S tem, da ni ostal na kraju nesreče (na parkirišču se je zaletel v stoječe - parkirano vozilo) oziroma da se ni takoj po nesreči javil na policijski postaji, je toženec preprečil (morebiten) preizkus alkoholiziranosti, kar ima za posledico, da se šteje, da je kot voznik vozil pod vplivom alkohola (3.c tč. 1. odst. 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Gre torej za pogodbeno domnevo, ki dokazno breme o nealkoholiziranosti prevali na zavarovanca. Nikakor pa ne gre za domnevo, ki bi je ne bilo mogoče izpodbi(ja)ti oziroma dokaz(ov)ati nasprotno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo (pogodbeno) materialno pravo, ki tožeči stranki pravice do povrnitve izplačane odškodnine ne priznava zgolj zato, ker kot povzročitelj nesreče ni nudil svojih podatkov oškodovancu oziroma ker se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, temveč pravilno, ker se v posledici tega na podlagi domneve šteje, da je bil toženec v času prometne nezgode kot voznik pod vplivom alkohola - le to (vožnja pod vplivom alkohola) pa je (poleg razlogov pod 1. in 2. tč. 1. odst. 3. čl. Pogojev) razlog za izgubo zavarovalnih pravic.
V primerih uveljavljanja neveljavnosti pogodbe kot nujni sosporniki na pasivni strani lahko nastopajo samo vse stranke takšne pogodbe skupaj. Pisna privolitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. čl. SZ predstavlja enostransko izjavo volje, katere vsebino in posledice določa že sam zakon. To pa pomeni, da za takšno enostransko izjavo volje ne prihajajo v poštev določila ZOR o neveljavnosti pogodb in njihovem izpodbijanju zaradi napak volje, saj so ta upoštevna le pri dvostranskih pravnih poslih.
ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 120, 120/2, 339, 339/2, 339/2-10, 120, 120/2, 339, 339/2, 339/2-10.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - narok - bistvena kršitev pravil postopka
Ni bilo pogojev, da sodišče prve stopnje ni opravilo naroka na predlog za vrnitev v prejšnje stanje po 2. odst. 120. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
ZPP (1977) člen 116, 116/1, 116/2, 116, 116/1, 116/2.
preložitev naroka - opravičljiv razlog - predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo
Odsotnost zakonitega zastopnika stranke na dan obravnave sam po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave. Sodišče je dolžno stranke obvestiti le, če je predlogu za preložitev obravnave ugodeno.
En izmed pogojev, da sodišče lahko dovoli poleg že dovoljenih sredstev oz. predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih v pomenu določbe tretjega odstavka 34. člena ZIZ, je tudi ta, da že dovoljena izvršba na določena sredstva oz. predmete ne zadošča za poplačilo terjatve. To izhaja iz določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ.
delna ustavitev izvršbe - pravni interes za pritožbo
Dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo, saj izpodbijani sklep zanj ni neugoden. Izvršba je bila pravnomočno dovoljena v obsegu, ki izhaja iz sklepa o izvršbi, ki mu dolžnik ni ugovarjal. Zaradi upničinega delnega umika predloga za izvršbo se izvršba v ustavljenem delu ne bo nadaljevala, kar pa je dolžniku le v korist.
Pomembno za odločitev v tej zadevi je dejstvo, da sta tožnika dejanska in zemljiškoknjižna solastnika parc.štev. 305/16 k.o. D., da toženec uporablja to parcelo kot pot za dostop do svoje nepremičnine, pri tem pa služnosti kot stvarne pravice na tuji stvari, zaradi katere bi bila tožeča stranka dolžna dopustiti ali trpeti hojo in vožnjo na svoji parceli, tožena stranka nima.
Če je toženec izključil iz soposesti tožnico, ki je solastnica hiše, ima tožnica zahtevek na škodo, ki ji s tem nastaja. Merilo za višino škode je lahko neprofitna stanarina, ki jo tožnica plačuje za stanovanje.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dejstva - obrazložitev ugovora
Če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zatrjuje, da z upnikom ni v nikakršnem poslovnem razmerju ter zato tudi ni podlage za verodostojno listino, sodišče postopa po 62/2 čl. ZIZ.
stanovanje - pravica do uporabe stanovanja - višina najemnine
Od opredelitve lastništva stanovanja in položaja, ki ga je imela toženka v njem, je odvisen odgovor na sporno vprašanje višine najemnine, ki bi jo morala plačevati toženka oziroma vprašanje utemeljenosti verzijskega zahtevka, ki predstavlja razliko med neprofitno najmenino, ki jo je toženka plačevala, in profitno najemnino oziroma najemnino, ki bi jo tožnik sicer lahko dosegel z oddajo tega stanovanja. Po določilu spremenjenega 2. odst. 150. čl. SZ neprofitna najemnina ne velja za stanovanja v zasebni lasti, razen za v tem določilu izrecno našteta stanovanja. Neprofitna najemnina za ves čas uporabe stanovanja velja le za stanovanja iz 2. odst. 133. čl. SZ, položaj drugih imetnikov pravice uporabe pa je olajšan tako, da jim razliko do profitne najemnine, ki sicer pripada lastniku stanovanja po preteku roka iz 2. odst. 155. čl. ter 1. odst. 156. čl. SZ, krije zavezanec iz 2. odst. 155. čl. SZ.
Ker sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali gre za subjektivno ali objektivno spremembo tožbe, izrek pa se glasi le, da se sprememba tožbe dovoli, je bilo treba izpodbijani sklep ravzeljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
najem poslovnih prostorov - višina najemnine - občina
Z majem 1992 se je povečala najemnina za poslovni prostor. Tedaj je namreč stopil v veljavo Odlok Občine Ljubljana - Center o oddajanju poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin (Ur. list RS št. 13/92 z dne 20.3.1992). Oprostitev ali znižanje najemnine je po navedenem odloku mogoče zahtevati le v primerih iz 21. čl., kar je tožena stranka tudi storila, a neuspešno. Glede na to znižanje najemnine kljub razlogom, ki jih navaja (neprofitno društvo, ki praktično nima vira prihodka, težka finančna situacija, prostorska stiska), ni mogoče in je dolžna plačevati najemnino v skladu z odlokom.
ZIZ člen 254, 254/1, 254, 254/1. ZPP člen 108, 108/4, 108, 108/4.
nepopolna vloga - zavrženje predloga
Ker v danem roku listina ni bila vložena pri sodišču prve stopnje, je to imelo podlago za uporabo procesne sankcije iz 4. odstavka 108. člena ZPP, torej za zavrženje predloga.
Stranka, ki je sodelovala v zapuščinskem postopku in je izjavila, da ne bo s tožbo ugotavljala obsega zapuščine, ne more po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vložiti tožbo na ugotovitev obsega zapuščine.
1. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega, da obvestitev tožeče stranke o spremembi lastništva stanovanja tožene stranke ne more razbremeniti plačila vtoževane obveznosti, če je bila v spornem obdobju v resnici še lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana obveznost, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala tožeča stranka. 2. Glede na trditve strank v tem postopku je za rešitev tega spora (pred odgovorom na vprašanje o pravočasnosti in pravilnosti notifikacije o spremembi lastništva stanovanja) treba najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj je prišlo do spremembe lastništva na stanovanju tožene stranke, na katerega se nanaša vtoževana obveznost. V tej smeri pa izpodbijana sodba nima razlogov.
Ob ugotovljeni stopnji krivde (naklep) in predrznosti tožene stranke (ki je kljub opozorilu tožnice še več kot dve leti uporabljala avtorsko delo tožnice), ter ob upoštevanju preventivnega namena civilne kazni (da tožena stranka ne bo ponavljala kršitev in ob vplivanju na druge potencialne kršilce) je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo civilno kazen v maksimalnem znesku (trikratni honorar). Odškodnina za nepremoženjsko škodo: pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic (porušeno psihično ravnotežje pri tožnici, ki se je izrazilo v nespečnosti, nemiru in pogosti razdražljivosti ter zaradi že prej povečane ščitnice poslabšana lokalna simptomatika na vratu z občutkom tiščanja, dušenja in motnjami ob požiranju, vse v trajanju približno enega leta) - odškodnina 700.000,00 SIT.