Ker ni nobenega dvoma, da je tožena stranka šele po vložitvi izvršilnega predloga sukcesivno plačala vtoževano terjatev, je v celoti uspela tožeča stranka, ne pa tožena. Zato je tožena stranka tista, ki bi na podlagi 154. čl. ZPP/77 morala tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.
Molk tožene stranke govori v prid resničnosti navedb tožeče stranke ob umiku tožbe zaradi sklenjene izvensodne poravnave. V takšni situaciji pa zgolj zabeleženih stroškov v ugovoru proti sklepu o izvršbi ni moč šteti za zahtevo za povrnitev stroškov
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila
Do nesreče je prišlo po izključni krivdi tožnika, imetnika enega od dveh v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil, zato ni upravičen do nikakršnega povračila škode od drugega udeleženca v nesreči.
Toženka ni dokazala, da je z najemnikom stanovanja živela v zunajzakonski skupnosti. Zato se na določbo 1. odst. 56. čl. SZ ne more uspešno sklicevati.
Ker sodišče tožeči stranki ni vročilo vloge, s katero je tožena stranka uveljavljala ugovor zastaranja, niti ni te vloge prebralo na glavni obravnavi, ki jo je opravilo v odsotnosti tožene stranke, je tožeči stranki vzelo možnost obravnavanja ugovora zastaranja pred sodiščem.
Upnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev, da obstoji pravica do poplačila njegove priznane terjatve kot stroška stečajnega postopka.
Sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je vložen predlog za oprostitev in velja za vloge in dejanja za katera je taksna obveznost nastala tega dne ali kasneje.
Za odločanje o predlogu za izvršbo na sredstva, ki jih ima samostojni podjetnik na računu pri banki, preko katerega zanj banka opravlja plačilni promet, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je sedež banke.
Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi upnik poleg sklepa o izvršbi prejel tudi opomin za plačilo dolgovane sodne takse, z opozorilom po 5. odst. 26. člena ZST. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sklepa o prisilni izterjavi sodne takse.
Toženec je v pritožbi priložil novo listino, ki glede na svojo vsebino utegne biti relevantna za odločitev o stroških. Nov dokaz pomeni nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar je bilo treba sklep o izpodbijanem stroškovnem delu razveljaviti.
Glede na določilo 2. odst. 98. čl. ZPP ter glede na sklicevanje na generalno pooblastilo je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je odvetnik, ki je vložil predlog za izvršbo, upnikov pooblaščenec, ki lahko začasno opravlja pravdna dejanja za stranko tudi brez predložitve pooblastila, zato je bila vročitev temu odvetniku pravilna. V popravljenem predlogu za izvršbo je kot dolžnik navedena pravna oseba, ki s takšno firmo ne obstaja, niti ni obstajala v času vložitve predmetne vloge, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je vloga umaknjena v smislu 4. odst. 109. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP, saj upnik v postavljenem roku ni vrnil vloge z dopolnitvijo, katero mu je sodišče naložilo s sklepom.
spor majhne vrednosti - pritožba - pritožbeni razlog
Po določbi 1. odst. 467. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče zato pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni moglo upoštevati.
Obtoženec doslej res še ni bil kaznovan, vendar je v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ storil kar šest posamičnih dejanj, pri čemer ob svoji zasvojenosti z mamili tudi sicer način njegovega življenja kaže, da gre že za zasidran vzorec vedenja ter je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da predstavlja ekvivalent takšnim ugotovitvam le izrek desetmesečne zaporne kazni. Pritožbo njegovega zagovornika, v kateri se je zavzemal za izrek pogojne obsodbe, je zato pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.
ZPP člen 164, 164. ZOR člen 277, 277/1, 277, 277/1. ZIZ člen 19, 19/1, 19, 19/1.
povrnitev pravdnih stroškov - zamudne obresti
Stranka, ki ima v postopku pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke, je upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odst. 277. čl. ZOR, ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov in njihova višina. Resda je za plačilo stroškov določen paricijski rok (rok za izpolnitev, 328. čl., ki pa je pomemben za nastop izvršljivosti sklepa, s katerim so stroški odmerjeni (1. odst. 19. čl. ZIZ), ne pa za začetek teka zamudnih obresti.
Ker je iz poravnave razvidno, da pri njenem sklepanju tožnik ni deloval tudi v svojstvu zakonitega zastopnika mlad. tožnikov, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi sklenjene poravnave ni pravilna.
Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu,ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. To pa je tisti trenutek,ko se je izgradnja telefonskega omrežja dejansko končala oziroma ko je tožeča stranka lahko izračunala končno ceno investicije in ne šele takrat, ko je tožeča stranka lahko izračunala končno ceno investicije in je šele takrat, ko je tožeča stranka dejansko izstavila končni obračun.
Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Zato upnik v izvršilnem postopku ne more zahtevati prisilne izterjave obresti od nepravočasno plačane glavnice, če za to nima podlage v izvršilnem naslovu.