ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371, 371/1, 371/1-11.
bistvena kršitev - nasprotje v izreku sodbe - razlog - premoženjska korist
Sodišče prve stopnje ne more oškodovanke napotiti na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom, če v sodbi ugotovi znesek premoženjske koristi katero naj bi si v njeno škodo pridobila obdolženka.
ZDDV člen 21. ZPP člen 155, 383, 383/1, 383/1-3, 155, 383, 383/1, 383/1-3.
pravdni stroški - stroški zastopanja in DDV
Glede na določbo 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost je osnova za obračun DDV vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, stvareh ali storitvah), ki ga je ali bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oz. storitev, kar pomeni, da so tudi odvetniške storitve podvržene obračunu davka na dodano vrednost. V skladu z določbo 155. člena ZPP se med potrebne stroške za pravdo štejejo tudi stroški, ki jih mora stranka plačati odvetniku za opravljeno odvetniško storitev, ki zajemajo obračunani 19% DDV.
ZDR člen 100, 100/1, 100/1-6, 100, 100/1, 100/1-6.
neopravičen izostanek 5 delovnih dni - višja sila
Odsotnost z dela zaradi vojnih dogodkov v BIH ne more biti razlog za opravičeno odsotnost z dela. Delodajalec ne more nositi rizika za nepravočasen prihod delavca na delo, zato je taka odsotnost neopravičena. Pri prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela ne gre za vprašanje krivdne odgovornosti delavca, temveč zgolj za dejstvo, da je delavec neopravičeno izostal z dela pet zaporednih dni. Zato sodišče ne more upoštevati tožnikovih navedb o skrajni sili ali malomarnosti.
Pravni interes pri ugotovitveni tožbi je podan, kadar je tožnik glede svojega pravnega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odstranjena. Za razsojeno stvar gre, kadar sta razsojena zadeva in obravnavana zadeva identični v naslednjih elementih: identičnost strank, identičnost zahtevka in identičnost dejanske podlage tožbenega zahtevka. Kadar tožnik na novo uveljavlja lastniški oz. solastniški delež na celotni stvari, so solastniki te stvari nujni sosporniki na toženi strani.
ZPP (1977) člen 219, 233, 368, 370, 370/1, 219, 233, 368, 370, 370/1. ZDR člen 100, 100/1, 100/1-3, 100/1-13.
prenehanje delovnega razmerja - nedoseganje pričakovanih rezultatov dela - postopek ugotavljanja
Prenehanje delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela ali pa zaradi disciplinske kršitve neopravljanja oz. nevestnega opravljanja delovnih obveznosti je zakonito le, če delodajalec izvede predpisani postopek za ugotavljanje nedoseganja rezultatov dela oz. disciplinski postopek. Če delodajalec ustreznega postopka ni izvedel, je izpodbijana odločitev delodajalca, da delavcu preneha delovno razmerje zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, nezakonita že iz formalnega razloga.
Kadar z znamko na trgu nastopa kdo tretji in ne nosilec znamke, pravni standard "resne in dejanske uporabe" iz 1.odst. 90.čl. ZIL ni vezan na nadzor nosilca znamke nad delovanjem tistega, ki z dobrino nastopa na trgu. Zadostuje že realizirani namen nosilca znamke, da naj nekdo z označenimi izdelki na trgu nastopa. Izven standarda iz 1.odst. 90.čl. ZIL bi bilo le takšno izkoriščanje, ki bi bilo bodisi neznatnega pomena ali pa bi predstavljalo kršitev pravic nosilca znamke.
pravo intelektualne lastnine - civilno procesno pravo
VSL02608
ZVK člen 10, 13, 13/3, 10, 13, 13/3.
zloraba položaja - dejansko stanje
Pritožnik utemeljeno opozarja, da je zmotna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka poslala M d.d. dopis z dne 29.1.1997 (priloga C 2). Pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je to listino poslala M d.d. družba I. GmbH s sedežem na Dunaju. Gre namreč za listino, na kateri je podpis B. V. pod zapisom "I. GmbH". Da je ta družba (in ne tožena stranka) pošiljateljica tega dopisa, pa je razvidno tudi iz drugih značilnosti dopisa - napisan je na papirju z relevantnimi podatki o tej družbi in ne morda o toženi stranki. Okoliščina, da je B. V., ki je sporni dopis podpisal, tako direktor I. GmbH kot tudi tožene stranke ne more vplivati na drugačno dokazno oceno. Če bi tej okoliščini pripisali odločilen pomen, bi bili za sporni dopis, iz katerega sledi, da ga je sestavila ena oseba, lahko odškodninsko odgovorni dve (pravni) osebi. To z gledišča splošnih načel odškodninskega prava ne bi bilo sprejemljivo, pa čeprav gre za povezani gospodarski družbi (prim. 1. odst. 462. čl. ZGD in prilogo B 2 - izpisek iz sodnega registra za toženo stranko). Res je sicer, da je M d.d. tožeči stranki poslala dopis, v kateri jo obvešča, da njene ponudbe z dne 17.1.1997 ne more sprejeti, ker naj bi jo predstavnik tožene stranke obvestil, da lahko novo opremo in nove rezervne dele za širitev, prodaja le tožena stranka (priloga A 3). Vendar zgolj na podlagi tega dopisa še ni moč sklepati, da je tožena stranka res posredovala takšno informacijo o sebi. Omenjeni dopis je posredni dokaz, ki zato, ker ni podprt še z drugimi dokazi, sam zase ni prepričljiv.
Najtežja posledica zamude roka je prekluzija. To je nemožnost opraviti posamezno procesno dejanje po preteku roka. Po določilu 2. odstavka 109. člena ZPP za popravo tožbe sodišče tožeči stranki dovoli rok, ki ga določi samo. Ker pa je sodni rok podaljšljiv (2. odstavek 111. člena ZPP), zamuda tega roka sama po sebi ne more imeti za posledico prekluzije. Zato je tožeča stranka, v primeru kadar zamudi s strani sodišča postavljen rok za popravo tožbe, prekludirana le takrat, kadar sodišče po preteku danega roka izda sklep iz 4. odstavka 109. člena ZPP (da se šteje vloga za umaknjeno) vendar še predno tožeča stranka svojo vlogo popravi skladno z navodilom sodišča.
Ko uveljavlja naročnik prevoza terjatev iz naslova škode na ladijskem tovoru, gre za zahtevek iz naslova kršitve prevozne pogodbe; in ker gre pri tem za terjatev v zvezi z ladjo po 4. točki 3. odst. 877. člena ZPNP, je v zavarovanje le-te mogoče izdati začasno odredbo z zaustavitvijo ladje.
Ker pritožbeni razlog, ki ga tožena stranka uveljavlja ni upošteven, saj z njim konkretno ne napada nobenega od zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le v mejah uradnega preizkusa.
ZOR člen 132, 913, 913/2, 913/4, 132, 913, 913/2, 913/4.
plačilo
Tožena stranka ni zatrjevala, da so bile zavarovalne pogodbe razdrte. Ob sklicevanju na določilo 913. čl. ZOR pa je pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeno, saj se tožbeni zahtevek nanaša na neplačane premije za čas, ko so zavarovalne police veljale in ne na čas po prenehanju veljavnosti le teh.
Ker je zapustnikova vdova zatrjevala, da je del nepremičnin iz sklepa o dedovanju bilo pridobljenih med trajanjem zakonske zveze, zapustnikova hči pa je zatrjevala, da je z vlaganji v hišo, v kateri je stanovala in s soglasjem zapustnika pridobila stvarno pravni delež, gre za spor o dejstvih, ki terjajo prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.
vrnitev podržavljenega premoženja - rok za izvršitev odločbe - obveznice Slovenskega odškodninskega sklada
Ko sodišče odloči, da gre upravičencu odškodnina za odvzeta zemljišča v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, mora ob tem določiti tudi rok za izvršitev odločbe, to je za izročitev obveznic prevzemniku obveznic.
preživnina - preživnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da znaša očetov mesečni dohodek med 50.-100.000,00 SIT. Razlika med najnižjim in najvišjim možnim dohodkom je takšno, da sploh ni mogoče šteti, da je sodišče ugotovilo očetove dohodke in s tem njegove možnosti, da prispeva k preživljanju otrok. Obveznost odplačevanja kredita ne vpliva na presojo možnosti staršev, da prispevajo k preživljanju otrok, saj ima preživninska obveznost prednost pred drugimi, pridobitev kredita pa je dispozitivne narave in pomeni za pridobitelja tudi korist. Obremenjenost s kreditom bi bilo upoštevati le, če bi bil ta namenjen prav preživljanju otrok oz. potrebam družine.
Dolžnik ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v pravdnem postopku iz katerega izvira izvršilni naslov, tj. v postopku v katerem mu je bila v plačilo naložena v predmetni izvršbi uveljavljana terjatev; takšne ugovorne navedbe so v izvršilnem postopku neupoštevne.
En izmed pogojev, da sodišče lahko dovoli poleg že dovoljenih sredstev oz. predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih v pomenu določbe tretjega odstavka 34. člena ZIZ, je tudi ta, da že dovoljena izvršba na določena sredstva oz. predmete ne zadošča za poplačilo terjatve. To izhaja iz določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ.
odsotnost z naroka - opravičba - dokazni postopek - izvajanje dokazov
Ker sodišče ni dolžno stranke obveščati o svoji odločitvi v zvezi z njenim opravičilom, prav tako pa ni vezano na predlog stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo, stranka ni upravičena čakati na odločitev sodišča o njenem predlogu za preložitev naroka. Ker tožena stranka niti pritožbi ni priložila nikakršnih dokazil o nenadni bolezni njenega pooblaščenca na dan naroka, pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost postopanja prvostopnega sodišča, ko je narok opravilo v odsotnosti tožene stranke na podlagi 295. člena ZPP. Dokazni postopek se izvaja na glavni obravnavi (primerjaj 298. člen in 300. člen ZPP), stranke pa lahko tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge z navedbo dejstev in predložitvijo oziroma predlaganjem dokazov, vendar je vse navedbe in dokaze v teh vlogah šteti le kot napoved procesnih dejanj stranke, ki jih namerava opraviti na glavni obravnavi (primerjaj tretji odstavek 299. člena ZPP). Tožena stranka bi se z vsebino listin, ki jih je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku na glavni obravnavi, torej lahko seznanila na naroku za glavno obravnavo.
Ob dejstvu, da je toženec zvečer kritičnega dne načrtovano, nenadno in brutalno napadel tožnico ter jo pri tem telesno poškodoval, zaradi česar je bil tudi obsojen storitve kaznivega dejanja po členu 54/2 KZ SRS (povzročitev lahke telesne poškodbe z nevarnim sredstvom), tožničinega agresivnega popoldanskega obnašanja, pa čeprav ga je prvostopno sodišče opredelilo kot povod za večerni dogodek ter njenih ugotovljenih večletnih izzivanj toženca, nikakor ni mogoče krivdno enačiti, kot predlaga pritožnik, ker so njuna dejanja tako po teži kot načinu storitve in samih posledicah neprimerljiva.