Če je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ker je ugotovilo, da stečajni razlog po 1. odst. 2. člena ZPPSL ni podan, dolžnik ne more s pritožbo uspešno izpodbijati tega sklepa iz razloga, da ZFPPod uvaja dodaten stečajni razlog v obliki kapitalske neustreznosti podjetja.
Če je na sodbi, ki je izvršilni naslov, sodišče potrdilo njeno pravnomočnost, dolžnikov ugovor, da mu sodba sploh ni bila vročena, ni utemeljen. Če dolžnik meni, da je potrdilo pravnomočnosti neutemeljeno, mora sprožiti postopek v smislu 4. odst. 42. čl. ZIZ. Šele, če bo v postopku za razveljavitev klavzule pravnomočnosti uspel, bo lahko vložil ugovor v smislu 56. čl. ZIZ v zvezi s čl. 55 ZIZ.
Izvršilni naslov in sklep o izvršbi govori o tem, da mora dolžnik dopustiti dostop. V nasprotju z namenom ZIZ bi bila razlaga, da je to obveznost izpolnil s tem, da je dostop nekaj časa dopustil, nato pa ga spet onemogočil.
Čeprav je tožeča stranka v svoji izjavi z dne 22.3.1999 resda v neskladju z besedilom prvega odst. 193. čl. ZPP/77, kateri govori o umiku tožbe, zapisala "da v celoti umika svoj tožbeni zahtevek zoper toženo stranko", je bilo tako po prepričanju prvostopnega sodišča (ki je poslalo umik tožbe v privolitev toženi stranki), kot po prepričanju pritožbenega sodišča že takrat jasno, da tožeča stranka tožbo umika, ne pa, da se odpoveduje tožbenemu zahtevku, saj je istočasno predlagala tudi ustavitev postopka in ne izdaje sodbe na podlagi odpovedi kot zakonite procesne posledice odpovedi tožbenemu zahtevku.
Tožena stranka je glede na pogodbo o najemu poslovnih prostorov v obligacijskem razmerju samo s tožečo stranko kot najemodajalcem, ki lahko po 24. čl. ZPSPP najemno pogodbo odpove. Zato zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ni izključni lastnik spornega poslovnega prostora, zato ne more biti uspešno. Hkrati pa tako zatrjevanje tudi s stvarnopravnega stališča ne more biti relevantno, saj spada odpoved najemnega razmerja z izpraznitvenim zahtevkom med posle rednega upravljanja v smislu drugega odst. 15. čl. ZTLR in zato zanj ni potrebno soglasje vseh lastnikov.
Tudi če je sodišče prve stopnje štelo tožbo za umaknjeno, ker tožeča stranka tudi po opominu takse ni plačala, je stranka dolžna plačati sodno takso za tožbo.
Delitev stroškov za izvedbo ločitve nepremičnine je le logična posledica odločitve o fizični delitvi solastne nepremičnine, ki ima podlago v določbi drugega odst. 122. čl. ZNP, saj bi sicer v nasprotnem primeru predlagateljica prejela manjšo vrednost kot nasprotni udeleženec.
Zasebni tožilec in obdolženec se v primeru umika zasebne tožbe lahko poravnata le o medsebojnih stroških, ne pa tudi glede povprečnine (torej o strošku kazensekega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP). Ta del stroškov se tako vedno naloži zasebnemu tožilcu.
Obdolženi je priznal, da je za dvesto DEM od drugega kupil avtoradio brez dokumentov, ta avtoradio znamke Alpine pa naj bi bil, kot izhaja iz ugotovitev predkazenskega postopka dne 29.6.1997 vzet v škodo R. K. iz njegovega zaprtega osebnega avtomobila reg št. ..., ki je bil parkiran na Š. št.6 v Ljubljani. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za tisto stopnjo utemeljenosti suma, ki se zahteva za uvedbo preiskave.
Krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe iz 6. alinee 1. odst. 53. čl. SZ bi bil podan le, če bi imel lastnik stanovanja pravico odkloniti sklenitev aneksa k najemni pogodbi. Odkloni pa ga lahko le v primeru, ki je določen v 3. odst. 39. čl. SZ. Po 2. odst. 41. čl. SZ mora lastnik stanovanja skleniti aneks, če se število oseb poveča za 1 ali 2.
V primeru, da se zoper obdolženca kazenski postopek ustavi zaradi smrti zasebnega tožilca in ko nihče od upravičencev iz 55. člena ZKP v roku ni izjavil, da nadaljuje postopek, stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremene proračun.