Predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi prepoznega plačila predujma za opravo izvršbe v izvršilnem postopku ni dovoljen, zato ga je potrebno zavreči kot nedovoljenega.
gospodarski spor - pritožba - nova dejstva in novi dokazi v pritožbi
Pritožbene navedbe, v katerih tožeča stranka obširno pojasnjuje nastanek in obstoj poslovnega razmerja s toženo stranko ter listine, za dokazovanje teh navedb, ki jih je priložila pritožbi predstavljajo pritožbene novote, ki niso dovoljene, saj tožeča stranka ni izkazala, niti ni zatrjevala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSL21278
KZ člen 244, 244/1, 244/2, 244, 244/1, 244/2. ZKP člen 169, 169/7, 169, 169/7.
zahteva za preiskavo - opis kaznivega dejanja - zloraba položaja
Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zaključilo, da so opisi kaznivih dejanj v zahtevi za preiskavo nejasni, nepopolni ter v opisih osnovnih dejanj ni znakov očitanih kanivih dejanj, tako da predmet preiskave ne morejo biti niti dejanja, ki naj bi predstavljala pomoč. Zato je bila zahteva za preiskavo zavrnjena. Državni tožilec pa se je proti takemu sklepu pritožil in vložil modificirano zahtevo za preiskavo ter je v pritožbi le obrazlagal obstoj utemeljenosti suma glede na modificirano zahtevo za preiskavo, ki je bila torej vložena šele ob vložitvi pritožbe zoper izpodbijani sklep.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo pritožbo oškodovanca zoper sodbo sodišča druge stopnje, zoper katero ni pritožbe. Zato je oškodovančeva pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe neutemeljena.
Zaradi tega, ker obdolženi tudi na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje ni mogel skriti svoje nestrpnosti do oškodovanca, zaradi česar je razpravljajoča sodnica, oškodovancu odsvetovala navzočnost pri razglasitvi sodbe, pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je dogodek odvil na način, kot ga je opisal oškodovanec.
Kljub temu, da med postopkom pred sodiščem prve stopnje zaslišane priče (razen I.K.) niso potrdile za zasebnega tožilca žaljivih besed, navedenih v zasebni tožbi, je odločitev prvostopnega sodišča, ki je obdolžencu izreklo oprostilno sodbo, zaradi številnih nepojasnjenih vprašanj, preuranjena.
Ocena obdolženčevega zagovora, v katerem je trdil, da se je pred nezgodo počutil normalno in da je tudi vozil normalno in s primerno hitrostjo, ob upoštevanju tega, da je vozil skozi ovinek, kjer je zgornja meja tehnične priporočljivosti 62 km/h, po izračunih izvedenca cestnoprometne stroke kar 80,6 km/h, dokazuje, da so bile pri njem okrnjene psihične sposobnosti, kot jih je opisal izvedenec sodnomedicinske stroke za voznike z vsebnostjo alkohola, kot jo je nedvomno ugotovil pri obdolžencu.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza
Po mnenju izvedenca sodno-medicinske stroke obdolženčeve sposobnosti reagiranja kljub izkazani alkoholiziranosti (0,9 g/kg) niso bile okrnjene, ker je izvedenec cestno-prometne stroke izračunal, da je odreagiral z močnim zaviranjem takoj, ko je objektivno lahko zaznal oškodovanca. Glede oškodovanca pa je izvedenec sodno-medicinske stroke opozoril, da je človek pri vsebnosti alkohola 2,0 g/kg (kot je bilo ugotovljeno pri oškodovancu) zaradi hudih alkoholnih motenj spihofizičnih sposobnosti absolutno nesposoben za varno vožnjo. Zaradi take oškodovančeve vožnje, ko je izkazano huje kršil cestnoprometne predpise kot obdolženec - izsiljevanje prednosti, prečkanje cestišča izven kolesarske steze, visoka alkoholiziranost, je odločitev prvostopnega sodišča o pretrganju vzročne zveze utemeljena.
pravo intelektualne lastnine - civilno procesno pravo
VSL02608
ZVK člen 10, 13, 13/3, 10, 13, 13/3.
zloraba položaja - dejansko stanje
Pritožnik utemeljeno opozarja, da je zmotna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka poslala M d.d. dopis z dne 29.1.1997 (priloga C 2). Pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je to listino poslala M d.d. družba I. GmbH s sedežem na Dunaju. Gre namreč za listino, na kateri je podpis B. V. pod zapisom "I. GmbH". Da je ta družba (in ne tožena stranka) pošiljateljica tega dopisa, pa je razvidno tudi iz drugih značilnosti dopisa - napisan je na papirju z relevantnimi podatki o tej družbi in ne morda o toženi stranki. Okoliščina, da je B. V., ki je sporni dopis podpisal, tako direktor I. GmbH kot tudi tožene stranke ne more vplivati na drugačno dokazno oceno. Če bi tej okoliščini pripisali odločilen pomen, bi bili za sporni dopis, iz katerega sledi, da ga je sestavila ena oseba, lahko odškodninsko odgovorni dve (pravni) osebi. To z gledišča splošnih načel odškodninskega prava ne bi bilo sprejemljivo, pa čeprav gre za povezani gospodarski družbi (prim. 1. odst. 462. čl. ZGD in prilogo B 2 - izpisek iz sodnega registra za toženo stranko). Res je sicer, da je M d.d. tožeči stranki poslala dopis, v kateri jo obvešča, da njene ponudbe z dne 17.1.1997 ne more sprejeti, ker naj bi jo predstavnik tožene stranke obvestil, da lahko novo opremo in nove rezervne dele za širitev, prodaja le tožena stranka (priloga A 3). Vendar zgolj na podlagi tega dopisa še ni moč sklepati, da je tožena stranka res posredovala takšno informacijo o sebi. Omenjeni dopis je posredni dokaz, ki zato, ker ni podprt še z drugimi dokazi, sam zase ni prepričljiv.
Kadar pritožba ni obrazložena preizkusi sodišče izpodbijano odločbo le glede kršitev na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371, 371/1, 371/1-11.
bistvena kršitev - nasprotje v izreku sodbe - razlog - premoženjska korist
Sodišče prve stopnje ne more oškodovanke napotiti na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom, če v sodbi ugotovi znesek premoženjske koristi katero naj bi si v njeno škodo pridobila obdolženka.
Ko uveljavlja naročnik prevoza terjatev iz naslova škode na ladijskem tovoru, gre za zahtevek iz naslova kršitve prevozne pogodbe; in ker gre pri tem za terjatev v zvezi z ladjo po 4. točki 3. odst. 877. člena ZPNP, je v zavarovanje le-te mogoče izdati začasno odredbo z zaustavitvijo ladje.
ZOR člen 132, 913, 913/2, 913/4, 132, 913, 913/2, 913/4.
plačilo
Tožena stranka ni zatrjevala, da so bile zavarovalne pogodbe razdrte. Ob sklicevanju na določilo 913. čl. ZOR pa je pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeno, saj se tožbeni zahtevek nanaša na neplačane premije za čas, ko so zavarovalne police veljale in ne na čas po prenehanju veljavnosti le teh.
Določba 51. čl. takrat veljavnega ZTVCP, ki ureja promet v križišču, ne pomeni, da mora voznik, ko se približuje križišču avtomatično zmanjšati hitrost, pač pa le glede na konkretne razmere. 2. odst. tega člena narmeč določa, da mora voziti s takšno hitrostjo , da lahko ustavi in pusti mimo vsa vozila, ki imajo v križišču prednost. Za motorista, ki je imel v križišču prednost, ni obstajala nobena takšna okoliščina, zaradi katere bi bil dolžan zmanjšati hitrost, bil je na prednostni cesti, križišče je bilo pregledno, pešcev in drugih vozil ni bilo, zavarovanec tožene stranke je bil tisti, ki je izsiljeval prednost, zato je tožena stranka v celoti odgovorna.
ZVK člen 13, 13/3, 13/3-2, 13, 13/3, 13/3-2. ZOR člen 157, 157. ZIL člen 93, 93.
blagovna znamka - nelojalna konkurenca
Že iz preproste primerjave obeh blagovnih znamk izhaja, da je zamenljivost možna že na prvi pogled. Za odstranitveni zahtevek (tč. 3 in 5. izreka odločbe) tožeča stranka res nima podlage v določbah ZIL. Vendar pa že temeljne pravice (med katere sodijo tudi osebnostne pravice) ustavno sodna praksa priznava tudi pravnim osebam, če se katera od pravic lahko nanaša na bistvene elemente pravne osebe (na primer premoženje, svobodo podjetništva, enakopravnost, pravice iz ustvarjalnosti in podobno). Zato je potrebno pravni osebi na splošno priznati, da je lahko subjekt osebnostnih pravic, seveda v okviru kroga osebnostnih pravic, ko so združljive z značilnostmi pravne osebe.
Kadar z znamko na trgu nastopa kdo tretji in ne nosilec znamke, pravni standard "resne in dejanske uporabe" iz 1.odst. 90.čl. ZIL ni vezan na nadzor nosilca znamke nad delovanjem tistega, ki z dobrino nastopa na trgu. Zadostuje že realizirani namen nosilca znamke, da naj nekdo z označenimi izdelki na trgu nastopa. Izven standarda iz 1.odst. 90.čl. ZIL bi bilo le takšno izkoriščanje, ki bi bilo bodisi neznatnega pomena ali pa bi predstavljalo kršitev pravic nosilca znamke.
ZDDV člen 21. ZPP člen 155, 383, 383/1, 383/1-3, 155, 383, 383/1, 383/1-3.
pravdni stroški - stroški zastopanja in DDV
Glede na določbo 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost je osnova za obračun DDV vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, stvareh ali storitvah), ki ga je ali bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oz. storitev, kar pomeni, da so tudi odvetniške storitve podvržene obračunu davka na dodano vrednost. V skladu z določbo 155. člena ZPP se med potrebne stroške za pravdo štejejo tudi stroški, ki jih mora stranka plačati odvetniku za opravljeno odvetniško storitev, ki zajemajo obračunani 19% DDV.
Najtežja posledica zamude roka je prekluzija. To je nemožnost opraviti posamezno procesno dejanje po preteku roka. Po določilu 2. odstavka 109. člena ZPP za popravo tožbe sodišče tožeči stranki dovoli rok, ki ga določi samo. Ker pa je sodni rok podaljšljiv (2. odstavek 111. člena ZPP), zamuda tega roka sama po sebi ne more imeti za posledico prekluzije. Zato je tožeča stranka, v primeru kadar zamudi s strani sodišča postavljen rok za popravo tožbe, prekludirana le takrat, kadar sodišče po preteku danega roka izda sklep iz 4. odstavka 109. člena ZPP (da se šteje vloga za umaknjeno) vendar še predno tožeča stranka svojo vlogo popravi skladno z navodilom sodišča.