjega sojenja prihranke (po oceni sodišča okoli 30.000,00 EUR) sedaj pa ima še dediščino, se je njegovo premoženje povečalo za dediščino oziroma za 50.000,00 EUR. Napačno tudi ni presojalo tožnikove trditve, da način toženčevega življenja izkazuje, da razpolaga z bistveno več premoženja kot sam zatrjuje, na kar kažejo nekatera indikatorna dejstva (avtomobil, potovanja) in tudi toženčevo poslovanje preko računov otrok in predvsem preko njegovega računa pri UniCredit bank. Dejansko stanje glede zatrjevane spremenjene toženčeve zmožnosti za preživljanje tožnika je tako ostalo nepopolno ugotovljeno.
zdravljenje v tujini - vrnitev v prejšnje stanje - zdravniško potrdilo - narok
Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi bila tožnica morala opravičen razlog za izostanek z naroka izkazati z zdravstvenim potrdilom na ustreznem obrazcu v skladu s Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o opravičeni odsotnosti zaradi glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem. Kljub temu pa, glede na konkretne okoliščine primera, in sicer, da tožnice v postopku ni zastopal pooblaščenec, da je bilo njeno opravičilo in predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo podprto z zdravniškim potrdilom o tem, da se zaradi bolezni ne more udeležiti obravnave na sodišču, ki ga je sodišču posredovala pred opravo naloga, ugotavlja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP razpisati narok, kar pa ni storilo.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 420, 420/1, 420/1-1. ZGD-1 člen 405, 405/5, 522.
prisilna likvidacija - prenehanje družbe - nedelovanje poslovodstva - sodni register - po uradni dolžnosti začet postopek - razrešitev direktorja
Pritožnik ne izpodbija odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zgoraj citirani sklep o prenehanju družbe zaradi več kot šestmesečnega nedelovanja njenega poslovodstva, pravnomočen. Prokuristka dolžnika je v vlogi z dne 27. 1. 2017 sama navedla, da je bil direktor družbe razrešen maja 2016. Ker je bila družba izbrisana iz sodnega registra s sklepom z dne 15. 12. 2016, je bila izbrisana več kot šest mesecev po nedelovanju uprave dolžnika.
Iz gornje obrazložitve je razvidno, da so zakonski pogoji za začetek postopek prisilne likvidacije nad dolžnikom izpolnjeni. Teh pogojev pa pritožnica ne more izpodbiti z navedbo o novi viziji dolžnika.
Postopek osebnega stečaja ne predstavlja okoliščine, ki bi izključevala določitev posebnega pogoja povrnitve škode v pogojni obsodbi. Odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja ne učinkuje za terjatve z naslova obveznosti po posebnem pogoju v pogojni obsodbi.
načelo kontradiktornosti in obligatornosti glavne obravnave - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - narok za glavno obravnavo - ugotavljanje dejstev - izdaja odločbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo - narok v sporih majhne vrednosti - spor majhne vrednosti
Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v sodbi s skrajšano obrazložitvijo zapisalo, da je odločalo brez naroka, čeprav je slednjega dejansko izvedlo. Navedena kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi takšno obravnavo moralo opraviti. Že po naravi stvari torej ta ne more biti podana v primeru, ko je glavna obravnava dejansko opravljena. V kolikor sodišče kljub njeni izvedbi ne bi upoštevalo na naroku ugotovljenih dejstev, pa bi lahko bila podana kvečjemu kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev pravice do izjave.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - bistvena kršitev določb postopka - razlogi od odločilnih dejstvih
V skladu z napotilom pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi sicer opredelilo do nepodpisanega vabila na zagovor. Ocenilo je, da predstavlja sporna listina morda eno od delovnih variant (osnutkov), ki jih je pripravila tožena stranka v zvezi z vabilom tožnice. Ker pa predmetna listina ni podpisana, je po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za verodostojno. Sodišče pri tem ni upoštevalo trditev tožnice in njene izpovedbe, da ji je vabilo na zagovor, ki sicer ni podpisano, zakoniti zastopnik tožene stranke predložil (izročil) na sestanku 29. 10. 2013. Okoliščina, da gre za nepodpisano listino, še ne pomeni, da ji vabilo ni bilo predloženo (izročeno). V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje sicer soočilo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke, pri čemer ni dokazno ocenilo nasprotujočih si izpovedb strank v zvezi s predložitvijo oziroma izročitvijo nepodpisanega vabila na zagovor. Gre za enega od odločilnih dejstev, ki v sodbi nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 34, 45, 45/1, 83, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 154, 154/1.. ZOUTI člen 16, 21, 21/1, 21/1-19.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu livar - specialist. Med strankama ni bilo sporno, da je spornega dne na svojem delovnem mestu pri stroju v delovni hali kadil, pri tem pa ga je zalotil nadrejeni delavec. Kajenje v delovnih halah oziroma zaprtih prostorih pri toženi stranki je bilo prepovedano tako na podlagi Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI), kot tudi na podlagi 2. in 3. člena v času storjene kršitve pri toženi stranki veljavnih Navodil za zagotavljanje in spoštovanje prepovedi kajenja. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da tudi sankcija, izrečena v disciplinskem postopku, lahko pomeni predhodno pisno opozorilo v smislu prvega odstavka 85. člena ZDR-1, če iz nje to izrecno izhaja.
Delodajalec kajenje svojih delavcev med delovnim časom lahko dopušča (seveda v za to namenjenih prostorih), vendar to ni njegova zakonska dolžnost. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZDR-1 je namreč dolžan delavcem, ki delajo polni delovni čas, zagotavljati pravico (le) do (enega) odmora, ki traja 30 minut. Pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožniku kot strastnemu kadilcu na dve do tri ure zagotavljati (krajše) odmore za kajenje, so zato neutemeljene.
V prehodnem obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2019 pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine ob dopolnjenih 20 letih pokojninske dobe pod pogojem starosti, določenim v tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2. V letu 2014 je tako pridobil to pravico zavarovanec, ki je dopolnil 20 let pokojninske dobe in 64 let starosti. Pogoj starosti in pokojninske dobe sta določena kumulativno, kar pomeni, da mora zavarovanec za priznanje pravice izpolnjevati oba pogoja hkrati. Tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti. Do dneva vložitve zahtevka je dopolnil 58 let starosti ne pa potrebnih 64 let starosti v letu 2014, ki se zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
Sodišče je dejansko stanje glede višine taks v celoti ugotovilo pravilno, ker toženec v postopku ni uspel, pa je te takse skladno z določilom 15. člena ZST-1 dolžan poravnati namesto stranke, ki je v postopku uspela.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00004402
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131.. ZVZD člen 23, 23/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - krivdna odgovornost
Ttožnik se je kot pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske prvič usposabljal za vožnjo z vojaškimi tovornimi vozili in spornega dne prvič katerikoli tovornjak zapeljal na kanal za pranje v pralnici. Po navodilu je vozilo na kanal (rampo) zapeljal tako, da je bilo vozilo s sprednjimi kolesi na ravnini rampe, z zadnjimi pa na tleh, da bi se opralo tudi podvozje vozila. Celotno vozilo je bilo nagnjeno nekoliko nazaj, posledično pa je bila tudi stopnica za sestop iz vozila v poševni legi in tudi mokra. Tožnik je izstopal zadenjsko in se držal za držalo pri vratih in ob strani kabine, spodrsnilo mu je že na prvi stopnici, držalo na vratih se je odtrgalo in tožnik je padel z višine cca 1,4 metra in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo dejstvo, da je imel tožnik v času nezgode vozniško dovoljenje za vožnjo tovornih vozil, in sicer za C in E kategorijo, da bi moral biti glede na to, da ni prvič sestopal s tovornjaka, bolj pozoren, saj je bil tovornjak nagnjen nazaj, ker je stal na rampi, in zato je pravilno ugotovilo, da je tožnik k škodi, ki mu je nastala, soprispeval v višini 20 %.
ZDR-1 člen 11, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - goljufija - stroški prevoza na delo in z dela - naklep - huda malomarnost
Tožnica je prejela izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesporočanja pravega naslova, s katerega je prihajala na delo. Tožnici ni mogoče očitati skrajne nepazljivosti v zvezi z njeno dolžnostjo obveščanja, saj je v položaju, v katerem je bila, glede na svoje psihično stanje (strah pred nasilnim partnerjem) in glede na nasvet policista (sprememba telefonske številke, selitev in sporočanje naslova dejanskega bivanja le ozkemu krogu oseb) ravnala tako, kot je ocenila za najbolj ustrezno. Tožena stranka ni dokazala, da je bila njena opustitev posledica hude malomarnosti, temveč iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je do nje prišlo zaradi drugih razlogov (strahu pred ponovnim nasiljem, do katerega bi lahko prišlo, če bi jo nekdanji partner spet našel, in posledičnega samozaščitnega vedenja). Res je sicer, da je toženi stranki nastala zaradi tožničine opustitve škoda, vendar pa je nastala škoda nizka, tožnica pa se je že takoj po prejeti pisni obdolžitvi zavezala, da jo bo povrnila. Glede na to v zvezi s samimi posledicami kršitve ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
ponovno sojenje o isti stvari - prepoved sojenja o isti stvari
Časovno obdobje tokrat obravnavanega kaznivega dejanja je zajeto v že citirani pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti. V obeh kazenskih zadevah je šlo za isto časovno obdobje, istega obdolženca in enak način storitve kaznivega dejanja.
Toženka ni opravila pravniškega državnega izpita. Zato je na podlagi sklenjenih pogodb o izobraževanju dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom, in sicer v bruto znesku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004530
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 15, 18, 18/1, 100, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožbena graja nerazumljivosti izreka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufivo ravnanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - načelo učinkovitosti - načelo ekonomičnosti postopka - kršitev kazenskega zakona - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - kazenska sankcija - obseg pritožbene presoje - poseben pogoj v pogojni obsodbi - premoženjsko pravni zahtevek - aktivna legitimacija dediča
Premoženjsko korist iz kaznivega dejanja goljufije lahko pridobi več oseb, saj so v zakonskem opisu kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 prejemniki protipravne premoženjske koristi določeni alternativno. Če storilec ravna z namenom, da z goljufijo pridobi premoženjsko korist tako sebi kot hkrati še komu drugemu, je pravilno, da se kot prejemnika premoženjske koristi opredelita tako storilec, kot druga oseba.
Kljub temu, da je tožniku opravljanje kmetijske dejavnosti v spornem obdobju predstavljalo edini ali glavni poklic, zaradi ne lastništva, solastništva oz. zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov. Zato ni izpolnjen dejanski stan, da bi se mu lahko v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba vštelo vtoževano obdobje dela na kmetiji, ki je bila v lasti staršev. Ker ni izpolnjen nobeden od pogojev iz 164. člena ZPIZ-83 v zvezi s 17. členom SZK, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževani čas iz naslova starostnega zavarovanja kmetov.