ZPP člen 205, 205/1-3, 208, 208/1, 205, 205/1-3, 208, 208/1.
prenehanje pravne osebe - prekinitev in nadaljevanje postopka - odgovornost delničarjev izbrisane delniške družbe
Zmotna je pritožnikova trditev, da se postopek lahko nadaljuje šele potem, ko ga pravni naslednik izbrisane družbe prevzame. Glede na določilo 1.odst. 208.čl. ZPP se namreč postopek nadaljuje tudi, ko sodnik pravnega naslednika pravne osebe povabi, da naj to stori. Konkretno pa se to zgodi s tem, ko se pravnemu nasledniku vroči sklep o nadaljevanju postopka.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339, 339/2, 339/2-8.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odvzem možnosti obravnavanja - presenečenje za stranke - načelo kontradiktornosti
S takšnim postopanjem sodišča, ki tožeči stranki ni dalo vedeti, da bo kot odločilno dejstvo štelo navedbo stranke in pečat na listinah in se je zato zanesla, da dejstvo obstoja pogodbenega razmerja med strankama ni sporno in ji ga (zlasti glede na neprerekanje trditev s strani tožene stranke) ni treba dokazovati, je bila tožeči stranki, ki je šele iz sodbe zvedela, da gre za odločilno dejstvo v zadevi, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in tudi do pravočasnega predlaganja dokazov v postopku (tožeča stranka je tako šele pritožbi predložila sklepe registrskega sodišča, da gre dejansko za isto gospodarsko družbo, ki je le spremenila firmo in sedež).
zamudne obresti - ne ultra alterum tantum - sklep o poplačilu
Dolžnica pravilno opozarja v pritožbi, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006, v nadaljevanju ustavna odločba) razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Višje sodišče je za prve tri terjatve upnika naredilo obračun zakonskih zamudnih obresti do 1.1.2002 (priloga 1, 2 in 3) in ugotovilo, da je vsota zapadlih in neplačanih obresti od posameznih glavnic upnika na dan 1.1.2002 že presegla glavnico. Višje sodišče je ugotovilo tudi, da je pri izvršilnih stroških v znesku 34.102,00 SIT vsota zapadlih in neplačanih zakonskih zamudnih obresti na dan razdelitvenega naroka prav tako presegla glavnico. Po določbi 376. člena OZ obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. To pomeni, da na podlagi zakona preneha obveznost dolžnika plačati višji znesek iz naslova obresti, določba pa je kogentne narave, tako da sodišče po uveljavitvi OZ ne sme dati pravnega varstva tožniku oziroma upniku glede obresti, če so te v trenutku odločanja presegle glavnico.
V tem primeru je bila izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in je postal pravnomočen 25.4.2004, dve leti pred citirano ustavno odločbo, zato sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izvršbo določbe 376. člena OZ ni moglo upoštevati, to pa tudi ni mogel biti predmet rednega ugovora. Zato bi določbo 376. člena OZ moralo upoštevati sodišče prve stopnje pri obračunu višine terjatev v izpodbijanem sklepu o poplačilu. Ker tega ni storilo je zmotno uporabilo materialno pravo.
ZTLR člen 28, 28/4, 28, 28/4. SPZ člen 43, 43/3, 43, 43/3. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3, 40, 40/1, 40/1-3. ZEN člen 8.
priposestvovanje dela nepremičnine - dobrovernost - publicitetno načelo
Tisti, ki pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, torej na originaren način, je ne izvaja iz prednikove pravice (derivativno), ampak neodvisno od nje pridobi toliko kot poseduje. Priposestvovanje ni pravna podlaga (pravni naslov) pridobitve lastninske pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do priposestvovanja pride ipso iure, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo, zato ni potreben, saj je tožnik pridobil svojo lastninsko pravico že pred njenim vpisom v zemljiški knjigi.
Tožnika, ki sta zahtevala ugotovitev lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja) dela toženčeve parcele, bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedena.
Volilo ne predstavlja posebnega dela premoženja, ki ne bi spadal v zapuščino. Naša ureditev dednega prava namreč ne pozna vindikacijskega legata, ki bi omogočal volilojemniku, da pridobi takoj ob smrti zapustnikov ex lege lastninsko pravico na nepremičnini oziroma iz premoženja, ki bi imelo ločen status do zapuščinskega premoženja in torej ne bi predstavljalo premoženja zapustnika. V skladu z določbo 86. člena ZD je možen le damnacijski legat (razen v primeru iz 33. člena ZD), ki pa predstavlja "zgolj" obligacijsko upravičenje volilojemnika, da zahteva iz zapustnikovega premoženja (aIi celo iz premoženja tretje osebe oz. drugih dedičev) določeno stvar.
ZOR člen 10, 12, 103, 103/1, 105, 557, 10, 12, 103, 103/1, 105, 557. ZPP člen 285, 285.
pogodbene obresti - ničnost dogovora o višini obresti - materialno procesno vodstvo - ugotavljanje višine bančne obrestne mere
Prvostopno sodišče je pravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-202/93, z dne 6.10.1994, v kateri je izraženo stališče, da dogovor o obrestih, ki v razmerah razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo znesek posojene glavnice, ne glede na to ali so podani elementi oderuštva, očitno krši splošna načela, med njimi tudi načelo pogodbene avtonomije strank z omejitvami iz 10. čl. ZOR in načelo vestnosti in poštenja iz 12. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila leta 2001, ko sta pravdni stranki sklepali posojilno pogodbo, domača denarna enota stabilna, tožeča stranka pa je denarno obveznost zavarovala tudi z zastavno pravico na nepremičnini, ki je last drugotoženca, saj se je le-ta s pogodbo zavezal kot porok in plačnik. Dogovorjene pogodbene obresti so bile 22 % za čas treh mesecev, kar pomeni, da bi v nekaj več kot enem letu pogodbene obresti dosegle posojeno glavnico. Takšen dogovor torej krši splošna obligacijska načela (načelo pogodbene avtonomije strank in načelo vestnosti in poštenja) in je zato po 1. odst. 103. čl. ZOR ničen. V skladu s 105. čl. ZOR se ničnostni razlogi nanašajo samo na sporna določila o pogodbenih obrestih, ki so predmet obravnavanega zahtevka, ne pa na celo pogodbo.
Pritožbeno sodišče pa poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno v celoti kot neutemeljen zavrnilo zahtevek za plačilo dogovorjenih pogodbenih obresti z zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje z razlogom, da tožeča stranka v postopku kot dokaz ni predlagala pridobitve podatkov o višini obrestne mere, ki so jo uporabljale banke pri odobravanju posojil v takem znesku in v takem roku vrnitve, kot sta posojilo dogovorili pravdni stranki v obravnavani zadevi. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je napačno. Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. II Ips 147/2002, z dne 30.10.2002, povzema zgoraj navedeno ustavno odločbo, nato pa zavzame stališče, da je potrebno preveriti, ali mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vso posojilno obdobje, ne glede na vračila, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravale posojila banke. V teh okvirih je treba ugotoviti, kolikšna obrestna mera je dovoljena, morebitni presežek pa je nedopusten. Gre prvenstveno za materialnopravno vprašanje, premajhno dokazno aktivnost pravdne stranke pa mora sodišče korigirati v okviru materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP).
Stroški geodetske storitve predstavljajo stroške postopka, ki se jih je toženec zavezal kriti z izjavo, ki jo je podpisal na zahtevku za izvedbo tega postopka.
ZIZ člen 10, 63, 10, 63. ZPP člen 181, 181. OZ člen 93, 93.
negativna ugotovitvena tožba - pravni interes - nezastarljivost pravice do uveljavljanja ničnosti - obnova izvršilnega postopka
Pri tožbah na ugotovitev ničnosti pravnega posla pravni interes ni mogoče vezati na čas izpolnitve zahtevka, saj pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne.
nedovoljen dokaz - privilegij zoper samoobtožbo - pogodba civilnega prava
V prvostopenjskem sklepu, sta z navedeno izvensodno poravnavo delodajalec (H. d.d.) in delavka (obdolženka) uredila civilnopravno delovno razmerje in zato navedb, ki jih je v poravnavi podala obdolženka, ni moč enačiti z izjavami, ki bi bile dane policiji. Kolikor je obdolženka ob sklenitvi poravnave priznala kaznivo dejanje, ko to navaja pritožba, je slednje storila v okviru izvrševanja svojih pravic in zato njena izjava sama po sebi ne more biti sporna. Bistvena je ugotovitev, da je bila poravnava sklenjena v okviru delovnopravnega razmerja in ne morebiti v kazenskem ali predkazenskem postopku, ko bi morala biti deležna ustreznih jamstev, kot jih dajeta ustava R. Slovenije in zakon o kazenskem postopku.
ZPP člen 168, 168/3, 168, 168/3. ZUP člen 113, 113. ZBPP člen 13, 13/2, 13, 13/2.
oprostitev plačila sodnih taks - stroški postopka
Kot vodilo za razlago pojma "občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje" lahko med drugim uporabimo tudi določbo 13. člena ZBPP o tem, da kdaj se šteje, da bi bil socialni položaj prosilca za brezplačno pravno pomoč zaradi plačila stroškov postopka ogrožen.
S stališča temeljnega oziroma glavnega postopka, ki teče med pravdnima strankama, je postopek za oprostitev plačila sodnih taks vzporedni postopek, ki je po svoji naravi podoben (splošnemu) upravnemu postopku: gre namreč za poseben postopek med stranko na eni strani in državo oziroma sodiščem, ki odloča o pravici te stranke ne glede na razmerje do nasprotne stranke, na drugi strani. Iz tega razloga je treba pri odločitvi o stroških, nastalih v zvezi s tem postopkom, smiselno (kot materialnopravni predpis) uporabiti določbe ZUP.
ZPP člen 291, 291/1, 291, 291/1. ZDSS-1 člen 81, 81/2, 81, 81/2.
določenost - določljivost tožbenega zahtevka - časovne meje odločanja v socialnem sporu
Dejansko podlago sodbe predstavlja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje do zaključka glavne obravnave. Sodišče lahko odloča o zahtevku, t.j. začasni nezmožnosti za delo največ do dneva zaključka glavne obravnave. Čeprav datum zaključka začasne nezmožnosti za delo v tožbenem zahtevku ni bil izrecno določen, je sodišče odločalo o določljivem tožbenem zahtevku.
spor majhne vrednosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - dopolnitev vloge - prekluzivni rok
V sporu majhne vrednosti mora stranka vsa dejstva in dokaze predlagati v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo. Specifičen postopek, ki se začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa terja ustrezno razlago: predlog upnika (kasneje tožeče stranke) šteje kot tožba, odgovor dolžnika (kasneje tožene stranke) pa kot odgovor na tožbo, obe stranki pa imata pa razveljavitvenem sklepu in odločitvi, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku, pravico, da vložita še eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko navajata dejstva in dokaze. Tudi za te vloge pa velja prekluzivni rok osmih dni, toda tudi določba 452. člena ZPP, glede na posebne okoliščine tega postopka, terja ustrezno razlago: rok za vložitev pripravljalne vloge za tožečo stranko ne teče od vročitve odgovora na tožbo (tj. od vročitve ugovora), temveč od dne, ko sodišče stranki vroči poziv, naj vloži pripravljalno vlogo ter jo opozori na posebne procesne določbe, ki veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti. Dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka navede po izteku tega osemdnevnega roka, se ne upoštevajo.
Določilo prvega odstavka 19. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) med drugim določa, da se storilca, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor, vendar besedila tega prvega odstavka ni mogoče razlagati tako, da bi bil uklonilni zapor obligatoren v vseh primerih, ko globa ni plačana, saj smoter določitve uklonilnega zapora ne more biti nasilje nad posameznikom, za katerega ni mogoče pričakovati uspešnosti prisilne izterjave. Zato določitev uklonilnega zapora ne sledi avtomatično neplačilu globe v določenem roku po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe, temveč ga vselej določi sodišče ali po uradni dolžnosti ali na predlog prekrškovnega organa šele potem, ko presodi upravičenost uklonilnega zapora v konkretnem primeru. Zato sodišče ne preizkuša samo enega pogoja za odreditev uklonilnega zapora, to je neplačilo dolga, temveč presodi tudi druge pogoje, ki ne dovoljujejo prisiljevanja k plačilu z uklonilnim zaporom posebej, če je sodišče s temi okoliščinami seznanjeno. Ker gre torej za presojo sodišča ali je prisiljevanje sploh upravičeno glede na nezmožnost storilca odzvati se zahtevi po plačevanju globe, kot smotru uklonilnega zapora, mora sodišče te okoliščine pred odločitvijo tudi raziskati tako, da je mogoča presoja utemeljenosti določitve uklonilnega zapora.
Dejstvo, da ima stranska intervenientka s toženci vsebinsko enako oziroma podobno pravno razmerje, kot je to, ki je predmet te pravdne zadeve in se nanaša izključno na pravdni stranki, stranski intervenientki ne daje potrebnega pravnega interesa za udeležbo v tej pravdi, saj odločitev v tej pravdi na razmerje med njo in toženo stranko učinkuje le toliko, kolikor vsaka odločitev sodišča učinkuje na enaka oziroma v bistvenem podobna pravna razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno (pomen sodne prakse).
Tožencem je bilo zemljišče nacionalizirano, vendar jim je na odvzetem zemljišču po takrat veljavnem zakonu ostala posest in pravica uporabe, dokler ta ni bila odvzeta z odločbo ljudskega odbora, s katero je pravico uporabe dobila (konkretno) stanovanjska zadruga, v soglasju z njo pa sta tožnika na tem zemljišču zgradila stanovanjsko hišo. Ker so bili ob uveljavitvi ZLNDL toženci še vedno vpisani v zemljiško knjigo kot imetniki pravice uporabe, so po samem zakonu postali lastniki te iste nepremičnine, ki jim je bila nacionalizirana. Tožnika sta v postopku uspela dokazati, da stanje v zemljiški knjigi ob uveljavitvi ZLNDL ni ustrezalo dejanskemu stanju, saj sta bila onadva imetnika pravice uporabe, zato sta uspela z izbrisno tožbo.
stiki med očetom in otrokom - korist otroka - psihična obremenitev za otroka
Zakon glede stikov pojem otrokove koristi opredeljuje negativno: stiki namreč niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.
izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika - zapadlost terjatve - dejanje storjeno v škodo upnikov - domneva pravnega interesa pri oblikovalni tožbi
Prvostopno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika bistveno, da ima upnik zapadlo terjatev do dolžnika, obstoj same terjatve pa je potrdil tudi dolžnik sam.
skladnost izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi – vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov – ne ultra alterum tantum
Sklep o izvršbi ni v nasprotju z sodbo, na podlagi katere je bil ta izdan, saj iz te sodbe nedvoumno izhaja, da sta dolžnika dolžna plačati upnici pogodbene obresti v skupnem znesku 26.241.928,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in je bila prav zaradi izterjave te denarne terjatve predlagana in dovoljena predmetna izvršba.
azbestoza in plevralni plaki - odškodnina za negmotno škodo - pravična odškodnina - gotova prognoza bolezni - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi izpostavljenosti azbestu.
odškodninska odgovornost vrtca – odgovornost za delavca – skrbnost, ki se zahteva od vzgojnovarstvene ustanove – javni zavod- samostojen pravni subjekt – stranska intervencija – pravni interes
Občina je ustanovitelj zavoda Vrtec. Javni zavod je povsem samostojen pravni subjekt, ki nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in na svoj račun ter za svoje obveznosti odgovarja samostojno s sredstvi, s katerimi razpolaga, zato zgolj dejstvo, da je zavod ustanovila občina ne more biti pravna podlaga za zaključek, da ima občina interes, da zmaga tožena stranka, ker bo od višine izplačane odškodnine odvisna zavarovalna premija, ki jo bo zavarovanec plačal v naslednjem obračunskem obdobju. Razmerje med stranskim intervenientom in stranko glede konkretnega spora torej ni izkazano.