ZFPPIPP člen 22, 121, 121/1, 126, 126/1, 309, 309/3. ZPP člen 343, 343/4.
sklep o preizkusu terjatev - pravni interes za pritožbo - izločitveni upnik - dopustnost pritožbe - pravica do pritožbe - izločitvena pravica - lastninska pravica - dovoljenost pritožbe - zemljiškoknjižno dovolilo - pridobitev lastninske pravice - ni pravnega interesa za pritožbo
Z izpodbijanim sklepom je odločeno le o prijavljeni izločitveni pravici upnika Mestna občina ... na parc. št. 1... k.o. X, na kateri pa svoje izločitvene pravice pritožnik ne uveljavlja.
Ker pritožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja denarne terjatve, da bi zaradi čimboljšega poplačila le-te težil k čim večjemu obsegu stečajne mase, se pokaže, da izpodbijana odločitev v njegov pravni položaj ne posega. Pritožniku zato pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep ni mogoče priznati.
izločitev dokazov - predobravnavni narok - predlog za izločitev dokazov - načelo kontradiktornosti - enako varstvo pravic - ugotavljanje dejanskega stanja
Dokaze, ki so pomembni za odločitev o predlogu za izločitev dokazov kot nedovoljenih, mora predsednik senata izvesti na predobravnavnem naroku v prisotnosti strank, saj je le na ta način zadoščeno pravicam iz 22. člena Ustave (jamstvo enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti mora biti spoštovana v vseh fazah postopka).
agrarna skupnost - dedovanje premoženja agrarne skupnosti - razlogi sklepa - ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti
Že iz omenjene zakonske določbe 2. člena ZAgrS dovolj jasno izhaja, da je pogoj za uporabo določb ZAgrS tudi ta, da je na podlagi ZPVAS ponovno vzpostavljena in organizirana agrarna skupnost vpisana v register agrarnih skupnosti, kot ga (v 15. členu) predvideva ZAgrS. Če pogoj vpisa v register ni izpolnjen, uporaba določb ZAgrS v posameznem primeru (kar velja seveda tudi glede vprašanj povezanih z dedovanjem) ne pride v poštev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001010
ZPP člen 7, 212. - tarifna številka 20, 20-2.
dogovor o gradnji - pisna oblika dogovora o skupni gradnji - ustni dogovor - priglasitev stroškov postopka - dokazna ocena
Tožnica bi morala za utemeljenost svojega zahtevka izkazati obstoj ustnega dogovora s tožencem o pridobitvi dodatnega solastniškega deleža, kar pa ji v dokaznem postopku ni uspelo.
Toženec stroškov za zastopanje na prvem naroku v višini 1200 odvetniških točk ni priglasil, zato jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo
zapuščinski postopek - zapuščinska obravnava - sklep o dedovanju - delni sklep o dedovanju - pravnomočnost sklepa o dedovanju - razveljavitev sklepa o dedovanju - uveljavljanje dednopravnega zahtevka v pravdi
Pritožbena zahteva za razveljavitev sklepa o dedovanju je utemeljena z argumenti, (1) da pritožniku ne bo omogočeno podati dednopravnih zahtevkov v zvezi s premoženjem, ki ga bo zapustnica dedovala po pokojnem možu, (2) da je z vlogo z dne 7. 9. 2016 opozoril sodišče, da bo podal zahtevek po 23. in 32. členu ZD. Ker bo lahko pritožnik navedene zahtevke po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa o dedovanju v skladu s petim odstavkom 213. člena ZD uveljavljal v pravdi, pritožbena zahteva za razveljavitev izpodbijanega sklepa ni utemeljena. Pravnomočnost sklepa o dedovanju ni ovira, da pritožnik o teh zahtevkih ne bi mogel sprožiti pravde.
Ker premoženjskopravni odnosi pravdnih strank glede spornega stanovanja v času, ko je tožnica vložila tožbo zaradi skladiščenja toženčevih stvari v njenem stanovanju, še niso bili razčiščeni, skladiščenje ni bilo protipravno. Skladiščenje stvari je postalo protipravno, ker se toženca tožnikovi lastninski oblastni pravici nista uklonila po tem, ko je bil njun vložek v stanovanje opredeljen kot obligacijska terjatev.
Pridržna pravica, na katero se toženca sklicujeta, ni stvarna pravica, res pa je, da kot sredstvo za zavarovanje zapadlih terjatev opravičuje upnikovo oblast nad stvarjo. Vendar toženca te oblasti nimata, saj je nesporno, da ključa stanovanja nimata.
S paulijansko tožbo je mogoče izpodbijati tudi navidezne (simulirane) pravne posle. Četudi je šlo v primeru darilnih pogodb za navidezne pogodbe, te navideznosti proti tretji pošteni osebi, kar tožnik kot upnik je, skladno z določbo tretjega odstavka 50. člena OZ ni mogoče uveljavljati. Pri tem ni pomembno, kakšno pogodbo navidezna darilna pogodba prikriva. Darilne pogodbe se zato v odnosu do tožnika štejejo za veljavne.
Glede neodplačnih razpolaganj zakon določa, da se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom.
Ne gre za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave, česa takšnega pa toženca ne zatrjujeta.
Načelo kontradiktornosti, ki izvira iz načela obojestranskega zaslišanja, ne pomeni, da mora sodišče izvesti prav vse dokaze, ki so predlagani, ampak pomeni, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke
materialna škoda - gradnja - dokazovanje z izvedencem - praktične izkušnje - merilo mejnega praga zadostne verjetnosti - tresljaji - neposredni vzrok škode - izključni vzrok
Ker za vzpostavitev zveze med nastalimi poškodbami tožnikove nepremičnine in tresljaji ob gradnji soseske zaradi zabijanja pilotov zadošča prag verjetnosti, ki presega 50%, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja utemeljeno ugotovilo obstoj vzročne zveze med poškodbami v mansardnem stanovanju (pokanje knauf plošč), pritličnim stanovanjem (zidne razpoke) in otežkočenim zapiranjem vrat ter tresljaji zaradi zabijanja pilotov v času gradnje soseske.
Predmet dokazovanja z izvedencem niso le abstraktna pravila stroke, znanosti, temveč tudi izkušenj, ki so tako kot splošne življenjske izkušnje in splošno znana pravila znanosti, nujna za povezavo konkretnih dejstev v določen dokazni zaključek o pravno pomembnem dejstvu.
ZDen člen 3, 3-9, 64. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 38, 46.
določitev odškodnine - denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - odškodnina za nacionalizirano premoženje - uporaba materialnega prava
Najkasneje po uveljavitvi ZDen, ki ureja denacionalizacijo premoženja, podržavljenega med drugim z ZNNZ, ni mogoče več zahtevati odškodnine za nacionalizirano nepremičnino na podlagi ZNNZ.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zvezi z ugotovljenimi kršitvami ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, je vsaj preuranjena. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju kršitev, ki jih je storila tožnica 14. in 30. 9. 2017 ni upoštevalo, da se očitki v izredni odpovedi nanašajo na neopravljene obiske pri strankah in izkoriščanje službenega časa za opravljanje zasebnih aktivnosti in na dejstvo, da je tožnica v poročilih o opravljenih obiskih strank in pošt z dne 21. 9. in 6. 10. 2015 ter na kasnejših sestankih namenoma lažno prikazovala dejanske okoliščine oziroma je pri toženi stranki ustvarila zmotno predstavo o teh okoliščinah.
Pri ugotavljanju navodil delodajalca ni mogoče izhajati iz povsem ozkega tolmačenja sodišča prve stopnje, da naj pri toženi stranki (glede na izpoved B.B.) način dela ne bi bil določen, saj je treba izhajati iz vsebine dela tožnice oziroma njenega delovnega mesta. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica morala obiskovati stranke glede na plan in jim predstavljati poštne storitve ter nato poročati toženi stranki o opravljenem delu. Če delavec ne opravi svojega dela v celoti oziroma če delavec neupravičeno ne opravlja svojega dela v delovnem času, gre za kršitev navodil delodajalca, in s tem 34. člena ZDR-1.
ZPP člen 7, 14, 212. ZPPSL člen 80, 80/2. ZFPPIPP člen 102.
dokazno in trditveno breme - odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja - identično dejansko stanje - dokazovanje z listinami - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo
Ko je sodišče prve stopnje bilo seznanjeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, katere obstoj tudi pritožba ne zanika, je nad procesno dolžnostjo tožeče stranke, da svoje trditve dokazno podpre (7.člen ZPP1 v zvezi s 212. členom ZPP2 ) pretehtala vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanj in kazenske odgovornosti storilca, ki obstaja, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku. Sodišče je zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo sodišča pri identičnem dejanskem stanju, smelo samo pridobiti obe kazenski sodbi in s tem ni kršilo procesnih predpisov v škodo toženca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.
Pa tudi sicer velja, da je pravna narava instituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo po 14. členu ZPP večplastna in ne gre niti za dokazno pravilo (saj se ne nanaša le na dejstva, vezanost na sodbo pa ne učinkuje ne kot na listino temveč kot na odločitev) niti ne gre za učinek pravnomočnosti v ožjem smislu. Gre za učinek vezanosti, ko se v dveh zaporednih postopkih odloča o različnih pravnih posledicah, ki pa obe izvirata iz istega historičnega dogodka.
Če torej pri institutu vezanosti na kazensko obsodilo sodbo ne gre niti za dokazno pravilo niti za vezanost na listino, je sodišče smelo samo pridobiti kazenski obsodilni sodbi, s tem pa ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot mu zmotno očita pritožba niti ni posledično tožencu bila kršena ustavna pravica po 22. členu Ustave RS.
V konkretni zadevi, v kateri se tožencu očita protipravno ravnanje v času, ko je bil stečajni upravitelj pri tožeči stranki in ji posledično povzročil škodo v višini vtoževanega zneska, prej navedeno pomeni, da toženec potem, ko je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki izhaja iz identičnega dejanskega stanja, ne more več podati ugovora, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, pravdno sodišče je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica. Obstoj predpostavk po kazenskem pravu utemeljuje sklep, da te predpostavke obstajajo tudi po strožjih merilih civilnega prava ali drugače povedano, odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
Identičnost dejanskega stanja v kazenski zadevi s pravdno zadevo je mogoče ugotoviti le tako, da se ne sledi le izreku kazenske sodbe, temveč obrazložitev kazenske sodbe nujno predstavlja podporo izreku in šele na ta način je mogoče pravilno ugotoviti dejansko stanje.
Ob pravilnem branju kazenske obsodilne sodbe pa se pokaže, da jo kazensko sodišče ugotovilo to, kar je povzelo sodišče prve stopnje in tudi vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko presodilo, da toženec ni ravnal kot se pričakuje od povprečno skrbnega stečajnega upravitelja, od katerega se pričakuje, da ve in bi moral vedeti, da stečajna masa ni namenjena vlaganjem, nalaganjem, investiranju ali celo finančnemu špekuliranju, ampak poplačilu upnikov in bi v skladu s tem namenom tudi moral delovati, čeprav je v danem obdobju mogoče pričakovati visoke donose pri določenih vlaganjih, nalaganjih, investiranju ali celo finančnem špekuliranju.
navedba stranke v odločbi - navedba dolžnika v predlogu za izvršbo - pravilna vročitev
Za učinkovanje sklepa je bistveno, da je jasno, na koga se nanaša (kdo je resnični naslovnik), pri čemer pa lahko tudi pomotna označba za tak namen še vedno zadošča skupaj z drugimi podatki o naslovniku, zlasti, če je resnični naslovnik sklep sprejel brez pripomb (podpisal vročilnico kljub napačni označbi). Ker pravilna navedba dolžnika bremeni upnika, ko poda predlog za izvršbo (drugi odstavek 41. člena ZIZ), je na njem tudi trditveno in dokazno breme glede navedene povezave in morebitne napake v označbi.
Odločitev o založitvi sredstev za kritje stroškov izvedenca ima značaj procesnega sklepa, zato se pritožnica ne more sklicevati na njegovo pravnomočnost. Poleg tega (glede stroškov) ne moreta obstajati dve različni pravnomočni odločbi. Zato je sodišče - skladno z določbo 328. člena ZPP - utemeljeno popravilo očitno pisno pomoto v navedbi zavezanca za plačilo manjkajoče izvedenine.
razpravno načelo - odločilna dejstva - denarna odškodnina - objektivna ali krivdna odgovornost - padec na mokrih in splozkih tleh - padec v kopališču - padec v sanitarnih prostorih - padec pod tušem - obstoj protipravnosti - opustitev dolžne skrbnosti - krivda za opustitev - opustitev čiščenja - skladnost proizvoda s tehničnimi zahtevami - obstoj vzročne zveze - dejansko ali pravno vprašanje - dolžnost opozorila na pretečo nevarnost - izključna odgovornost oškodovanca
V primeru opustitvenih ravnanj je treba praviloma ugotoviti, ali je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, ki ji jo nalagajo bodisi posebni predpisi bodisi (glede na okoliščine primera) izhaja iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode. Če te kršitve ni, ne moremo govoriti niti o protipravnem ravnanju niti o krivdi, saj je v primeru očitka (napačnega, protipravnega) pasivnega ravnanja (opustitve), to eno in isto. Povedano drugače: skrbnost ravnanja odgovorne osebe je v teh primerih hkrati merilo protipravnosti njenega ravnanja in krivde in zato ločevanje teh dveh predpostavk ni vedno mogoče in jih niti ni smiselno obravnavati ločeno.
Trditveno breme obsega konstitutivna (odločilna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin konkretnega primera - ki znotraj istega dejanskega stanja predstavljajo le konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne. S tem, ko sodišče takšne okoliščine ugotovi, razpravnega načela ne krši. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu tudi ne pomenijo, da sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih je stranka navedla, čeprav jih ni bila dolžna navesti, pa ji gredo morda v škodo.
Tuširna kad je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ustrezala vsem (varnostnim) standardom, bila je opremljena z oprijemalom. Zavarovanec toženke je zagotavljal tudi redno čiščenje. Kad je imela sicer rahel naklon, v njej pa so se nahajali ostanki mila, (kar je povečalo drsnost kadi), vendar pa to še ne pomeni, da je bil zavarovanec toženke dolžan takšno večjo drsnost zmanjšati z (dodatnim) protizdrsnim premazom kadi ali bolj pogostim čiščenjem. Tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka namreč ne terja preprečevanja vseh nevarnosti do katerih lahko pride, ampak preprečevanje večjih, neobičajnih in za obiskovalce nepričakovanih nevarnosti, nevarnost pa je dolžan omejiti na razumno mero. Prisotnost ostanka mila oziroma milnice v tuš kadi ter posledična nevarnost zdrsa pa ni nekaj neobičajnega oziroma nepričakovanega. Celo nasprotno: s tem morajo obiskovalci računati in ustrezno poskrbeti za svojo varnost.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji - preizkus terjatev in ločitvenih pravic - prerekanje terjatev v stečaju
Ugovor zoper sklep o prodaji je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da ni R. edini upnik stečajne dolžnice s priznano terjatvijo in ločitveno pravico na nepremičnini. Smiselno torej, da so neutemeljeni očitki pritožnice o nesorazmernosti ukrepa prodaje premoženja za poplačilo enega upnika, za katerega dolžnica trdi, da iz njenega premoženja ne sme biti poplačan. Dolžnica v pritožbi ne trdi, da so ostali upniki v postopku osebnega stečaja že bili poplačani, ali da se bodo lahko poplačali iz kakšnega drugega njenega premoženja. Zato se izkaže za odločitev o pritožbi neutemeljeno pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje s sklepom o prodaji dolžničinega premoženja prekomerno posega v interese stečajne dolžnice ter da ne varuje interesa ostalih upnikov.
oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko stanje prosilca - dohodki iz premoženja
Sodišče mora pri svoji odločitvi presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 292, 293.. ZFPPIPP člen 296, 296/5.. - člen 11.
izvršba z rubežem premičnin - stroški izvršitelja - stroški potrebni za izvršbo - osebni stečaj dolžnika
Tudi upnik si mora namreč prizadevati, da v izvršilnem postopku ne prihaja do nesorazmernih stroškov. Pri presoji potrebnosti stroškov v razmerju do dolžnika je tako treba zmeraj izhajati iz posebnosti oziroma specifičnosti konkretnega primera, upoštevaje ob tem tudi, da namen prisilne izvršbe ni v tem, da se dolžnika kaznuje z dodatnimi nepotrebnimi stroški.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO
VSL00000201
ZPP člen 105a, 105a/3, 110, 110/1, 110/2, 140, 140/1, 142, 142/1. ZST-1 člen 34, 34/1.
zakonski rok - rok za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse po izteku roka - sodni rok - ugovor proti odpustu obveznosti - sodna taksa za ugovor - taksni zavezanec - osebno vročanje - način vročanja - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - postopek za plačilo sodne takse
Ker gre v postopku poziva sodišča taksnemu zavezancu za plačilo sodne takse za zakonski rok, ti roki pa niso podaljšljivi, pritožnik z naknadnim plačilom sodne takse že po izteku zakonskega roka za plačilo le-te ne more sanirati neugodnih učinkov presumiranega umika ugovora, določenega v tretjem odstavku 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.