Pritožbene trditve o nepravilni vročitvi niso utemeljene, saj je iz povratnice razvidno, da je toženec osebno prvzel tožbo. Ker je povratnica javna listina (149. čl. ZPP v zvezi s 224. čl. ZPP), velja, da so dejstva v njej pravilno ugotovljena. Tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi odkazovala, da so v tej listini dejstva nepravilno ugotovljena, kot ji sicer omogoča 3. odstavek 224. čl.ZPP.
Izvršilni naslov in sklep o izvršbi govori o tem, da mora dolžnik dopustiti dostop. V nasprotju z namenom ZIZ bi bila razlaga, da je to obveznost izpolnil s tem, da je dostop nekaj časa dopustil, nato pa ga spet onemogočil.
Tožena stranka je glede na pogodbo o najemu poslovnih prostorov v obligacijskem razmerju samo s tožečo stranko kot najemodajalcem, ki lahko po 24. čl. ZPSPP najemno pogodbo odpove. Zato zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ni izključni lastnik spornega poslovnega prostora, zato ne more biti uspešno. Hkrati pa tako zatrjevanje tudi s stvarnopravnega stališča ne more biti relevantno, saj spada odpoved najemnega razmerja z izpraznitvenim zahtevkom med posle rednega upravljanja v smislu drugega odst. 15. čl. ZTLR in zato zanj ni potrebno soglasje vseh lastnikov.
Odločba delovnega in socialnega sodišča, v kateri dolžniku ni naloženo, da upniku povrne plačo in regres, ni primeren izvršilni naslov za prisilno izterjavo plače in regresa.
Stečajni dolžnik, ki je prijavljeno terjatev sicer delno priznal, ima v sporu, ki teče med dvema stečajnima upnikoma zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve, položaj enotnega sospornika, saj bo imela odločitev v tem sporu (ugotovitev obstoja prerekane terjatve) pravni učinek na stečajnega dolžnika.
Sklepanje najemnih pogodb za uporabo poslovnih prostorov in opreme z zakonom ni prepovedano in je v avtonomiji strank. Če je toženec ves čas vtoževanega obdobja dejansko uporabljal oddani poslovni prostor in opremo, se pravdi zaradi plačila najemnine ne more sklicevati na nedopustnost predmeta pogodbe, ker naj bi v času najema obratoval brez dovoljenja pristojnega organa.
Če je na sodbi, ki je izvršilni naslov, sodišče potrdilo njeno pravnomočnost, dolžnikov ugovor, da mu sodba sploh ni bila vročena, ni utemeljen. Če dolžnik meni, da je potrdilo pravnomočnosti neutemeljeno, mora sprožiti postopek v smislu 4. odst. 42. čl. ZIZ. Šele, če bo v postopku za razveljavitev klavzule pravnomočnosti uspel, bo lahko vložil ugovor v smislu 56. čl. ZIZ v zvezi s čl. 55 ZIZ.
Zasebni tožilec in obdolženec se v primeru umika zasebne tožbe lahko poravnata le o medsebojnih stroških, ne pa tudi glede povprečnine (torej o strošku kazensekega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP). Ta del stroškov se tako vedno naloži zasebnemu tožilcu.
Krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe iz 6. alinee 1. odst. 53. čl. SZ bi bil podan le, če bi imel lastnik stanovanja pravico odkloniti sklenitev aneksa k najemni pogodbi. Odkloni pa ga lahko le v primeru, ki je določen v 3. odst. 39. čl. SZ. Po 2. odst. 41. čl. SZ mora lastnik stanovanja skleniti aneks, če se število oseb poveča za 1 ali 2.
Obdolženi je priznal, da je za dvesto DEM od drugega kupil avtoradio brez dokumentov, ta avtoradio znamke Alpine pa naj bi bil, kot izhaja iz ugotovitev predkazenskega postopka dne 29.6.1997 vzet v škodo R. K. iz njegovega zaprtega osebnega avtomobila reg št. ..., ki je bil parkiran na Š. št.6 v Ljubljani. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za tisto stopnjo utemeljenosti suma, ki se zahteva za uvedbo preiskave.
V primeru, da se zoper obdolženca kazenski postopek ustavi zaradi smrti zasebnega tožilca in ko nihče od upravičencev iz 55. člena ZKP v roku ni izjavil, da nadaljuje postopek, stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremene proračun.